Abecedni seznam vseh gesel
November 2001
- Baleari
Balearske otoke ali Baleare (špansko Islas Baleares) sestavlja sedem manjših in štirje večji otoki: Majorca, Ibiza, Menorka, Formentera. Merijo 5014 kvadratnih kilometrov, na katerih živi dobrih 700.000 prebivalcev, od tega skoraj 600.000 na Majorki. Od celinske Španije so oddaljeni med 93 in 185 km. Upravno-administrativno so del španske federacije in predstavljajo eno izmed 17 avtonomnih pokrajin.
Baleari imajo razgibano zgodovino in predstavljajo stičišče različnih civilizacij, ki so se (podobno kot na drugih sredozemskih otokih) stapljale. Tako najdemo na Majorki redke sledove iz prazgodovinske in bronaste dobe (Talajotska kultura); Feničani in Grki so zgradili manjše kolonije in emporije. Rimljani so Majorko zavzeli leta 123 pred našim štetjem, ustanovili mesto Palma in dali Majorki kulturni pečat. Vandali so jih pustošili, Mavri pa so jim vtisnili svojevrsten pečat med letoma 903 in 1229, saj je bila tedaj Palma/Mayurga pomembno mesto s 25.000 prebivalci. Zgradili so sistem vodnjakov in uvajali namakalno poljedelstvo. V srednjem veku so bili Baleari povsem odvisni od Barcelone (prevzeli so katalonščino).
V času zlate dobe v 14. stoletju so bili strateško pomembni za Španijo. Palma se je razvila v pomembno sredozemsko trgovsko središče, dobila je novo pristanišče, gotsko stolnico in grad. Zaradi premaknitve težišča med odkrivanjem Novega sveta na obale Atlantika je konec 16. stoletja za Baleare nastopilo obdobje nazadovanja. Zaradi dolge obalne črte in bogastva je bila Majorka stalna tarča gusarjev, ki so motili obalno trgovanje, ribištvo in poljedelstvo. Zato je po vseh otokih veliko utrjenih cerkva, hiš in stražnih stolpov. Mesta in vasi so zaradi varnosti pred gusarskimi napadi raje gradili v notranjosti kot ob obali. Zadnjo, turistično invazijo otoki doživljajo od druge polovice 20. stoletja dalje.
- Majorka
Majorko (špansko Mallorca) označujejo za "biser Sredozemlja" ali "sončni otok". Največji balearski otok (3.540 kvadratnih kilometrov; širina 100 km in dolžina 75 km) je poleg Sicilije najgosteje poseljen sredozemski otok. Prvi so ga "odkrili" romantiki (avstrijski nadvojvoda Luis Salvador Habsburški, Frederic Chopin, Georges Sand, Robert Graves), ki so prihajali pozimi, saj so odkrili zeleno pokrajino in za ta letni čas presenetljivo visoke temperature. Danes nanj ne prihajajo posamezniki, ampak množice.
Razvoj turizma na Majorki lahko razdelimo v tri faze. Od 1955 do 1970, v prvem turističnem "boomu", je prek mednarodnega letališča letno prihajalo 7 milijonov potnikov. Zgradili so verige velikih hotelov, turiste pa so z avtobusi vozili na organizirane ekskurzije. Turistični tokovi in spremembe pokrajine so zajeli predvsem Palmski zaliv. Od 1973 do 1980 je otok z razširjeno apartmajsko ponudbo obiskalo 11,5 milijona ljudi, ki so jim omogočili najem avtomobilov. Vpliv turizma se je razširil na celotno obalo Majorke. Med letoma 1981 in 2000 je z letali obiskalo Majorko letno povprečno 17,5 milijona gostov, ki so počitnice preživljali v hišah in sekundarnih bivališčih; najemali so avtomobile ali imeli lastna vozila, s čimer so "okupirali" celotno Majorko. Množice turistov privabljajo zlasti ugodne cene turističnih aranžmajev.
Na razvoj turizma na Majorki so vplivale bogate in raznolike naravne in kulturne značilnosti.Otok sestavlja 6 pokrajinskih enot. Šest do dvanajst kilometrov širok gorski hrbet (Sierra de Tramontana; najvišji vrh Puig Major, 1445 m), je nastal v alpidski orogenezi. Na vzhodnem delu otoka je nižja gorska veriga (Sierra de Levante; najvišji vrh Teoreya, 562 m). Pod vzhodnimi pobočji Sierre de Tramontane je podnožje Piedmont. Med obema gorskima verigama je rodovitna kvartarna ravnina s posameznimi vrhovi (Puig de Randa, 549 m). Na jugovzhodu je polsušno območje Migjorn. 555 km dolga obalna črta je relativno razčlenjena, otok ima dva večja zaliva (Bahia de Alcudia, Bahia de Palma) in veliko majhnih zalivov.
Subtropsko sredozemsko podnebje Majorke je v primerjavi s podnebjem Španije milejše. Povprečna letna temperatura znaša 17 stopinj Celzija. Izrazito hladnega letnega časa ni, pozimi se temperature le redko spustijo pod ledišče. Pred hladnim in ostrim severnim in severozahodnim vetrom ščitijo gorske verige. Veter poskrbi za prijetno osvežitev v vročih dneh. V povprečju dobi Majorka letno 625 mm padavin, največ Sierra de Tramontana - 1200 mm.
Sredozemsko rastlinstvo sestavljajo hrastovi (Quercus ilex) in borovi gozdovi, ki uspevajo v Sierri. Skoraj povsod na otoku najdemo oljko in ribez, figovec in mandljevec sta značilna za južni del, vinska trta je na območju Benisalema in Felanitxa, povsod se razraščajo ciprese, agave, palme ter sredozemska travna in grmovna vegetacija.
Mednarodno letališče v Palmi de Mallorci (Sant Joan) je predvsem s čarterskimi poleti povezano z večjimi evropskimi mesti 24 ur na dan. Po velikosti je drugo največje letališče v Španiji (za Madridom). Od začetka devetdesetih let število potnikov letno narašča za 6 do 8 % več potnikov. Med gosti prevladujejo Nemci (42 %), Britanci (30 %) in Španci (20 %). Letališče ima kapaciteto 62 letal na uro, kar ne zadostuje potrebam v višku poletne sezone (70 letal na uro).
Mallorca nudi številne in raznolike možnosti za šport in zabavo (plavanje, smučanje na vodi, potapljanje, jadranje, deskanje, kolesarjenje, planinarjenje, diskoteke, akvaparki, kegljišča, glasbeni festivali, plesna tekmovanja, izleti, koncerti,…). Turizem je dejavnost, ki po svoji naravi vnaša spremembe v pokrajino. Le-te je mogoče zaznati povsod, kjer so turisti oziroma kamor se stekajo turistični tokovi. Intenzivnost teh sprememb je odvisna tako od števila turistov kot od oblike turizma. Spremembe in vplivi na prostor se delijo na pozitivne in negativne, prav vse pa vplivajo tudi na druge človekove dejavnosti (izboljšana oskrba, boljša prometna in splošna infrastruktura, razrast gradbeništva, nova delovna mesta, tudi v kmetijstvu, kjer je zaznati opuščanje tradicionalnih usmeritev, povečano obremenjevanje okolja).
- Predavanje o podornem reliefu v Julijskih Alpah
Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje z naslovom Podorni relief v Julijskih Alpah, ki bo v torek, 20. novembra 2001 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam), Trg francoske revolucije 7, v Ljubljani.
Predavatelj bo Matija Zorn, mladi raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Predstavil bo glavne izsledke svoje diplomske naloge. Prikazane bodo temeljne značilnosti podornih procesov in reliefa, na primerih Ziljske doline, Gorenjske in Zgornjega Posočja razložil posledice podorov v pokrajini. Spregovoril bo tudi o še posebej zanimivih in za slovenski svet novih spoznanjih o podorih na območju Dobrača, ki spreminjajo do sedaj veljavna spoznanja.
Kot na vsa predavanja Ljubljanskega geografskega društva je vstop prost. Vljudno vabljeni!
- Podor
Podor je graviklastični pojav, pri katerem se na strmem, pogosto izpostavljenem in spodkopanem pobočju utrga večja količina skal, kamenja in drobnejšega gradiva in hipno zdrsne po pobočju navzdol v dolino, kjer se navadno najbolj na debelo nakopiči na vznožju nasprotnega pobočja (tega lahko z udarnimi valovi destabilizira), tako da je pokrajinski videz dodobra spremenjen. Za sproščenim gradivom ostane dobro prepoznavna, od okolice svetlejša odlomna ploskev. V dolini nakopičeno gradivo lahko zajezi odtok reke in nastane podorno zajezitveno jezero, ki običajno kmalu izgine.
Pri podoru naj bi zdrsnilo vsaj 100.000 m3 gradiva. Če je količina manjša, se pojavu reče skalni odlom (tudi skalni zdrs ali skalni plaz). Podori so od sicer pogostejših skalnih odlomov nevarnejši ne le zaradi večjih dimenzij in izrazitejših stranskih učinkov, ampak tudi zato, ker se navadno sprožajo na nekoliko položnejših pobočjih, torej bliže naselij.
Podor lahko nastane zaradi različnih vzrokov, vendar so glavni naravni dejavniki spodkopavanje strmega pobočja, ki ga povzroča pod njim tekoča reka, močno deževje, ki prepoji in s tem obteži kamninske plasti ter aktivira izrazito nagnjeno drsno ploskev, in potres, ki razrahlja kamnine. Človek lahko povzroči podor z gradnjo cest in železnic v gorskih dolinah. Pri tem ni nevarno le spodkopavanje pobočij z gradnjo usekov, ampak tudi uporaba eksplozivnih sredstev za razstreljevanje, ki destabilizira trdnost kamnin. Ob pomanjkljivih geoloških raziskavah je lahko nevarna tudi gradnja jezov za potrebe zbiranja vode za hidroelektrarne; jezerska voda lahko prepoji in aktivira strmo drsno ploskev. Voda, ki je ob skalnatem podoru v zajezitveno jezero oktobra 1963 pljusknila prek jezu (ta je ostal nepoškodovan), je povsem razdejala severnoitalijansko mestece Longarone. Življenje je izgubilo okrog 2000 ljudi.
Najbolj znan podor v bližini Slovenije se je ob potresu leta 1348 zgodil na južnem pobočju Dobrača na Koroškem. Odtrgano in na vznožju nakopičeno gradivo je zasulo šest vasi ter zajezilo reko Ziljo.