Geografija na teletekstu TV Slovenija, november-december 2003

Abecedni seznam vseh gesel

November 2003
  • Ekskurzija v Zasavje
    Ljubljansko geografsko društvo vabi v soboto, 8. novembra na ekskurzijo v Zasavje. Pod mentorstvom mag. Blaža Repeta z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani jo bodo vodili študentje, člani Društva mladih geografov Slovenije.

    Običajno Zasavje ni cilj povprečnega izletnika, saj ga s svojo industrijsko podobo in "knapovskim" slovesom prej odbija kot privlači. Pokrajini je neizbrisen pečat vtisnilo premogovništvo, ki se je razmahnilo v 19. stoletju. Na podlagi izkopanega rjavega premoga ter nekaterih drugih mineralnih in nemineralnih surovin se je kmalu razvila industrija, ki so jo zaznamovali vzponi in padci. Na prehodu v postindustrijsko dobo se pretirano enostransko razvita regija sooča s številnimi problemi na gospodarskem, družbenem in poselitvenem področju.

    Da bi bolje spoznali Zasavje v preteklosti in sodobnosti, bodo udeleženci ekskurzije obiskali Zasavski muzej, Rudnik Trbovlje-Hrastnik, Termoelektrarno Trbovlje in Regionalni center za razvoj, kjer bo predstavljena problematika reševanja regionalnih problemov in snovanja načrtov za prihodnji razvoj.

    Odhod udeležencev je ob 8. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Potrebna je primerna obutev in obleka. Organizirano bo kosilo, ki ga udeleženci plačajo sami. Predvidena pot: Ljubljana-Litija-Trbovlje-Zagorje ob Savi-Trojane-Ljubljana.

    Ob predhodnem plačilu je cena ekskurzije za člane LGD-ja 3.500 SIT in za nečlane 4.200 SIT, v primeru prostih mest ob neposrednem plačilu na avtobusu pa 4.000 SIT za člane in 4.700 SIT za nečlane. Prijave na ekskurzije sprejemamo na telefonskem odzivniku 01 200 27 30. Prijava je veljavna ob hkratnem plačilu na TRR 02010-0092471715. V kolikor bo ekskurzija polno zasedena, bo to takoj objavljeno na telefonskem odzivniku.
     
  • Geografski večer (11. november 2003)
    Ljubljansko geografsko društvo vljudno vabi na geografski večer z naslovom "Trajnostni" ali "sonaravni" razvojz gostjom dr. Dušanom Plutom. Prireditev bo v torek, 11. oktobra 2003 ob 19. uri v prostorih Zemljepisnega muzeja (vhod poleg trgovine Kod&Kam), Gosposka ulica 16 v Ljubljani. Povezovala jo bo mag. Monika Brnkovič, asistentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

    Univerzitetno diplomirani geograf Dušan Plut je univerzitetni profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer posebno pozornost namenja varstvu okolja, pokrajinski ekologiji in hidrogeografiji.

    V iskanju civilizacijske razvojne alternative se je v osemdesetih letih 20. stoletja začela uveljavljati paradigma "sustainable development", po naše torej trajnostno sonaravnega razvoja. Prenos naravoslovnega pojmovanja v družboslovje in razvojno politiko je prinesel večplastno, celo večpomensko tolmačenje trajnosti oziroma sonaravnosti, kar velja tudi za geografijo. Za slovensko geografijo je gotovo smiselno, da se opredeli do "trajnostno : sonaravne" dileme. K temu naj bi prispevalo tudi najavljeno srečanje.
     
  • Predavanje o Japonski
    Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje ob diapozitivih z naslovom Sodobna in tradicionalna Japonska, ki bo v torek, 18. novembra ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja v Gosposki ulici 16 v Ljubljani (pri trgovini Kod&Kam). Predavatelj bo Tomaž Štular, univerzitetno diplomirani inženir strojništva. Doma je v Kranju, kjer poučuje na Srednji strojni šoli.

    V potopisnem predavanju bo predstavil značilnosti Dežele vzhajajočega sonca, njeno naravo, gospodarstvo in ljudi. Leta 2002 je Japonsko prepotoval od juga do severa in od Tihega oceana do Japonskega morja, povzpel se je tudi na goro Fudži. V predavanju bo opisal značilnosti tako imenovane "tradicionalne Japonske", na kratko predstavil japonske vrtove in razvoj po 2. svetovni vojni. Posebno pozornost bo namenil načinu življenja, arhitekturi, prometu, industriji in robotiki.

    Kot na vsa druga predavanja Ljubljanskega društva je tudi na tega vstop prost. Vljudno vabljeni!
     
  • Korzika
    Grki so Korziko imenovali Kalliste, kar pomeni čudovita. Kot takšna je znana še danes. Le redkokateri sredozemski otok ponuja toliko naravnih lepot in pokrajinskih kontrastov. Tu se najde za vsakogar nekaj, od zabave in kopanja na sredozemski plaži do planinarjenja, pohodništva, prostega plezanja, sprehajanja, gorskega kolesarjenja, kopanja v tolmunu gorske reke ter vožnje s kajaki in kanuji na divjih vodah.

    Slovenci jo najbolj poznamo po tem, da se je v mestu Ajaccio rodil Napoleon Bonaparte in po nesreči Adrijinega letala, manj pa po terorističnih napadih korziških separatistov, pripadnikov FLNC, ki se bori za neodvisnost, katastrofalnih gozdnih požarih, čudoviti pokrajini, odličnih vinih in sirih…

    S površino 8722 kvadratnih kilometrov je Korzika za Sicilijo, Sardinijo in Ciprom četrti največji otok v Sredozemskem morju. Meri torej dobrih štirideset odstotkov Slovenije in ima v primerjavi z našo državo bolj razgibano površje.

    Otok je 183 km dolg in 83 km širok. Od Francije je oddaljen 180 km, od Italije pa le 80 km. Od Sardinije na jugu ga loči 12 km širok Bonifacijski preliv. Korzika ima tisoč kilometrov dolgo obalo, ob kateri je kar 300 km plaž. Če se naveličamo s turisti obleganih plaž na vzhodni strani, lahko poiščemo prekrasne zalivčke ob bolj gorati zahodni obali. Korzika je tudi priljubljen počitniški cilj navdušenih gornikov in ljubiteljev planin. V 19. stoletju jo je nemški geograf Friedrich Ratzel imenoval "Otok gora v morju", kar potrjuje izračun, da je Korzika s povprečno nadmorsko višino 570 m najbolj gorat sredozemski otok. 2706 m visoka najvišja gora Monte Cinto je samo 25 km oddaljena od morja. Dobrih dvajset vrhov je visokih več kot 2000 m..

    Korzika ima ob obali sredozemsko podnebje z največ sončnimi dnevi med junijem in oktobrom, z vročimi in suhimi poletji ter milimi, srednje deževnimi zimami. Na vreme vplivajo različni vetrovi z zvenečimi imeni mistral, tramontana, libecciu, levante in široko. Podnebje se zaradi raznolikega površja spreminja na kratke razdalje. Nad 1500 m visoko je gorsko podnebje s hladnimi in sneženimi zimami ter milimi poletji.

    Otok je po geološki sestavi podoben Italiji. Nastal je pred približno 250 milijoni leti, ko so tektonski premiki dvignili na površje velike količine granita, ki zdaj sestavlja jedro otoka. Kakšnih dvesto milijonov let pozneje, ko so nastajale Alpe, je na površje Korzike vplivala tudi alpska orogeneza. V vzhodnem delu otoka so sedimentne kamnine trčile ob masivno granitno gmoto, pri čemer so nastali nagubani plastnati skrilavci. Slemenitev poteka od severozahoda proti jugovzhodu. Površje je dokončno preoblikovala erozija, tako ledeniška v času pleistocena kot rečna v geološki sedanjosti. Nastale so strme doline v obliki črke V.

    Zgodovina Korzike je zaradi številnih osvajalcev zelo pestra in polna dramatičnih dogodkov. V sli po bogastvu in oblasti so jo poskušali osvojiti Iberci, prebivalci Ligurije, Feničani, Etruščani, Kartažani, Rimljani, Vandali, prebivalci srednjeveških mestnih državic Pise in Genove, Angleži, Italijani in Francozi. Tujci so jo želeli zavojevati predvsem zaradi njene pomembne strateške lege in legendarne lepote.

    Korzika se naravno in družbeno deli na dve območji. Območje au-dela des monts, to je "na drugi strani gora" zavzema zahodni del otoka s 48 % površine, preostalih 52 % pa odpade na en- deca des monts, to je področje "na tej strani gora" v vzhodnem delu otoka. V obeh delih se razlikujejo življenjski slog, tradicija in celo jezik.

    Najpomembnejša gospodarska panoga je turizem. Letno obišče Korziko do dva milijona turistov. V letih med 1970 in 1990 se je število turistov sicer potrojilo, vendar še vedno ni moč zaznati masovnosti, značilne na primer za špansko Majorko. Na Korziki lahko v neokrnjeni naravi vsak obiskovalec preživlja in uživa dopust po lastni želji. Turizem prispeva desetino bruto domačega proizvoda. Gospodarski strokovnjaki vzpodbujajo njegov razvoj, ker se zavedajo njegovih potencialov. Korziški nacionalisti drugačnega mnenja. Bojijo se, da bi bila Korzika z njegovim popolnim razcvetom v poletnem času preobremenjena, preostanek leta pa bi bila bolj ali manj opustela. Zavzemajo se predvsem za naložbe v druge, tradicionalne oblike gospodarstva, kot sta industrija in kmetijstvo.

    Dandanes kmetijstvo za turizmom močno zaostaja. V preteklosti je bila pri pridelavi hrane in gojenju domačih živali vsaka družina samozadostna, zdaj pa ta tradicionalna dejavnost že nekaj časa nazaduje in kmetijstvo prispeva le še 2 % BDP. Kmetijskih zemljišč je samo 14 %. Večji kompleksi obdelovalnih zemljišč so razprostranjeni samo po nižavjih v vzhodnem delu otoka, saj je tam prst najbolj rodovitna. Še večje nazadovanje tega dela gospodarstva so v zadnjih letih uspele preprečiti izdatne evropske subvencije za kmetijstvo, še zlasti za govedorejo.

    Na žalost ima tovrstna finančna podpora tudi negativne posledice. Prirastek goveda in ovc je tolikšen, da je potrebno nove pašnike zagotavljati s požiganjem grmičevja, kar povzroča pogostejše gozdne požare. Kljub tem težavam strokovnjaki ugotavljajo izboljšanje kakovosti kmetijskih pridelkov in proizvodov. Po zgledu matične države Francije so tudi na Korziki vzpostavili raznovrstne mehanizme njihove kontrole, na primer medu, vina, sira. Večino kakovostnih proizvodov porabijo turisti.

    Industrija prispeva samo 5 % BDP in velja za šibko točko otoškega gospodarstva, saj je Korzika najmanj industrializirana regija v Franciji. Otok ima zelo malo naravnih virov in je skoraj brez surovin. Železarstvo in jeklarstvo ter predelava rud so propadli. Omembe vredne industrijske panoge so le letalska industrija, industrija gradbenega materiala, proizvodnja industrijskih kotlov, lesna in tobačna industrija ter proizvodnja in predelava plute. Več kot 20 ljudi zaposluje samo 20 podjetij, med njimi je eno samo z več kot 100 zaposlenimi. 70 % aktivnih prebivalcev je zaposlenih v storitvenih dejavnostih, kjer so največji delodajalec vlada in vladne ustanove. V letu 1994 je tretjina zaposlenih delala v eni od državnih, krajevnih ali drugih javnih služb.

    Med francoskimi regijami ima Korzika enega od najnižjih bruto domačih proizvodov; višja kot na celini je tudi stopnja brezposelnosti. Zaradi močnega izseljevanja je po 2. svetovni vojni število prebivalcev nazadovalo. Zunaj otoka živi že dvakrat več Korzičanov kot jih je preostalo na otoku. Korzika dobiva močno finančno podporo tudi iz tujine. Iz skladov Evropske zveze pridobi na prebivalca več sredstev kot katerakoli druga francoska regija. Ima tudi poseben davčni status, saj je bilo na njej leta 1996 vzpostavljeno brezcarinsko območje. Prav tako je oproščena plačevanja socialnih prispevkov in davkov na dobičke podjetij. V poročilu francoske državne komisije o stanju gospodarstva na Korziki, ki jo je vodil Juan Glavany, slednji navaja izmikanje plačevanju drugih davčnih obveznosti ter številne nepravilnosti pri porabi državnega denarja in subvencij, vendar hkrati poudarja, da je večina Korzičanov žrtev slabega vodenja s strani oblasti na krajevni in pokrajinski ravni.

    Približno 40 % od 260.000 prebivalcev Korzike živi v dveh velikih mestih. Na zahodni strani otoka je Napoleonov rojstni kraj Ajaccio, na vzhodni strani pa je najpomembnejše središče Bastia. Okrog 170.000 prebivalcev je korziškega rodu, ostali so priseljenci, predvsem iz Francije. Gostota poselitve je redka in se v večjem delu otoka giblje med 2 in 30 prebivalci na kvadratni kilometer, povprečje je 25 prebivalcev na kvadratni kilometer. Za primerjavo, na Malti je gostota poselitve 1000 ljudi na kvadratni kilometer, na Siciliji 170 in na Sardiniji 57.

    Prebivalstvo je naraščalo do konca 19. stoletja. Z recesijo v 20. stoletju se je več kot 100.000 Korzičanov izselilo v Francijo in Italijo, medtem ko je v tem času na drugih večjih sredozemskih otokih prebivalstvo še vedno naraščalo.

    Izolirane rečne doline in slabe prometne povezave med njimi so Korzičane naredile klene, ponosne in neodvisne. Hkrati so te iste značilnosti zavirale razvoj kmetijstva in trgovine, zato so bili ljudje čedalje bolj odvisni od bogatih in močnejših tujcev. V različnih zgodovinskih obdobjih so osvajalci ostajali v obalnih utrdbah ter na bolj položnih in poljedelskih ravninah na vzhodni obali. V gorato notranjost otoka so prodirali zgolj zaradi pobiranja davkov in zatiranja uporov. Velike doline v notranjosti so vodile velike korziške družine. Značilno je bilo krvno maščevanje, ki je včasih lahko trajalo tudi več generacij. Na odmaknjenih kmetijah in po vaseh še vedno živijo v maniri te stare tradicije, tako da je vsako leto še vedno zabeleženo znatno število smrtnih žrtev. Iz tradicionalnih spon se uspeva iztrgati šele najmlajša generacija, ki si najde delo v turističnih krajih in novih hotelih ob obali.

    Za ogled je zanimivo mesto Corte sredi otoka, simbol korziške neodvisnosti, ki bi jo rada znova vzpostavila fronta FLNC. Njeni militantni pripadniki se zavzemajo za neodvisnost. Korzika je med letoma 1755 in 1769 že bila samostojna.

    Glavnina prebivalcev Korzike je rimskokatoliške veroizpovedi, ki je še zlasti na podeželju močno zakoreninjena, zato so po celem otoku razpršene številne cerkvice in drugi verski objekti. Korzičanom pomenijo verski obredi način izražanja lastne folklore in kulture. Njihov značaj je še vedno obremenjen s tragedijami in smrtjo. Vse navedeno pride do izraza zlasti na Veliki petek. Takrat ob vsaki, še tako majhni cerkvici, organizirajo ceremonijo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje. Tovrstne procesije so zelo dramatične, spremljajo jih petje cerkvenih pesmi in molitve. Njihovo versko gorečnost izpovedujejo tudi tradicionalne pesmi in balade, polne ljubezni in maščevanja.
     
  • Predavanje o kitajskem krasu
    Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje ob diapozitivih z naslovom Kitajski kras in kraška terminologija, ki bo v torek, 16. decembra ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja v Gosposki ulici 16 v Ljubljani (pri trgovini Kod&Kam).

    Predavateljica Nataša Ravbar je leta 2001 diplomirala na Oddelku za geografijo in Oddelku za afriške in azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zaposlena je na Inštitutu za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Postojni in je študentka podiplomskega študija krasoslovja.

    Čeprav se kraško raziskovanje na Kitajskem razvija ločeno od krasoslovja na Zahodu, se v mednarodni in slovenski kraški terminologiji postopoma uveljavljajo izrazi kot fengcong, fenglin, shilin in drugi.

    Predavateljica nam bo predstavila kitajski kras, ki ga njihovi krasosolovci razvrščajo v dva tipa: pri fengcongu se posamezne vzpetine dvigajo iz enotne podlage in so prekinjene le z vmesnimi vbočenimi površinskimi oblikami, pri fenglinu pa vzpetine stojijo samostojno in so med seboj ločene z aluvialno ravnino. Shilin je tip krasa, ki označuje pokrajino večjih skalnih gmot, visokih od 20 do 50 metrov, ki so tesno skupaj, a dajejo vtis, da so samostoječe, saj so med njimi globoke navpične razpoke in jarki.

    Kot na vsa druga predavanja Ljubljanskega društva je tudi na tega vstop prost. Vljudno vabljeni!
     
  • Zanzibar - otok sužnjev in začimb
    Od združitve s Tanganjiko leta 1964 v republiko Tanzanijo je Zanzibarsko otočje v senci celinskega dela dežele, še pred 150 leti pa so Unguja, Pemba in drugih 50 majhnih otokov pisali zgodovino velikemu delu vzhodne Afrike. Unguja je drugo ime za Zanzibar, največji med otoki, kjer je bilo eno najpomembnejših pristanišč v cvetoči trgovini na Indijskem oceanu. Na koralnem otoku, ki je le 40 km oddaljen od vzhodnoafriške obale, je bila v 18. in 19. stoletju ena največjih suženjskih tržnic na svetu.

    Že v daljni preteklosti je z bantujskim prebivalstvom naseljeni otok privlačil asirske, egipčanske in feničanske trgovce, pozneje tudi grške, rimske in arabske, ki so trgovali s sužnji, slonovino, kožami, začimbami in železom.

    Prvi stalno naseljeni Arabci so na Zanzibarju od 7. stoletja dalje, v večjem številu pa so se naseljevali po Mohamedovi smrti, ko so se arabska plemena borila med seboj za njegovo nasledstvo. Takoj po prihodu so Arabci vzpostavili živahno trgovino z matično deželo. Zanzibar je postal bogata mestna država s trgovskimi stiki, ki so segali vse do Indije in Azije. V zameno za sužnje, zlato, slonovino in les so kupovali začimbe, tekstil in steklo.

    Konec 15. stoletja so gospodarski razcvet prekinili Portugalci. Začeli so nadzorovati trgovske poti, prevzeli oblast nad otokom in uvedli pobiranje davkov. Leta 1729 so jih s pomočjo domačinov pregnali Arabci iz Omana in otok priključili sultanatu Oman. Velike spremembe je prinesel sultan Sa'id Sayyid, ki je organiziral velikopotezno trgovino s sužnji. Dodaten razcvet je Zanzibar doživel, ko je sultan kmalu po letu 1830 tja iz Maskata prestavil prestolnico celotnega sultanata. Sultan je s pomočjo trgovcev razširil arabski vpliv na večji del vzhodne Afrike. V tistem času je bil znan rek, da "ko na Zanzibarju zaigrajo flavte, pleše cela Afrika". Po sultanovi smrti leta 1856 je prek 2 milijona kvadratnih kilometrov velik imperij začel počasi razpadati. Iz njegovih ostankov je leta 1890 nastal britanski protektorat.

    Trgovina s sužnji v Afriki je imela sicer dolgo tradicijo, vendar je imela sprva majhen obseg. Bantujska ljudstva, med katerimi so bili najbolj znani Njamvezi, so lovila pripadnike drugih plemen in jih prodajala Arabcem na obali. V 18. stoletju so vladajoči Arabci s pomočjo domačih trgovcev (največji med njimi je bil Tippu Tip) sami začeli organizirati suženjsko trgovino, saj se je potreba po sužnjih bistveno povečala - ne samo v arabskih deželah, pač pa zlasti zaradi na novo urejenih plantaž kave in sladkornega trsa na francoskih otokih Mauricij in Reunion, plantaž klinčkov na Zanzibarju in okoliških otokih ter zaradi velike potrebe po slonovini, ki so jo zajeti sužnji prenašali iz notranjosti do obale. Sužnje so vozili celo v Nizozemsko Vzhodno Indijo in v ženske hareme v arabske dežele.

    Dodaten razcvet so prinesli parniki, ki so omogočali prevoz klinčkov v Evropo in Indijo in s tem povzročili večje potrebe po tej dišeči začimbi. Vendar delo na plantažah ni bila najhujša možna usoda zajetih ljudi. Včasih, ko je ponudba presegla povpraševanje, je pleme Doe "presežke" enostavno pojedlo.

    Tako je Zanzibar pisal usodo številnim ljudstvom v notranjosti Afrike. Lov je segal tisoče kilometrov daleč v notranjost, vse do zdajšnjih Zambije in Konga. Karavane, ki so se pod vodstvom arabskih trgovcev podale na celino, so štele tudi do 1000 ljudi, večinoma Bantu črncev. Sultan Sa'id Sayyid je k poslu pritegnil številne indijske trgovce, ki so vlagali svoj kapital, kot vešči trgovci pa so opravljali tudi administrativne in knjigovodske posle. V zameno za sužnje so lokalnim gospodarjem ponujali predvsem orožje, v najbolj oddaljenih predelih pa so udeleženci karavan sami lovili tako sužnje kot slone.

    Otok je v 18. in 19. stoletju postal ena največjih suženjskih tržnic na svetu. Letno naj bi se na njej prodalo med 10.000 in 30.000 sužnjev, po nekaterih navedbah celo do 50.000. Vzhodnoafriška trgovina res ni nikoli dosegla obsega zahodnoafriške oziroma atlantske, vendar pa je močneje prizadela domače črno prebivalstvo, saj je bil ta del Afrike redkeje naseljen kot zahodni. Prizadetost je bila še večja zato, ker je na vsakega prodanega sužnja na zanzibarski tržnici prišlo pet ljudi, ki so na poti do nje umrli zaradi težkih potovalnih razmer, številnih bolezni, utrujenosti in tudi surovega ravnanja z njimi. Za karavanami so ostajala številna trupla tistih, ki poti niso zmogli. Iz svahilijskih pristanišč v vzhodni Afriki naj bi v suženjstvo odšlo skupaj 4 milijone ljudi.

    Leta 1822 so Arabci podpisali tako imenovano moresbyjsko pogodbo, s katero so se obvezali, da sužnjev ne bodo prodajali kristjanom, še naprej pa so z njimi služili med muslimani. Prepoved se je zaradi resne angleške grožnje uveljavila šele leta 1873. Na mestu nekdanje suženjske tržnice je zrasla krščanska katedrala. V manjšem obsegu je trgovina živela vse do konca prve svetovne vojne. Položaj sužnjev se tudi po prepovedi trgovanja z njimi ni dosti izboljšal; postali so zelo slabo plačana delovna sila na plantažah, kjer sta bila mučenje in barbarski odnos vsakodnevna praksa. Prenehalo pa se je z lovljenjem novih sužnjev.

    V času največjega razcveta suženjske trgovine je bil Zanzibar nadvse privlačen za misijonarje, ki so jih na otok pripeljale številne zgodbe o grozotah suženjstva, in popotnike, ki so zaradi ugodne geografske lege na otoku začeli svojo pot v notranjost afriške celine. Nemški misijonar Johann Krapf se je od tu podal na pohod na goro Kenya, Johann Rebbman pa na Kilimandžaro. Svojo odpravo, usmerjeno v iskanje naravnih virov v dolini Nila pod okriljem Britanskega kraljevega geografskega društva, sta tod začela Richard Francis Burton and John Hanning Speke. Najpomembnejše pa je delo škotskega misijonarja Davida Livingstona, ki se je z vsemi močmi prizadeval za prepoved suženjske trgovine. Že omenjena krščanska katedrala se ponaša z lesenim križem, narejenim iz drevesa, pod katerim je bil pokopan.

    Na začetku 19. stoletja so Arabci z namenom razbiti nizozemski monopol v trgovini z začimbami z Daljnega vzhoda na Zanzibar prinesli prve sadike dišečega klinčevca. Zaradi tropskega podnebja in ugodne klime je drevo dobro uspevalo in v treh desetletjih je otok postal največji izvoznik te začimbe na svetu. Klinčkom so se kmalu pridružile druge začimbe, na primer poper, ingver, kumina. Zato se ga je oprijelo ime 'Otok začimb'. Po eni izmed teorij o izvoru imena Zanzibar naj bi bilo le-to povezano z latinsko besedo za ingver 'zingiber'.

    Bolj verjetno je, da je ime Zanzibar arabskega izvora, saj izraz pomeni 'Dežela Črncev'. Sestavljeno je iz arabskih besed Zinj, kar pomeni 'črn' in barr, kar pomeni 'dežela'. V dobi največjega razcveta in vse do leta 1928 se je to ime uporabljalo za velik del vzhodnoafriške obale, ki so jo nadzorovali omanski Arabci, kasneje pa se je omejilo na v uvodu omenjene otoke.

    Klinčki so našli svoje mesto celo v zanzibarskem pregovoru, ki pravi, da "klinčki ne bodo rasli, če ne bodo videli gora in vonjali morja". Z začimbami, morjem in Arabci je povezana tudi zanzibarska kuhinja. Poleg rib in sadja je najpogosteje na mizi pilav. To jed iz riža, zelenjave in mesa pod istim imenom poznajo v vseh deželah Bližnjega vzhoda in zahodne Azije. Posebnost zanzibarske različice je bogastvo okusov, ki ji ga dajejo številne začimbe.

    Dediščina burne in bogate preteklosti je na Zanzibarju opazna na vsakem koraku. Najstarejši del istoimenskega mesta je Stone town. Sicer je Zanzibar mesto belih palač, številnih trgovin, tržnic, mošej in ozkih ulic, po katerih se sprehajajo v črno odete ženske. Zgrajeno je bilo z aromo nageljnovih žbic in s krvjo sužnjev. Mesto so zgradili večinoma arabski in delno indijski trgovci v 19. stoletju, ponaša pa se s čudovito arhitekturo, prežeto z arabskimi, indijskimi, evropskimi in afriškimi vplivi. kažejo Na bogastvo otočanov v preteklosti opozarjajo slikoviti balkoni, notranja dvorišča, vrtovi sredi gosto zazidanega mesta, kamnite klopi vzdolž mestnih ulic, predvsem pa umetelno izrezljana lesena vhodna vrata bivališč.

    Današnje prebivalstvo je odraz preteklih gospodarskih in prebivalstvenih tokov. V 18. stoletju je bilo zasužnjenih med 65 in 90 % ljudi. Zdaj prevladujejo mešanci med Bantujci in Arabci, saj so bile poroke med njimi običajne že v preteklosti. Leta 1958, ko je bil zadnji popis narodnostne pripadnosti, je bilo od skupaj 346.000 ljudi na otoku Zanzibar dobrih 13 % Arabcev, 5,3 % drugih Azijcev, večinoma Indijcev, ob redkih Evropejcih pa so preostalo večino sestavljali mešanci med Arabci in Bantujci. Zdajšnja narodnostna sestava je precej podobna. Povečal se je delež črncev, ki so po združitvi s Tanganjiko prišli s celine, zmanjšal pa se je delež Indijcev in Arabcev. V revoluciji na začetku leta 1964, mesec po neodvisnosti, je bilo v nekaj dneh ubitih 17.000 Azijcev, mnogi pa so otok zaradi nestrinjanja s politiko poenotenja združene dežele zapustili pozneje.

    Arabski vpliv se kaže tudi v verski pripadnosti, saj je kar 98 % otočanov muslimanske veroizpovedi. Zanzibar je zelo tradicionalna in stroga islamska skupnost, kar se vidi v oblačilih prebivalcev, velikem številu mošej ter prepovedi pitja alkohola na ulici in v večini hotelov.

    Pod arabskim vplivom se je izoblikoval jezik svahili oziroma kisvahili, v osnovi bantujski jezik, ki je v stoletjih raznovrstnih stikov prevzel mnoge arabske besede in arabsko abecedo, v kasnejših stoletjih tudi posamezne portugalske in angleške besede. Tudi samo poimenovanje izhaja iz arabske besede sawahili, kar je množinska oblika pridevnika 'obalen'. Do 19. stoletja je bil jezik omejen na arabska trgovska mesta na vzhodnoafriški obali, takrat pa se je po trgovskih poteh razširil v notranjost celine.

    Kolonialna oblast ga je uvedla v upravo in gospodarstvo, misijonarji pa so v njem napisali knjige, ki so bile namenjene zlasti verskim potrebam, pri čemer so arabski zapis spremenili v latinični. Ker je bil otok Zanzibar oziroma Unguja takratno kulturno in gospodarsko središče vzhodne Afrike, so za osnovo vzeli narečje kiUnguja. S tem so postavili temelje standardnega jezika, ki je zdaj pogovorni jezik v večjem delu vzhodne Afrike, na primer v Tanzaniji, Keniji in Ugandi, pa tudi v Zairu.