Geografija na teletekstu TV Slovenija, september-oktober 2001

Abecedni seznam vseh gesel

September 2001
  • Geografija v šoli 10/2
    Izšla je letošnja druga številka revije Geografija v šoli, ki jo izdaja Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Namenjena je predvsem učiteljem geografije v osnovnih in srednjih šolah, saj obravnava številne metodične in didaktične vidike pri pouku geografije. Urednica je Nevenka Cigler, pedagoška svetovalka na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, območna enota Kranj. 

    Celotna vsebina je obarvana izrazito metodološko in didaktično. Uvaja jo humoreska znamenitega komediografa Branislava Nušića z naslovom Zemljepis, v kateri opisuje, kako je doživljal pouk geografije pred dobrimi stotimi leti. Takratni modeli poučevanja so se odlikovali z visoko stopnjo nazornosti. V nadaljevanju so predstavljeni primeri sodobnih modelov poučevanja, pri čemer se vsebine dotikajo projektnega dela (primer Alpskega sveta; avtorica Nataša Pokorn), skupinskega dela (primer Avstralije; Igor Vrhunec) in preverjanja znanja z igro vlog (Andrej Krumpak).

    Predstavljena so tudi razmišljanja o evropski dimenziji pouka geografije (avtor dr. Jurij Kunaver), in o opredelitvi zahodnoevropske kulture (Bojan Rebernik). Pouk geografije v italijanskih srednjih šolah predstavlja Verica Peterle Grahonja, skrb slovenskih rojakov za ohranjanje Slovenščine in slovenske kulture pa nam približa Dragica Motik. Prenove šole in z njo povezanih vsebinskih sprememb pri pouku se dotikata urednica Nevenka Cigler (Izbirni predmeti pri geografiji v osnovni šoli) in Andrej Šorgo (Študij okolja - izbirni predmet v gimnaziji).
     
  • Sarawak II
    Sarawak na severozahodu Bornea je edinstvena dežela, kjer lahko človek istočasno občuduje divjino tropskega pragozda ali eksotiko skrivnostnih ljudstev in njihovih "dolgih hiš", obenem pa uživa praktično vse pridobitve civilizacije, kot so udobni hoteli, klimatizirana prevozna sredstva in podobno. O splošni urejenosti in civiliziranosti nam govori vrsta kazalcev, opaznih na vsakem koraku. Če ne drugega, lahko takoj opazimo, da so prav vsi motoristi pokriti z varnostno čelado, česar ni uspelo doseči niti nekaterim najrazvitejšim evropskim državam. Obiskovalcem so na voljo urejeni narodni parki v bližini luksuznih hotelov ob obalah, lahko gredo na krajše izlete ali trekinge v tropske gozdove v notranjosti ali pa občudujejo čudovite kraške jame, ki jih je na pretek.
    Sarawak meri 124.499 kvadratnih kilometrov, kar je 37,5 % Malezije. Po površini je največja malezijska država, vendar zaradi redke poseljenosti živi v njem le približno toliko prebivalcev kot v Sloveniji. Otok Borneo je del Indonezijskega otočja. Večji del njegovega površja pripada Indoneziji. Indonezijski del Bornea se imenuje Kalimantan. Državna meja med malezijskim in indonezijskim delom Bornea je pomembna gospodarska ločnica med dokaj razvito Malezijo na eni strani ter bistveno slabše razvito in politično manj stabilno Indonezijo na drugi. V kulturnem pogledu so razlike bistveno manjše. Uradna jezika obeh držav, indonezijski in malajski, sta si zelo podobna.

    V 14. stoletju je bilo ozemlje Sarawaka pod okriljem Majapahitskega imperija s središčem na Javi. Ob njegovem razpadu v 15. stoletju je prišel pod vpliv hindujskega kraljestva Sukadana na jugozahodni obali Bornea. S prihodom islama v Brunej konec 15. stoletja je bilo ozemlje Sarawaka do 19. stoletja pod oblastjo brunejskih sultanov. Leta 1820 so odkrili antimon (izraz "serawak" pomeni antimon). Poldrugo desetletje pozneje so se začeli upori proti oblastem v Bruneju. Te so se za pomoč obrnile na Britance. Sarawak je postal ozemeljska enota šele s prihodom angleškega pustolovca Jamesa Brooka, ki je zaradi zaslug v bojih proti upornikom postal prvi "beli radža" Sarawaka. Sarawak je ostal pod vladavino belih radž celo stoletje. Leta 1864 so njegovo neodvisnost priznale tako Združene države Amerike kot Velika Britanija. 

    Med 2. svetovno vojno so ga okupirali Japonci. Leta 1946 ga je zadnji beli radža Charles Vyner Brooke prepustil Veliki Britaniji. Sarawak je postal britanska kolonija, kar je med njegovim prebivalstvom sprožilo val nezadovoljstva. To je svoj višek doseglo leta 1949. Sarawak in Sabah sta ostala pod Britanci tudi leta 1957, ko je neodvisnost dobila Malajska federacija. Decembra 1962 je v sultanatu Brunej, ki je bil pod britanskim protektoratom, izbruhnil upor. Uporniki so naredili načrt združitve Bruneja s Sabahom in Sarawakom. Čeprav so Britanci upor zadušili, je Sarawak že leto kasneje postal ena od 13 držav na novo ustanovljene Malezijske federacije. Ta je nastala septembra 1963 z združitvijo nekdanje Malajske federacije (današnje Zahodne Malezije), Sabaha, Sarawaka in Singapurja. Slednji se je pozneje osamosvojil.

    V grobem lahko površje Sarawaka razčlenimo na tri velike površinske enote. Prva je aluvialna obalna ravnica, ki zajema približno petino površja. Še posebej se razširi v jugozahodni polovici države, v okolici obeh največjih mest Kuching in Sibu. Ob obali rastejo mangrove, bolj v notranjosti pa močvirski gozdovi. Druga enota je osrednji pas valovitega površja, ki se v smeri jugozahod–severovzhod razteza čez celo državo. Dokaj enovito podobo tega pasu sem ter tja prekinjajo višje vzpetine z vrhovi do 600 m. To je najbolj poseljen in gospodarsko najrazvitejši del Sarawaka. Tretja enota je hribovita notranjost nad 300 m nadmorske višine. Na nekaterih območjih preseže 1200 m, še posebej na severovzhodu, kjer je najvišji vrh Mt. Murut (2434 m).

    Sarawak je v celoti na območju ekvatorialnega podnebja. V hriboviti notranjosti je količina padavin je večja, temperature pa so nekoliko nižje. Podnevi se gibljejo pri 32 stopinjah Celzija, ponoči pa se spustijo na okrog 20 stopinj. Za padavinski režim sta značilni dve obdobji, ki sta odraz monsunskega kroženja zraka. Sušno obdobje je od marca do oktobra, ko piha manj vlažen jugozahodni monsun. Od novembra do februarja je deževno obdobje; takrat piha severovzhodni monsun, ki prinaša več padavin. Dež pade zvečine v obliki popoldanskih nalivov, ki so običajno kratkotrajni. Letna višina padavin je med 3300 in 4600 mm.

    Sarawak ima gosto rečno omrežje. Reke izvirajo v hriboviti notranjosti in se brez izjeme izlivajo v Južnokitajsko morje. Državna meja med Malezijo in Indonezijo je vezana na razvodje med Južnokitajskim morjem in ostalimi morji, ki obdajajo Borneo. Reke imajo v zgornjem toku precej brzic, v spodnjem toku pa se razširijo in izlivajo v obliki zamočvirjenih in mangrovskih delt ali estuarijev. Najdaljša je reka Rejang (640 km), verjetno najbolj znana pa reka Sarawak, ki teče skozi prestolnico Kuching.

    Glavno naravno bogastvo Sarawaka so gozdovi, ki po uradnih podatkih poraščajo kar 67 % površja. V tropskih gozdovih uspeva 8000 rastlinskih in v njih je prek 20.000 živalskih vrst, največ žuželk. Približno 12% vseh gozdov je vsaj uradno popolnoma zavarovanih. To so območja narodnih parkov, naravnih rezervatov in tako imenovanih živalskih zatočišč.

    Z lesom je povezanih okrog 80.000 delovnih mest. Ker je izsekavanje deževnega tropskega gozda dobilo velikanske dimenzije, se je delež primarnega gozda močno zmanjšal Gozdna podjetja, ki izvajajo sečnjo, so izsekana območja sicer dolžna pogozdovati, vendar lahko obiskovalec vidi številne nepogozdene goloseke. Izsekavanje je ne le predrugačilo strukturo gozda, ampak tudi bistveno poseglo v življenje gozdnih ljudstev. S številnimi gozdnimi cestami so sicer močno izboljšali dostopnost do svojih bivališč in omogočili šolanje mlajših generacij, vendar so s tem povzročili tudi opuščanje tradicionalnega načina življenja z vsemi spremljajočimi posledicami.

    Gospodarstvo Sarawaka je v zadnjih desetletjih doživljalo intenzivno rast. Prekinil jo je šele izbruh gospodarske krize sredi leta 1997. Današnja podoba Sarawaka bi bila zagotovo precej drugačna, če ne bi pod Južnokitajskim morjem začeli izkoriščati bogatih nahajališč nafte in zemeljskega plina, ki sta postala najpomembnejši izvozni artikel. Sestavljata več kot polovico vrednosti vsega izvoza, vendar je pri njunem izkoriščanju zaposlenih sorazmerno malo ljudi. Še vedno odkrivajo nova nahajališča. Nafta in zemeljski plin predstavljata velikanski potencial za razvoj petrokemične industrije. Na razpolago je tudi nekaj drugih mineralnih virov, kot so zlato, premog in kaolinit, ki pa zaenkrat nimajo vidnejše gospodarske vloge.

    Skoraj tretjina površja je primernega za kmetijsko izrabo, vendar je za trajne nasade izrabljena manj kot desetina površja. Zato skuša vlada kmetijsko pridelavo povečati predvsem na močvirnih in šotnih zemljiščih obalnega pasu ter na slabše izrabljenih zemljiščih plemenskih skupnosti v notranjosti. Med glavne kulturne rastline spada oljna palma. Sarawak ima zanjo idealne podnebne in talne razmere. Uvajati so jo začeli leta 1969, dzdaj pa njeni nasadi pokrivajo že okoli 300.000 ha. Ena glavnih značilnosti kmetijstva so nasadi poprovca. Kar 95 % malezijskega popra pridelajo v Sarawaku, od tega ga devet desetin izvozijo. Nasadi poprovca zajemajo okoli 10.000 ha. Vlada na Sarawaku spodbuja tudi pridelavo kavčuka.

    Čedalje pomembnejša dejavnost postaja turizem. Sarawak ima v primerjavi z indonezijskim delom Bornea neprimerljivo bolje razvito cestno omrežje. Sodobna asfaltna cesta poteka prek celotne države. Zelo pomemben je tudi rečni promet, še posebej za kraje v notranjosti. Mednarodno letališče je v Kuchingu. Zanimivo je, da morajo potniki, ki priletijo iz Zahodne Malezije, izpolniti vstopne formularje, tako kot če bi prileteli iz povsem tuje države. 

    Poleg obsežnih tropskih gozdov je verjetno prav silna etnična raznolikost Sarawaka tista, ki privlači obiskovalce. Večinski Malajci tradicionalno živijo ob bregovih rek v vaseh, ki se imenujejo kampung. Po veroizpovedi so muslimani, znani so predvsem kot dobri glasbeniki in pevci. Poleg Malajcev živi še 27 različnih avtohtonih etničnih skupin, ki govorijo 45 različnih jezikov in dialektov. Skupen izraz za avtohtono prebivalstvo je bumiputra. Med priseljenci in njihovimi potomci so najštevilnejši Kitajci, nekaj je tudi Indijcev.
     
  • Ekskurzija po Tržaškem zalivu
    Ljubljansko geografsko društvo začenja z jesenskim nizom strokovnih ekskurzij; tokratna rdeča nit je spoznavanje značilnosti slovenskih voda. Prva ekskurzija v nizu bo v soboto, 22. septembra 2001 in bo namenjena predvsem spoznavanju slovenskega morja, njegovih naravnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti in s temeljnimi problemi. Udeleženci bodo spoznavali tudi rastlinske in živalske vrste našega obalnega pasu. Strokovni vodja bo dr. Milan Orožen Adamič, višji znanstveni sodelavec na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

    Okvirna pot bo udeležence vodila na relaciji: Ljubljana–Valdoltra–Debeli rtič–Koper–Izola–Piran–Portorož–Sečovlje–Seča–Ljubljana. Od Debelega rtiča do Sečovelj bo ekskurzija potekala z ladjo; vmesni postanki bodo na komunalnih privezih.

    Odhod udeležencev bo točno ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Zaradi večjih stroškov prevoza z ladjo bo tokratna cena ekskurzije za člane Ljubljanskega geografskega društva izjemoma 5000 tolarjev in za nečlane 6000 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (01) 200 27 30, na katerem je potrebno prijavo sporočiti odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. Prijava je veljavna ob hkratnem vplačilu na žiro račun:
    50100-620-133-05-1010115-1620908.
    Ob prijavi je mogoče (neobvezno) naročiti tudi kosilo na ladji. Izbirati je mogoče med sardelami na žaru (500 SIT), kalamari na žaru (1000 SIT) ali škarpeno brez glave na žaru (1000 SIT). Na ladji bo mogoče kupiti tudi pijačo.
     
  • Geografski večer, 9. oktober 2001
    Ljubljansko geografsko društvo vabi na geografski večer, ki ga bo s predavanjem Razvoj sistema integralnih digitalnih informacij o vodah Slovenije (Eurowaternet Slovenije ali EWN-SI) z uporabo koncepta EEA - EUROWATERNET vodila Lidija Globevnik 
    V Sloveniji je razvit sistem agregiranih, preverjenih in logično integriranih informacij o vodah. Podatki izhajajo iz rezultatov monitoringa, registrov in drugih evidenc. Informacije so osnova za določanje kazalcev učinkovitosti izvajanja okoljske politike, zato so organizirane po sistemu DPSIR. Osnova sistemu so povodja in geografski informacijski sistemi. 
    Kot pove že naslov bo dr. Globevnik predavala o Ewrowaternetu Slovenija kot informacijskem sistemu in njegovi uporabnosti v luči nove direktive o vodah.
    EWN-SI omogoča oceno pritiskov na vodna telesa in oceno stanja voda v Sloveniji. Hkrati podaja splošne informacije o telesih površinskih in podzemnih voda in drugih na sistem DPSIR vezanih informacij o vodah v Sloveniji. Z razvojem sistema bodo uporabnikom dodane še druge informacije o vodah (meteorološke, hidrološke, raba vode, onesnaževanje, nevarne snovi v vodah, ustreznost za pitje in kopanje, ekološke lastnosti...). Razviti bodo tudi modeli za določanje kazalcev učinkovitosti za nivo države, regij, občin in povodij.
    Dr. Lidija Globevnik je univ. dipl. inž. gradb. (diploma, doktorat Univerze v Ljubljani -FGG); zaposlena na Vodnogospodarskem inštitutu, družbi za gospodarjenje z vodami, d.o.o. v Ljubljani. Področja s katerimi se ukvarja so: hidrologija, hidromorfologija, gospodarjenje z vodami - izdelava NUVov (Načrtov upravljanja voda), informacijski sistemi za vode in GISi, informacijska podpora načrtovanju v vodnem gospodarstvu.
     
  • Ekskurzija v Blejski kot
    Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje z jesenskim nizom strokovnih ekskurzij; tokratna rdeča nit je spoznavanje značilnosti slovenskih voda. Druga ekskurzija v nizu bo v soboto, 13. oktobra 2001 in bo namenjena predvsem spoznavanju geografskih značilnosti Blejskega jezera in njegovega pojezerja. Obravnavane bodo dejavnosti, ki odločilno vplivajo na kakovost voda. Predstavljeni bodo dozdajšnji sanacijski in restavracijski ukrepi (urejanje kanalizacije, dovod vode iz Radovne, natega), povezani z njegovim zdravljenjem. Udeleženci se bodo seznanili tudi z dejavnostjo Limnološke postaje na Bledu in z njenimi najnovejšimi izsledki. Strokovni vodja ekskurzije bo dr. Irena Rejec Brancelj, svetovalka Vlade RS v Službi za sodelovanje z Evropsko okoljsko agencijo na Ministrstvu za okolje in prostor.
    Okvirna pot bo udeležence vodila na relaciji: Ljubljana–Bled–Blejski vintgar–Limnološka postaja–Otok–Bled–Ljubljana.
    Odhod udeležencev bo točno ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Cena ekskurzije je za člane Ljubljanskega geografskega društva 3500 SIT in za nečlane 4200 SIT. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (01) 200 27 30, na katerem je potrebno prijavo sporočiti odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. Prijava je veljavna ob hkratnem vplačilu na žiro račun: 50100-620-133-05-1010115-1620908.
     
  • Predavanje o Mehiki
    Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje z naslovom Mehika - o človekovih pravicah v Chiapasu in želvah v Karibskem morju, ki bo v torek, 16. oktobra 2001 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam), Trg francoske revolucije 7, v Ljubljani.
    Predavateljica bo Tina Ban, ki je letos v Mehiki preživela celih šest mesecev. V tem času je sodelovala v ekološkem projektu, s katerim so na nekaterih otokih v karibskem morju poskušali izboljšati življenjske razmere za želve. Drugi del njenega bivanja in prostovoljnega dela je bil namenjen spoznavanju Indijancev v provinci Chiapas. Predavateljica bo predstavila tudi temeljne naravnogeografske poteze Srednje Amerike ter aktualne politične, gospodarske in socialne razmere na tem področju.
    Kot na vsa druga predavanja Ljubljanskega geografskega društva, je tudi na to vstop prost. Vljudno vabljeni!