Abecedni seznam vseh gesel

September 2000

• Temperaturni ekstremi v Sloveniji
  Najvišja temperatura v Sloveniji (40,7 stopinje Celzija) je bila namerjena 5. julija 1952 v Krškem. Nad 40 stopinj so izmerili tudi v Radovici na severu Bele krajine in nad 39 v Murski Soboti, Solkanu, Celju in Mariboru. Zanimivo je, da so zaradi spuščajočih se vetrov, ki se adiabatno ogrevajo, zelo visoke temperaturne vrednosti izmerili tudi marsikje v alpskem svetu. Rekord bohinjske Stare Fužine je kar 37,7 stopinje, Rateč 36,1 in Tolmina 38,5 stopinje.
  
  V Ljubljani je bilo doslej najtopleje 6. julija 1950, ko so namerili 38,8 stopinje Celzija, v zadnjih tridesetih letih pa se je živo srebro najbolj povzpelo 27. julija 1983, ko so namerili 37,1 stopinje. Avgusta 1992 so namerili le nekaj manj, "vsega" 36,5 stopinje. Kot najbolj vroča dneva v večini krajev z meteorološkimi postajami sta se pokazala 27. julij 1983 in 6. julij 1957, ko je vročina zdržema trajala več dni zapored in so marsikje najvišje vrednosti namerili 7. julija in celo 8. julija. Zelo vroč je bil tudi julij 1968, ko so rekordne vrednosti zabeležili na postajah v severovzhodni Sloveniji. V letih 1947 in 1994 so v Ljubljani našteli kar 34 vročih dni, v katerih se je temperatura povzpela nad 30 stopinj Celzija. Zaradi manj vročega julija bo letos vročih dni najbrž nekaj manj.
  
  Letošnji zelo vroč avgust je rekordne vrednosti prinesel marsikateremu kraju v vzhodni Sloveniji in ob morju. Doslej je bila najvišja izmerjena temperatura v Portorožu "le" 32,5 stopinje Celzija; namerili so jo 20. julija 1983. Postaje v osrednji Sloveniji in v gorah letos rekordov po večini niso dosegle. To velja tudi za Kredarico, kjer so 27. julija 1983 namerili rekordnih 21,6 stopinje, letos pa niso zabeležili niti 18 stopinj.
  
  Najnižje temperature so doslej namerili v visoko ležečih plitvih kotanjah s toplotnim obratom. Absolutna najnižja temperatura v Sloveniji ( minus 34,5 stopinje Celzija) je bila izmerjena 13. januarja 1968 in 16. februarja 1956 v Babnem polju na Notranjskem, kjer je opazovalnica postavljena na nadmorski višini 756 metrov. Ne dosti manj, minus 34,0, so 15. februarja 1956 izmerili na Rakitni, ki ima podobno mikrolego. Pod 30 stopinj Celzija so se rekordno nizke temperature spustile tudi v Novi vasi na Blokah, Rudnem polju na Pokljuki, Sodražici, Kočevju, Postojni in Murski Soboti.
  
  Zelo hladna so tudi dna kotlin. Tako so v Celju namerili minus 28,6 stopinje Celzija, na Brniku minus 27,2, v Ljubljani pa (tudi zaradi toplotnega vpliva mesta) le "skromnih" minus 23,3 stopinje. Te vrednosti so bolj povedne, če jih primerjamo z minimalnimi temperaturami po okoliških gričevjih, kjer je nadmorska višina le malenkostno višja. V Jeruzalemu v Slovenskih goricah so doslej namerili vsega minus 21,0 stopinj, prav toliko v Dolencih na Goričkem. Toplejša od pričakovane je tudi rekordna najnižja temperatura na Kredarici (minus 28,3 stopinje). Ob morju se je živo srebro najbolj spustilo februarja 1956 v Kopru (minus 12,8 stopinje). Ob takratni hudi pozebi so bile v Kopru srednje dnevne temperature pod lediščem nepretrgoma 19 dni in dnevne minimalne 22 dni.
  
  Sredina februarja 1956 je na splošno prinesla negativne rekorde večini slovenskih meteoroloških opazovalnic. Marsikje so največji mraz zabeležili 7. ali 8. januarja 1985, ponekod pa tudi februarja istega leta, januarja 1968 in januarja 1963.
  
  Absolutna letna temperaturna amplituda je v Murski Soboti (70 stopinj Celzija), kjer je najbolj izrazito celinsko podnebje. Ob morju (okrog 48 stopinj) in v gorah (Kredarica 49,9 stopinje) so razponi med obema ekstremoma mnogo manj izraziti. V Ljubljani znašajo 60,4 stopinje. Razpon med doslej najvišjo in najnižjo izmerjeno temperaturo v naši državi znaša 75,2 stopinje Celzija.

• Še nekaj svetovnih temperaturnih zanimivosti
  Zaradi neenakomerne razporeditve kopnega in morja se povprečne temperature severne in južne poloble precej razlikujejo. Severna polobla je januarja od južne hladnejša za 2,7 stopinje Celzija, julija pa je toplejša za kar 4,9 stopinje. Severna polobla ima bolj celinsko podnebje s povprečno letno temperaturno amplitudo 13,8 stopinje, južna polobla pa bolj oceansko s povprečno amplitudo 6,2 stopinje.
  
  Temperaturni razpon na našem planetu je dokaj velik. Absolutna temperaturna amplituda na Zemlji je kar 147,2 stopinje Celzija. Najnižja, absolutna minimalna temperatura na severni polobli (minus 77,8) je bila leta 1938 izmerjena v vzhodnosibirskem kraju Ojmjakonu, na južni polobli pa so na antarktični raziskovalni postaji Vostok namerili minus 88,3 avgusta 1960 in kar minus 89,2 21. julija 1983. Absolutna maksimalna temperatura 58,0 stopinje Celzija je bila 13. septembra 1982 izmerjena v kraju Al' Aziziyah v libijski pokrajini Tripolitaniji, skoraj prav toliko (57,8 stopinje) pa so avgusta 1933 namerili v mehiškem kraju San Luis.
  
  V Sahari so izmerili dnevne temperaturne amplitude do 43 stopinj Celzija; ponoči se spusti temperatura do ledišča, podnevi pa je zelo vroče. V bolivijski Puni na nadmorskih višinah med 3500 in 5000 m dosežejo dnevne amplitude celo do 50 stopinj Celzija; ponoči se temperatura spusti na minus 20 in podnevi doseže tudi 30 stopinj. Kraj Quiaca na 3500 m nadmorske višine v argentinski Puni ima povprečno dnevno temperaturno amplitudo 22,6 stopinje, v sušnih zimskih mesecih ta doseže celo 26,6 stopinje Celzija.
  
  V neki kotanji na nadmorski višini 1270 m pri kraju Lunz v Avstriji so januarja leta 1930 na njenem dnu namerili minus 28,8 stopinj Celzija, 55 m više, na njenem obodu, minus 1,1 stopinje, še nekaj deset metrov višje pa plus 2,3 stopinje. Torej je bila temperaturna razlika na le 100 metrih višinske razlike kar 31 stopinj! Sicer se na Zemlji v povprečju temperatura na vsakih 100 metrov nadmorske višine zniža za 0,56 stopinje Celzija.
  
  Toplotni vpliv mest je tesno povezan z njihovo velikostjo. V desetih opazovanih mestih z od 100.000 do 500.000 prebivalci so v središčih v primerjavi s predmestji ugotovili za 0,55 stopinje Celzija višjo povprečno letno temperaturo, v desetih milijonskih mestih pa je razlika večja za 0,73 stopinj Celzija (na primer v Chicagu za 0,6, Parizu in Moskvi za 0,7, Berlinu za 1,0, New Yorku za 1,1 in Milanu za 1,3 stopinje). V Berlinu je v mestnem središču vsako leto povprečno 81 hladnih dni z minimalno temperaturo pod lediščem, na mestnem obrobju pa 100 dni. V Muenchenu sta ustrezni vrednosti 88 oziroma 119.

• Avstralija
  Avstralija je po površini kopnega najmanjša celina in skoraj neverjetno se sliši, da so evropski pomorščaki še pred komaj tristo leti nestrpno iskali skrivnostno Južno zemljo - Terro australis, pred dvesto leti pa so nanjo pripeljali prve bele naseljence. Skupaj s prostrano Oceanijo meri 8,945.724 kvadratnih kilometrov, kar je za okrog 14 % manj kot površina Evrope.
  
  Od severa proti jugu meri 3180 in od zahoda proti vzhodu 4000 kilometrov. S povprečno višino 305 metrov je najnižja med vsemi celinami, saj jo sestavljajo predvsem ravniki in kotline, zapolnjene s starimi usedlinami. Glede na geološko zgradbo in izoblikovanost površja si od zahoda proti vzhodu sledijo trije glavni sestavni deli: Avstralski ščit, Srednjeavstralsko nižavje in Veliko razvodno gorovje.
  
  Je celina očarljivih nasprotij. Štiri prostrane puščave in neskončne ravnine so skoraj neposeljeno "rdeče srce" Avstralije, velika večina ljudi pa živi v naseljih na rodovitnem vzhodnem obalnem nižavju. Severna Avstralija sega v tropski pas, gore na jugovzhodu, kjer se vzpenjajo tudi Avstralske Alpe z najvišjim vrhom celine, 2230 metrov visokim Mount Kosciuskom, pa pokriva zimska snežna odeja. Ta se pojavi v času našega poletja, tako da božič ljudje praznujejo pod poletno sončno pripeko in zvezdami Južnega križa.
  
  Čeprav je Avstralija najmanjša celina, je hkrati šesta največja država na svetu. Kot država meri 7,682.300 kvadratnih kilometrov in poleg celine zajema še otok Tasmanijo, otoke v Velikem koralnem grebenu in nekatere manjše okoliške otoke ter bolj oddaljene otoke, med njimi Otok lorda Howa, otoka Ball's Pyramid in Norfolk, Macquariejeve otoke na pol poti do Antarktike, McDonaldove otoke in otok Heard daleč na jugu Indijskega oceana, Kokosove otoke v njegovem osrčju in Božični otok južno od indonezijske Jave, ki sestavljajo zunanja ozemlja. Lasti si tudi del Antarktike, tako imenovani Avstralski antarktični teritorij, ki meri okrog 6,400.000 kvadratnih kilometrov.
  
  Uradno ime države je Avstralska zveza (Commonwealth of Australia). Zvezo sestavlja šest držav (Tasmanija in Viktorija na jugovzhodu, Novi južni Wales na vzhodu, Queensland na severovzhodu, Južna Avstralija na jugu, Zahodna Avstralija na zahodu), celinska Severni teritorij in Teritorij glavnega mesta Avstralije, pomorski Teritorij otokov Koralnega morja in nekaj zunanjih ozemelj. Je neodvisna parlamentarna monarhija v okviru Commonwealtha -Britanske skupnosti narodov in za državnega poglavarja še vedno priznava britansko kraljico Elizabeto II. Novembra 1999 so imeli referendum za vzpostavitev parlamentarne republike, ki naj bi zaživela 1. januarja 2001. Referendumska pobuda z malenkostno razliko v korist tradicionalistov ni bila uspešna.
  
  Čeprav si ljudje Avstralijo navadno predstavljajo kot puščavsko in z grmičevjem poraslo deželo, je ta v resnici urbana, tehnološko napredna in razvita rudarska, industrijska in kmetijska država zahodnega tipa z visoko življenjsko ravnijo. Kljub prostranosti ima le 17,8 milijona prebivalcev, saj je gostota poselitve je samo dobra dva človeka na kvadratni kilometer. Avstralija je največja svetovna izvoznica volne in pomembna pridelovalka govejega mesa, sladkornega trsa, tropskega sadja, bombaža, tobaka in pšenice. Ima obilno rudno bogastvo, v katerem po pomenu prednjačijo boksit, železova ruda, baker, svinec, cink, nikelj, mangan, volfram, dragi kamni, zlato, srebro, uran, premog, nafta in zemeljski plin.
  
  Zaradi velikih razdalj in neprimernosti številnih območij za gradnjo cest in železnic je zelo pomemben letalski promet. Mednarodna letališča so v Brisbaneu, Sydneyju, Melbournu, Adelaidi, Perthu in Darwinu. Zaradi pokrajinskih posebnosti ter edinstvenih rastlinskega in živalskega sveta je Avstralija turistično izjemno privlačna dežela.

• Sydney
  Sydney je največje avstralsko mesto in upravno središče zvezne države Novi južni Wales. Stoji na obali Tihega oceana, na obeh straneh zaliva Port Jackson (ime ima po kazenski koloniji, ustanovljeni leta 1788, ki je bila prva naselbina belih naseljencev na celini), razširjenega ustja reke Parramatte. V Sydneyu živi okrog 3,900.000 prebivalcev, ki so zaradi njihove zgodovinske povezave s pšenico dobili šaljivi vzdevek "Cornsucker" ali po naše "prežvekovalci žita". V novejšem času je mesto najpomembnejše pristanišče v državi ter njeno industrijsko, prometno, trgovsko in kulturno središče s sedežema anglikanske in katoliške nadškofije. Z 840 kilometrov oddaljenim Melbournom na jugozahodu je že od srede 19. stoletja nenehno v boju za primat na avstralski celini. Po svetovljanskosti ga brez dvoma precej prekaša.
  
  V mestu so tri univerze, ustanovljene v letih 1850, 1948 in 1964, številni muzeji in gledališča, med katerimi je svetovno zlasti arhitektonsko znana opera z nenavadno strešno konstrukcijo, postavljena ob vstopu v pristanišče. Iz pristanišča izvažajo predvsem volno in zamrznjeno meso. Glavne industrijske panoge v Sydneyu so ladjedelništvo, proizvodnja letal in motornih vozil ter strojna, tekstilna, usnjarska industrija.
  
  Podobno kot v severnoameriških velemestih tudi v sydneyjskem poslovnem središču v nebo kipijo številni, v primerjavi z ameriškimi vseeno nekoliko bolj na redko posejani nebotičniki. Predmestja se ponašajo s tipičnimi hišami v viktorijanskem slogu z verandami in dekorativnimi ograjami iz kovanega železa. Promet je gost in zrak je zaradi izpušnih plinov pogosto onesnažen. V daljavi se vzpenjajo Modre gore (Blue Mountains), poimenovane po modrikasti meglici, ki jo oddajajo olja evkaliptovih dreves.
  
  V obnovljenem starem delu mesta, imenovanem The Rocks, je mestna hiša iz leta 1889. V bližini opere je prek zaliva speljan 1150 m dolg, vpadljivo usločen pristaniški most (Harbour Bridge), zgrajen leta 1932. Zaradi nenavadne oblike so mu nadeli ime "obešalnik". Mestno panoramo si je mogoče najbolje ogledati z razgledne ploščadi 305 metrov visokega Sydneyskega televizijskega stolpa. Že leta 1816 so uredili Kraljevi botanični vrt. Ogleda vredni so prav gotovo še Avstralski muzej z naravoslovnimi zbirkami, Umetnostna galerija Novega južnega Walesa, Muzej sodobne umetnosti, muzej Powerhouse, mestni akvarij, državni Pomorski muzej in živalski vrt Taronga. V bližini mesta je slovita peščena plaža Bondi Beach, ki je skupaj s sosednjim Manlyjem pravi raj tudi za ljubitelje deskanja.

• Avstralsko površje in vodovje
  Zahodno polovico celine sestavlja Avstralski ščit iz kristalinskih kamnin, starih od 900.000 do 3 milijone let. Tam so na nadmorski višini med 200 in 800 metrov ogromni ravniki, nad katerimi se vzpenjajo osamljena hribovja, ki le redko presegajo 1000 metrov. Yilgarnski ravnik na jugozahodu ima obliko plitve kadunje z zasoljenim površjem brez odtoka v morje. Proti vzhodu prehaja v priobalno ravnino Nullarbor (Nullarbor Plain; nullarbor je latinski izraz, ki pomeni pokrajina brez dreves), imenovano tudi Južnoavstralsko nižavje, dolgo okrog 1000 in široko od 200 do 300 kilometrov. Gre za tektonsko dvignjeno morsko dno in jo sestavljajo zakraseli miocenski apnenci, zato tu ni nobenih površinskih voda.
  
  Onstran prostrane Velike peščene puščave (Great Sandy Desert) je za okrog 13 Slovenij velika Kimberleyjska planota (Kimberley Plateau) iz predkambrijskih peščenjakov in magmatskih kamnin. Vanjo so zarezane do 200 metrov globoke rečne doline, hrbti med njimi se ponekod vzpenjajo več kot 900 metrov visoko. Povsem na severu Avstralije je planotasta, nekaj prek 350 metrov visoka Arnhemska dežela (Arnhem Land), ki jo sestavljajo kremenov peščenjak, kvarcit in vulkanske kamnine. Proti jugu prehaja v nizke, a prostrane ravnike iz staropaleozojskih usedlin, med katerimi je najvišji do 500 metrov visok Barklyjev ravnik (Barkly Tableland).
  
  Na jugovzhodu Avstralskega ščita se v osrčju celine vzpenjajo puščavska hribovja iz predkambrijskih metamorfnih kamnin in usedlin. Najvišje med njimi je Macdonnellovo hribovje, ki v vzpetini Mount Liebig doseže 1524 metrov. Okrog 300 kilometrov proti jugu je znamenit rdečkasti osamelec Ayersova skala (Ayers Rock), ki ga domorodci imenujejo Uluru. Približno 50 kilometrov zahodneje je še slikovito razgibana vzpetina Kata Tjuta, v angleščini imenovana Mount Olga.
  
  Med naštetimi planotami, ravniki in hribovji so ravna puščavska prostranstva z do 300 kilometrov dolgimi peščenimi sipinami iz rdečerjavega kremenovega peska, ki pa v višino ne presegajo 30 metrov. Ob že omenjeni Veliki peščeni so tu še Gibsonova in Velika Viktorijina puščava, najbolj na vzhodu pa sta Simpsonova in Sturtova puščava, ki zavzemata zahodni in jugovzhodni del Velike arteške kotline (Great Artesian Basin).
  
  Med Avstralskim ščitom na zahodu in Velikim razvodnim gorovjem na zahodu sta poleg Velike arteške kotline brez odtoka v morje še Carpentarijska kotlina na severu in Murrayjeva kotlina na jugu. Zapolnjene so z do 3000 metrov debelimi plastmi jezerskih in rečnih naplavin, v katerih so bogate zaloge podtalnice. Po njih tečejo reke v plitvih, neizrazitih dolinah. Za površje Velike arteške kotline, kjer je tudi največje avstralsko jezero (občasno suho in slano Eyrovo jezero s površino med 9000 in 13.000 kvadratnih kilometrov ter globino do 20 metrov in gladino 12 metrov pod gladino morja), je značilna, zdaj večinoma že razpadla železna in kremenasta skorja, imenovana duricrust. Po Murrayjevi kotlini teče največja avstralska reka Murray, ki je skupaj z najdaljšim pritokom, reko Darling, dolga 3490 kilometrov.
  
  Vzhodni del celine obroblja okrog 3000 kilometrov dolgo in ponekod več kot 500 kilometrov široko Veliko razvodno gorovje (Great Dividing Range), imenovano tudi Avstralske Kordiljere. Sestavlja ga niz v terciarju različno visoko dvignjenih gorskih čokov iz paleozojskih peščenjakov, skrilavih glinovcev in kvarcitov ter terciarnih magmatskih kamnin. Na vzhodni strani je med mestoma Cairns in Sydney v dolžini okrog 2000 kilometrov omejeno z izrazito strukturno stopnjo, v katero so številne kratke reke vrezale slikovite soteske. Pred njo je od 10 do 100 kilometrov široka priobalna ravnina. Večina čokov ima sredogorski značaj hribovij. Prek 1500 metrov se vzpenjata le Novoangleško gorovje (New England Ridge z najvišjim vrhom The Round Mountain, 1615 metrov) in Snežno gorovje (Snowy Mountains), del Avstralskih Alp (Australian Alps), ki se raztezajo med velemestoma Sydney in Melbourne na skrajnem jugovzhodu celine. V njih se okrog 150 kilometrov jugozahodno od glavnega mesta Canberre vzpenja najvišja avstralska gora, 2230 metrov visoki Mount Kosciusco.
  
  Pred obalo Queenslanda je okrog 2000 kilometrov dolg Veliki koralni greben (Great Barrier Reef), sestavljen iz številnih nizkih otokov iz koralnega peska. Otok Tasmanija je reliefno razgiban in vodnat. Geološko je južno nadaljevanje Velikega razvodnega gorovja. Najvišja gora Mount Ossa se vzpenja 1617 metrov visoko.

• Odkrivanje Avstralije
  Evropejci so skrivnostno Južno deželo (latinsko Terra australis) iskali že v srednjem veku, ko so jo Kitajci, Indijci in Arabci že poznali. Prvi Evropejec, ki je stopil nanjo, je bil verjetno Portugalec Godinho de Eredia, ki se je izkrcal na obali Arnhemove dežele. Leta 1605 je ob obali polotoka Cape York pristal nizozemski pomorščak Willem Jansz. Samo nekaj tednov pozneje je španski raziskovalec Luis Vaes de Torres plul skozi po njem imenovan preliv in razkril, da Nova Gvineja ni del neznane celine. Med letoma 1616 in 1636 so zahodno obalo Avstralije raziskovali nizozemski pomorščaki in med letoma 1642 in 1643 je velik del celine prvi obplul Abel Janszoon Tasman, po katerem se imenuje otok Tasmanija. Tasman je celino poimenoval Nova Holandija (tako se je imenovala do leta 1814), otok Tasmanija pa je po guvernerju mesta Batavije na Javi (zdajšnje Džakarte) dobil ime Van Diemenova dežela.
  
  Prvi Anglež, ki je leta 1688 prispel v Avstralijo, je bil pirat William Dampier. V letih 1768–1771 je vzdolž vzhodnoavstralske obale plul slavni angleški morjeplovec James Cook. 29. aprila 1770 je pristal v Botaničnem zalivu (Botany Bay) na območju zdajšnjega Sydneyja, kjer so naravoslovci odkrili na stotine rastlin, kakršnih niso še nikoli videli. Nekaj mesecev pozneje je Cook na otoku Possession celotno deželo, imenovano Novi južni Wales, razglasil za britansko posest.
  
  Velika Britanija se je na pobudo Cookovega spremljevalca Josepha Banksa leta 1786 odločila, da bo nova celina postala kazenska kolonija. Prva skupina 736 kaznjencev (od tega 153 žensk in 5 deklic; 31 kaznjencev je na poti umrlo) in 294 spremljevalcev (mornarjev, vojakov, častnikov in državnih uslužbencev; med njimi je bilo 30 žensk) je v Botanični zaliv priplula januarja 1788 in že čez nekaj dni ustanovila naselbino Port Jackson, ki se je kmalu preimenovala v Sydney. Tja so vsako leto na novo pripeljali okrog 5000 kaznjencev, med njimi le petino žensk. Že leta 1790 so se priselili prvi svobodni priseljenci. Skupaj so v Avstralijo prepeljali okrog 161.000 kaznjencev. Na vzhod celine so jih prenehali dovažati leta 1840, v zahodno Avstralijo, ki so jo naselili leta 1825, pa šele leta 1868.
  
  Kljub temu, da so območji rek Murray in Darling raziskali že v prvih desetletjih 19. stoletja, je bila do leta 1840 bolj oddaljena notranjost celine še vedno popolna neznanka. Nekateri so celo menili, da je tam veliko celinsko morje. V letih 1844–1845 je celino med Brisbanom v Queenslandu in Arnhemovo deželo na severu prečkal Ludwig Leichhard, a je potoval v glavnem vzdolž obale.
  
  Številne odprave v osrčje Avstralije so bile predvsem zaradi pomanjkanja vode še dve desetletji neuspešne. Leta 1859 je južnoavstralska vlada obljubila nagrado prvemu, ki bo prečkal celino od juga proti severu. Poskusi so bili neuspešni vse do februarja 1861, ko je delu odprave s 24 kamelami in 23 konji pod vodstvom Roberta O'Hare Burka in njegovega namestnika Williama Johna Willsa iz Melbourna v pol leta uspelo priti do ustja reke Flinders ob Carpentarijskem zalivu. Oba sta na povratku ob Cooperjevi reki (Cooper River) tragično preminula, preden sta lahko prišla do nagrade. Le nekaj dni, preden sta na povratku skupaj s še nekaj možmi prispela do reke, je tamkajšnje taborišče z zalogami hrane vred zapustila glavnina odprave, saj je menila, da raziskovalca nista bila uspešna in se ne bosta vrnila. Preživel je njun spremljevalec King.
  
  Že marca 1860 se je iz Adelaide proti severu odpravil John NcDouall Stuart, ki je vzel na pot le enega spremljevalca. Aprila sta prišla do središča celine, na dveh tretjinah poti pa so jima sovražni Aborigini zaprli pot in morala sta se obrniti. Stuartu je uspel šele tretji poskus, ko je s seboj vzel deset mož. Julija 1862 so prispeli do obale blizu zdajšnjega mesta Darwina, vendar pogumni in izkušeni raziskovalec ni vedel, da ga je dlje na vzhodu tekmec v dirki Burke prehitel.
  
  Pot iz osrčja celine do njenega zahodnega roba so prvi zmogli raziskovalci Peter Egerton Warburton leta 1873, ki je prečkal Veliko peščeno puščavo, in leto pozneje brata John ter Alexander Forrest, ki sta prečkala Gibsonovo puščavo. John je postal uspešen politik in je bil med letoma 1890 do 1902 predsednik vlade Avstralske zveze.

• Avstralsko podnebje, rastlinstvo in živalstvo
  Avstralija je dežela, ki obsega podnebna območja med tropskim pasom na skrajnem severu in zmerno toplim pasom na skrajnem jugu. Za večji del celine je značilna precejšnja nezanesljivost padavin, zato se predvsem v zadnjem času v posameznih letih pojavljajo hude suše, ki jih spremljajo gozdni in travniški požari. Najhujša suša v zadnjih 200 letih je bila leta 1994.
  
  Zaradi oddaljenosti in izoliranosti so se v Avstraliji razvile in v glavnem tudi ohranile številne samosvoje rastlinske in živalske vrste. Značilne so različne vrste evkalipta; nekatere visoke tudi do 75 metrov. Zelo razširjeno drevo je tudi akacija. Za živalski svet so značilni vrečarji, posebna zvrst sesalcev, v katero se uvrščajo tudi različni kenguruji in "medvedek" koala. Čeprav so vrečarji dandanes značilnost Avstralije, so se verjetno pred približno 100 milijoni let razvili v Severni Ameriki, od koder so prodrli do takratne praceline Gondvane, katere del je bila tudi Avstralija. Zelo nenavadni živalski vrsti sta preprost sesalec kljunaš in plazilec tuatara.
  
  Na severu celine je monsunsko podnebje z deževno dobo od novembra do marca. Padavine prinašajo severovzhodni pasatni vetrovi in njihova količina v priobalnem delu doseže okrog 1500 litrov na kvadratni meter, ponekod celo še enkrat toliko letno. Proti notranjosti se količina padavin hitro zmanjšuje. Letna temperaturna amplituda je samo okrog 5 stopinj Celzija. Naravno rastje je tropski deževni gozd in ob ustjih rek mangrove z značilnimi zračnimi koreninami. Proti sušni notranjosti je rastlinstvo vse bolj sušnoljubno, vendar sprva še uspeva redek listopadni savanski gozd.
  
  V notranjosti celine oziroma najbolj prostranem delu države je subtropsko celinsko ali natančneje rečeno sušno puščavsko podnebje z velikimi dnevnimi temperaturnimi nihanji; razlika med najvišjo in najnižjo dnevno temperatura presega 20 stopinj Celzija. Poletja so zelo vroča in najvišje dnevne temperature se takrat vzpnejo prek 45 stopinj, zime pa so tople z najvišjimi dnevnimi temperaturami okrog 20 stopinj. Ponekod je pozimi v jutranjih urah možna zmrzal. Letno pade le med 100 in 250 litrov dežja na kvadratni meter. Savane na bolj namočenih obrobjih proti notranjosti prehajajo v obsežna območja, porasla z nizkim bodljikavim grmičevjem, imenovanim scrub. Deloma peščene, deloma ilovnate in mestoma zasoljene puščave so le redkokje povsem brez rastlinja. Še najmanj ga je tam, kjer prevladujejo žive peščene sipine.
  
  Na jugovzhodu celine in na Tasmaniji je podnebje zmerno toplo. Povprečna januarska temperatura je med 16 in 20 stopinjami Celzija, povprečna julijska pa 6 do 12 stopinj. Od 1000 do 1300 litrov padavin na kvadratni meter je dokaj enakomerno razporejenih prek celega leta. V višjih delih Avstralskih Alp in na Tasmaniji pozimi zapade sneg. Na celini segajo evkaliptovi gozdovi do nadmorske višine okrog 1000 metrov, medtem ko Tasmanijo preraščajo predvsem listopadni mešani gozdovi.
  
  V ozkem priobalnem pasu na jugozahodu celine je sredozemskemu podobno podnebje z vročimi sušnimi poletji in milimi deževnimi zimami. Povprečna julijska temperatura v Perthu je 23,9 stopinj Celzija in povprečna temperatura v najhladnejšem mesecu februarju je 13,1 stopinj. Letno se na kvadratnem metru izcedi okrog 900 litrov padavin. Zimzeleno, večinoma grmičevnato rastlinstvo je podobno sredozemskemu.
  
  Beli priseljenci so v zadnjih dveh stoletjih avstralsko naravo močno ogrozili. Še posebno močan je njihov vpliv po 2. svetovni vojni. Ponekod v zahodni Avstraliji je izginilo več kot 90 odstotkov avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst. K temu so pripomogle živali, ki so jih priseljenci pripeljali s seboj in jih naselili. Ker niso imele naravnih sovražnikov, so se prekomerno namnožile in uničile življenjski prostor prilagojenim avtohtonim vrstam. Posebno škodljivo je bilo naseljevanje zajcev, lisic in mačk. V zadnjem desetletju so se Avstralci zavedli resnosti položaja in si dejavno prizadevajo ohraniti naravno pestrost rastlinskega in živalskega sveta.

• Avstralski staroselci
  Avstralski staroselci ali aboridžini so bili prvotno lovci in nabiralci. V načinu pridobivanja živeža med njimi ni bilo večjih razlik, zato so nekateri napačno sklepali, da gre za eno samo pleme z manjšimi razločki. Ko so se na avstralski obali proti koncu 18. stoletja izkrcali prvi Evropejci, je na celini živelo okrog 300.000 domačinov, ki so govorili vsaj 200 različnih jezikov.
  
  Danes jih je po ne povsem zanesljivih podatkih še dobrih 200.000, a od tega jih je le četrtina ohranila svoje jezike in vsaj del običajev. Belci so jih sčasoma stisnili v rezervate, kjer jih prizadevajo bolezni sodobnega človeka, med njimi tudi alkoholizem. Aboridžini poseljujejo predvsem sever in osrčje celine. Nekaj jih živi tudi v redko naseljenih območjih, kakršna je na primer Gibsonova puščava. Odnos do njih se izboljšuje šele v zadnjih letih, tako da njihovo število znova počasi narašča. Pričakovano trajanje njihovega življenja je 58 let, kar dve desetletji manj kot pri večinskem belem prebivalstvu.
  
  V rasnem pogledu spadajo v posebno skupino avstralidov. So srednje visoke do visoke vitke postave in imajo temno kožo in oči, temnorjave in valovite lase, ki so pri otrocih pogosto svetli. Nos je širok, izraženi so nadočesni oboki in poudarjena je naprej štrleča čeljustnica. Njihova materialna kultura je bila skromna in na ravni kamene dobe. Živeli so v maloštevilnih plemenskih skupnostih, ki so se v iskanju hrane redno selila. Začasna bivališča so v obliki vetrnih zaslonov pripravljali iz lubja in lesa. Glavna orožja so bila woomera ali posebna oblika kopja, kij in bumerang.
  
  Verovanje aboridžinov je zaznamoval totemizem. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in z vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo njihovi predniki zapustili vsem. Ta dediščina je del tistega, kar poznajo pod imenom "sanjski čas". Na začetku naj bi bitja ustvarila duhovni svet, zemljo in vse, kar živi na njej. Tako moški, ženske kot otroci so s to preteklostjo povezani in se istovetijo z določenim delom te zemlje ali enim od njenih bitij. Ljudje zdrsnejo v sanjski čas, kadar spijo. V davni preteklosti naj bi bil samo sanjski čas in šele pozneje je prišlo do delitve, ko je nastala razlika med pojmoma tukaj in zdaj, to je časom v budnosti, in sanjskim časom, časom v spanju.
  
  Na celino so pred okrog 40.000 leti verjetno prišli iz jugovzhodne Azije po nekdanji kopenski povezavi. S seboj so pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov. Proti jugu, na skrajni jugovzhod celine in na Tasmanijo, ki je bila do pred 11.000 povezana z avstralskim kopnim, so izrinili še starejše staroselce Tasmance, ki so jih Evropejci popolnoma iztrebili že v 19. stoletju. Negroidni Tasmanci z volnatimi skodranimi lasmi so bili verjetno sorodniki prebivalcev Nove Kaledonije, o čemer pričajo rezultati antropoloških raziskav. Bili so edina veja človeštva, ki si jo spoznali za posebno raso in je izumrla.
  
  Ko so Evropejci prvič naleteli na tasmansko kulturo, se jim je zdela tako nerazvita, da so jih brez oklevanja označili za predstavnike paleolitskih ljudi. Za razliko od aboridžinov niso obvladali tehnike oblikovanja in brušenja kamnov za pripravo orodja in orožja, postopkov značilnih za mlajšo kameno dobo. Niso znali risati, ogenj pa so netili z drgnjenjem ene palice v žlebu druge in ne z vrtenjem palice med dlanmi, kar velja za naprednejšo tehniko.
  
  Belci so vse Tasmance med letoma 1831 in 1836 preselili na Flindersov otok (Flinders Island) severovzhodno od Tasmanije, kjer so jim postavili hiše, jih prisilili, da so nosili obleko in jih pokristjanili. V novih okoliščinah so brezdelja nevajeni ljudje postopoma shirali. Od prvotnega števila okrog 2000 je bilo leta 1847 živih le še 47 čistokrvnih Tasmancev, ki so jih takrat znova preselili na Tasmanijo. Vendar se je njihovo umiranje nadaljevalo. Zadnji moški je umrl leta 1865, zadnja čistokrvna ženska z imenom Truganini pa leta 1876.

Oktober 2000

• EGEA
  EGEA (European Geography Association) je Evropska zveza študentov geografije in mladih geografov, ki temelji na izmenjavi znanja in informacij med svojim članstvom. Za dosego teh ciljev organizira kongrese, študentske izmenjave, gosti druge študente, ustanavlja znanstvene komisije in izdaja glasilo.
  
  Njen začetek sega v leto 1987, ko so se zbrali študentje z univerz v Barceloni, Varšavi, Utrechtu in na Dunaju. Med njimi je vzplamtela ideja o širši zvezi, ki bi povezovala mlade geografe na celotni naši celini. Glavna oblika dejavnosti je postala vsakoletna organizacija kongresov mladih geografov. Od takrat je bilo organiziranih že 11 kongresov in EGEA se je sčasoma iz prvotnih štirih udeležencev razrasla v skupnost skoraj stotih, različno dejavnih ustanov iz 25 evropskih držav.
  
  Kongresi so navadno oktobra. Trajajo nekaj dni in navadno gostijo prek 100 udeležencev, ki se organizirano udeležujejo različnih tematskih delavnic. Pri tem je poudarek na izmenjavi mnenj in izkušenj. Udeleženci se odpravijo tudi na ekskurzije, tako da dobijo vtis o deželi gostiteljici. Večeri so namenjeni kulturnim dogodkom in sprostitvi.
  
  Ker je Evropa velika, se pojavljajo težave pri vzdrževanju tesnejših stikov med vsemi udeleženimi ustanovami. Zato se je vzpostavila regionalna organiziranost. EGEA se je razdelila na štiri območja - Severno, Vzhodno, Zahodno in Južno (oziroma Evromediteransko) regijo. Znotraj njih udeležene ustanove vzdržujejo tesnejše stike in v ta namen organizirajo regionalne kongrese.
  
  Izmenjave študentov so organizacijsko sorazmerno enostavne in cenene. Navadno sta udeleženi dve ustanovi, pri čemer je gostujoča odgovorna za izvedbo ponavadi teden dni dolgega programa. Udeleženci obiščejo fakulteto, kjer je organiziran študij geografije, se udeležijo ekskurzij, na katerih spoznajo gostujoča mesta in njihovo okolico ter prirejajo večerna srečanja, ki se jih udeležujejo tudi drugi, manj tesno organizirani študenti geografije. Gostujoča skupina plača potne stroške, medtem ko so gostitelji odgovorni za njeno nastanitev, prehrano in celotno izvedbo programa.
  
  V Evropsko zvezo je vključeno Društvo mladih geografov Slovenije, ki sodeluje že od prvega kongresa, organiziranega v Zaborowu na Poljskem leta 1989. V letošnjem letu se loteva treh akcij. Pravkar je v Bohinju 12. kongres EGEA-e, v drugem tednu oktobra pa bo prišlo do izmenjave študentov ljubljanske univerze z univerzama v Lizboni in Portu na Portugalskem ter z univerzo v ukrajinskem glavnem mestu Kijevu.

• Dvanajsti letni kongres EGEA-e v Bohinju
  Društvo mladih geografov Slovenije je organizator 12. letnega kongresa Evropske zveze študentov geografije in mladih geografov, ki med 30. septembrom in 6. oktobrom poteka v Bohinju. To je prvi kongres v naši državi. Njegovo geslo je Evropa na križišču. Zbralo se je 110 udeležencev iz različnih evropskih univerz. Pozdravili so jih minister za znanost in tehnologijo dr. Lojze Marinček, predsednik Zveze geografskih društev Slovenije dr. Milan Orozen Adamič, dr. Marko Krevs v imenu Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in bohinjski župan Franc Kramar.
  
  Organizator je za udeležence pripravil deset delavnic, katerih naslovi kažejo na določene splošne in nekatere svojske razvojne poteze in probleme Slovenije:
  • Evropsko povezovanje - od povečevanja Unije do kohezije;
  • Bivša Jugoslavija - problematična ali perspektivna evropska regija;
  • Programi za razvoj podeželja;
  • Postglacialni pojavi s poudarkom na grbinastih travnikih;
  • Geografski informacijski sistemi - trodimenzionalno dojemanje pokrajine;
  • Evropa v novih razmerah - deset let pozneje;
  • Bohinj - turistična geografija;
  • Trajnostni razvoj - resnični izhod?
  • Hidrogeografija Bohinjskega jezera;
  • Visokogorsko okolje.

Vsake od delavnic pod vodstvom slovenskih študentov geografije in posameznih mlajših diplomiranih geografov se bo udeležilo od 8 do 10 udeležencev kongresa. Na njem bodo tudi srečanja regionalnih skupin. Seveda ne manjka raznih popoldansko-večernih družabnih in športno-rekreativnih dogodkov, ki vselej pripomorejo k tesnejšemu spoznavanju.

3. oktobra bosta dve celodnevni ekskurziji, ki naj bi udeležence seznanili z značilnostmi in lepotami naše države. Prva bo na območju Julijskih Alp (ogledi Planice, muzeja Triglavskega narodnega parka v Trenti in muzeja 1. svetovne vojne v Kobaridu), druga pa bo udeležence popeljala na tako imenovani "klasični kras" na Notranjskem (ogledi Postojnske jame, Rakovega Škocjana, Cerkniškega, Planinskega in Logaškega polja ter izvirov Ljubljanice v Močilniku pri Vrhniki).

• Slovenci v Avstraliji
  Prvi Slovenci, ki so stopili na Avstralijo, so bili pomorščaki v službi avstrijske mornarice; izkrcali so se med letoma 1855 in 1860. Zaradi slabega poznavanja ta izseljencev z območja Slovenije dolgo ni privlačila. V obdobju, ko je bilo izseljevanje v Severno Ameriko na vrhuncu, so v Avstralijo odhajali le posamezniki. Uredništvo Slovenskega doma je leta 1909 objavilo pismo D. F. Petka, v katerem je zapisano: "V Bridgetownu v Avstraliji se je naselil D. F. Petek. To je edini Slovenec v vsi Avstraliji…"
  
  Prvi so se začeli v Avstraliji naseljevati primorski Slovenci po končani 1. svetovni vojni. Izseljevanje se je okrepilo po letu 1924, ko je v Italiji zavladal fašizem. Leta 1931 je baje v Avstraliji živelo okrog 700 Slovencev, največ v Sydneyu. Z domovino skorajda niso ohranjali stikov in tudi na prvem slovenskem izseljenskem kongresu leta 1935 v Ljubljani se ni oglasil noben avstralski Slovenec; za tem rodom izseljencev so se sledi že skoraj povsem izgubile.
  
  Močnejše izseljevanje se je začelo po letu 1945. Do leta 1950 se je v Avstraliji naselil del slovenske politične emigracije iz begunskih taborišč v Italiji in Avstriji. Mnoge priseljence je avstralska vlada zaposlila pri gradnji hidroenergetskega sistema Snowy Mountains, pozneje pa so se razselili po vsej državi. Po letu 1950 so začeli prihajati tudi ekonomski izseljenci iz begunskih taborišč v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Pozneje je prevladalo izseljevanje neposredno iz Jugoslavije in po osamosvojitvi iz Slovenije.
  
  Po oceni živi v Avstraliji med 25.000 in 30.000 Slovencev. Večina jih je v industrijskih središčih, zlasti v Sydneyu in Melbournu. Sprva so se zaposlovali kot nekvalificirani delavci v gradbeništvu, rudarstvu in železarstvu ter na plantažah sladkornega trsa. Večina si je po nekaj letih materialno opomogla in zdaj je med avstralskimi Slovenci precej podjetnikov, uglednih uslužbencev, umetnikov in politikov. Miloš Lajovic je postal prvi avstralski senator neanglosaškega rodu.
  
  Nosilci prosvetnega, kulturnega, športnega in družabnega življenja Slovencev v Avstraliji so slovenska društva. Na območju Melbourna delujejo tri (Melbourne, Jadran in Planica), v bližnjem Geelongu je Slovenska zveza Ivan Cankar, v Alburyju-Wodongi pa društvo Snežnik. Tudi na območju Sydneya delujejo tri močna društva: Slovensko društvo Sydney, slovenski klub Triglav in Slovensko versko središče Merrylands. Manj članstva je v Slovenskem akademskem društvu. Slovenci v bližnjem Wollongongu se združujejo v društvu Planica, manjše društvo je tudi v Newcastlu. V Južni Avstraliji deluje slovenski klub Adelaide, neformalno pa se naši rojaki povezujejo tudi v Riverlandu. Na območju prestolnice Canberre deluje Slovensko-avstralsko društvo Triglav, v zvezni državi Queensland pa sta društvo Brisbane in neformalno povezana skupina v rudarskem mestu Mt. Isa. V Zahodni Avstraliji je večina Slovencev povezana v Slovenskem klubu v Perthu.
  
  Versko vzgojo avstralskih Slovencev so že v prvih letih po 2. svetovni vojni prevzeli slovenski frančiškani, ki vodijo verska središča v Sydneyu, Melbournu in Adelaidi. Cerkev opravlja pomembne naloge tudi na področjih socialnega dela, šolstva in kulture. Radijske oddaje v slovenščini podpira država.
  
  Društva in verska središča se uveljavljajo tudi kot založniki časnikov in knjig. V Melbournu izhajata verski mesečnik Misli in glasilo avstralskih Slovencev Vestnik – Messenger; oba imata naročnike po vsej Avstraliji. Slovensko-avstralski literarno-umetniški krožek s sedežem v Sydneyu je pripravil izbor iz del svojih članov in ga izdal v večjezični knjigi Naše steze, v sodelovanju s Slovensko izseljensko matico pa je izdal dve knjigi Zbornika (1985 in 1988), ki poleg književnih del vsebujeta tudi zgodovinske zapise in zapise o dogajanju med avstralskimi Slovenci.
  
  Čeprav v vseh društvih nimajo organiziranega pouka v slovenskem jeziku, je slovenščina v zveznih državah Viktorija in Novi južni Wales uradno priznana kot maturitetni predmet. Vendar to pravico uporabljajo samo v gimnaziji v Bankstownu v Sydneyu, kjer je na univerzi Macquarie tudi slovenski lektorat.

• Bliža se 18. zborovanje slovenskih geografov
  Ena od tradicionalnih oblik druženja slovenskih geografov so zborovanja. Doslej so si navadno sledila vsake tri leta. Z najnovejšim, 18. zborovanjem, ki bo med 19. in 21. oktobrom v Ljubljani, se uveljavlja štiriletni cikel; vmes bodo vsaki dve leti manjša zborovanja, na katerih bodo obravnavani le posamezni, specifični prostorski oziroma geografski problemi. Skoraj neverjetno je, da smo Ljubljano in njeno okolico slovenski geografi zelo redko in neorganizirano raziskovali, tako da se zborovanje v prestolnici pripravlja šele v jubilejnem letu 2000.
  
  Geografska zborovanja so pomembna strokovna manifestacija moči in razvejenosti slovenske geografije ter prodornosti in uspešnosti njenega znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega delovanja. Na njih se predstavijo prenekatere novosti in smeri našega raziskovalnega dela, pri čemer se posredno zrcalijo tudi svetovni trendi v teoriji, metodologiji in aplikacijah geografske stroke. V okviru zborovanj dobiva vse bolj vidno mesto "šolska geografija", ki je v nenehnem prenavljanju, posodabljanju in bogatenju. Zborovanja so pripomogla k temeljitejšemu spoznavanju slovenskih pokrajin ter njihovih vsakdanjih strukturnih in razvojnih problemov. Gradivo z večine zborovanj je bilo publicirano v zbornikih.
  
  Pregled dozdajšnjih zborovanj oziroma kongresov slovenskih geografov:
  • 1. konres, od 7 do 9. septembra 1952 v Kamniku,
  • 2. kongres, od 24 do 26 septembra 1954 v Mariboru,
  • terenski seminar v Prekmurju*, avgusta 1956 v Murski Soboti,
  • 3. kongres, od 12. do 15 oktobra 1957 v Portorožu,
  • geografski seminar na Dolenjskem*, od 26 do 30 junija 1960 v Novem mestu
  • 4. kongres, od 7 do 9. maja 1964 v Velenju,
  • 7. kongres, od 20 do 25. maja 1966 v Novi Gorici,
  • 8. posvetovanje, od 12. do 14 1969 na Ravnah na Koroškem,
  • 9. zborovanje, od 5. do 7. oktobra 1973 v Rogaški Slatini,
  • 10. zborovanje, od 26. do 28. oktobra 1975 v Tolminu in Bovcu,
  • 11. zborovanje, od 28. do 30. junija 1978 v Mariboru,
  • 12. zborovanje, od 15. do 17. oktobra 1981 v Kranju in na Bledu,
  • 13. zborovanje, od 12. do 14. oktobra 1984 v Dolenjskih Toplicah,
  • 14. zborovanje, od 15. do 17. oktobra 1987 v Postojni,
  • 15. zborovanje, od 24. do 27. oktobra 1990 v Portorožu,
  • 16. zborovanje, od 21. do 23. oktobra 1993 v Celju,
  • 17. zborovanje, od 23. so 26 oktobra na Ptuju.

Več informacij o zborovanju najdete na strani http://www.zrc-sazu.si/Lgd/zborovanje.htm

• Geografski večer
  V torek, 10. oktobra 2000 bo ob 19.uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci se bodo lahko podrobneje seznanili z registrom zemljepisnih imen (REZI), ki vsebuje več kot 200.000 enot s časovno, zgodovinsko, etnološko ali družbeno uveljavljeno identiteto. V register so zajeta z državnih kart v merilih 1 : 5000 ali 1 : 10.000, 1 : 25.000 in 1 : 250.000. Vzporedno z zajemom poteka tudi toponomastični pregled zemljepisnih imen. Tokrat bo večerni gost univ. dipl. geodet Jurij Mlinar z Geodetske uprave Republike Slovenije, ki je v zadnjih letih prenovila register in posodobila upravljanje z njim. Povezovalec bo Aleš Smrekar, univ. dipl. geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.

• Predavanje o Jordaniji
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 17. oktobra 2000 predavanje z diapozitivi o Jordaniji, ki bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam). Predavatelj bo univ. dipl. geograf Boštjan Gradišar s Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Jordanija je družbeno stabilna dežela bogate zgodovine in zanimive sedanjosti. Značilna zanjo so velika naravna nasprotja. Njena prihodnost je vse bolj povezana z razvojem turizma. Aman, Petra, Jerash, Madaba, Wadi Rum, Gora Nebo in Mrtvo morje so pomembni tudi v svetovnem okviru. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• 18. zborovanje slovenskih geografov v Ljubljani
  Od 19. do 21. oktobra bo v Ljubljani tradicionalno, že 18. zborovanje slovenskih geografov. Organizator, Ljubljansko geografsko društvo je pripravil zelo razvejen program, tako da bodo lahko udeleženci, skladno z njihovimi interesi, izbirali med več prireditvami.
  
  V četrtek, 19. oktobra, bo prireditev v Cankarjevem domu. Registracija udeležencev bo med deveto in deseto uro. Ob 10. uri v Kosovelovi dvorani pozdrav organizatorjev in otvoritev zborovanja. Med 10.30 in 13.00 bodo plenarna predavanja:
  • dr. Silvester Jernej: Nekatere značilnosti mestne klime Ljubljane;
  • dr. Mirko Pak: Funkcijska zgradba Ljubljane;
  • dr. Dejan Rebernik: Socialnogeografska zgradba Ljubljane;
  • dr. Dušan Plut: Okoljevarstvene razsežnosti (ne)sonaravnega prostorskega razvoja Ljubljane;
  • dr. Luc V. Zwaenepoel: Methodological tools for the preparation of a regional development strategy and action plan: The case of Ljubljana and Slovene Istria;
  • dr. Karl Ruppert: "Mitteleuropa" - Poskus prostorsko-relevantne definicije;
  • Irena Hergan, mag. Maja Umek: Predstave učencev razrednega pouka o Ljubljani.

Med trinajsto in štirinajsto uro bo tiskovna konferenca za novinarje s predstavitvijo knjižne monografije Ljubljana - geografija mesta.

Med poltretjo in polčetrto uro bodo štiri ekskurzije po središču mesta:

• Ana Burnik: Ekskurzija po Ljubljani (iz novega priročnika za učitelje zemljepisa v osnovni šoli);
• Irena Sivec: Ekskurzija po antični Ljubljani;
• Martin Horvat: Ekskurzija po srednjeveški Ljubljani;
• Elizabeta Petruša: Ekskurzija po Plečnikovi Ljubljani.

Med 15.30 in 18.30 bo v 1. preddverju Cankarjevega doma v sodelovanju s Slovensko znanstveno fundacijo Sejem idej (posterji, predstavitve, okrogle mize). Posterje bodo predstavili:

• Urška Eniko: Predstavitev dejavnosti Ljubljanskega geografskega društva;
• Sabina Hrovatin: Migracije dijakov na SUAŠ;
• Teja Kovač: Tukaj sem doma";
• Gaber Gunde: Fenofaze pri zgodnjih spomladanskih rastlinah kot pokazatelj mestne klime Ljubljane;
• Simon Kušar: Neurejena odlagališča odpadkov - onesnaževalec vodnih virov na Ljubljanskem polju;
• Tomaž Mancini: Pasivni dostop meščanov do zavarovalnih storitev;
• Marjeta Vidmar: Funkcijska raba tal v delu stare Ljubljane;
• Nika Veronek: Poljanci smo preučevali Poljane;
• Ljubica Zornik: Iskanje zaklada v Ljubljani;
• Urša Šolc , idr.: Stanje okolja v mestni občini Ljubljana;
• Ksenija Kovačec Naglič, Veronika Leskovšek: Kulturna dediščina Ljubljane v zbirnem registru dediščine;
• Aleš Veršič, idr.: GIS izbranih ljubljanskih gostiln;
• Elizabeta Grmek Romih: Pokrajinski vidiki rabe obvodnega sveta Save v Ljubljani.
• Aša Mansoor: Pokrajinska občutljivost in onesnaženje zraka v Ljubljani;
• mag. Maja Umek: Dejavnosti študentov Pedagoške fakultete Ljubljana.

Ob šestnajsti uri bo občni zbor Društva učiteljev geografije Slovenije. Ob 16.30 bosta tudi dve okrogli mizi:

• Stanje okolja v mestni občini Ljubljana;
• Mesta - gibalo družbenega razvoja.

Ob 18.30 bo na Ljubljanskem gradu odprta razstava z naslovom Kartografska upodobitev Ljubljane od 16. stoletja do sredine 20. stoletja. Voditeljica bo Bibijana Mihevc. Uro pozneje bo na gradu še sprejem za udeležence zborovanja s podelitvijo nagrad Zveze geografskih društev Slovenije.

V petek 20. oktobra se bodo jutranja predavanja nadaljevala v prostorih Dijaškega doma Ivana Cankarja. Med 8.15 in 9.45 program obeta predstavitev naslednjih avtorjev in njihovih prispevkov:

• dr. Matjaž Jeršič: Vpliv rekreacije na funkcijsko in strukturno zgradbo Ljubljane;
• dr. Marko Krevs: Dohodki in življenjska raven prebivalstva Ljubljane;
• dr. Milan Orožen Adamič: Potresna in poplavna ogroženost Ljubljane;
• Angelca Rus: Notranja členitev Ljubljane;
• Peter Repolusk: Narodnostna sestava Ljubljane;
• Divna Ognjanovič: Srbi v Ljubljani.

Ob istem času bodo v prostorih Srednje zdravstvene šole predstavljeni:

• Vera Kokole: Koncepti razvoja Ljubljane in geografske raziskave;
• Aleksander Jakoš: Ljubljana - velika ali mala?
• dr. Marjan Ravbar: Metropolizacija Ljubljane v globalizacijski pasti;
• Danilo Dolenc: Prostorska mobilnost prebivalstva;
• dr. Branko Pavlin: Ljubljana kot zaposlitveno središče;
• Aljaž Plevnik: Bodoča prometno-geografska vloga Ljubljane.

Takrat bodo predstavljene tudi nekatere hospitacije:

• Jernej Klemen: Geografija na poklicnih in srednjih strokovnih šolah;
• Matjaž Napokoj, Andreja Šifer: Portfolio - nova učna metoda;
• Branka Gabrenja Mueller: Kaj mora trgovec vedeti o Ljubljani?
• Matjaž Napokoj: Pomanjkanje hrane in lakota v afriških deželah;
• Zdenka Dimnik: Z roko v roki - geografija in zgodovina.

Od 10.15 do 11.45 se bodo zvrstila naslednja predavanja, delavnice, hospitacije in okrogla miza:

• Marija Cimerman: Ljubljana z okolico med Javorom in Jančami;
• dr. Tatjana Ferjan: Ljubljana v luči srednješolskega raziskovanja;
• Divna Ognjanovič: Naselja na periferiji Ljubljane (Polje, Vevče, Slape in Studenec);
• Zoran Pavšek, mag. Emil Šterbenk: Rekreacijsko-turistični potencial šaleških jezer;
• Jože Žumer: Dnevno-nočni globus;
• mag. Aleš A. Smrekar: Izkušnje s srednješolskim raziskovalnim delom;
• Borut Drobnjak: Ljubljana in prestolnice sosednjih držav;
• Okrogla miza: Javni promet v Ljubljani.

Med 12.15 in 13.45 bodo udeleženci lahko obiskali Oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana na Poljanski cesti 28 (pod vodstvom Angelce Rus) in Hišo eksperimentov na Trubarjevi cesti 39 (pod vodstvom Marjete Natek).

Takrat se bodo zvrstile tudi naslednje delavnice:

• Nataša Jarc: Lov za zakladom v srednjeveški Škofji Loki ali naše najljubše hiše v srednjeveškem jedru Škofje Loke;
• Ana Marolt: Geografija na ekonomski šoli;

V popoldanskem času bodo med šestnajsto in devetnajsto uro štiri ekskurzije po Ljubljani in neposredni okolici:

• dr. Mirko Pak: Funkcijska zgradba Ljubljane;
• dr. Dejan Rebernik: Socialnogeografska zgradba Ljubljane;
• mag. Valentina Brečko Grubar, Simon Kušar: Regionalna vloga vodnih virov Ljubljanskega polja;
• dr. Matej Gabrovec: Agrarni elementi v mestu na primeru Zgornje Šiške, Kosez in Podutika.

Ob dvajseti uri bo še družabni večer udeležencev.

V soboto, 21. oktobra bodo med 8.45 in 9.45 v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti svoje izsledke predstavili:

• akademik dr. Ivan Gams: Kvartarne terase ljubljanskega mestnega ozemlja;
• dr. Ana Vovk Korže: Značilnosti biotopov na območju mesta Ljubljane;
• dr. Metka Špes, mag. Aleš. A. Smrekar, Barbara Lampič: Kvaliteta bivalnega okolja v Ljubljani;
• dr. Drago Perko, Mauro Hrvatin: Regionalizacija in tipizacija mestne občine Ljubljana.

V prostorih Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 bodo istočasno predstavljeni naslednji prispevki:

• Tomaž Cunder: Stanje in razvojne možnosti kmetijstva na območju Mestne občine Ljubljana;
• dr. Stanko Pelc: Primer celostnega razvoja podeželja med Javorom in Jančami;
• dr. Irena Rejec Brancelj: Okoljski vidiki intenzivnega kmetovanja v rastlinjakih.

Po teh predstavitvah se bodo med 10.30 in 17. uro udeleženci odpravili na štiri ekskurzije po zaledju Ljubljane. Predvideni povratki so ob 17. uri:

• dr. Karel Natek, Davorin Tome: Naravovarstveni vidiki Ljubljanskega barja;
• dr. Stanko Pelc, mag. Drago Kladnik: Podeželsko zaledje vzhodnega obrobja Ljubljane;
• Miha Pavšek, Borut Peršolja: Geografske značilnosti Velike planine;
• Ingrid Florjanc: Taborska jama.

Kotizacija za udeležbo na zborovanju znaša 19.000 SIT, za člane Ljubljanskega geografskega društva in Društva učiteljev geografije Slovenije 15.000 SIT, za študente in upokojence 5000 SIT. Vanjo so vključene vse ekskurzije, obiski, sprejem za udeležence v četrtek, družabni večer v petek, malica na sobotnih ekskurzijah, knjiga o Ljubljani, zbornik povzetkov in karta mesta. Rok za plačilo kotizacije na žiro račun Ljubljanskega geografskega društva (50100-620-133-05-1010115-1620908) je 13. oktober 2000, za plačila po tem datumu in na mestu registracije znaša kotizacija 30.000 SIT, za študente in upokojence pa 10.000 SIT.

Več informacij o zborovanju najdete na strani http://www.zrc-sazu.si/Lgd/zborovanje.htm

• Ljubljana - geografija mesta
  Izšla je knjiga Ljubljana - geografija mesta. Uredniški odbor v sestavi Matej Gabrovec, Milan Orožen Adamič, Mirko Pak in Irena Rejec Brancelj si je prizadeval ustvariti znanstveno geografsko monografijo o slovenski prestolnici. V njej so zbrani izsledki, predstavljeni na 18. zborovanju slovenskih geografov, ki je bilo v organizaciji Ljubljanskega geografskega društva med 19. in 21. oktobrom v Ljubljani.
  
  Skoraj neverjetno je, da smo geografi slovensko glavno mesto in njegovo bližnjo okolico doslej zelo redko, necelovito in neorganizirano preučevali. Uredniški odbor je želel pripraviti tudi za širši krog bralcev zanimivo, novo in aktualno delo, po katerem naj bi segali vsi, ki jih zanimajo problemi mesta in njegove neposredne okolice, kjer se živahno prepletajo najrazličnejše dejavnosti in se prostorska namembnost hitro spreminja.
  
  Na poenoteno zasnovo opozarjata predvsem skladna oblikovno-grafična zasnova in skupen seznam uporabljenih literature in virov, natisnjen na koncu knjige. Publikacija ima 300 strani, katerih monotonost razbija 54 tematskih in topografskih zemljevidov (med slednjimi so tudi vsi pomembnejši kartografski prikazi v zadnjih petih stoletjih), 39 fotografij (med njimi so tudi faksimili nekaterih zgovornih motivov iz preteklosti), 17 grafikonov in 60 preglednic. Založila sta jo Ljubljansko geografsko društvo in Založba ZRC Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za namizno založništvo in oblikovanje je poskrbela Milojka Žalik Huzjan, prevodi izvlečkov v angleški jezik so delo Branke Klemenc. Tisk publikacije sta omogočila Mestna občina Ljubljana ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.
  
  Osrednja pozornost je po pričakovanjih namenjena urbanogeografski problematiki, vendar ta še zdaleč ni v prevladi. Zaokrožuje jo vsebinski sklop z naslovom Razvoj in zgradba mesta (avtorji prispevkov so Bibijana Mihevc, Dejan Rebernik, Mirko Pak, Peter Repolusk, Danilo Dolenc in Aleksander Jakoš). Predstavljeni so kartografska upodobitev in razvoj Ljubljane na izbranih načrtih od 16. stoletja dalje, prebivalstveni razvoj Ljubljane po letu 1945, morfološka, funkcijska in socialnogospodarska zgradba mesta, narodnostna sestava prebivalstva in njegova prostorska mobilnost. Nekatere teme so "železni repertoar" urbane geografije, ki lahko pomembno prispeva k vseobsežnemu poznavanju zgradbe, ustroja in delovanja mest.
  
  V težnji po celovitem, sodobno zasnovanem problemskem pristopu je več prispevkov združenih v vsebinskem sklopu Okolje (avtorji prispevkov so Mauro Hrvatin, Drago Perko, Silvester Jernej, Ana Vovk Korže, Milan Orožen Adamič, Dušan Plut, Metka Špes, Barbara Lampič, Aleš A. Smrekar, Valentina Brečko Grubar, Simon Kušar in Irena Rejec Brancelj). V njem so predstavljeni regionalizacija in tipizacija mestne občine Ljubljana, značilnosti mestne klime in biotopov na območju mesta, njegova ogroženost zaradi naravnih nesreč, okoljevarstvene razsežnosti njegovega (ne)sonaravnega prostorskega razvoja, kakovost bivalnega okolja, vloga in obremenjenost talne vode Ljubljanskega polja ter okoljski učinki intenzivnega kmetovanja v rastlinjakih na mestnem obrobju.
  
  Ožje območje mesta obdaja obsežno prehodno območje, ki postopoma prehaja v "čisto" oziroma "pravo" podeželje. Tej "živahni" coni s prepletanjem raznovrstnih dejavnosti in hitro dinamiko spreminjanja namembnosti prostora geografi tradicionalno namenjamo precejšnjo pozornost, kar se zrcali v heterogenem vsebinskem sklopu Mesto in okolica; v njem so predstavljeni tudi nekateri vidiki povezanosti Ljubljane s širšim zaledjem (avtorji prispevkov so Tomaž Cunder, Stanko Pelc, Drago Kladnik, Matjaž Jeršič, Aljaž Plevnik, Matej Gabrovec, Branko Pavlin, Gregor Sluga, Angelca Rus in Ivan Stanič). Glavni vsebinski poudarki so na prikazih stanja in razvojnih možnosti kmetijstva na območju mestne občine, projekta celostnega razvoja podeželja in obnove vasi v krajevni skupnosti Besnica, prostorskih, gospodarskih in socialnih vidikov kmetijske pridelave v rastlinjakih, vpliva rekreacije na funkcijsko in strukturno zgradbo Ljubljane ter vrednotenjih njene bodoče prometno-geografske vloge, dostopnosti do javnega potniškega prometa v Ljubljanski mestni regiji, vloge Ljubljane kot zaposlitvenega središča in notranji členitvi Ljubljane ter njenemu povezovanju z mestno regijo.
  
  Kljub strokovno poglobljenemu pristopu, so posamezne vsebine ali nekateri utrinki lahko prijetna popestritev za bralstvo, ki ga problematika slovenskega glavnega mesta v hotenju po izboljšanju kakovosti življenja v njem ali po aktiviranju njegovih razvojnih potencialov, vsaj bežno zanima. Bralec bo bržkone presenečen, ko bo spoznal, kako širok spekter tematik odpira geografski pogled; mesto in njegove značilnosti se mu bodo morda razkrili v novi dimenziji.

• Geografski obzornik 47/3
  Izšla je tretja letošnja številka Geografskega obzornika, strokovne revije za popularizacijo geografije. Bogato ilustriran zvežčič na 32 straneh je uredil mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Poleg treh vodilnih, v nadaljevanju podrobneje predstavljenih člankov, prinaša tudi poročila o političnogeografskem kongresu v okviru Mednarodne geografske zveze v Gorici in Portorožu (avtor je dr. Anton Gosar), o drugi mednarodni konferenci CICE (Children's Identity & Citizenship in Europe; dr. Karmen Kolnik Kolenc), o izkustvenem učenju s prenosnim laboratorijem za delo na terenu (dr. Ana Volk Korže) in o knjigi Izleti po ljubljanski okolici (Miha Pavšek) ter seznam diplomantov Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v letih 1998-1999 (Mojca Dolgan-Petrič) in pregled jesenskih dejavnosti Ljubljanskega geografskega društva (Blaž Repe), med katerimi je osrednji dogodek 18. zborovanje slovenskih geografov v Ljubljani.
  
  V uvodnem prispevku dr. Maja Topole z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti predstavlja členitev občine Moravče na manjše homogene regije. Členitev je bila narejena v okviru projekta Celostni razvoj podeželja in obnove vasi (CRPOV) in omogoča lažje vrednotenje zemljišč za različne tipe rabe tal. Podlaga zanjo so geografske analize najpomembnejših naravnih in nekaterih družbenih pokrajinskih prvin. Občino Moravče sestavljata dve glavni mezoregiji: podolje (deli se na Zahodno ali Vrhpoljsko podolje, Osrednje ali Moravško podolje in na Vzhodno ali Peško podolje) in hribovje (deli se na Hribovje Sv. Mohorja, Hribovje Limbarske gore, Hribovje Murovice, Ciclja in Slivne ter na Južno podgorje Ciclja in Slivne).
  
  Sledi članek Družbenogeografske značilnosti turističnih potovanj študentov, ki ga je prispevala univerzitetna diplomirana geografinja in sociologinja kulture Nataša Gostiša. V njem predstavlja povzetek istoimenske diplomske naloge, nagrajene s študentovsko Prešernovo nagrado. V prvem delu so podani namen in cilji raziskave ter njena izhodišča z metodologijo. Drugi sklop naloge je razdeljen na dva dela. V prvem so predstavljene značilnosti izbranega vzorca študentske populacije, v drugem pa so podane ugotovitve avtoričine lastne raziskave. V zadnjem sklopu sta obravnavana razvoj in sedanje stanje mladinskega turizma v Sloveniji. Naj omenimo, da so najbolj pogoste študentske destinacije Slovenija, Hrvaška in Grčija.
  
  Univerzitetna diplomirana geografinja Tanja Čelebič predstavlja pričakovane posledice podnebnih sprememb v Sloveniji. Članek opisuje predvsem predvidene pokrajinske spremembe po naših makroregijah, alpski, predalpski, dinarski, subpanonski in submediteranski Sloveniji. Znanstveniki ugotavljajo, da so se povprečne letne temperature zraka v Sloveniji v zadnjih desetletjih povišale, medtem ko se količina padavin ni bistveno spremenila. V 21. stoletju naj bi prišlo do otoplitve, medtem ko so napovedi glede padavin bolj nezanesljive. Podnebne spremembe bodo močno vplivale na življenje, a se bodo posledice razlikovale; bodo tako pozitivne kot negativne.

• Veliki koralni greben
  Skoraj 2000 kilometrov dolg Veliki koralni greben (Great Barrier Reef) sestavlja okrog 3000 koralnih čeri in več sto večinoma neposeljenih otokov iz koralnega peska. Razprostira se v zahodnem delu toplega Koralnega morja, vzdolž severovzhodne obale Avstralije, od izliva reke Fyn na jugu Nove Gvineje do južnega povratnika. Med grebenom in celino so od 30 do 140 kilometrov široke lagune. Je najdaljši koralni greben na svetu.
  
  Tako kot vse druge koralne grebene so ga zgradila živa bitja - korale. Vsaka posamezna korala, znana tudi pod imenom polip, je podobna anemoni. Polipi imajo apnenčaste skelete, ki jih povezujejo živa vlakna, tako da lahko nastane tako imenovana živalska kolonija. Polipi brstijo in se delijo, tako da se kolonija širi navzgor in navzdol. Vendar živi samo zunanja plast koral, globlje plasti sestavljajo apnenčasti preostanki prejšnjih generacij. Polipi v Velikem koralnem grebenu so 40 metrov debelo apnenčasto plast med morskima dnom in gladino zgradili v komaj 10.000 letih.
  
  Zoologi so v koralnih grebenih našteli več tisoč živalskih vrst. Med vsemi ekosistemi na Zemlji jih živi več le v tropskih deževnih gozdovih. Toda medtem ko v njih prevladujejo drevesa, je prevladujoča življenjska oblika koralnih grebenov žival, polip. Celo rastlinam podobni organizmi, kakršna je valujoča mehka korala, so v resnici živali. Med koralami živi cela vrsta drugih živali: spužve, morske zvezde, vetrnice, raki ter okrog 1500 vrst rib in 4000 vrst mehkužcev.
  
  V zadnjih desetletjih so veliki koralni greben napadle strupene morske zvezde, znane pod imenom trnove krone. Zvezde posesajo polipe iz njihovih ogrodij in pustijo samo apnenec. Nekateri strokovnjaki so zaradi tega zaskrbljeni, drugi pa menijo, da gre za povsem naraven pojav, ki se tokrat ne dogaja prvič; greben naj bi že v preteklosti doživel napade, a si je vselej opomogel. Takšni napadi naj bi celo povečevali raznolikost živalskega sveta v grebenu.
  
  V Velikem koralnem grebenu je morski narodni park Green Island z akvarijem in muzejem, ki je ena od najbolj obiskanih turističnih točk v Avstraliji. Je del svetovne dediščine Unesca. Uprava parka je Veliki koralni greben zaradi varovanja razdelila na več območij: nekatera so popolnoma zavarovana, in razen za znanstvene namene, povsem nedostopne, nekatera so dovoljena le za turistične oglede, v nekaterih pa je dovoljen celo športni ribolov.
  
  Razvoj turizma prinaša nove probleme, med katerimi je tudi spuščanje odplak in smeti s turističnih ladij v morje. Odpadki povečujejo količino dušika v vodi, kar ugodno vpliva na rast in razvoj rastlin, ki dušijo korale. Še večje težave povzroča nenadzorovan komercialni ribolov domačih ribičev.

• Most na Soči
  Most na Soči, gručasto naselje z delno nepravilno obcestno zasnovo, stoji na pomolu nad sotočjem rek Idrijce in Soče, večinoma na nižji in višji terasi nad desnim bregom Idrijce. Nekaj hiš je tudi na njenem levem bregu, kjer je del naselja, imenovan Lesena vas. Grič Mirišče, pod katerim je jedro naselja, je čelni morenski nasip nekdanjega soškega ledenika, ki se na zahodu konča z ozkimi soškimi koriti. Tam, kjer so korita najožja, je bil že zelo zgodaj most (Rimski most). Leta 1857 je bila ustanovljena župnija sv. Lucije in staro ime naselja Na Mostu so spremenili v Sv. Lucija ob Soči, sedanje ime pa je kraj dobil leta 1955.
  
  Most na Soči je pomembno cestno in železniško križišče, v jedru razširjeno v manjši trg, okrog katerega so med starejšimi nadstropnimi primorskimi stavbami večje meščanske hiše. V njem je leta 1991 živelo 481 prebivalcev. Prebivalstvo je zaposleno v trgovini, gostinstvu, obrti in različnih podjetjih v Tolminu.
  
  Zaradi lege med dolinami rek Soče, Idrijce in Bače je bil kraj že v ilirsko-keltski dobi utrjena postojanka. Od 7. do 6. stoletja pred našim štetjem je bila tu utrjena naselbina, eno izmed največjih in najpomembnejših halštatskih najdišč v srednji Evropi. Postojanka se je ohranila do konca antike in ostanke rimske naselbine so restavrirali. Kraj je bil ves čas pomemben tudi kot trg za okoliška naselja.
  
  Za jezom hidroelektrarne Doblar v Podselih so soška korita od leta 1938 potopljena v umetnem jezeru. Ob njem se razvija izletniški turizem. Prvi konec tedna v juliju tu vsako leto prirejajo turistično prireditev Noč na jezeru. Zaradi nenehnega zasipavanja s prodom je potrebno jezero očistiti naplavin, zato ga sem in tja izpraznijo. Tudi v tem času dno jezera čistijo, zato je tu zdaj pravi geomorfološki laboratorij, kjer si je mogoče ogledati številne recentne procese preoblikovanja površja, ki so sicer zaradi sorazmerne počasnosti človekovim očem prikrite. Ogled priporočamo zlasti udeležencem šolskih ekskurzij.