Abecedni seznam vseh gesel

November 2000

• Geografski večer
  V torek, 14. novembra 2000 bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci se bodo podrobneje seznanili z delom Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Republike Slovenije.
  
  Njena temeljna naloga je usmerjanje in usklajevanje dela ter reševanje problematike na področju standardizacije zemljepisnih imen v Sloveniji. Namen standardizacije zemljepisnih imen je določitev ustrezne pisne oblike ter poenotenje uporabe domačih in tujih zemljepisnih imen. Komisija deluje v skladu s sprejetimi resolucijami in priporočili izvedenske skupine za standardizacijo zemljepisnih imen pri Organizaciji združenih narodov (United Nations Group of Experts on Geographical Names - UNGEGN), v območni skupini za vzhodno, srednjo in jugovzhodno Evropo.
  
  Večerni gost bo predsednik Komisije dr. Milan Orožen Adamič, univerzitetni diplomirani geograf in biolog z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Tradicionalni povezovalec bo mag. Aleš A. Smrekar, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.

• Litijska kotlina
  Litijska kotlina po velikosti sicer znatno zaostaja za Ljubljansko in Celjsko kotlino, lahko pa se meri z Velenjsko, Slovenjgraško ali Bovško kotlino, s čimer spada med večje slovenske reliefne depresije. Najdemo jo v zahodnem delu Posavskega hribovja in njen geološki razvoj je podoben razvoju celotnega hribovja. Kamnine so v glavnem iz obdobja karbona, perma in triasa; jurske in kredne kamnine je v preteklosti odstranila erozija. Litijska antiklinala je sestavljena iz karbonskih in permskih glinastih skrilavcev, kremenovega konglomerata in kremenovega peščenjaka. Litijski nariv sestavljajo triasni apnenci in dolomiti, dolski nariv je v glavnem iz zgornjetriasnega dolomita, karbonatni sedimenti pa so bili večinoma erodirani.
  
  V Litijski kotlini površje sestavljajo predvsem prodne naplavne ravnice, recentna prodišča, vršaji in erozijske terase. Glede na širino kvartarnih teras je kotlino mogoče razčleniti na Litijski jarek, ki je med Gradcem in Sitarjevcem širok en kilometer, med Ponovičami in naseljem Savo pa pol kilometra, in pravokotno Šmarsko kotlinico med Šmartnim pri Litiji, Sitarjevcem ter slemenom med Šmarsko Reko in Jablaniškim potokom. Z Litijskim jarkom jo povezujejo do kilometer široke kvartarne terase. Litijski jarek je obdan z višjimi terasami, ki so ohranjene na območju litijskega mestnega dela Gradca in Graške Dobrave, medtem ko so na desnem bregu Save v karbonskem skrilavcu in peščenjaku redkejše in z erozijo večinoma odstranjene.
  
  V Litijski kotlini je poplavno območje najdaljše slovenske reke Save, ki s svojim dežno-snežnim režimom poplavlja predvsem spomladi in jeseni. Pogost vremenski pojav je megla, ki se zaradi sorazmerno slabe prevetrenosti na dnu kotline pojavi povprečno v kar 138 dneh.
  
  Sotočje potoka Reke in Save je naravno prometno vozlišče in edini prečni prehod v zgornjem delu Zasavja. Na območju kotline sta se razvili dve večji naselji, Litija in Šmartno pri Litiji. Prodne ravnice ob Savi in njenih pritokih so intenzivno obdelane. Nekoč so na območju kotline delovali številni rudniki in kopi svinčevo-cinkove, bakrove, železove, živosrebrne in srebrne rude, ki so jih zaradi skromnih zalog in manj kakovostnih nahajališč že zdavnaj opustili.

• GEOSS
  GEOSS (Geometrično središče Slovenije) je v slovenskem omrežju trigonometričnih točk osrednja trigonometrična točka. Na Geodetskem zavodu Slovenije v Ljubljani so izračunali, da je geometrično središče Republike Slovenije blizu Vač, 250 metrov južno od naselja Spodnja Slivna , na vzhodnem vznožju plečate Slivne (880 metrov). Njegovi koordinati sta: 14 stopinj 48 minut ter 55,2 sekundi vzhodne zemljepisne dolžine in 46 stopinj 7 minut ter 11,8 severne zemljepisne širine.
  
  Na tem mestu so spominsko obeležje iz pohorskega granita postavili 4. julija 1982. Na nosilno betonsko podlago je pritrjen štiridelni podstavek z označenimi stranmi neba, v sredini pa je naznačeno natančno središče. Iz podstavka se dviga štirioglat steber. Na njegovi vzhodni strani je bronast slovenski grb, na južni so verzi iz državne himne, na severni pa podatki o lokaciji in nadmorski višini; vrh podstavka je v višini 644,84 metrov. Ob stebru je zasajena lipa, ob kateri so postavljene štiri masivne klopi. Iz Spodnje Slivne vodi pot do obeležja skozi macesnov drevored. 8. februarja, na dan slovenskega kulturnega praznika, je tu tradicionalna kulturna prireditev, prek leta pa se zvrsti še več drugih manifestacij.

• Sistemi poljske razdelitve
  Ena najbolj značilnih potez našega podeželja so različne oblike zemljiških parcel, ki v sebi zrcalijo pestrost naravnih razmer in prilagoditev človeka v pokrajini. Pri njihovih raziskavah in tipizacijah gre za poskus vrednotenja součinkovanja nekaterih bistvenih dejavnikov kmetijske pokrajine, kot so kolonizacija, zgodovinski razvoj kmetijstva, tipi naselij in kmečkih domov ter pridelovalna usmerjenost. Naši glavni tipi poljske razdelitve so zemljiški celki, grude, pravilni in nepravilni delci ter sklenjene proge, ki se delijo na podtipe in medsebojno povezujejo v različnih kombinacijah. Raziskave so imele pomembno vlogo predvsem v preteklosti, pri čemer ne moremo mimo geografa Svetozarja Ilešiča, ki je prav z njimi slovensko zemljepisje uveljavil v svetovnem merilu.
  
  Razlikovati moramo pojma zemljiška in poljska razdelitev. Prvi ponazarja razdelitev vseh zemljišč, drugi pa se omejuje le na obdelovalna zemljišča, večinoma osredotočena v neposrednem zaledju vasi, ki jih ljudje že od nekdaj pojmujejo kot polje. V glavnem jih sestavljajo njive in travniki. Preučevalci so se posvečali predvsem oblikam poljske razdelitve. Te koreninijo v tradicionalnih kmetijskih sistemih in so bile v obdobju, ko so bile tovrstne raziskave na vrhuncu (druga polovica 19. in začetek 20. stoletja), manj podvržene spremembam. Čeprav se je pozneje zaradi različnih vzrokov (dedovalna politika, melioracije in komasacije, prilagajanje strojni obdelavi, pridelovalna specializacija, tržna usmerjenost, kolektivizacija povezana z nacionalizacijo) parcelacija spreminjala, so v izgledu našega podeželja temeljne značilnosti, po bistvenih potezah razvrščene v tipe in številne podtipe, še vedno razpoznavne, zlasti tam, kjer se je ohranila prevlada zasebnega lastništva nad zemljiščem.

Glavne značilnosti osnovnih tipov poljske razdelitve so:

• pri kmetijski pokrajini s poljem v pravih ali prvotnih grudah je posest razkosana in brez reda pomešana med seboj. Parcele so večinoma nepravilnih oblik. Z izjemo ravnin jo najdemo skoraj po vsem slovenskem ozemlju. Vezana je v glavnem na prvotne zaselke in gručaste vasi;
• kategorija s prevlado polj s prehodnimi oblikami med grudami in delci vključuje progaste grude, vinogradniške delce, dolge njive brez določenega sistema, pravokotne grude in kratke delce. Ustrezna oblika naselja je navadno gručasta vas, včasih tudi zaselek;
• pri kmetijski pokrajini s polji v nepravilnih ali grudastih delcih se podobnost s pravimi delci kaže v tem, da v parcelaciji prevladujejo podolgovate njive. Vendar je parcelacija manj sistematična, razporejenost delov posesti po kompleksih vaškega zemljišča manj dosledna, oblika parcel pa manj pravilna in enotna. Značilna je za gručaste vasi;
• pri kmetijski pokrajini s polji v pravih ali pravilnih delcih je polje sistematično razdeljeno na dolge in ozke delce. Posest vsake kmetije je enakomerno razporejena po posameznih kompleksih vaškega zemljišča. Vezana je na naselja s pravilno tlorisno zasnovo, kakršne so obcestne in središčne vasi, le izjemoma tudi na gručasta naselja;
• pri kmetijski pokrajini s polji v kombinaciji sklenjenih prog in pravilnih delcev se sklenjene proge in jermeni povezujejo v različnih različicah, kot so pretrgane proge, istosmerni jermeni in sklenjene proge z raznosmernimi delci. Kmetijam poleg osrednje proge pripada še več manjših delcev, razpršenih širom po vaškem zemljišču. Ta oblika je značilna za vasi s pravilno tlorisno zasnovo;
• za kmetijsko pokrajino s polji v sklenjenih progah je značilno, da se od vsakega kmečkega doma v enem samem kosu vlečejo pravilne zemljiške proge vse do gozda in ponekod tudi prek njega, vse do meje vaškega zemljišča. Le redko so proge "čiste"; večinoma se pojavljajo kot razlomljene krčevinske proge, kjer je del zemljišč razporejen v obliki manjših prog. Ustrezna oblika naselja so vasi v vrsti ali dolge vasi, med njimi barjanske in gozdne vasi;
• pri kmetijski pokrajini s polji v celkih in drugotnih grudah s prevlado drugotnih grud, so bili nekdaj sklenjeni celki, ki so obdajali posamezne kmetije, naknadno razkosani. S tem je zemljišče po nepravilnih oblikah parcel in posestni pomešanosti postalo podobno prvotnim grudam. Ta oblika je navezana na razložena naselja z drugotnimi zaselki in za samotne kmetije, ki pa stojijo blizu druga drugi;
• v kmetijski pokrajini z zemljišči v celkih in drugotnih grudah s prevlado celkov je največ kmetij, ki imajo posest v enem samem sklenjenem, nepravilno oblikovanem kosu, ki obdaja kmečki dom. Razlikujemo zaprte celke, kjer kmetijsko zemljišče posameznih kmetij ločuje gozd, odprte celke, kjer se sklenjena polja določene kmetije stikajo s sklenjenim poljem sosednje kmetije, in razložene celke, ki so blizu drug drugega, tako da so polja le rahlo ločena. To obliko najdemo izključno pri samotnih kmetijah in drugotnih zaselkih.
  
  Glavni naravni dejavnik, ki odločilno vpliva na razdelitvene oblike polja, je izoblikovanost površja. Na splošno velja, da so razen redkih izjem povsod na ravnem svetu pravilne in podolgovate njive, na močneje razgibanem in nagnjenem svetu pa nepravilne in grudaste. Kjer je kakovost prsti slaba, so njive ponavadi širše, kjer je dobra, so jih ponekod razkosali do skrajnosti. Pomembna je tudi vloga urejanja kulturnih teras. Celki so v glavnem vezani na hribovit svet in kažejo na povsem drug kmetijski sistem od tistega na ravninah.
  
  S spreminjanjem obdelovalne tehnike so se prvotne grude razkosavale in preurejale v dolge njive in nepravilne delce. Na to nas opozarja prevlada delcev na Dolenjskem in Notranjskem, ki je ni mogoče tolmačiti niti z izoblikovanostjo površja niti s kolonizacijsko zgodovino in je očitno posledica poznejše sistematizacije zemljišč. Opazno je tudi, da so z neobdelanimi obmejki obdane široke njive ostanek primitivnejšega starejšega oranja, dolge njive ali celo jermeni pa so nastali v 19. stoletju, ko se je že uveljavil železni plug na kolesih.
  
  Preučevanje poljske razdelitve je bilo zlasti pomembno v polpreteklem obdobju. Predvsem agrarni zgodovinarji so v svoji raziskovalni vnemi, pogosto v službi državnih in narodnih interesov, marsikdaj zašli v determinizem. Tako so na primer pri pojasnjevanju nemške in slovenske kolonizacijske zgodovine pravilnejše parcelne oblike, bolj prilagojene sodobnejšim tehnikam obdelave, pripisovali nemškemu življu, manj pravilne pa slovenskemu, ker naj bi bil sposoben le posnemanja. Vendar je takšno gledanje samo dokaz, da je slovenska kolonizacijska zgodovina starejša, daj so take oblike poljske razdelitve prilagojene ročnemu obdelovanju zemlje, kakršno je prevladovalo v času, ko je potekala.

• Predavanje o Keniji in Tanzaniji
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 21. novembra 2000 predavanje z diapozitivi o vzhodnoafriških državah Keniji in Tanzaniji, ki bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam). Tokrat bosta predavatelj kar dva, dr. Franc Lovrenčak in dr. Dušan Plut, oba profesorja na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Obe državi izjemnih naravno- in družbenogeografskih zanimivosti si že dolgo prizadevata doseči napredek v razvoju, pri čemer stopata po nekoliko drugačnih poteh. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Posvetovanje o W. M. Davisu
  Geomorfološko društvo Slovenije vabi na znanstveno posvetovanje o ameriškem geomorfologu Williamu Morrisu Davisu, ki bo v četrtek, 23. 11. 2000, ob 16. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam) na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. Organizator je pripravil naslednji program:
  
  dr. Jurij Kunaver: Geomorfologija v ZDA pred W. M. Davisom;
  dr. Andrija Bognar: W. M. Davis in njegov vpliv na razvoj geomorfologije;
  akademik dr. Ivan Gams: Slovenska geomorfologija in W. M. Davis;
  dr. France Šušteršič: Nedavisovska geomorfologija.

• Geomorfologija
  Geomorfologija je veda o oblikah in izvoru oblik zemeljskega površja, pri čemer je poudarek na preučevanju nastanka in spreminjanja oblik ter značilnosti teh procesov. Nekateri jo imajo za del fizične geografije, drugi ji pripisujejo pomen samostojne znanstvene discipline, ki je po sistematiki nekje med geografijo in geologijo.
  
  Kot samostojna znanstvena disciplina se je začela formirati v drugi polovici 19. stoletja. V prvi polovici 20. stoletja je doživela nagel razvoj in korenite spremembe. Sprva je imela poudarek na opisovanju reliefnih oblik in razlagi njihovega nastanka v smislu pripadnosti določenim fazam v razvojnih ciklih. Od tridesetih let 20. stoletja je narasel pomen genetskih raziskav. Od šestdesetih let je v ospredju zlasti podrobnejše preučevanje procesov nastanka oblik površja in vplivov podnebja na njihov razvoj. V zadnjih dveh desetletjih je na pomenu pridobila tako imenovana aplikativna oziroma uporabna geomorfologija, ki preučuje vpliv površinskih oblik in procesov na človeka in njegove dejavnosti.
  
  Geomorfologija se glede na različne členitvene kriterije deli na vrsto disciplin. Najbolj znane veje so morfografija ali opisna geomorfologija, genetska geomorfologija ali morfogeneza, geomorfometrija, analitična, sintetična, dinamična, funkcijska, planetarna, obča, regionalna, uporabna, genetska, kvantitativna, tektonska, erozijska, klimatska, antropogena geomorfologija itd.
  
  Izraz je sestavljenka iz predpone geo- v pomenu 'zemeljski' in izraza morfologija v pomenu 'oblikoslovlje, nauk o oblikah'.

• Davisov erozijski cikel
  Ena najpomembnejših razvojnih etap v geomorfologiji je teoretična zasnova ameriškega geomorfologa, geografa, geologa in meteorologa W. M. Davisa (1850–1934), ki jo je utemeljil leta 1889. Govora je o teoriji o cikličnem razvoju reliefa, ki so jo poimenovali tudi geomorfološki cikel, geografski cikel ali še največkrat erozijski cikel.
  
  Temeljna podmena je čas, potreben da se določena vzpeta celinska masa v morfološkem razvoju z delovanjem eksogenih sil v procesu uravnavanja površja oziroma aplanacije uravna do faze tako imenovanega peneplena (tudi pediplena), skoraj popolne ravnine z neznatno nadmorsko višino. Po Davisu površje tekom morfološke evolucije prehaja skozi stadije mladosti, zrelosti in starosti, ki si praviloma sledijo v zaporedju; za vsakega od njih so značilni svojske oblike in procesi.
  
  Vzpeto površje znižujeta rečna erozija in denudacija. V mladi fazi je značilno močno erozijsko delovanje na vzpetem površju, kjer še prevladujejo prvotne tektonsko pogojene reliefne oblike; rečne doline imajo obliko črke V. V fazi zrelosti strukturne reliefne oblike izpodrine omrežje globoko vrezanih rečnih dolin. Padec rek je sčasoma čedalje manjši in stranice dolin so čedalje bolj oddaljene od rečnih korit. V fazi starosti ali senilnem stadiju so rečne doline široke in neizrazite. Nastane rahlo valovit peneplen, nad katerim se vzpenjajo le posamezne vzpetine iz mehansko bolj odpornih kamnin.
  
  S tem je erozijski cikel sklenjen, pri čemer Davis poudarja, da se zaporedje in medsebojni odnos posameznih faz lahko zamenja, še posebno v razmerah spremenjene tektonske dejavnosti ali spremenjenih erozijskih procesov. Tako se v primeru počasnega tektonskega dviganja, ko se reke sproti vrezujejo, mlade oblike sploh ne razvijejo, ampak se neposredno pojavijo oblike zrelega stadija. Če pa se erozijska baza v zrelem ali senilnem stadiju zniža, se erozija okrepi in pride do tako imenovane pomladitve reliefa.
  
  Davisova teorija je doživela številne kritike in dopolnitve. Očitajo ji predvsem preveliko posploševanje, premajhno upoštevanje spoznaj podrobnih preučitev procesov in zato premajhno uporabno vrednost pri raziskavah površinskih oblik, predvsem pa nerealnost predpostavk o zelo dolgih obdobjih tektonske in podnebne stabilnosti, ki jih raziskave dejanskih razmer niso potrdile.
  
  Davis je teorijo najprej uporabil za "normalen" relief v vlažnem zmerno toplem podnebju, pozneje pa je določena spoznanja razširil tudi na ledeniški in puščavski relief. Pojavile so se še teorije o morskem erozijskem ciklu, periglacialnem ciklu, kraškem ciklu (njegov utemeljitelj je srbski geograf Jovan Cvijić), ciklu pediplenizacije in drugih.

• Geografski vestnik 72/1
  V ob koncu leta običajno bogati beri geografske periodike je izšla nova številka najstarejše in v vseh pogledih osrednje geografske revije Geografski vestnik. Njen založnik je Zveza geografskih društev Slovenije. Prva številka je izšla leta 1925. Že v njej so se pojavili vsebinski razdelki, ki se pozneje niso prav dosti spreminjali. To je druga številka, ki jo je pod taktirko urednika dr. Draga Perka z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU pripravil v lanskem letu na novo imenovan uredniški odbor.
  
  Zaradi zahtev Ministrstva za znanost in tehnologijo je Geografski vestnik v letu 2000 začel izhajati dvakrat letno. Vsaka številka bo tako približno pol tanjša kot doslej, kar pomeni, da obseg letnika ne bo bistveno odstopal od obsega prejšnjih letnikov. Kljub skromnemu sofinanciranju je revija tiskana na boljšem papirju, ki omogoča barvni tisk. Zaenkrat sicer ni mogoče, da bi revija v celoti izhajala v barvah, vendar je tako po potrebi možno natisniti del revije.
  
  V uvodnem prispevku z naslovom Slovenci v Mendozi: Poskus ovrednotenja "izvornega" prostora kot komponente etnične, narodne in nacionalne identitete avtor Jernej Mlekuž, univerzitetno diplomirani geograf, etnolog in kulturni antropolog z Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, poskuša opredeliti vlogo in pomen "izvornega" prostora v Mendozi in njeni okolici pri oblikovanju in ohranjanju identitete med argentinskimi Slovenci, ki so se med svetovnima vojnama sem priselili zlasti zaradi ekonomsko-političnih razlogov, po 2. svetovni vojni pa zlasti zaradi političnih razlogov. Razpetost med priselitveno in izvorno kulturo postavlja izseljence in njihove potomce pred številne osebne dileme in vprašanja. Odgovori nanje, ki so lastni vsakemu posamezniku, so enkratna in neponovljiva celota. Govora je torej o subjektivni tematiki, ki jo je težavno ali skoraj nemogoče opredeliti s kvantitativnimi metodami. Avtor se je tega načela držal ne le pri terenskem delu, temveč tudi pri predstavitvi rezultatov. Značilnosti pogledov izseljencev je opredelil glede na njihovo pripadnost prvi, drugi oziroma tretji generaciji.
  
  Dr. Uroš Horvat, profesor geografije in zgodovine ter docent na Oddelku za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru je prispeval članek z naslovom Motivi, potrebe in ravnanje turistov v Rogaški Slatini. V njem so predstavljeni rezultati anketiranja turistov med letoma 1994 in 1997. Med drugim so analizirani socio-demografska (spolna, starostna, ekonomska) sestava turistov ter sestava glede na izhodiščna območja (države in regije), poglavitni turistični motivi, ki privabljajo goste, viri informacij, s pomočjo katerih so turisti izvedeli za zdravilišče, pogostost obiska zdravilišča in dolžina bivanja v njem, razporeditev gostov po namestitvenih objektih, terapevtske, športno-rekreacijske in druge turistične potrebe gostov, izletniška aktivnost turistov v Rogaški Slatini in okolici ter njihova zadovoljnost z zdravstveno in turistično ponudbo. Predstavljene so tudi nekatere primerjave s starejšimi preučitvami v Zdravilišču Rogaška Slatina, pa tudi primerjave z nekaterimi drugimi pomembnejšimi slovenskimi zdravilišči.
  
  Rubriko Razgledi začenja članek Temperatura, slanost in gostota morske vode v severnem Jadranu izpod peres avtorjev dr. Zlatomirja Bićanića, diplomiranega inženirja vojaškega pomorstva in izrednega profesorja na Visoki pomorski šoli v Splitu, in mag. Tonka Bakovića, profesorja matematike in višjega predavatelja na isti ustanovi. Članek je analiza in sinteza meritev morske vode v obdobju 1909–1990 severno od črte Ancona–otok Premuda, po kateri naj bi tekla meja med severnim in srednjim Jadranom. V preglednicah so prikazane najpomembnejše prvine za termohalinske analize: srednja mesečna temperatura, slanost in gostota vode na površini in na dnu, tehtana srednja mesečna temperatura, slanost in gostota vode ter ekstremne vrednosti njenih temperatur, slanosti in gostote.
  
  Akademik dr. Ivan Gams, redni univerziteni profesor v pokoju, v članku Stanje v (prirodno)geografski regionalizaciji Slovenije predstavlja dosedanje naravnogeografske členitve slovenskega ozemlja in njihove glavne značilnosti, srž njegovega prispevka pa je polemično razmišljanje o najnovejši regionalizaciji iz leta 1996. Kljub številnim bolj ali manj konkretnim očitkom ji priznava, da so nekatere rešitve nedvomno prinesle izboljšano delitev Slovenije na 40 do 50 pokrajin. Vsem dosedanjim poskusom očita premajhno izpolnjevanje zahtev po znanstvenem pisanju (v uvodu mora biti navedena zvrst regionalizacije, koncept mora biti dovolj razložen, vsebina mora ustrezati najavljenemu konceptu, opredeljeno mora biti, komu je namenjena, regionalizacija mora biti podprta z izračuni, glede na dokumentiranost mora biti objava znanstvena).
  
  Dr. Vladimir Drozg, profesor geografije in zgodovine ter izredni profesor na Oddelku za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, skuša v prispevku Vzgojno-izobraževalne vsebine geografije naselij odgovoriti na vprašanje, katere teme iz geografije naselij so primerne za obravnavo pri pouku geografije in kakšen je njihov vzgojno-izobraževalni pomen. Pri izboru tematik so ključni vsebina in število vzgojno-izobraževalnih ciljev, ki jih posamezna tema vsebuje.
  
  Rubriko Razgledi zaključuje članek Pravopisna ustreznost zapisa lastnoimenskega gradiva v Registru zemljepisnih imen in Registru prostorskih enot. Napisale so ga dr. Metka Furlan, univerzitetno diplomirana primerjalna jezikoslovka in profesorica slovenskega jezika, znanstvena svetnica na Inštitutu za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, mag. Alenka Gložančev, profesorica slovenskega in francoskega jezika, samostojna strokovna sodelavka na istem inštitutu, in dr. Alenka Šivic-Dular, profesorica slovenskega jezika in univerzitetno diplomirana primerjalna jezikoslovka, redna profesorica na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V prispevku so podane teoretične smernice za pravopisno ustrezen zapis zemljepisnih in stvarnih lastnih imen, ki so evidentirana v šifrantih Register zemljepisnih imen in Register prostorskih enot.
  
  V rubriki Metode mag. Tomaž Podobnikar, univerzitetno diplomirani inženir geodezije, asistent z magisterijem v Prostorskoinformacijski enoti ZRC SAZU predstavlja izsledke analize poselitve glede na geomorfološke značilnosti z metodo Monte Carlo. Na testnem območju Polhograjskega hribovja sta testirani prostorska porazdelitev hiš in prebivalstva glede na oddaljenost od vodnih izvirov in vodotokov ter glede na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo, osončenost in zakraselost površja. Rezultati empiričnih testiranj z metodo Monte Carlo so primerjani s tradicionalnimi statističnimi testi.
  
  Rubrika Književnost prinaša poglobljene ocene za geografijo pomembnih publikacij, ki so izšle v letu 1999. Knjigo Države sveta 2000 (avtorjev Karla in Marjete Natek) je ocenil dr. Jernej Zupančič, Leksikon geografije podeželja (Drago Kladnik) dr. Lojze Gosar, Mirnska dolina (Maja Topole) dr. Drago Perko, 50 let Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU (Milan Natek, Drago Perko) mag. Drago Kladnik, Metodologija tematske kartografije Nacionalnega atlasa Slovenije (Jerneja Fridl) mag. Drago Kladnik, Jurij Trunk med Koroško in Združenimi državami Amerike (Matjaž Klemenčič) dr. Jernej Zupančič, Slovenci v Avstriji (Jernej Zupančič) dr. Vladimir Klemenčič, revijo Geographica Slovenica 31 mag. Drago Kladnik in priročnik Handbuch zum Gewässeschutz in der Landwirtschaft dr. Ana Volk Korže.
  
  V rubriki Kronika je dr. Andrej Černe ob sedemdesetletnici orisal življenjsko pot akademika dr. Igorja Vrišerja, Mojca Dolgan-Petrič, Ida Knez-Račič in Mojca Mlinar-Strgar pa so pripravile njegovo bibliografijo, ki kljub obsežnosti prinaša le pomembnejše objave. Od uglednega geografa, profesorja dr. Vincenca Malovrha se poslavlja dr. Avguštin Lah.
  
  V rubriki Zborovanja so objavljena dogajanja na mednarodnem seminarju Histoire et mémoire des risques naturels en région de montagne (zapis je pripravil Miha Pavšek), sestanku o vzorčnem projektu Integralno upravljanje porečja reke Cetine (mag. Aleš A. Smrekar), dvajsetem zasedanju United Nations Group of Experts on Geographical Names (dr. Milan Orožen Adamič), četrti letni delavnici EIONET Land Cover (Franci Petek) in na kongresu Politična geografija v 21. stoletju – razumeti prostorsko stvarnost in (u)videti prihodnost (dr. Anton Gosar).
  
  V rubriki Poročila predstojniki geografskih ustanov predstavljajo njihovo delovanje v letu 1999. Delo Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU predstavlja dr. Drago Perko, delo Inštituta za geografijo dr. Jernej Zupančič in delo Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU dr. Tadej Slabe. Rubriko zaključuje članek o geografiji na teletekstu TV Slovenija, ki ga je pripravil urednik prispevkov mag. Drago Kladnik.

• Geografija nekoliko drugače
  Zavod Republike Slovenije za šolstvo je izdal priročnik s pomenljivim naslovom Geografija nekoliko drugače in podnaslovom Didaktika in metode pouka geografije za slepe in slabovidne učence. Knjižica je avtorsko delo učitelja geografije in tiflopedagoga Romana Brvarja, zaposlenega na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Nastala je v okviru projekta Razvijanje modelov in učenja v osnovnih in srednjih šolah, ki ga vodi Anka Zupan.
  
  Priročnik na 124 straneh je razdeljen na več vsebinskih sklopov: Posebnosti pouka geografije v osnovni šoli za slepe in slabovidne učence, Geografija nekoliko drugače, Tipna (taktilna) kartografija, Svet v malem, Pomen geografije za slepe in slabovidne učence ter Slovar tiflopedagoških izrazov. V slednjem izvemo, da je tiflopedagogika veja specialne pedagogike, ki obravnava poučevanje slepih in slabovidnih, tiflopedagog pa je učitelj, ki ima poleg osnovne strokovne izobrazbe še specialno znanje iz tiflopedagogike.
  
  Avtor v uvodu ugotavlja, da je geografija živa, aktualna, dinamično razvijajoča se veda, nekakšno okno, skozi katerega spoznavamo naše okolje in svet. Pouk geografije za slepe in slabovidne učence je v primerjavi z redno osnovno šolo svojevrsten, a ne sme odstopati od uveljavljenih načel obče didaktike in pedagogike. Posebne so le poti in pristopi, saj je med drugimi potrebno upoštevati načela prilagajanja zaznavi slepih in slabovidnih, nazornosti, življenjske bližine, generalizacije in individualizacije.
  
  Človek kar 83 % vseh informacij celovito dojame z vidom, s sluhom 11 %, z drugimi čutili (tip, voh, okus) pa preostalih 6 %. Pri slepih in slabovidnih učencih se z vajo in z ustreznim pristopom do preostalih čutil poskuša doseči, da se njihova zaznavnost poveča in s tem nadoknadi vid. Pri pouku se stremi za tem, da učenci zavestno zadržijo čutne slike stvarnih predmetov, ker je to temelj za razvoj njihovega mišljenja. Upoštevati je potrebno zlasti naslednja dejstva:

  slepi in slabovidni učenci imajo težave pri zaznavanju zunanjega sveta;
  praktične izkušnje in njihove predstave o prostoru in zunanjem svetu so skromne, dostikrat nepopolne ali celo izkrivljene;
  zaradi skromnih prostorskih predstav je tudi njihova orientacija v prostoru razmeroma slaba;
  imajo izrazite težave pri zaznavanju razdalj, določanju smeri oziroma dojemanja vzajemnega prostorskega odnosa med predmeti;
  omejeni so pri spremljanju dinamičnih procesov in pojavov, ker ne morejo opazovati zapletenih sprememb v pokrajini;
  imajo težave pri posploševanju in sintetiziranju pojmov;
  slepota in slabovidnost v veliki meri omejujeta njihovo celostno čutno zaznavo;
  pri slabovidnih učencih traja opazovanje dlje, saj njihovo oko potrebuje več časa, da se prilagodi na določene dražljaje;
  slepota lahko oteži ali onemogoči doseganje ciljev, kar lahko povzroči psihološke probleme, na primer notranje nezadovoljstvo in napetost.
  
  Kljub temu je učni načrt geografije za slepe in slabovidne učence enak kot v redni osnovni šoli, vendar vsebuje prilagoditve, ki so nujne glede na njihove značilne poti zaznavanja vsebin ter podajanja tematik. Posebno področje predstavlja prilagajanje didaktičnih kompletov, učnih pripomočkov za slepe in slabovidne ter skrb za funkcionalnost geografskih učilnice in kabineta. Edina osnovna šola v Sloveniji, kjer se lahko slepi in slabovidni šolajo v posebnih razmerah, je Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.
  
  Na ovitku priročnika je avtor zapisal, da si je ob pisanju prizadeval, da bi bil le-ta jasen in poučen ter uporaben tako za laika kot pedagoga. Dejstvo je namreč, da je vse več slepih in slabovidnih učencev, dijakov in študentov vključenih v redne šole. Zato je prav, da ta priročnik preberejo tudi učitelji, ki jih poučujejo.

• Tipna kartografija
  Tipna oziroma taktilna kartografija je posebna veja kartografije, ki slepim omogoča, da z dogovorjenimi tipnimi znaki spoznavajo prostor in razmerja v njem. Tipne karte niso preoblikovane standardne karte, ampak je na njih gostota dogovorjenih znakov manjša. Vsebina je prikazana s privzdignjenimi ali udrtimi dogovorjenimi znaki, prirejenimi za branje s tipom. Tipnih prikazov, primernih za poučevanje slepih in slabovidnih, se v trgovini ne da kupiti, zato je njihova izdelava največkrat prepuščena iznajdljivosti in prizadevnosti pedagogov.
  
  sak reliefni prikaz ni primeren za tipno zaznavo slepih. Na običajnih reliefih je kljub zadostni razgibanosti premajhna posplošitev vsebin. Prav tako na njih niso dostopni tipni zaznavi prilagojeni prikazi rek, drugih vodnih teles, krajev in njihovih imen, cest, železnic, meja in drugih pojavov.
  
  Izdelovanje tipnih prikazov (zemljevidov, atlasov, reliefov, globusov, načrtov, modelov, tipnih slik in skic, maket, modelov, skulptur in raznih didaktičnih pripomočkov) ima v Sloveniji bogato tradicijo. Že z nastankom prvega Zavoda za slepe leta 1919 so učitelji začeli samoiniciativno izdelovati preproste pripomočke in učila. Leta 1950 je tiflopedagog Franc Petrič na temelju kovinskih matric in hladnega stiskanja razvil posebno tehniko izdelave tipnih kart na tršem papirju. Tako izdelani zemljevidi so bili obstojnejši in dobro tipljivi. Leta 1957 je tiflopedagog Cene Zorec vpeljal novo termo-vakuumsko tehniko na obstojni polivinilni plastiki, ki je omogočila izdelavo večnivojskega reliefa na temelju matrice.
  
  V zadnjem času ima pomembno vlogo pri izdelavi tipskih pripomočkov Geodetski inštitut Slovenije, nekdanji Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo. Dobra podlaga za razvoj tipni zaznavi prilagojene kartografije je magistrska naloga njegovega sodelavca Romana Renerja z naslovom Taktilne karte in diagrami. Z njo so bili pri nas postavljeni teoretični temelji tipne kartografije. Na inštitutu so razvili računalniško izdelavo matric, ki so podlaga za kopiranje obarvanih tipnih zemljevidov na osnovi termo-vakuumske tehnike. Trenutno je na inštitutu v pripravi tipni atlas slovenskih mest. Že do zdaj pa so prizadevni tiflopedagogi pripravili tipne atlase Slovenija, Geografija sveta, Šola in bližnja okolica.

• Azori
  Azore poznamo vsi, saj so dali ime območju poletnega visokega zračnega pritiska. Ko pa pomislimo, kaj še vemo o njih, se nas najbrž večina znajde v zadregi. Še celo v uglednih svetovnih atlasih, kakršna sta Timesov in De Agostinijev, jih ne najdemo na običajnih obrobnih mestih, kjer v podrobnejših merilih predstavijo posamezna otočja ali otoke. Prav tako jih ni na zemljevidih Iberskega polotoka. Najdemo jih le na straneh, namenjenih prikazu celotne Evrope ali Atlantskega oceana, kjer jih je videti kot nerazpoznavne, brezoblične drobne pikice.
  
  Azori sestavljajo najbolj severozahodni del Makaronezije. Ime so dobili po kanji, ptici ujedi. Sestavlja jih devet večjih, naseljenih otokov ter več manjših otočkov in čeri, razporejenih med 37. in 40. stopinjami severne zemljepisne širine ter 25. in 31. stopinjami zahodne zemljepisne dolžine. Od evropske celine so oddaljeni okrog 1500 kilometrov in od severnoameriške 3900 kilometrov. Razdalja med obema najbolj oddaljenima otokoma, Floresom na severozahodu in Santo Mario na jugovzhodu, je 615 kilometrov. Otok Corvo pri Floresu je že na pol poti med Iberskim polotokom in kanadsko Novo Fundlandijo. Skupna površina otokov 2333 kvadratnih kilometrov pomeni 2,5 odstotka ozemlja Portugalske. Ognjenik Pico je z 2351 metri tudi najvišji vrh v državi. Tik pod njegovim vrhom je manjša kaldera z obsegom 500 in globino 30 metrov, nad katero se vršni stožec dviga 80 metrov visoko.
  
  Vsi otoki so vulkanskega izvora, nastali po izbruhih ognjenikov na Srednjeatlantskem hrbtu ali v njegovi neposredni bližini. Vzhodna in osrednja skupina sta na samem hrbtu, zahodna otoka Flores in Corvo pa sta geološko v bistvu že del ameriške celine, saj sta nastala na vzhodnem obrobju Severnoameriške plošče. Vsi otoki so tudi na pomembni prelomni coni, ki se od Azorov vleče proti Gibraltarju in naprej skozi Sredozemlje. Poleg Sante Marie sta geološko še najmanj aktivna oba zahodna otoka. Na vseh treh ni ne vulkanskih izbruhov, ne postvulkanskih pojavov in tudi ne potresov. Vsi ti pojavi so na preostalih šestih otokih tako rekoč običajni in gledano z očmi geološke zgodovine vsakdanji. V osrčju otokov so velike kaldere. Največja med njimi, Caldeira de Guilherme Moniz na Terceiri, meri v obsegu 15 kilometrov.
  
  Med postvulkanskimi pojavi so zastopani vrelci vodne pare (fumarole), žvepleni vrelci (solfatare), blatni vrelci (mofete), majhni gejzirji in izviri tople ali vroče vode. Na območju kraja Furnas (portugalsko Žveplo) na vzhodu največjega otoka Sao Miguela je kar 22 termalnih vrelcev.
  
  Podnebno so Azori na stičišču subtropskega in zmerno toplega pasu. Zaradi lege sredi oceana imajo oceansko podnebje s skromnimi temperaturnimi nihanji tekom leta ter med dnevom in nočjo. Razmeroma visoke temperature jim zagotavlja Azorski tok, del toplega Zalivskega toka, ki prečka Atlantik od Karibov proti zahodni Evropi. Najbolj hladen mesec je zaradi toplotnega zadržka oceanske vode februar, ko je srednja mesečna temperatura zraka 14 stopinj Celzija. Najbolj vroč je avgust, ko je temperaturni povpreček 22 stopinj. Poročajo, da je bila najvišja doslej izmerjena temperatura zraka le 27 stopinj. Temperatura vode v oceanu je za kopanje primerna samo julija in avgusta.
  
  Značilna je stalno visoka zračna vlažnost, ki se povečuje z nadmorsko višino. Količina padavin se povečuje od vzhoda proti zahodu. V nižjih predelih pade do 1000 milimetrov dežja letno, v hribovju pa se višina padavin povzpne na 2000 milimetrov. Tri četrtine dežja pade med septembrom in marcem. Sneži do nadmorske višine 1000 metrov, zato je sneg reden pojav le na Picu. Tu na višini 1500 metrov sneži petnajst dni med decembrom in marcem, na višini 2000 metrov pa šestdeset dni med novembrom in majem.
  
  načilno naravno rastje nižjih predelov je zimzeleni listnati gozd s prevlado lovorja ter primesjo hrasta in javorja, imenovan laurisilva. V višjih legah sta značilna brin in drevesasta resa, ki z naraščanjem nadmorske višine postaja grmičevnata. Človek je naravno rastje dodobra izkrčil in tudi preoblikoval. Najpomembnejše komercialno drevo je postala japonska cedra, ki so jo zasadili šele pred dobrim stoletjem.
  
  Po oceni za leto 1994 je na Azorih živelo okrog 240.500 ljudi. Med posameznimi otoki je dobro organiziran letalski promet, ki ga upravlja azorska letalska družba Sata. Mednarodna letališča so na Sao Miguelu, Terceiri in Faialu. Tu vzletajo in pristajajo letala iz matične domovine Portugalske (liniji iz Lizbone in Porta) ter iz Bostona v Združenih državah in Toronta v Kanadi. Razlog za pogoste zveze s severnoameriško celino so številni izseljenci, katerih število skupaj s potomci ocenjujejo na milijon. Na še vedno pomemben geostrateški položaj Azorov opozarja tudi 17 tujih konzularnih predstavništev.
  
  Azori so z ustavo iz leta 1976 dobili široko avtonomijo z lastnima parlamentom in vlado. Regionalna vlada ima sedež v Ponti Delgadi upravnem središču s 45.000 prebivalci (od leta 1975 je tu sedež edine univerze) na Sao Miguelu, regionalna skupščina pa zaseda v Horti na Faialu. Minister republike, ki zastopa interese portugalske vlade, uraduje v Angri de Heroismo na Terceiri, mestu, ki je zaradi izjemne arhitekturne dediščine od leta 1983 uvrščeno v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
  
  Prej neposeljene Azore so menda poznali že v 14. stoletju. Z gotovostjo je izpričano njihovo odkritje leta 1427, ko je na Santi Marii pristal portugalski pomorščak Diogo de Silves. Otoke so kmalu začeli naseljevati priseljenci iz različnih predelov Portugalske, zlasti na osrednje otoke se je doselilo precej Flamcev, na Sao Miguel pa nekaj Bretoncev iz zdajšnje Francije. Že pred koncem 15. stoletja ali vsaj na prelomu 15. v 16. stoletje so na skoraj vseh otokih nastala mesta, ki so jih utrdili z mogočnimi trdnjavami.
  
  Še vedno je prevladujoča gospodarska dejavnost kmetijstvo, ki je po svoji sestavi razmeroma pestro. Ob koncu 19. stoletja je zaživelo z uvajanjem tobaka, sladkorne pese, cikorije, čaja in ananasa, ki so, skupaj z že prej uveljavljenima krompirjem in pasijonko, temelj živilske in predelovalne industrije, osredotočene na Sao Miguelu. Na njem so tudi edini nasadi čaja v Evropi. Z njegovim pridelovanjem se ukvarjajo le še na enem posestvu na severu otoka, še v letih po 2. svetovni vojni pa je bilo kar 16 tovrstnih obratov. Prenizke zunanje temperature zahtevajo pridelovanje ananasa izključno v rastlinjakih. Vinogradi so urejeni v značilnih parcelah skromnih dimenzij, imenovanih curraletas. Razdvajajo jih ograde iz temnega vulkanskega kamenja. To podnevi vsrkava toploto in jo ponoči oddaja toplotno zahtevnim trsom. Za domače potrebe v zavetnih legah tik ob morju gojijo tudi banane; vendar so njihovi sadeži zelo majhni. Precej razširjeno drevo v priobalnem pasu je figovec, tipičen predstavnik sredozemskega podnebnega pasu.
  
  Z vstopom Portugalske v Evropsko zvezo se je okrepila vloga živinoreje, zlasti mlečne govedoreje. Pašniki so marsikje tudi neposredno ob obali, povsem pa prevladajo v nadmorski višini med 200 in 500 metrov. Večinoma jih sestavljajo zaprte čredinke (portugalsko cerrados), ki jih razmejujejo živice iz modro in belo cvetočih hortenzij ter ograde iz otrebljenega kamenja. Po ocenah naj bi na vseh azorskih otokih redili kar okrog 800.000 govedi.

• Predavanje o Iranu
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 19. decembra 2000 predavanje z diapozitivi o vtisih z letošnje prvomajske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva po Iranu, ki bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam). V imenu udeležencev bo vtise strnil strokovni vodja ekskurzije dr. Matej Gabrovec z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Kanarski otoki malce drugače
  Kanarski otoki spadajo k skupini otokov, imenovani Makaronezija (zloženka iz grških besed makar v pomenu ‘sreča’ in nisoi v pomenu ‘otoki’), ki jo sestavljajo še Azori, Madeira, otoki Salvages in Kapverdski otoki, medsebojno oddaljeni skoraj 3000 kilometrov. Oddaljeni so okrog 1500 kilometrov od matične domovine Španije in od 100 do 600 kilometrov od afriške obale, v zemljepisni širini južnega Maroka. Najbližji afriški obali je otok Fuerteventura, najbolj oddaljen pa otok La Palma. Razen njiju sestavlja otoško skupino še pet večjih in šest manjših otokov, politično razdeljenih v dve provinci. Skupaj merijo 7501 kvadratnih kilometrov in na njih živi dobrih milijon in pol ljudi. Največji in najvišji otok Tenerife meri 2057 kvadratnih kilometrov.
  
  Kanarske otoke so že okrog leta 1100 pred našim štetjem poznali Feničani. Rimski zgodovinar Plinij starejši poroča o Insulare Canarae, po naše o Pasjih otokih, ki so najbrž dobili ime po številnih psih staroselcev.
  
  Nastanek Kanarskih otokov pojasnjuje teorija o tektoniki plošč, čeprav nekateri v njih še vedno iščejo preostanek legendarne Atlantide. Po novejših geoloških spoznanjih je v globini okrog 3000 metrov skupna podmorska plošča, ki jih povezuje z afriško celino. Na območju posameznih otokov so ploščo prebile magmatske predornine. Najstarejše kamnine, stare 37 milijonov let, so na vzhodu Fuerteventure. Na Tenerifi so kamnine stare le do 7 milijonov let.
  
  Vulkanizem s postvulkanskimi pojavi je še vedno živahen, pa čeprav obiskovalec v zadnjih letih ne more nikjer opazovati delujočega ognjenika. Na drugem potovanju v Ameriko je Krištof Kolumb ob plovbi mimo Tenerife zapisal v dnevnik, da so na otoku opazovali izbruh ognjenika. Leta 1706 je stranski izbruh vulkana Teide povsem razdejal cvetoče mesto Guarachico na severni obali Tenerife. Ognjenik na vrhu najvišjega španskega vrha Pico de Teide (3718 metrov) je zadnjič bruhal leta 1909, najmlajši ognjenik na kanarskih otokih pa se je leta 1971 razdivjal na skrajnem jugu La Palme.
  
  Na otočju so tudi nekateri izmed največjih vulkanskih kraterjev na svetu. Na La Palmi je ostanek ugaslega vulkana Caldera de Taburiente, ki meri v obsegu 28 in v premeru 9 kilometrov, globok je do 900 metrov. Še večja je kaldera pod goro Teide, nastala pred približno tremi milijoni leti. V obsegu meri 75 kilometrov in ima površino 120 kvadratnih kilometrov. Na Teide se vsako leto z gondolsko žičnico odpravi kar 300.000 ljudi, zato je vzpon na najvišjo točko dovoljen le tistim, ki si priskrbijo posebno dovoljenje.
  
  Podnebne značilnosti Kanarskih otokov določajo zemljepisna širina, morski tokovi, nadmorska višina in ekspozicija. Pojavljajo se podnebni tipi od vlažnega subtropskega do izrazitega sušnega. Skoraj celo leto prevladujoči severovzhodni pasatni vetrovi se na poti prek morja postopoma navlažijo. Korist od tega imajo predvsem zahodni otoki La Palma, La Gomera in El Hiero, ki imajo oceansko podnebje z od 600 do 1000 milimetri padavin, Tenerife in Gran Canaria v sredini sta bolj sušna, oba velika otoka na vzhodu, Lanzarote in Fuerteventura pa izrazito sušna z le okrog 100 milimetri dežja. Hladni Kanarski morski tok blaži temperaturne razlike med dnevom in nočjo, pa tudi med letnimi časi. Zaradi ugodnega podnebja imenujejo Kanarske otoke tudi Otoki večne pomladi.
  
  Rastlinstvo se združuje v značilne višinske pasove. Okrog 48 odstotkov od približno 1800 rastlinskih vrst je endemičnih, med njimi je tudi legendarno zmajevo drevo (latinsko dracanea draco, špansko Drago Milenario). Zmajevemu drevesu je starost nemogoče točno določiti, ker nima letnic, vendar ga imajo za enega od najstarejših dreves na svetu. Primerek v kraju Icod de los Vinos na severu otoka Tenerife naj bi bil star med 2000 in 3000 leti. Nemški naravoslovec in geograf Alexander von Humboldt mu je ob svojem obisku na prelomu iz 18. v 19. stoletje prisodil kar 6000 let. Za staroselce Gvanče je bilo zmajevo drevo simbol rodnosti in usode, zato so okrog njega opravljali obredne plese. Iz njegove skorje so izdelovali ščite in z njegovo smolo so balzamirali trupla umrlih.
  
  Zelo zanimivo drevo je tudi kanarski bor (pinus canariensis). Njegovi najbližji sorodniki rasejo v Himalaji. Do 60 metrov visoka rastlina z od 20 do 30 centimetrov dolgimi iglicami kondenzira vlago, ki jo prinašajo vlažni pasati. Tako zagotavlja koreninam tudi do trikrat večjo količino vode, kot bi jo dobile od dežja, obenem pa je dokaj odporna proti ognju.

• Gvanči
  Gvanči so se prvotno imenovali le prebivalci otoka Tenerife, pozneje pa se je ime uveljavilo tudi za praprebivalce drugih otokov. Po arheoloških raziskavah naj bi staroselci Kanarske otoke naselili v drugem ali prvem tisočletju pred našim štetjem. Od otoka do otoka so se precej razlikovali, saj med njimi skorajda ni bilo stikov. Ker niso imeli čolnov, niso pluli po morju. Prav zaradi nepoznavanja plovbe je bilo dolgo razširjeno mnenje, da so jih sem naselili Rimljani ali Kartažani. Vendar več okoliščin opozarja na sorodnost z Berberi v severozahodni Afriki, ki so po naselitvi očitno pozabili na umetnost izdelovanja čolnov. Povezavo z Berberi potrjujejo tudi podobna zemljepisna imena na Kanarskih otokih in v Maroku.
  
  Staroselsko družbo so sestavljali sužnji, kmetje in rokodelci ter vladajoči sloj. Kovin, najbrž tudi zaradi pomanjkanja kovinskih rud, niso poznali, prav tako ne kolesa. Zato so jih razvojno postavili na raven mlajše kamene dobe. Sužnji so bili večinoma vojni ujetniki. Kmetje so živeli v majhnih skupnostih in skupno obdelovali zemljo, ki so jo med njih vsako leto delili plemenski vodje. Gojili so ječmen, pšenico in bob ter redili koze, ovce in prašiče. Uporabljali so preprosto orodje iz obsidijana (vulkanskega stekla), lesa in kosti. Zemljišč niso ne namakali ne gnojili, zato se je prst hitro izčrpavala. Zato so se morali ljudje, ki so prebivali v votlinah, izdolbenih v mehkih vulkanskih kamninah, nenehno seliti. Med rokodelskimi spretnostmi sta izstopala lončarstvo in tkalstvo.
  
  Gvanči so bili stoletja varni pred vdori zavojevalcev. Po ponovnem odkritju Kanarskih otokov v 14. stoletju so se za prevlado sprva borili Španci, Francozi in Portugalci. Izkrcanje tristotih španskih vojakov na Lanzarotu leta 1402 je pomenilo začetek kolonialne podreditve staroselcev. Za večino med njimi je to pomenilo smrt ali vsaj izgubo kulturne identitete. Odvzeta zemljišča so španski zavojevalci razdelili med priseljence, preživele staroselce pa nasilno vključevali v fevdalni družbeni ustroj. Podreditev je spremljalo pokristjanjevanje.
  
  Takoj po odkritju so število Gvančev ocenili na 70.000, obdobje pokoritve naj bi preživela samo tretjina. Mnoge so prodali kot sužnje ali pa so jih pokončale nalezljive bolezni. Iz jezika staroselcev se je nekaj izrazov preneslo tudi v sodobni španski jezik. Tako beseda gofio pomeni moko, potaje juho, tamarco obleko in aho mleko.
  
  Na otoku La Gomera se je še ohranilo značilno sporazumevanje z žvižganjem. Tovrsten "jezik", imenovan Silbo, omogoča prenos misli na razdalji več kilometrov. Raznovrstno izražanje zagotavljajo različna glasnost, pogostnost in trajanje žvižgov.

• Laponska - domovina Božička
  Laponska na severu Fenoskandije (skupna, predvsem geološka oznaka za Skandinavski polotok, Finsko, Karelijo in polotok Kolo) meri med 320.000 in 350.000 kvadratnih kilometrov. Znana je kot domovina Božička in Laponcev, po katerih je dobila ime.
  
  Pokrajina je politično razdeljena med Norveško, Švedsko, Finsko in Rusijo, s tem, da je njen največji del na Finskem, kjer sestavlja provinco, imenovano Lappi. Glavno mesto Lappija je Rouvaniemi, od koder se vsako leto na obdaritveno pot odpravi Božiček. Po določilih mirovnega sporazuma v švedskem mestu Stromstad iz leta 1751, ki sta ga podpisali zvezi Danske in Norveške na eni strani ter Švedske in Finske na drugi, je Laponska ne glede na državne meje enoten prostor, v katerem lahko ob reji severnih jelenov svoj nomadski način življenja udejanjajo Laponci.
  
  Fenoskandijo sestavljajo kristalinske kamnine predkambrijske ali kaledonske starosti. Podnebje je ob obali oceansko, proti notranjosti pa se stopnja celinskosti hitro povečuje. Tako se lahko temperature v kraju Karasjok na jugu norveškega dela Laponske poleti povzpnejo na več kot 30 stopinj Celzija, pozimi pa so tam namerili kar minus 51,4 stopinje in ta vrednost velja za eno od najnižjih na naši celini. Povprečna januarska temperatura je marsikje pod minus 15 stopinj, na severu Finske pa je tudi povprečna letna temperatura pod lediščem. Z naraščanjem celinskosti se zmanjšuje tudi višina padavin in ponekod se jih letno ne izcedi niti 400 mm, zato je povprečna debelina snežne odeje v notranjosti manjša kakor v krajih bližje morski obali, kjer je višina padavin ponekod večja od 1500 mm letno. Snežna odeja marsikje obleži tudi več kot 240 dni v letu, vegetacijska doba v notranjosti pokrajine pa traja manj kot 110 dni.
  
  Prostorsko prevladujoča gospodarska panoga na Laponskem je kmetijstvo, pomembno je tudi gozdarstvo. Ob norveški obali se tudi Laponci ukvarjajo z ribolovom. Na vzpetih gričevnatih in hribovitih območjih je gozdna meja na okrog 500 metrov nadmorske višine, kjer se začne tundra, ki omogoča le še nomadsko rejo severnih jelenov; ta je na Švedskem in Norveškem zakonsko izključna pravica Laponcev.
  
  Pomembna dejavnost je tudi rudarstvo. V okolici švedskih krajev Kiruna in Gellivare ter okrog norveškega mesteca Kirkeness kopljejo železovo rudo, pri ruski Pečengi pridobivajo nikljevo rudo in pri norveškem kraju Bidjovagge bakrovo rudo.
  
  Prometno je Laponska razmeroma dobro povezana. Pomembne so železniške proge Lulea–Kiruna–Narvik, ki slovi predvsem kot rudarska železnica, Kemi–Salla in murmanska železnica Sankt Peterburg–Murmansk. Glavne cestne povezave vodijo od Botnijskega zaliva prek Kapisjarvija do Tromsoja, prek Inarija do Banaka in prek Ivaloja do Pečenge. V zadnjih dveh desetletjih je postal pomemben vir zaslužka poletni turizem.
  
  V turistični trgovini s prodajo kož severnih jelenov, njihovega rogovja in iz njega ter kosti izrezljanih okraskov sodelujejo tudi Laponci, ki sami sebe imenujejo Sami. V 16. stoletju so naseljevali celotno Finsko in Skandinavsko gorovje. Njihova etnogeneza in prvotni jezik nista znana, danes pa govorijo več ugrofinskih dialektov. V vseh štirih državah jih med približno milijonom prebivalci Laponske živi le še nekaj deset tisoč (največkrat se navaja številka 35.000). Natančno število je nemogoče ugotoviti in ocene se razlikujejo glede na to, ali so narejene na podlagi rabe maternega jezika v družini ali izjavljanja o pripadnosti laponski skupnosti. Mnogi Laponci so se v zadnjih desetletjih izselili v bolj razvite dele matičnih držav. Najbolj sklenjeno še vedno poseljujejo severnonorveško provinco Finmark. V zadnjem času se vse pogosteje poročajo s pripadniki drugih narodov, se asimilirajo, izgubljajo jezik, spreminjajo način življenja in s tem nezadržno izgubljajo samobitnost.
  
  V njihovi stari religiji so se ohranile prvine šamanstva in kulta medveda, a so jih v 17. stoletju pokristjanili in so tako kot drugi Skandinavci večinoma pripadniki evangeličanske luteranske ločine. Po svojih fizičnih značilnostih se jasno razlikujejo od drugih severnih Evropejcev. Imajo nizko čelo, temne oči, štrenaste temne lase in belo ali rumenkasto kožo. So nizke postave; moški v povprečju merijo samo 160 centimetrov.

• Reja severnih jelenov
  Reja severnih jelenov je posebna zvrst selilne pašne živinoreje, s katero se polnomadsko ukvarjajo mnoga številčno majhna ljudstva (Laponci ali Sami, Čukči, Eveni, Evenki, Hanti, Jakuti, Nenci, Selkupi, nekateri Korjaki idr.) na skrajnem severu Evrazije, na območju med Laponsko in skrajnim vzhodom Sibirije.
  
  Človeku je uspelo na pol udomačiti evrazijskega severnega jelena (Rangifer tarandus), medtem ko pri udomačevanju severnoameriškega karibuja ni bil uspešen. Znanstveniki so se v glavnem poenotili v spoznanju, da se naj bi kultura reje severnega jelena začela v gorovju Sajan na jugu Sibirije, od koder se je širila na sever proti obalam Evrazije. Med okrog štirimi in pol milijona živalmi jih tretjina živi v divjini, preostali dve tretjini sta udomačeni. 77 odstotkov populacije severnih jelenov živi v Rusiji in 23 odstotkov v Skandinaviji, kjer so okrog tri četrtine od približno 700.000 živali v lasti Laponcev.
  
  Rejci severnih jelenov se že stoletja skladno z letnimi časi skupaj z velikimi čredami živali po ustaljenih poteh selijo na dolge razdalje. Pomladi se postopoma premikajo proti severu in od srede poletja postopoma nazaj proti jugu. Pri tem jih pot najprej vodi iz tajge prek gozdne tundre v tundro, kjer ostanejo del poletja, nakar jih vodi nazaj v varno zavetje gozdov tajge, kjer se živali jeseni parijo. Drugi družinski člani, ki se neposredno ne ukvarjajo z rejo, ostajajo doma v ustaljenih naseljih. Živali oskrbujejo lastnika črede in njegovo družino z mesom, mlekom in kožami. Iz kosti izdelujejo orodje, orožje in okraske. Severnega jelena uporabljajo tudi kot delovno žival za vleko sani.