Abecedni seznam vseh gesel

Oktober  2004

• Galilejsko jezero in njegov pomen za vodno oskrbo Izraela
  Galilejsko jezero (tudi Genezareško jezero), je dobilo ime po svetopisemski deželi Galileji. Znano je tudi kot Tiberijsko jezero (po kraju Tiberija). Je največje sladkovodno jezero v Izraelu in eno največjih na Bližnjem vzhodu. Zato je njegov pomen zelo velik, v tem z vodo deficitarnem območju ima celo strateško pomembno vlogo.
  
  Galilejsko jezero leži v zgornjem delu porečja reke Jordan, v skrajnem severnem delu udorine Vzhodnoafriškega tektonskega jarka, ki se v dolžini več kot 4800 km razteza od Mozambika do Sirije. Njegov zgornji oziroma severni del se imenuje Jordanski tektonski jarek. Jezerska kotanja je tektonska udorina, zato jezero spada med tektonska jezera.
  
  V jezero pritekajo vodotoki iz hidrografskega zaledja, ki meri 2730 km2. Zaledje sestavljajo severni del zahodnega goratega pasu, jugozahodna pobočja gore Hermon v Libanonskem gorovju in Antilibanonsko gorovje. Preko leta jezerska gladina z enim vodnim viškom in enim nižkom koleba za povprečno 1,3 m. Skladno z značilnostmi sredozemskega podnebja in porabo vode njena raven raste od decembra do maja, znižuje pa se od junija do novembra. Glede na podatkovni niz 1926-1996 je povprečna raven gladine jezera na nadmorski višini minus 210,4 m oziroma 210 m pod gladino svetovnega morja. Površina jezera je 170 km2, največja globina 43 m, povprečna globina 25,6 m in vodna prostornina okrog 4 km3.
  
  Zaradi precejšnje količine padavin v jezerskem zaledju, kjer letno pade od 400 mm do več kot 1200 mm dežja in snega, je vodni zadržek dokaj kratek, vsega 4,8 leta. Največ padavin v pojezerju je od novembra do marca. Največ vode dobi jezero iz reke Jordan, ki v jezero doteka s severa. Reka nastane po sotočju povirnih rek Dan, Snir ali Hatsbani in Hermon ali Banias. Vse imajo kraške izvire na zahodnih in južnih pobočjih gore Hermon. Porečje Jordana do izliva v jezero meri dobrih 1800 km2. Srednji letni pretok reke Jordan pred vtokom v jezero je torej 16,5 m3/s, kar je v Sloveniji primerljivo s povprečnim letnim pretokom Savinje v Nazarjah, ki je 17 m3/s.
  
  Naravni dotok v jezero z reko Jordan bi lahko bil 640 milijonov m3 letno, vendar zaradi namakanja v jezero dejansko priteče le 540 milijonov m3. Pred letom 1950, ko so izvedli melioracije, je pred jezerom obstajalo še obsežno močvirje Hula. Z melioracijami so pridobili najrodovitnejše kmetijsko območje Izraela, kjer je razvito intenzivno namakalno poljedelstvo. V močvirju se je, preden je pritekla v Galilejsko jezero, vsa voda dodobra prečistila. Ker je bilo onesnaževanje vodotoka čedalje večje, so v devetdesetih letih 20. stoletja z namenom zagotovitve naravnega čiščenja znova vzpostavili del nekdanjega močvirja.
  
  Nekaj vode dobi Galilejsko jezero tudi z manjšimi krajevnimi pritoki, ki prinesejo v jezero 135 milijonov m3 vode letno, padavine nad jezersko gladino pa prispevajo še dodatnih 65 milijonov m3. Evapotranspiracija z jezerske površine znaša 270 milijonov m3 letno. Enostaven izračun pokaže, da je torej vsako leto prebivalcem Izraela "na razpolago" okrog 450 milijonov m3 jezerske vode. Zaradi izrednega pomena vodne zaloge so načrtovalci porabe zelo pozorni na sodobne podnebne spremembe. Leta 2000 je bil na Golanskem višavju padavinski primanjkljaj v primerjavi z dolgoletnim povprečjem 40 %, leta 2001 pa celo 70 %. Pomen vode in s tem reke Jordana s povirnimi kraki je viden v vojaških konfliktih ter "vodnih" sporazumih Izraela z Libanonom in Sirijo, ki zaradi lastnih, delno celo političnih interesov, gradita pregrade in umetno zaustavljata pretok vode.
  
  Poseben pomen imajo tudi izviri mineralne vode na zahodni strani jezera; njihov pretok je povprečno dobra 2,1 m3/s, kar nanese 65 milijonov m3 letno. Zaradi tega ter pretiranega odvzema vode in povečanega izhlapevanja bi tudi Galilejsko jezero lahko sčasoma postalo slano, podobno kot Mrtvo morje. Proces zaslanjevanja so upočasnili z zajetjem vseh slanih izvirov, ki so po posebnem kanalu speljani v reko Jordan pod jezerom. Od uvedbe zajetja leta 1964 se je slanost v jezeru opazno zmanjšala, kar je razvidno v znižanju koncentracije kloridov s 400 mg/l na 200 mg/l. Zaradi teka je reka Jordan po iztoku iz Galilejskega jezera v dolžini dobrih 10 kilometrov rahlo slankasta (od 2 do 2,5 promila), po sotočju z reko Jarmuk pa se stanje bistveno izboljša.
  
  Galilejsko jezero je tipično monomiktično jezero, torej se jezerska voda enkrat letno popolnoma premeša. Od maja do konca novembra ima izrazito navpično temperaturno porazdelitev vodnih plasti. V poletnem času je zgornja plast vode izredno topla, nižje plasti pa ostajajo hladnejše. Jezerska voda se tako lahko popolnoma premeša samo v prvih treh mesecih leta. Povprečna letna temperatura jezerske vode je 20 °C, najnižja, 12 °C, je januarja, najvišja, 29 °C, pa avgusta.
  
  Polovico pojezerja Galilejskega jezera poraščajo nizke in visoke trave z redkim grmičjem. Gozd porašča samo slabe 4 % površja, skoraj 40 % pa zavzemajo intenzivno obdelana kmetijska zemljišča, na katerih pridelujejo zlasti zelenjavo, agrume, žita, avokado, jabolka in hruške. Še pred nekaj leti so intenzivno gojili tudi bombaževec, ki pa ga zaradi prevelike porabe vode opuščajo. Velik problem za kakovost vode predstavlja razpršeno kmetijsko onesnaževanje z gnojili in škropivi, na katerega odpade 90 % obremenjevanja. Vodo obremenjuje tudi prebivalstvo, saj v zaledju jezera živi približno četrt milijona ljudi.
  
  V sodobnosti je voda Galilejskega jezera gospodarsko izkoriščena do skrajnih zmožnosti. Le del razpoložljive vode se izteče v reko Jordan za jezerom, kjer njen minimalni pretok (povprečno 2 m3/s) zagotavljajo z zapornicami. Večino razpoložljive vode se dobesedno prenese v sušnejše predele. V tem največjem izraelskem naravnem zbiralniku pitne vode so nameščene črpalke za vodno oskrbo skoraj vse države.
  
  Leta 1964 je bil namreč zgrajen tako imenovani Nacionalni prenosnik vode. Gre za sistem črpalnih postaj, cevovodov, kanalov in rezervoarjev, ki na območju od Galilejskega jezera do severnega Negeva z vodo iz jezera zagotavljajo tretjino vse potrebne vode v Izraelu. Letno je načrpajo približno 500 milijonov m3.
  
  Najprej jo morajo dvigniti nad rob tektonskega jarka, to pomeni od jezerske gladine med 209 m in 213 m pod morsko gladino do 151 m nad morjem. Dvig te vode omogočata črpalni postaji v krajih Tabgha in Tsalmon. Prva s štirimi močnimi črpalkami in pretokom 6,75 m3/s dvigne vodo do odprtega kanala na višini +44 m, po katerem voda teče do 17 km oddaljenega zbiralnika s prostornino milijon m3. Druga črpalna postaja črpa vodo v 1,5 in 4,5 milijona m3 velika zbiralnika pri kraju Beit Netofa, pri čemer jo s +37 m dvigne na 151 m.
  
  Vsi zbiralniki so "rezerva vode" v primeru okvar, pa tudi "čistilne postaje", saj se voda v njih s sedimentacijo in odstranjevanjem blata očisti po naravni poti. Kakovostno vodo v zbiralnikih zagotavljajo z laboratorijskimi analizami ter z preizkušenimi naravnimi procesi. Za kontrolo kakovosti vode uporabljajo določene vrste rib, ki so tudi naravno sredstvo v boju proti škodljivcem, zlasti algam, polžem, mikroorganizmom, ki lahko vodo čezmerno onesnažijo ali poslabšajo njen okus, videz in vonj. Ribe so v uvedli pred dobrimi 30 leti in vsaka vrsta ima svoj namen. V ta namen izkoriščajo zlasti različne podvrste krapov, na primer srebrne, travnate, črne krape... Populacije ribjih vrst morajo biti v medsebojnem ravnovesju, saj je učinek lahko sicer ravno nasproten od želenega.
  
  Po opravljenih testiranjih kakovosti vode se le-ta po cevovodu s premerom 275 cm pretaka 86 km daleč, v bližino mesta Netanya ob Sredozemski obali. Tu se glavni vod razcepi na manjše cevovode, ki so speljani v več smeri. Voda priteče vse do kraja Midreshet Ben-Gurion v puščavi Negev, 250 km zračne črte južno od Galilejskega jezera. V načrtu je tudi vodna oskrba mesta Eilat ob Rdečem morju.
  
  Sušna obdobja povzročajo močan padec vodne gladine v jezeru, vendar se zaradi ohranjanja ekološkega ravnovesja v jezeru s črpanjem ne smejo spustiti pod natančno določeno raven gladine, to je minus 213 m pod gladino svetovnega morja. Zaradi zmanjševanja količine padavin in drugih podnebnih sprememb, ki v tamkajšnjem sušnem okolju še močneje vplivajo na življenje, so v začetku devetdesetih let cevovod bistveno posodobili, saj je bila prej izguba vode 50 %, zdaj pa se izgubi le še 15 % načrpane vode. Za primer, v vodovodih na območju Ljubljane se izgubi dobrih 40 % vode.
  
  S kakovostno pitno vodo iz Galilejskega jezera je zagotovljena oskrba večine izraelskega prebivalstva. Na začetku obratovanja Nacionalnega prenosnika vode je bilo štiri petine vode iz Galilejskega jezera namenjene kmetijstvu. Leta 1995 je bilo za kmetijske potrebe porabljene le še tri petine vode, leta 2010 pa naj bi kar štiri petine vode porabili kot pitno vodo, saj se bo število prebivalcev predvidoma povečalo, povečuje pa se tudi poraba gospodinjske vode.
  
  Voda, ne le iz Galilejskega jezera, ima velik strateški pomen za vse bližnjevzhodne države. Vsi objekti Nacionalnega prenosnika vode so strogo varovani in nadzorovani; fotografirati jih ni dovoljeno. Takšen pomen vode si v "mokri" Sloveniji le stežka predstavljamo. Varčevanje in vnovična uporaba vode sta na Bližnjem vzhodu stalnica. Pomanjkanju vode so namreč prilagojeni tudi namakalni sistemi, pri čemer površinsko namakanje opuščajo in uporabljajo bistveno varčnejše kapljično namakanje. Očistijo tudi odpadno, predvsem gospodinjsko vodo in jo uporabijo za namakanje kmetijskih zemljišč.
  
  Največja izraelska reciklirna naprava je v kraju Shafdan južno od Tel Aviva. V njej reciklirajo odpadno, zlasti kanalizacijsko vodo sedmih mest v pokrajini Dan. Zveza mest je z namenom upravljanja z mestnimi odplakami nastala v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V prvih letih so vse odplake tekle v morje, z izgradnjo biomehanične naprave pa se prečiščena voda transportira v puščavo Negev in omogoča tamkajšnji razvoj.
  
  S pomočjo novih, bolj intenzivnih in učinkovitih metod čiščenja so površino aktivnega območja zmanjšali, saj naravnih aeracijskih in usedalnih bazenov praktično ne potrebujejo več. Leta 2000 so očistili že 120 milijonov m3 vode, od tega v starih čistilnih poljih 20 milijonov m3. To pomeni, da v osrednjem prenosniku vode s prečiščevanjem vsako sekundo dobijo 4 m3 očiščene vode, kar je približno toliko kot povprečni pretok Kokre v kraju Kokra. Poleg te so naprave za čiščenje vode še v bližini Haife, Hadere in Nathanie, vendar so njihove zmogljivosti precej manjše.
  
  Dodaten ukrep za pridobivanje vode je tako imenovano "sejanje oblakov", ki so ga uvedli že leta 1953. Temelji na dodajanju kondenzacijskih jeder v oblake. Ustrezne oblake začno izbirati že nad Sredozemskim morjem, saj jih večinoma prinašajo vlažni zahodni vetrovi. Potem letala s posebnimi sondami za izgorevanje snovi za kondenzacijska jedra na območju od 30 do 50 km proti vetru "sejejo oblake". Pomagajo si tudi z zemeljskimi generatorji, postavljenimi na poti oblakov. Kondenzacijska snov je srebrov jodid, cel postopek pa je računalniško voden.
  
  Najprimernejši oblaki so kumulusi. Povprečen ciljni oblak ima bazo kilometer nad tlemi, sega pa tudi do 6 km visoko. Iz primernega oblaka, ki vsebuje približno 100.000 m3 vode, dobijo okrog 20.000 m3 dežja. V sušni deželi, kakršna je Izrael, je to pomembna količina, ki se izplača tudi gospodarsko. Učinek seveda ni povsod enak. V sušnejšem južnem delu Izraela, kjer bi padavine najbolj potrebovali, zaenkrat ne dosežejo nobenega učinka, v severnem delu pa jim uspe količino padavin povečati za od 15 % do 18 %.
   
• Geografski obzornik 51/3
  Izšla je tretja številka enainpetdesetega letnika Geografskega obzornika, strokovne revije za popularizacijo geografije. Urednica mag. Irma Potočnik Slavič, asistentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je poskrbela za tematsko obarvano vsebino, tokrat namenjeno ledenikom, zlasti njihovemu sodobnemu krčenju zaradi splošnega segrevanja ozračja. Vsi članki so bogato dokumentiranimi z izjemnimi fotografijami ledenikov in njihovih značilnosti, tako iz domačih logov kot iz tujine.
  
  V uvodnem članku Ledeniki - kako dolgo še mag. Irena Mrak z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani navaja, da ledenike poznamo kot pomembne zadrževalnike sladke vode ter preoblikovalce površja. Vsakodnevno lahko spremljamo podatke o segrevanju ozračja, ki vpliva na zmanjševanje ledenikov tako na polarnih območjih kot v gorah. Zdajšnja površina poledenelih območij na Zemlji je malo manj kot 15 milijonov km2.
  
  Mag. Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti podrobneje predstavi slovenski ledenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki je zaradi zaprte lege pod severnimi ostenji razmeroma skrit očem planincev. Velja za najbolj jugovzhodno ležeči ledenik v Alpah.
  
  Članek z nedvoumnim sporočilnim naslovom Triglavski ledenik izginja sta prispevala dr. Matej Gabrovec in Borut Peršolja, oba zaposlena na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V prispevku je predstavljeno več kot polstoletno raziskovanje ledenika pod Triglavom, ki se je v tem času že skorajda povsem stalil. Opisane so metode merjenj, razloženi rezultati dolgoletnih raziskovanj in dejavniki, ki so vplivali na taljenje oziroma izginjanje ledenika.
  
  Ledeniški svet na območju najvišje afriške gore je predstavljen v članku mag. Mimi Urbanc z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti s poetičnim naslovom Sneg na Kilimandžaru. Raziskave kažejo, da se ledeniki na Kilimandžaru hitro umikajo; po nekaterih ocenah bodo izginili že v naslednjih petnajstih letih. Nekdanja površina večnega ledu in snega se je z 12,1 km2 v letu 1912 skrčila na samo 2,2 km2 v letu 2000.
   
• Ekskurzija na Bloke
  Ljubljansko geografsko društvo vabi v soboto, 6. novembra 2004 na ekskurzijo v Baško grapo. V to planotasto pokrajino v južnem delu države bo udeležence v sodelovanju z Društvom mladih geografov Slovenije popeljala Marjeta Jerič.
  
  Cilj ekskurzije je udeležence spoznati z geografskimi značilnostmi in razvojnimi potezami Bloške in sosednje Vidovske planote. Okvirna pot: Ljubljana-Žlebič-Nova vas-Velike Bloke-Bloško jezero-Sveti Vid-Ljubljana.
  
  Odhod na ekskurzijo bo točno ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Priporočamo čimprejšnjo prijavo na telefonski odzivnik (01) 200 27 30. Finančni prispevek za izvedbo ekskurzije, ki znaša 3500 SIT za člane LGD oziroma 4200 SIT za nečlane, je potrebno nakazati na transakcijski račun LGD št. 02010-0092471715. Plačilo na avtobusu neposredno pred odhodom je dražje. Stroški prehrane v ceno niso vključeni. Več informacij na LGD ali Simon Kušar.
   
• Geografski večer
  Drugi jesenski geografski večer bo 9. novembra 2004 ob 19. uri v prenovljeni dvorani Zemljepisnega muzeja v Gosposki ulici 16 (vhod poleg trgovine Kod&Kam) v Ljubljani.
  
  Večer z gostom mag. Mitjo Bricljem je namenjen obravnavi regionalnih vidikov upravljanja z vodnimi viri Slovenije. Slovenija je vodnata povirna država, ki jo deli jadransko-črnomorska razvodnica. Geografske značilnosti obeh povodij se odražajo v rečnih režimih, ki se jim človek tudi skozi čas različno prilagaja. Zmanjševanje čezmejnih pritiskov in vplivov na vodna telesa postaja osrednja vsebina mednarodnega vodnega prava. Predstavljeni bodo primeri čezmejnih vplivov v donavskem in jadranskem povodju.
  
  Mag. Mitja Bricelj je državni podsekretar za mednarodne evropske zadeve na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo iz Ljubljane, med geografi pa je znan tudi kot zdajšnji predsednik Zveze geografskih društev Slovenije
   
• Predavanje o Laosu in Kambodži
  Ljubljansko geografsko društvo ob sodelovanju Društva mladih geografov Slovenije vabi na predavanje z naslovom Laos in Kambodža, ki ga bosta imela študenta geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani Petra Holz in Miha Nartnik.
  Februarja 2003 sta se vrnila z dvomesečnega popotovanja po Tajski, Laosu, Vietnamu in Kambodži. Podrobneje bosta predstavila Laos in Kambodžo, državi, ki ju odlikuje neverjetna naravna in družbena raznolikost.Prireditev bo v torek, 16. novembra 2004 ob 19. uri v prenovljeni dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod poleg trgovine Kod&Kam), Gosposka ulica 16, Ljubljana. Kot na vse tovrstne prireditve LGD-ja je vstop prost!
   
• Cinque terre - pokrajina med nebom in morjem
  Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje z naslovom Cinque terre - pokrajina med nebom in morjem, ki ga bo predstavila mag. Mimi Urbanc z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Cinque terre v dobesednem prevodu pomeni 'Pet zemelj'. Te Zemlje so pravzaprav majhna mesta, stisnjena ob ligursko obalo jugovzhodno od Genove. V stoletjih trdega boja z naravo so ljudje strma pobočja nad mesti spremenili v ozke kulturne terase, utrjene s tisoči kilometrov suhih zidov. Značilno podobo pokrajine, v kateri se prepletata milina sredozemskega podnebja ter ostrina strme in divje obale, še vedno oblikujejo nasadi vinske trte, oljk in limonovcev, ki so v preteklosti za marsikoga pomenili edini vir zaslužka. Najboljši način, da pokrajino ne samo vidiš, ampak tudi začutiš, je pešačenje po številnih poteh, med katerim ti nos polnijo vonjave sredozemskega rastlinja, ušesa pa šepet vetra, ujetega v drevje, ter šum morja.
  Prireditev bo v torek, 19. oktobra 2004 ob 19. uri v prenovljeni dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod poleg trgovine Kod&Kam), Gosposka ulica 16, Ljubljana. Kot na vse tovrstne prireditve LGD-ja je vstop prost!
   
• 19. zborovanje slovenskih geografov
  Zveza geografskih društev Slovenije med 21. in 23. oktobrom prireja 19. zborovanje slovenskih geografov, ki bo v Velenju. Namenjeno je podrobnejšemu spoznavanju problematike Zgornje Savinjske in Šaleške doline. Pri izvedbi zborovanja izdatno pomagajo sodelavci Inštituta za ekološke raziskave ERICo iz Velenja. V nadaljevanju predstavljamo podroben program zborovanja.

  1. dan - 21. oktober 2004
  
  8.30 do 9.30: Registracija udeležencev
  
  9.30 do 10.00: Otvoritev zborovanja in pozdravni nagovori - velika dvorana Hotela Paka:
  mag. Emil Šterbenk - vodja zborovanja, Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje,
  mag. Mitja Bricelj - predsednik Zveze geografskih društev Slovenije,
  Srečko Meh - župan Mestne občine Velenje,
  mag. Marko Mavec - direktor Inštituta za ekološke raziskave ERICo Velenje.
  
  10.15 do 12.00: Okrogla miza z uvodnimi predavanji: Regionalni razvojni izzivi v Zgornji Savinjski in Šaleški dolini - velika dvorana Hotela Paka:
  dr. Dušan Plut, redni profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
  Alenka Avberšek, direktorica Savinjsko-Šaleške gospodarske zbornice v Velenju,
  mag. Mitja Bricelj, državni podsekretar za mednarodne evropske zadeve na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo iz Ljubljane.
  
  12.00 do 12.30: Tiskovna konferenca - predstavitev zborovanja, njegovih ciljev, sklepov okrogle mize
  
  14.00 do 14.30: Predavanje o arhitekturnem razvoju Velenja; Rok Poles - velika dvorana Hotela Paka
  
  14.30 do 15.45: Kratek ogled Velenja:
  Arhitekturni sprehod po Velenju; vodi Rok Poles,
  Zgodovinski sprehod po Velenju; vodi Mojca Ževart.
  
  16.00 do 18.00: Plenarna predavanja - velika dvorana Hotela Paka:
  Ivo Piry iz Službe vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj: Slovenija v Evropski zvezi,
  dr. Irena Rejec Brancelj z Ministrstva za okolje, prostor in energijo: Okolje v Sloveniji v luči Evropske integracije,
  dr. Friedrich M. Zimmermann z Univerze v Gradcu: Čezmejno sodelovanje v Novi Evropi.

  18.15 do 18.30: Predstavitev posterjev - preddverje Hotela Paka

  19.00 do 20.30: Turistična geografija v Sloveniji na razpotjih - okrogla miza ob 70-letnici dr. Matjaža Jeršiča; razprava z vabljenimi gosti - Velenjski grad:
  dr. Andrej Černe z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
  dr. Matjaž Jeršič, upokojeni profesor z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
  dr. Anton Gosar, Fakulteta za humanistične študije Univerzea na Primorskem.
  20.30 do 22.30: Sprejem župana, podelitev priznanj Zveze geografskih društev Slovenije, kulturni program - Velenjski grad

  2. dan - 22. oktober 2004

  8.30 do 10.00: Predavanja po tematskih sklopih:
  Prebivalstvo, naselja, promet - predavalnica 1 Hotela Paka:
  Sonaravni in trajnostni razvoj, podeželje turizem - predavalnica 2 Hotela Paka,
  Pedagoška predavanja - mala dvorana Hotela Paka.

  10.30 do 12.00: Predavanja po tematskih sklopih:
  Sonaravni in trajnostni razvoj, gospodarstvo, regionalno planiranje, naravni viri - predavalnica 1 Hotela Paka,

  Druga predavanja, ki nimajo regionalnega značaja - mala dvorana Hotela Paka.
  14.00 do 15.30: Predavanje po tematskih sklopih:
  Fizična geografija - mala dvorana Hotela Paka,
  Pedagoška delavnica - okrogla miza Vloga geografije v pridobivanju splošne izobrazbe učencev in dijakov (moderatorja Igor Lipovšek in Nevenka Cigler) - predavalnica 1 Hotela Paka.
  
  16.00 do 18.15: Ekskurzuje, ogledi po izbiri:
  Termoelektrarna Šoštanj,
  Gorenje, d.d., Velenje,
  Odlagališče nenevarnih in inertnih komunalnih odpadkov in Centralna čistilna naprava za komunalne odpadne vode v Šoštanju,
  Muzej premogovništva Slovenije,
  Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje.
  
  18.30 do 19.00: Sklepi posvetovanja
  
  20.00: Večerja in večerni program

  3. dan - 23. oktober 2004

  9.00: Ekskurzija v Zgornjo Savinjsko dolino (brez Solčavskega); vodi mag. Emil Šterbenk z Inštituta za ekološke raziskave ERICo Velenje,
  Ekskurzija po Šaleški dolini in njenem obrobju; vodi Zoran Pavšek z Inštituta za ekološke raziskave ERICo Velenje.