Geografija na teletekstu TV Slovenija, november–december 1999

Abecedni seznam vseh gesel

November 1999
  •  O drugi številki Geografskega obzornika
    Pred kratkim je izšla druga (od štirih) letošnja številka Geografskega obzornika, strokovne revije za popularizacijo geografije, ki izhaja že častitljivo šestinštirideseto leto. Po skoraj desetletju je prejšnjega urednika dr. Draga Perka z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je prevzel urednikovanje Geografskega vestnika, nadomestil mag. Dejan Cigale, zaposlen na Inštituta za geografijo. Sprememba ni bistveno vplivala na vsebinsko in oblikovno zasnovo revije, ki še vedno ostaja zanimiva in zaradi obilice fotografij privlačna tudi za nestrokovnjake. Ob tradicionalni rubriki Dogodki, ocene, društva so v pričujoči številki štirje vodilni prispevki.

    Peter Frantar z Inštituta za geografijo opisuje Toronto v multinacionalni razsežnosti. Članek govori o prebivalstveni, zlasti narodnostni sestavi glavnega mesta kanadske province Ontario, za katerega je značilno predvsem močno doseljevanje. Predstavljeni so tudi najnovejše upravne spremembe, kratek gospodarski oris ter nekaj drobnih zanimivosti tega velemesta.

    Matija Zorn, študent geografije s Filozofske fakultete v Ljubljani, predstavlja takoimenovano "hamburgersko povezavo" med Medmorsko Ameriko in Angloameriko. Prikazana je zveza med hitro rastočo porabo govejega mesa v zahodnih industrijskih državah in obsežnim izsekavanjem tropskih gozdov Medmorske Amerike, z namenom urediti obsežne pašnike za izvozno usmerjeno govedorejo. Pomembno vlogo je odigralo predvsem povečanje števila tako imenovanih "fast food" restavracij v razvitem delu sveta.

    Profesorica geografije in sociologije Vilma Vrtačnik Merčun, ki poučuje na osnovni šoli Rodica v Domžalah, obravnava gozdno mejo v porečjih Martuljka in Belega potoka na severnem obrobju Julijskih Alp. Odgovarja na vprašanja, zakaj sega v gorah sklenjeni gozd le do določene nadmorske višine, zakaj višje uspevajo le še posamezna drevesa ter ruševje in, ali je gozdna meja tako zelo ostra, da nad njo drevesnega rastlinstva sploh ni več? Avtorica predstavi tudi različne tipe gozdne meje, opredeljene glede na vzroke za neuspevanje gozda.

    Univerzitetna diplomirana geografa Boštjan Gradišar z Inštituta za geografijo in Damir Josipovič nam na primeru Vinorodnih Haloz približata problematiko novonastalega obmejnega območja ob slovensko-hrvaški meji. Bistvo prikaza je usmerjeno v preučevanje stanja na terenu, pri čemer se je s pomočjo anketnih vprašalnikov skušalo ugotoviti mnenje prebivalcev o različnih tematikah, povezanih z življenjem ob državni meji. Hkrati je predstavljena primerjava obravnavanega območja z obmejnimi območji, ki imajo takšen status že daljše obdobje.
     
  • Ples geografov - srečanje generacij
    Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani želi na prehodu v novo tisočletje obeležiti 80. obletnico ustanove, na kateri so mnogi diplomirali, magistrirali, doktorirali ali vsaj študirali, zato v četrtek, 4. novembra 1999 ob 20. uri prisrčno vabi na slavnostno prireditev Ples geografov - srečanje generacij, ki bo v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Družabno srečanje bo povezoval mag. Emil Štrbenk. Za glasbo bo skrbel ansambel Obvezna smer, za hrano pa Hiša kulinarike Jezeršek. Vabljeni so tudi negeografi. Podrobnejše informacije so na voljo:
    po elektronski pošti: geografija@ff.uni-lj.si;
    na spletni strani: http://www.ff.uni-lj.si/geo/;
    po pošti ali telefonu: Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva cesta 2, 1001 Ljubljana, tel.: 061 241 1230; 061 241 1250; kontaktni osebi sta Mojca Dolgan Petrič in Danica Jakopič.
     
  • Geografski večer
    V torek, 9. novembra 1999 bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci bodo lahko prisluhnili in v nadaljevanju sproščeno pokramljali o novem pripomočku za srednješolce z naslovom Geografija, ki je izšel v okviru zbirke Shematski prikazi. Zbirko izdaja Tehniška založba Slovenije. Tokrat bodo večerni gostje avtorji pripomočka dr. Karel Natek z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prof. Marjeta Hočevar s Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani in prof. Marjeta Vidmar z Gimnazije Bežigrad v Ljubljani. Povezovalec bo Aleš Smrekar, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.
     
  • Goriška brda
    Goriška brda so obmejna gričevnata, prometno odmaknjena in še vedno predvsem kmetijska pokrajina na skrajnem zahodu Slovenije. So najbolj sredozemski del našega Posočja in že od nekdaj veljajo za tipično gričevnato pokrajino s tržno usmerjenima vinogradništvom in sadjarstvom. Čeprav so že stoletja pokrajina od meji, jih je tudi zadnja razmejitev po 2. svetovni vojni nesmiselno prerezala, tako da sta njihov južni in skrajni zahodni del v Italiji (italijansko ime zanje je Collio), s tem pa so tam ostali tudi številni Slovenci.
    Na naši strani državne meje merijo 83 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 5758 ljudi. Povprečna gostota poselitve je 69 ljudi na kvadratni kilometer ali za četrtino manj od državnega povprečja. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev zmanjšalo za 9 odstotkov, zaradi neugodnih demografskih tokov pa je značilna tudi precejšnja prebivalstvena ostarelost. Leta 1991 je bilo kmečkega prebivalstva še 23,6 odstotkov (Slovenija 7,4 odstotke), leta 1961 pa kar 76,9 odstotkov.

    Značilnost Goriških brd je močna prevlada flišnega površja in le malo sveta je zakraselega. Povprečna nadmorska višina je samo 233 metrov, povprečni naklon pa dobrih 15 stopinj, kar je z naskokom največ v sredozemskem svetu Slovenije. Fliš hitro prepereva in se spreminja v rodovitno prst, ki je zaradi precejšnje peščene primesi zelo primerna za rast vinske trte. Vinogradi so urejeni na kar 18 odstotkih briškega površja, medtem ko je gozdov vsega 39 odstotkov, manj kot v večini drugih slovenskih pokrajin. Apneniški hrbet Korada–Sabotin na severovzhodu varuje pokrajino pred mrzlim severnikom, zato razen po kakovostnih belih vinih slovi tudi po češnjah, breskvah, marelicah, hruškah in kakiju.

    V Goriških brdih je 45 naselij; med njimi jih ima le pet več kot 300 prebivalcev. Prevladujejo gručasta, predvsem slemenska naselja. Nekatera so nestrnjena in jih razen vaškega jedra sestavljajo še številni zaselki. Nesporno središče je kraj Dobrovo, status krajevnega središča pa ima tudi vas Kojsko. Kot arhitekturni biser slovi vasica Šmartno.

    Za ime pokrajine se že dolgo enakovredno uporabljata izraza Brda in Goriška brda. Čeprav je med domačini v rabi edino prvi, se je v geografski in drugi literaturi bolj uveljavil drugi, ki natančneje opredeljuje lego pokrajine in jo razlikuje od drugih vinorodnih goric na Primorskem.
     
  • Kolonat
    je kmetijski sistem s koreninami v antičnem Rimskem cesarstvu, še vedno pa ga je mogoče najti v Italiji. Opazne posledice v kmetijski sestavi podeželja je zapustil tudi pri nas na Primorskem. Izraz kolonat je prevzet iz latinske besede colonatus v enakem pomenu. Sopomenka je spolovinarstvo.

    Temeljil je na medsebojnem dogovoru zemljiškega gospodarja in kolona, ki je dobil zemljišče zgolj v obdelovanje, za povračilo pa je posestniku dajal del pridelka. Posamezna veleposestva so bila bolj ali manj le skupek posameznih manjših delov, ki so predstavljali ustaljene celote in so se dokaj svobodno združevala ter razdruževala. Tovrstno dogajanje je bilo odvisno predvsem od razpoložljive kmečke delovne sile, spričo katere je gospodar kolonu zemljišče bodisi dodajal bodisi odvzemal.

    V Goriških brdih imamo z izjemo Istre in deloma Vipavske doline edini primer, da se je ta stara oblika prizvajalnih odnosov ohranila takorekoč do polpretekle dobe. Šele 2. svetovna vojna je z uveljavitvijo socializma kolonat odpravila, vendar posledic ni mogla povsem zabrisati. Kolonske poteze so se v socialno, kmetijsko pa tudi kulturno življenje Brd sila močno vtisnile in jih še danes vedno znova srečujemo pri preučevanju kolonizacije, obdelave, zemljiške razdelitve, posestne sestave in nenazadnje sodobnega zadružništva. Uvajanje kolonata je bilo naglo zlasti v času beneške nadoblasti, prej pa so tudi tu prevladovali tlačanski fevdalni odnosi.

    Briška posestva so nakupovali predvsem razni advokati, trgovci in gostilničarji, saj so jim prinašala lep dohodek. Ostanki starih fevdalnih družin so imeli v lasti največja briška posestva in ponekod so bile njihove kar cele vasi, na primer Medana, Dobrovo, Fojana, Neblo in Vipolže. Meščani so imeli v lasti posestva s petimi do dvajsetimi hektarji ter s petimi do tridesetimi koloni. Običajno je imelo od dva do pet kolonov tudi vsako župnišče.
     
  • Ekskurzija na Brežiško-Krško ravnino
    Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje z jesenskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje okoljske problematike izbranih slovenskih pokrajin. Poudarek je na razpoznavanju okoljskih sestavin in procesov ter na seznanjanju z njihovo interpretacijo.

    Zadnja ekskurzija v nizu bo v soboto, 13. novembra 1999. Udeleženci se bodo na primeru Brežiško-Krške ravnine (Krškega polja in Vrbine) podrobneje seznanili s kmetijskim preobremenjevanjem pokrajine in onesnaževanjem podtalnice zaradi pretirane uporabe umetnih gnojil in zaščitnih sredstev za varstvo rastlin. Strokovni vodja bo mag. Irena Rejec Brancelj, zaposlena na Inštitutu za geografijo v Ljubljani. Odhod udeležencev bo ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.

    Cena ekskurzije je za člane LGD 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (061) 200 27 30, na katerem je mogoče sporočilo pustiti tudi na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, če bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.
     
  • Predavanje o Braziliji
    Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 16. novembra 1999 predavanje z diapozitivi o Braziliji, ki bo ob 19. uri na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, v predavalnici št. 233 v njenem drugem nadstropju. Predavateljica bo mag. Irena Rejec Brancelj z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Kot na vsa druga predavanja LGD je tudi na tega vstop prost.
     
  • Dela 14
    Ob častitljivem jubileju, osemdesetletnici Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je ob finančni podpori Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete izšla že štirinajsta številka zbornika Dela, glasila Oddelka za geografijo. Uredila sta jo dr. Marijan M. Klemenčič in dr. Mirko Pak.

    V zborniku so uvodni prispevki posvečeni jubilejni obletnici. Predstavljeni so dosežki Oddelka za geografijo, pri čemer je izpostavljeno njegovo znanstvenoraziskovalno in pedagoško poslanstvo. Prav tako so prikazana razmerja Oddelka z nekaterimi drugimi geografskimi ustanovami v Sloveniji. Obelodanjeni so medsebojni odnosi z Geografskim Inštitutom Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Inštitutom za geografijo in Oddelkom za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.

    V nadaljevanju so objavljeni prispevki vodij kateder na Oddelku, v katerih avtorji razmišljajo o razvojnih možnostih Slovenije z vidika naravnogeografskih razmer, globalizacije, varstva okolja in prostorskega planiranja, predstavljena pa je tudi slovenska šolska geografija na prelomu stoletja oziroma tisočletja.

    Najbolj obsežen del zbornika je namenjen predstavitvi prispevkov z mednarodnega seminarja z naslovom "Prihodnost mest - vpliv globalizacije in regionalizacije kot motečih elementov". Seminar je med 13. in 15. aprilom leta 1999 potekal v Ljubljani in je prednostno obravnaval območja večjih zgostitev prebivalstva. Za morebitnega bralca bo še posebna zanimiva primerjava stanja v Nemčiji in pri nas, ki jo omogoča več kakovostnih, teoretsko in metodološko medsebojno primerljivih člankov. Med dvanajstimi članki z urbano tematiko so jih šest prispevali nemški, osem pa slovenski avtorji.
     
  • Zemljiška veleposest
    Veleposest je zvrst zemljiškega lastništva, pri kateri je površinsko veliko območje razdeljeno med malo lastnikov, ki gospodarijo na velikih kmečkih gospodarstvih. Glede na družbenogospodarski red ter različne oblike individualnega ali kolektivnega lastništva razlikujemo vrsto različnih tipov veleposesti, ki se z značilnimi imeni pojavljajo v različnih delih sveta: zemljiško gospostvo, haciende, fazende, estancie, latifundije, plantaže, ranče, cerkveno veleposest, meščansko veleposest, komune, sovhoze, kolhoze, kibuce, moshave, métayage, kolonat, zamindar in druge.

    Za nekatere je značilna ekstenzivna, za druge intenzivna kmetijska pridelava. Za stopnjo intenzivnosti pridelave so odločilnega pomena naravne razmere, ob tem pa še pridelovalna usmeritev, stopnja opremljenosti s kmetijsko mehanizacijo in razpoložljiva kmečka delovna sila, torej družbene in gospodarske razmere ter na njih temelječa tradicija. Na veleposestvih lahko delajo kmetijski delavci in redkeje tudi lastniki zemljišč, lahko pa se dajejo v najem in zakup po delih ali v obdelovanje v zameno za različne dajatve.

    Izraz veleposest je zloženka iz predpone vele- v pomenu ’velik’ in besede posest. Sopomenka je veleposestvo, čeprav se zdi, da ima nekoliko ožji pomen in označuje le velika kmetijska posestva, ne pa tudi družbenih in gospodarskih odnosov, ki se na njih spletajo.
     
  • Vipavska dolina
    Pod pojmom Vipavska dolina ne razumemo le doline neposredno ob reki Vipavi, temveč ves širok pas s prevlado eocenskega fliša med visokima planotama Trnovskim gozdom in Nanosom na severu ter nizko planoto Krasom na jugu. Gre za razmeroma veliko in notranje raznoliko mezoregijo, ki meri 310 kvadratnih kilometrov, na kateri ob povprečni gostoti poselitve 203 ljudje na kvadratni kilometer živi 63.052 prebivalcev. Od povirja potoka Močilnika pod Razdrtim do Goriške ravnine ob državni meji z Italijo meri v dolžino okrog 40 km. Glede na veliko razpotegnjenost in raznolike značilnosti lahko mezoregijo v smeri od vzhoda proti zahodu razčlenimo na Zgornjo, Srednjo in Spodnjo Vipavsko dolino.

    Reliefno je mezoregija dokaj raznovrstna, saj se na severu in vzhodu vzpne do vršnih uravnav visokih kraških planot Trnovskega gozda in Nanosa, na jugu pa se z južnimi slemeni Vipavskih brd, flišnim pasom južno nad rečico Branico in reko Vipavo ter s hribovitim hrbtom Vrhmi naslanja na Kras. Naplavno površje ob Vipavi in pritokih ter prodni nanosi Soče na Goriškem polju sestavljajo ravninski svet, ki ga v srednjem in spodnjem delu členijo blage flišne gorice, največkrat imenovane Vrtojbensko-biljenski griči (po naseljih Vrtojba in Bilje) oziroma Starogorski griči (po naselju Stara Gora). Zaradi strmega oboda in gričevij je povprečni naklon skoraj 10 stopinj, povprečna nadmorska višina je 216 metrov, s tem da je nadmorska višina Ajdovščine 106 metrov, Mirna ob izstopu Vipave v Italijo pa le 43 metrov.

    Za Vipavsko dolino je v prvi vrsti pomembno submediteransko podnebje, ki zagotavlja dobre razmere za svojstveno kmetijsko rabo v okviru Slovenije. Submediteranske naravne značilnosti opredeljuje predvsem mešanje celinskih in sredozemskih podnebnih vplivov, ki učinkujejo tudi na druge naravne dejavnike, predvsem na hidrološke razmere, rastje in prst. Gozdovi poraščajo le tretjino površja. Značilne so mile zime in zmerno vroča poletja ter okrog 1500 mm letnih padavin z viškoma pozno spomladi in jeseni. Submediteransko podnebje Vipavske doline pomembno krojita neprestano menjavanje toplega, vlažnega jugozahodnika, imenovanega mornik, in burje, sunkovitega severovzhodnika, ki se pojavlja ob vdorih hladnega zraka s celine.

    Sredozemski vplivi se zrcalijo tudi v videzu in gospodarskih razmerah Poteze tradicionalne kulturne pokrajine se kažejo predvsem v obdelavi kmetijskih zemljišč in poselitvi. Nekdaj prevladujoč način obdelave kmetijskih zemljišč v obliki mešanih kultur, ki je terjal predvsem ročno delo, se s posodabljanjem kmetijstva in s strojnim opremljanjem kmetij ni mogel ohraniti. Dodatno so ga prizadele melioracije, ki so premalo premišljeno in precej grobo spremenile sestavo in ustroj kmetijskih zemljišč na ravnem dnu doline. S pridelovanjem večjih količin silažne koruze se je sicer povečal pomen govedoreje, vendar še vedno ostajajo temelj vipavskega in goriškega kmetijstva pridelovanje posebnih kultur in zgodnjih pridelkov ter seveda že od nekdaj sloveča vinogradništvo in sadjarstvo. Marsikje v spodnjem delu doline so uredili obsežne vinograde ter nasade hrušk, breskev in marelic, ki jih namakajo z vodo iz zajezitvenega jezera Vogršček.

    Poselitev je osredotočena v številnih krajih na dolinskem obrobju. Večina med 124 naselji je sklenjeno pozidana z nizkimi kamnitimi hišami, ki imajo položne strehe krite z žlebniki, marsikje zaradi burje obteženimi s kamni. Kljub številnim novim hišam tradicionalne starejše stavbe še vedno sestavljajo jedra večine naselij.

    Razvojne značilnosti Vipavske doline so odvisne tudi od njene obmejne lege. Nekdanjo navezanost na mesto Gorico, ki je po 2. svetovni vojni ostala onstran nove državne meje v Italiji, so premostili z načrtno izgradnjo vrtnega mesta Nove Gorice, okrepila pa se je tudi vloga nekaterih drugih središč, zlasti Ajdovščine. Tradicionalni središči sta tudi Šempeter pri Gorici in Solkan, za pomembnejša središča pa veljajo še Vipava, Miren, Branik, Dornberk in Podnanos.
     
  • Kibuc
    Kibuc je posebna oblika kolektivnega ali občinskega podeželskega naselja v sodobnem Izraelu. Najbolj je razširjena na zasedenih palestinskih in arabskih ozemljih, kjer so kibuci nastajali kot plod načrtne kolonizacije. Značilne zanje so kolektivno zemljiško lastništvo ter kolektivna gospodarska in socialna organiziranost.

    V posameznih kibucih živi med 60 in 2000 članov, povprečno veliki pa imajo od 200 do 400 članov. Vloga družine kot socialne in gospodarske skupnosti je zanikana, zato je vzgoja otrok odgovornost celotne skupnosti. Z menjavanjem, pravzaprav kroženjem delovnih mest se skuša preprečiti pojav statusnih razlik. Prvotno je bila temeljna domena kibucev kmetovanje, v najnovejšem času pa se je njihova dejavnost razširila na živilsko in drugo predelovalno industrijo. Kibuci so izrazito pridelovalno usmerjeni in dobro opremljeni s kmetijsko mehanizacijo, zato dosegajo visoko delovno produktivnost.

    Prvi kibuc Degenya je bil leta 1909 ustanovljen na južni obali Galilejskega jezera. Leta 1978 je 226 kibucev ustvarilo tretjino poljedelske pridelave Izraela, v njih pa je živelo vsega 3 odstotke prebivalstva države. Izraz kibuc je prek nemškega Kibuzz prevzet iz novohebrejske besede qibbus v enakem pomenu; originalni izraz dobesedno pomeni ’skupnost’.
     
  • Države sveta 2000
    Založba Mladinska knjiga je založila obsežen priročnik Države sveta 2000, avtorjev dr. Karla in Marjete Natek. Uredila ga je Polona Demšar Mitrovič. Brez dvoma gre za doslej naše najpopolnejše tovrstno delo v eni sami knjigi, ki pa ga gre razumeti tudi kot nadaljevanje že pred desetletjem izdanih priročnikov Države sveta; te je najprej zalagala Zveza geografskih društev Slovenije, pozneje pa DZS.

    Razkošna knjižna izdaja na 704 straneh je sistematično napisana in bogato ilustrirana. Vseh 193 neodvisnih držav je obdelanih po naslednjem zaporedju. Osnovni podatki vsebujejo uradno ime v uradnih jezikih države in slovenščini ter navedbe državne ureditve, površine, števila prebivalcev, gostote poselitve, glavnega mesta, uradnih jezikov, denarne enote. bruto domačega proizvoda, povprečne letne rasti BDP in kode po standardu ISO 3166. Sledita prikaza vsake države na preglednem zemljevidu in njene zastave. Glavnina prostora je namenjena zgoščenemu navajanju naravnih razmer z opisi glavnih značilnosti lege in površja, podnebja, voda, tal in rastja ter prikazom glavnih značilnosti prebivalstva, poselitve, zakonodaje in izvršilne oblasti, zgodovine, gospodarstva ter navedbo glavnih naravnih in kulturnih znamenitosti.

    Grafično sta prikazana tudi značilni klimogram (ali več klimogramov), ki predstavi lastnosti podnebja, in starostna piramida, v kateri se zrcali prebivalstvena podoba posamezne države. Cela knjiga je bogato opremljena tudi s fotografijami, ki so pomembno dopolnilo k opisnemu delu predstavitve in še očitneje razkrivajo pokrajinsko ter kulturno raznolikost današnjega sveta.

    Opisi držav so razvrščeni po celinah. Najprej so predstavljene celine Starega sveta (Evropa, Afrika, Azija), njim sledita celini Novega sveta (Severna in Južna Amerika), nato pa še Avstralija z Oceanijo in Antarktika.

    Bolj podrobno kot na drugih podobnih mestih je prikazanih 75 odvisnih ozemelj. Tudi mnoga med njimi so prikazana s fotografijami. Za strokovno javnost ima še posebno vrednost sistematičen prikaz kar 68 mednarodnih organizacij, ki jih spremljajo rubrike ustanovitev, namen, dejavnosti, financiranje, članstvo, organi, uradni jezik in sedež. Omeniti velja še dragoceno navedbo povsem na koncu knjige, številne naslove na medmrežju, iz katerih sta avtorja dodatno črpala informacije.

    Razkošnost izdaje se kaže tudi v zelo kakovostnem tisku in izbranem papirju, kar pa ima za posledico tudi manj prijetno dejstvo, da knjiga tehta kar pet kilogramov ali skoraj za polovico več kot drugi sorodni dosežki podobnega obsega. Zadrego avtorjev zgostiti opise le na najnujnejše informacije, saj obsega nikakor nista smela preseči, je ponekod zaznati tudi v formatu fotografij, ki je manjši, kot bi si ga marsikatera kakovostna fotografija zaslužila, s tem pa je sicer zelo razgibana postavitev do določene mere izgubila na uravnoteženosti.
     
  • Leksikon geografije podeželja
    Pred kratkim je izšla knjiga Leksikon geografije podeželja, katere avtor je mag. Drago Kladnik, sodelavec Inštituta za geografijo, ki je delo izdal in založil. Po večletnem delu in dokončni redakciji je nastalo obsežno delo z okrog 3650 gesli v skupnem obsegu 29 avtorskih pol, razdeljenih na 276 strani. Skupaj z uvodom in dvema dodatkoma je strani 340. Knjigo je za 3780 tolarjev mogoče kupiti v knjigi Kod&Kam na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani.

    Geografija podeželja je panoga družbene in regionalne geografije, ki obravnava geografske vidike človekove organiziranosti in dejavnosti na zunajmestnih območjih. Nekatere skupne lastnosti podeželja so manjša gostota poseljenosti, manjša ali celo negativna rast prebivalstva, preprostejša socialna razslojenost, pri čemer so medsebojni stiki med ljudmi pogostejši in pristnejši, prevladujoča kmetijska in gozdarska dejavnost, kar še ne pomeni, da kmečko prebivalstvo tudi številčno prevladuje, ter manjša in bolj razpršena naselja. Podeželje je tudi območje bolj ali manj neokrnjene narave, v kateri ima življenjski prostor glavnina živih bitij.

    Geografija podeželja kot znanstvena disciplina še ni povsem izoblikovana, temveč jo sestavljajo preučitve niza gospodarskih, socialnih, demografskih, kulturnih, prostorskih in drugih problemov, vezanih na podeželje. Le malo geografov se opredeljuje za ruralne geografe, na drugi strani pa jih je precej, ki se ukvarjajo s tematiko, ki je del geografije podeželja. S tega zornega kota je knjiga v naših razmerah novost.

    Glavni namen Leksikona geografije podeželja je na enem mestu zbrati in na kratko predstaviti široko paleto izrazov, pojavov in metod, s katerimi se pri preučevanju podeželja srečujejo ne le geografi, ampak tudi predstavniki drugih ved. V začetnem delu opisa posameznih gesel je podana definicija določenega pojma. Ker razpoložljiv prostor ne dopušča podrobnejšega, problemskega pristopa, se je bilo potrebno zadovoljiti z sorazmerno skopo leksikalno obdelavo. Na koncu je dodan še seznam vseh gesel s številčnimi oznakami uporabljene literature, v kateri je določeno tematiko mogoče bolj poglobljeno spoznati.

    Kljub temu, da je leksikon predvsem geografski, so v njem zbrane tudi mnoge informacije, pogledi in metode iz drugih prostorskih, gospodarskih in prebivalstvenih znanstvenih disciplin, ki naj geografom pomagajo razširiti obzorje. Na drugi strani je pripadnikom drugih ved (predvsem krajinskim arhitektom, arhitektom, agronomom, sociologom, etnologom, zgodovinarjem, biologom) in strok (planerjem, urbanistom, ekologom) omogočeno zgoščeno seznanjanje z določenimi geografskimi izsledki in obenem pravilno tolmačenje pojavov in procesov z zornega kota geografije.

    V Leksikonu je vseskozi opazna skrb za slovenski jezik. Od tod izhaja avtorjeva odločitev, da imajo domači izrazi praviloma prednost pred tujimi sopomenkami. Temu je pripisati tudi razlage izvora določenih besed in njihovih prvotnih pomenov, kar razkrije marsikatero terminološko zablodo različnih preučevalcev našega podeželja, pa tudi novinarjev in politikov.
     
  • Mošav
    Mošav je svojstvena zvrst kmetijskega sistema v sodobnem Izraelu, ki je v bistvu zmes kolektivnega in individualnega gospodarstva. Gre za skupinska naselja z od 100 do 1000 prebivalci, ki sestavljajo pridelovalno zadrugo, vendar je vsak kmetovalec individualni lastnik navadno med 3 in 5 hektarjev kmetijskih in svoje zemljišče tudi sam obdeluje. Pomembno pa je dejstvo, da je gospodarski načrt skupen. Prav tako je v kolektivni lasti kmetijska mehanizacija. Zadruga poskrbi za predelavo in prodajo pridelkov. Ljudje živijo družinsko življenje v lastnem gospodinjstvu. Prvi mošav Nahalal v dolini Jezreel je bil ustanovljen leta 1921. Zdaj jih je v vsej državi 250 in v njih živi ter dela 4 odstotke celotnega prebivalstva Izraela.

    Mošav-šitufi je prehodna oblika naselja med kibucem in mošavom. Zanj sta tako kot pri kibucu značilna kolektivna lastnina in skupno obdelovanje zemljišč, vendar tako kot pri mošavu vsaka družina sestavlja lastno gospodinjstvo. Delo in plačilo sta odvisna od osebne prizadevnosti in osebnih potreb. Prvo tovrstno naselje Kefar Hittim je bilo ustanovljeno leta 1936, zdaj pa jih je v Izraelu 45 s skupno okrog 7000 prebivalci.

December 1999
  • Vodnik Notranjska
    Pomurska založba je izdala že deseto (od predvidenih dvanajstih) knjigo iz zbirke Slovenija total, ki je namenjena predstavitvi Notranjske. S svojo jasno razpoznavno zasnovo je zbirka namenjena popotnikom in poslovnežem. Glavnino besedila sta prispevala geografa, dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Postojni in Bibijana Mihevc z ljubljanskega Inštituta za geografijo. Posamezne tematike so obdelali še dr. Marko Frelih, mag. Nataša Polajnar Frelih, Slavko Polak in Marko Simić. Kot vse druge knjige iz zbirke sta tudi to uredila Bela Sever in Jože Ternar.

    Temeljni problem zasnove pričujoče knjige z 268 stranmi je bil omejiti preučevano območje, saj je znano, da je sicer predvsem zgodovinski pojem Notranjska sorazmerno ohlapen in si ga mnogi razlagajo do določene mere vsak po svoje. Ker je zasnova zbirke takšna, da se v posamezno regijo praviloma vključijo upravne enote oziroma nekdanje občine v celoti, so v knjigi zajete upravne enote Logatec, Cerknica, Postojna in Ilirska Bistrica. Čeprav so za izbrano območje značilni tako naravna kot prebivalstvena in gospodarska pestrost, je avtorjem to dejstvo uspelo predstaviti kot dodatno privlačnost. Na drugi strani so jasno in sistematično prikazane tudi tiste značilnosti, ki delujejo povezovalno. Prav zato je osrednja pozornost upravičeno namenjena predstavitvi pestre palete kraških procesov in pojavov.

    Poleg standardnih opisov za popotnika privlačnih dejstvev ter pripadajočih pomembnejših naselij in vseh pokrajin najdemo tudi povsem svojska gesla, ki jih druge knjige ne vsebujejo. Naj jih navedemo v abecednem zaporedju: Betalov spodmol, bloško smučanje, Cerkniško jezero, Claustra Alpium Iuliarum, Črna jama, Čufarija, drobnovratnik, fliš, furmanstvo in tovorništvo, Gradišnica, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Jačka, jamarstvo, Karlovica, kraška jama, kraški pojavi, Križna jama, Ljubljanica, Logaška kolesarska transverzala, močeril, obmejne utrdbe, Otoška jama, Parska golobina, Pivka jama, Pivška jezera, Planinska jama, polharstvo, Postojnska jama, Predjama, Rakov Škocjan, raziskovalci notranjskega krasa, regijski park Snežnik, speleologija, škoromati, Zelške jame ter žage in mlini.

    Ob bogati vsebini nikakor ne gre prezreti vloge 82 čudovitih barvnih fotografij, ki na uvodnih 32 straneh v sistematično zaokroženi grafični predstavitvi razkrijejo glavne značilnosti in privlačnosti pokrajine. Reči je mogoče, da bo prav ta knjiga lahko pripomogla utrjevati njeno doslej bolj krhko identiteto.
     
  • Claustra Alpium Iuliarum
    Na območju Notranjske so Rimljani postavili obsežen obrambni sistem, katerega ostanki so na nekaterih mestih še vedno opazni. Ko je okoli leta 170 rimsko državo presenetil vdor Markomanov in Kvadov, ki so dosegli Oglej in Verono, se je porodila zamisel o ustanovitvi vojaške obrambne cone s središčem med Oglejem (Aquileia) in Celjem (Celeia). Nasprotja med ilirskimi provincami in Italijo so prispevala k razvoju organizirane obrambne črte, ki se je ob odločilnih dogodkih za usodo Rimskega cesarstva čedalje bolj uveljavljala. Obsežen obrambni sistem se je imenoval Claustra Alpium Iuliarum ali po naše Zaporni zid Julijskih Alp.

    Varoval je najbolj izpostavljene naravne dostope v osrčje Italije, ki je bila od nekdaj privlačen cilj barbarskih ljudstev s severa in vzhoda. Mejno območje med provinco Ilirijo in Italijo, zdajšnje ozemlje Slovenije, je omogočalo najugodnejši dostop v naravno nezaščitena območja v Furlanski nižini in zaledju Tržaškega zaliva. Obrambna strategija je narekovala gradnjo s stolpi utrjenih zapornih zidov, ki so preprečevali nenadzorovane prehode in varovali glavne cestne povezave. Visoki so bili do štiri metre, stolpi pa so imeli tloris pet krat pet metrov. V njihovem zaledju so bile postavljene trdnjave, bivališča za vojaštvo in civilno prebivalstvo. Z različno dolgimi odseki zidov so bili zavarovani vsi ključni naravni prehodi med Kvarnerskim zalivom in Koroško. Gradnja je potekala postopoma med začetkom 3. stoletja in drugo polovico 4. stoletja. Z razkrojem rimske države v 5. stoletju je obrambno območje izgubilo prvoten pomen, opuščeni objekti pa so začeli propadati.

    Glavnina vojaških kontrolnih objektov je bila postavljena na območju Notranjske. Operativno središče je bilo na visoki kraški planoti Hrušici, kjer je za zapornim zidom delovala štabna baza Ad Pirum, skrita na težko dostopnem območju Hrušice. Arheološka izkopavanja so razkrila dobro ohranjene razvaline večje utrdbe na Lanišču, le nekaj metrov od ceste, ki iz Logatca prek Hrušice vodi na Col, od koder se spusti v Vipavsko dolino. Objekt so obnovili in predstavlja edini primer rekonstruirane poznoantične utrdbe v sicer mogočnem obrambnem sistemu. Drugje so nekdanji zidovi največjega gradbenega podviga Rimljanov na Slovenskem komaj razpoznavni. Poznavalcem se razkrijejo kot razvlečene gomile kamenja po pobočjih dolinskih prehodov.
     
  • Čufarija
    Del Notranjske, okolico Cerknice ter Loško dolino in Babno polje, imenujejo prebivalci drugih delov Notranjske nagajivo Čufarija. Ime izvira verjetno iz besede Čufar, katere izvot je mogoče iskati v tovorniški tradiciji Notranjske. Tako so po vsej verjetnosti imenovali ljudi, ki so pod notranjskimi klanci ponujali živino za pripreganje čez strme poti. Sčasoma se je poimenovanje preneslo na pokrajinsko ime, vendar je obseg pokrajine težko opredeliti. Besedici Čufarija in čufar spadata v sklop nagajivih poimenovanj pokrajine in prebivalcev med planino in Ložem, od koder je bilo pripregarjev največ.
     
  • Razstava v Kranju
    Gorenjski muzej Kranj vabi na ogled razstave o pedagoškem opusu geografa mag. Slavka Brinovca, dolgoletnega pedagoga in priznanega športnega delavca. Mag. Brinovec je bil vseskozi izjemno dejaven pri pripravi didaktičnih pripomočkov za pouk zemljepisa na osnovnošolski in srednješolski ravni, pri čemer je sledil razvoju tehnologije. Tako je sam ali v skupini pripravil učne pripomočke za delo z diaprojektorjem, grafoskopom in v zadnjem času tudi z računalnikom. Še posebno so odmevni njegovi dosežki na področju dela s prosojnicami, ki učencem omogočajo poglobljeno spoznavanje medsebojne povezanosti določenih pojavov in posledično ugotavljanje prostorskih procesov. Otvoritev razstave je bila v četrtek, 2. decembra v Galeriji Prešernove hiše v Kranju.
     
  • Sonaravni razvoj
    Sonaravni razvoj je razvojna usmeritev, ki naj bi omogočila zadovoljevanje potreb zdajšnjih generacij ljudi, ne da bi bile z njihovo dejavnostjo ogrožene možnosti prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb. Zagotavljanje tovrstnega razvoja pomeni nujnost sočasnega usklajevanja razvojnih in okoljskih zahtev, torej tudi družbenih, kulturnih in političnih prvin, hkrati pa terja organsko povezovanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

    Razen usklajevanja gospodarskih interesov z zahtevami varstva okolja se sonaravni razvoj osredotoča še na skrb za vse življenjske združbe na našem planetu, zmanjševanje izčrpavanja neobnovljivih naravnih virov in izboljševanje kakovosti življenja ljudi. Navedena načela in vidiki se uporabljajo na področjih prostorskega načrtovanja, regionalnega razvoja, razvoja naselij ter razvoja kmetijstva, gozdarstva, prometa, turizma ipd.

    Izraz je v splošno rabo uvedla Svetovna komisija za okolje in razvoj leta 1987, v slovenščini pa se kljub aktualnosti tematike (ali pa ravno zato) njegova uporaba doslej še ni povsem poenotena. Pogosta je predvsem uporaba sopomenke trajnostni razvoj, v različnih interesnih skupinah pa se uporabljajo in pojavljajo še izrazi trajnostni sonaravni razvoj, uravnoteženi razvoj, trajno uravnoteženi razvoj, vzdržen razvoj, usklajen razvoj, znosen razvoj, zadržani razvoj, sprejemljiv razvoj, zdrav in obstojen razvoj ter okolje ohranjujoč razvoj.
     
  • Sonaravni razvoj v slovenskih Alpah in sosedstvu
    Pred kratkim je izšla trinajsta številka glasila Dela, ki ga izdaja Oddelek za geografijo Filozofske fakultete ljubljanske Univerze. V njej je objavljenih 30 prispevkov, ki so jih avtorji predstavili na posvetovanju o sonaravnem razvoju v slovenskih Alpah in v sosedstvu, ki so ga z ambicijo spodbuditi znanstveno delo pod imenom 1. Melikovi geografski dnevi (Ilešičevi dnevi imajo bolj pedagoški značaj) med 5. in 7. novembrom 1998 organizirali v Kranjski Gori. Z Melikovimi dnevi se bodo praviloma vsaka štiri leta organizirala manjša zborovanja slovenskih geografov, ki bodo v prvi vrsti namenjena obravnavi konkretne regionalnogeografske problematike. Njihov pokrovitelj je Zveza geografskih društev Slovenije. Trinajsto številko Del sta uredila dr. Anton Gosar in dr. Jurij Kunaver, ki sta bila najbolj dejavna tudi pri organizaciji posvetovanja.

    Posvetovanje v Kranjski Gori je imelo zaradi aktivne udeležbe iz sosednjih Avstrije, Italije in Hrvaške mednarodni značaj. Uvodnim razmišljanjem urednika sledijo kar trije pregledni članki, ki Alpe predstavijo skozi prizmo kulturnega, družbenega in političnega stičišča ter turistične in rekreacijske vloge. Pri tem je v ospredju problematika njihovega varovanja. Sledi nekaj naravnogeografskih člankov, ki predstavijo določene geomorfološke vidike, pedogeografske in fitogeografske značilnosti Julijskih Alp ter podnebno pogojenost debelinskega prirasta dreves ob visokogorskih jezerih. Tovrstna razmišljanja zaokrožujeta članka o pokrajinskih vidikih sonaravnega razvoja zavarovanih območij slovenskih Alp in splošni problematiki sonaravnega razvoja v slovenskem alpskem prostoru.

    Dva članka predstavljata nekatere vidike onesnaževanja zraka in visokogorskih jezer, obdelano pa je tudi zaraščanje kmetijskih zemljišč v slovenskem alpskem svetu. Sledijo predstavitve dilem sonaravnega razvoja pri nas, na območju južnoalpskih rek Piave, Tilmenta in Soče ter na primeru Tromeje. Za bolj specifične lahko označimo prispevke o evropskem konceptu prostorskega razvoja kot temelja prekomejnega sodelovanja, čezmejnem sodelovanju na primeru občine Tržič, Karavankah kot ločnici in povezovališču Slovencev na obeh straneh državne meje, vojaškogeografskem vrednotenju območja Julijskih Alp, konvenciji in protokolih o varstvu Alp, ter povezovalnem projektu alpskih občin, za bolj splošna pa prispevka o temperaturnem obratu v hriboviti Sloveniji in slovenskih pokrajinah. Kot privesek je dodan še članek o socialnogeografski preobrazbi Like izpod peresa hrvaškega avtorja.

    Pohvalno je, da so se z obravnavano tematiko zelo dejavno spopadli tudi predstavniki šolskega dela zborovanja, zato je kar šest člankov v zaključnem delu glasila plod pedagoških prizadevanj in razmišljanj.
     
  • Sovhoz
    je bil v nekdanji Sovjetski zvezi temeljna oblika kmetijskega posestva v državni lasti, ki je z vzpostavitvijo socialističnega sistema ter razlastitvijo bivše cesarske, fevdalne in cerkvene veleposesti nastala po 1. svetovni vojni. V proizvodnih odnosih so sovhoze izenačili z industrijskimi podjetji, zato so bila vsa proizvodna sredstva v lasti države. Zemljišča, preurejena v velike zemljiške bloke, so obdelovali kmetijski delavci, ki so bili za svoje delo plačani z denarjem. Izraz sovhoz je kratica za ruski izraz sovjetskoje hozjajstvo, kar pomeni ’sovjetsko gospodarstvo’ oziroma ’kmetijsko posestvo’.

    Že leta 1922 je bilo 4316 sovhozov s povprečno površino 767 hektarjev. Leta 1963 jih je bilo 9176, njihova povprečna velikost pa je narasla na skoraj 10.000 hektarjev, ki jih je obdelovalo v povprečju 775 delavcev s 115 traktorji. Na njih so pridelali 45 odstotkov vseh žit, 49 odstotkov zelenjave, 27 odstotkov krompirja, 39 odstotkov mesa in 36 odstotkov mleka. Pozneje se je povprečna velikost povečala na okrog 20.000 hektarjev. Z odpravljanjem državne lastnine po "padcu" komunizma so doživeli korenito preobrazbo; zemljišča prevzemajo v obdelavo delavci, ki imajo praviloma status zakupnikov.

    Solhoz je hkrati tudi posebna zvrst podeželskega naselja z značilno razporeditvijo objektov. V središču so bili uprava, lope za kmetijsko mehanizacijo, delavnice za njihovo vzdrževanje in, odvisno od pridelovalne usmeritve, razni predelovalni obrati (na primer mlekarne, klavnice, žitni silosi, predelovalnice zelenjave in sadja). Okoli tega "gospodarskega središča" ali v njegovi bližini so bili razmeščeni domovi delavcev, marsikje kot stanovanjski bloki. Po velikem posestvu so bila razpostavljena še razna gospodarska poslopja za hrambo strojev, kmetijskih pridelkov, za živino in celo za prenočevanje delavcev v času delovnih konic.
     
  • Kolhoz
    je posebna zvrst socialističnega kmečkega naselja in prototip socialističnega kmetijskega sistema, ki se je pojavil in razvil v bivši Sovjetski zvezi ter pozneje nekoliko spremenjen razširil tudi v države vzhodnega bloka, ki so bile desetletja pod njenim vplivom. Kolhoz je kratica za ruski izraz kolektivnoje hozjajstvo v pomenu ’kolektivno gospodarstvo’.

    Kolhozi so nastali s podržavljanjem zemljiških posestev po vaseh, ki so v celoti postala državna lastnina. Tudi vsa druga proizvodna sredstva so bila last kolhozov. Kolektivizacija je omogočila preureditev zemljišč v velike zemljiške bloke, prirejene za obdelavo s težko kmetijsko mehanizacijo. Opremljenost s kmetijskimi stroji je bila največkrat pomanjkljiva, še posebno šibki točki pa sta bila njihovo vzdrževanje in oskrba z gorivi. Zasebna posest se je skrčila na skromne ohišnice okoli zasebnih hiš, na katerih pa so lastniki zaradi motiviranosti pridelali pomembne količine hrane tudi z vidika celotne države.

    Hkrati z zemljiškolastniško preobrazbo je tekel proces socializacije prvotnih vasi. V takšnih primerih so naselja zadržala prejšnjo podobo. Kolhozi pa so lahko bili lahko tudi načrtno povsem na novo zgrajeni. V središču naselja so bili uprava, lope za kmetijske stroje, delavnice in razni predelovalni obrati (mlekarne, klavnice ipd.), okrog pa so bili v obliki individualnih hiš, ponekod pa tudi večstanovanjskih blokov, razmeščeni domovi za kmetijske delavce. Tudi njihov status je bil izenačen s statusom industrijskih delavcev, a so le del zaslužka dobivali v denarju, del pa v naravi oziroma pridelkih.

    Sprva so spreminjali v kolhoze posamezne vasi, pozneje pa je prišlo do povezovanja bližnjih kolhozov v večje pridelovalne enote, tako da je bilo na zaključku procesa koncentracije v celotni Sovjetski zvezi 44.858 kolhozov. Njihova povprečna površina je bila 6299 hektarjev, ki so jih v povprečju obdelovali člani iz 383 gospodinjstev. Tudi v Vietnamu je bilo skoraj 29.000 zadrug kolhoznega tipa, v bivši Nemški demokratični republiki jih je bilo dobrih 19.000, v Severni Koreji 15.800, Romuniji 13.700, Češkoslovaški 10.800, na Madžarskem 4500, a na Poljskem, kjer je tako kot pri nas zemlja ostala v glavnem v zasebni lasti, le 1668.
     
  • Ohišnica
    Ohišnica pomeni preostanek zasebne zemljiške lastnine v nekdanjih socialističnih državah, v katerih so izvedli popolno kolektivizacijo kmetijstva. Kmetijski delavci so ga obdelovali v okviru lastne pobude. Ponavadi so bile ohišnice locirane v neposredni bližini naselij ali okrog domačij, njihova velikost pa je bila glede na razpoložljiva zemljišča in število kmetijskih delavcev ali zadružnikov različna. Največ ohišnic je merilo med 20 in 50 arov, v izjemnih primerih pa so imele tudi površino do 1 hektar. V okviru ohišnic so kmetijski delavci lahko redili tudi manjše število živine in perutnine, ki je bilo precej dolgo natančno določeno.

    Čeprav ohišnice niso bile skladne z načeli kolektivizacije, so jih posamezne države tolerirale, saj se je na njih zaradi večje motiviranosti in učinkovitejšega dela pridelal znaten delež kmetijskih pridelkov, s katerimi so lastniki zadovoljevali ne le velik del lastnih potreb, ampak so s tržnimi viški oskrbovali tudi okoliška mestna središča.

    Izraz ohišnica je izpeljan iz besede hiša, ki izhaja iz praslovanskega izraza, prevzetega iz germanske predloge, sorodne s starovisokonemškim hus v pomenu ’hiša’, ta pa se je verjetno razvil iz hudsa-, sorodnega z nemškim Hütte v pomenu ’koča’.
     
  • Sneg
    Sneg je padavina v obliki ledenih kristalov, ki so v ozračju toplejših delov sveta navadno zlepljeni v kosmiče. Za dežjem velja za drugo najpogostejšo obliko padavin na našem planetu. Na površje Zemlje pade takrat, ko je zračna plast, v kateri prihaja do nastajanja ledenih kristalov dovolj nizko, da se ti na poti proti tlem ne utegnejo staliti. Gledano globalno, je sneg sorazmerno malo pomemben, njegova vloga pa je velika v hladnejših predelih in v goratem svetu. O pomenu njegove vloge govori dejstvo, da številne podnebne členitve vsebujejo kategorijo, imenovano snežno podnebje oziroma nivalna klima.

    Ledeni kristali se večajo na račun podhlajenih vodnih kapljic. Ko ledeni kristal postane dovolj težak, da začne padati proti Zemljinemu površju, se na svoji poti lahko spoji z drugimi ledenimi kristali v snežni kosmič. Vezivo je tanka plast podhlajene vode, ki v trenutku zamrzne, brž ko se dotakne drugega ledenega kristala z enakim "premazom". Ta proces je najbolj buren v ozračju z obiljem vlage in temperaturo, ne dosti nižjo od ledišča. Iz izkušenj vsi vemo, da snežne krpe, sestavljene iz več deset kristalov, padajo pri vlažnem in sorazmerno toplejšem vremenu, medtem ko je drobnozrnati sneg značilen za nižje temperature in manj vlažno ozračje. Na Antarktiki so izmerili, da imajo pri temperaturi minus 25 stopinj Celzija snežni kristali povprečen premer 0,36 milimetra, pri temperaturi minus 50 stopinj pa le 0,17 milimetra.

    V zvezi z sneženjem se v meteorologiji merijo in izračunavajo razni pojavi: število dni s snežnimi padavinami, povprečna letna višina snega (količina snega, ki pade na tla), povprečna in najvišja izmerjena višina snežne odeje, povprečni datum prvega in zadnjega sneženja, povprečno trajanje snežne odeje (skupno število dni s snežno odejo) in število dni z neprekinjeno snežno odejo (sklenjeno število dni s snežno odejo). Snežna zima je obdobje med prvo snežno odejo in izginotjem zadnje snežne odeje.

    Delež snega v letni količini padavin narašča z večanjem geografske širine in naraščanjem nadmorske višine. V Vzhodnih Alpah je bilo ugotovljeno, da se delež snega v celotni količini padavin na vsakih 100 metrov poveča za 3 odstotke. Tako na nadmorski višini 450 m predstavlja 10 % letnih padavin, na 1000 m 30 %, na 1500 m 46 %, na 2000 m 59 %, na 3000 m 85 %, medtem ko doseže 100 % na višini 3600 m.

    Trajanje snežne odeje je odvisno od zračne temperature in količine padlega snega. V bolj vlažnih predelih je pomembnejši dejavnik temperatura, v bolj sušnih pa količina padlega snega. Z naraščanjem nadmorske višine se najdebelejša izmerjena višina snežne odeje odmika v pomladanske mesece. V Alpah je na 1800 m nadmorske višine najdebelejša februarja, na 2500 m marca in na 3100 m maja. Na drugi strani se najmanjša višina snežne odeje z naraščanjem nadmorske višine odmika v jesenske mesece.

    Nad snežno mejo, nad katero pade več snega kot ga skopni, se snežna odeja obdrži tudi prek poletja. Nadmorska višina snežne meje je odvisna od zračne temperature in vlage, količine padavin in izoblikovanosti površja. Zaradi večje zastopanosti sorazmerno hladnejših morij je na južni polobli nižje kot na severni, zaradi zmanjševanja količine padavin se zvišuje proti notranjosti celin, zaradi slabše osončenosti pa je praviloma nižja na osojah. Ker pa je na prisojah dostikrat večja oblačnost z obilnejšimi padavinami, je položaj marsikje ravno obraten. Tako je na primer v Himalaji na namočenih prisojnih južnih pobočjih snežna meja v povprečju 730 m niže kot na sicer hladnejših, a bolj sušnih osojah na severni strani.

    Na globini nekaj deset metrov se snežna odeja zaradi pritiska postopoma spreminja v firn, ledu podobno maso z jasno opazno zrnato sestavo, medtem ko se na globini okrog 100 metrov firn spreminja v kompakten led. Ta pojav pa že sodi na področje glaciologije.
     
  • Burja
    Eden najbolj značilnih vremenskih pojavov v Vipavski dolini in na Krasu je gotovo burja, ki s svojim delovanjem nenehno opozarja na moč narave in pomembno vpliva na življenje človeka. Močno burjo omenjajo zgodovinske knjige, prilagajanje njeni razdiralni moči pa je pustilo sledove v arhitekturi hiš in tlorisni zasnovi nekaterih vipavskih in še bolj kraških naselij. Zaradi nje nekatere rastline na Primorskem ne uspevajo. Zlasti pozimi povzroča takšne preglavice, kakršnih si v drugih območjih države ni mogoče niti zamisliti.

    Prvi opis burje in omemba njenega imena segata v antični čas. Ko je cesar Teodozij v bitki pri Ajdovščini septembra 394 zmagal, mu je menda k vojaškemu uspehu pripomogel ledeni severni veter. Burja naj bi privršala z goratega oboda doline, Teodozijevim vojakom jemala sulice iz rok in jih metala v sovražnike. Burjo omenja tudi Valvasor, ko opisuje podnebje in težave, ki jih imajo ljudje pri tovorjenju blaga. Takrat je imel veter gotovo še večjo razdiralno moč, ker je bil Kras zaradi izdatne paše brez gozdov.

    Burja je suh, hladen in sunkovit lokalni veter iz severovzhodne smeri, ki se na Primorskem sicer pojavlja prek celega leta, a je zlasti močan in pogost v njegovi hladni polovici. Nastane takrat, kadar se zaradi razlike med višjim zračnim pritiskom nad celino in nižjim pritiskom nad morjem hladnejši ter gostejši zrak kot nekakšen slap preliva prek grebenov visokih kraških planot Trnovskega gozda, Nanosa, Hrušice, Javornikov in Snežnika na primorsko stran.

    Čeprav se zrak pri spuščanju navzdol nekoliko ogreje, je vdor hladne zračne gmote tako hiter in izrazit, da burja ozračje znatno ohladi. Ogrevanje zraka pri spuščanju pa povzroča njegovo osuševanje, zato se oblačnost razblini in prevlada suho in sončno, navadno za več dni stabilno vreme. Kadar burja nastane po prehodu hladne fronte, običajno piha le dan ali dva, če pa se nad Srednjo Evropo vzpostavi območje visokega zračnega pritiska, nad zahodno polovico Sredozemlja pa je območje nizkega zračnega pritiska, lahko traja tudi do pet dni.

    Izjemne hitrosti, ki jih dosega veter, so posledica spuščanja hladnega zraka in ne razlik v zračnem pritisku. Hitrost burje je odvisna predvsem od razlik v temperaturi zraka na obeh straneh gorskih pregrad, od višine padca vetra ter izoblikovanosti površja, ki lahko usmerja njene zračne tokove in s tem krepi ali slabi njeno moč. Njena hitrost se zmanjšuje z oddaljevanjem od pobočij, vendar se njeni vplivi čutijo še daleč od kraja nastanka.

    Hitrost in učinke burje so ponekod sistematično merili in ugotavljali. Izsledki kažejo, da je burja najmočnejša pri Ajdovščini, kjer je njena povprečna hitrost med letoma 1975 in 1985 znašala 19,5 kilometrov na uro, povprečna moč sunkov skoraj 95 kilometrov na uro, najvišja izmerjena hitrost pa je bila 170,6 kilometrov na uro. Nekatere novejše meritve nakazujejo, da lahko ponekod v Vipavski dolini sunki presežejo 200 kilometrov na uro. V Ajdovščini se lahko letno pričakuje več kot dvajset dni s sunki burje z nad 20 kilometri na uro.

    Moč burje je tolikšna, da lahko lomi drevje, odkriva strehe in prevrača avtomobile na cestah. Izpostavljena so zlasti tovorna vozila, ki imajo večjo ploskev, v katero se zaganja veter. Kjer je burja v povprečju močnejša, je mogoče videti poševno rastoča drevesa z nesimetričnimi krošnjami. Stranice proti burji obrnjenih hiš imajo manj odprtin kot tiste na nadstropni strani. Hiše so brez velikih napuščev. Ko so v 19. stoletju začeli množično uporabljati valovite opečnate strešnike, imenovane korci, so jih morali marsikje dodatno obtežiti s kamenjem, kar daje streham nenavaden, arhaičen videz. K sreči je na območju Vipavske doline in Krasa sneg redek, kajti na Postojnskem in Pivškem sicer nekoliko šibkejša burja v času sneženja dela hude zamete, ki so velika, včasih nepremostljiva prometna ovira, ne le na cestah, ampak občasno celo na železnici.