Abecedni seznam vseh gesel

September 1999

• Pohorje, Kozjak in Strojna
  Pohorje, Kozjak in Strojna so kristalinska hribovja, ki sestavljajo alpsko mezoregijo v severovzhodni Sloveniji. Skupaj merijo 1287 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 98.047 ljudi, kar predstavlja gostoto 65 ljudi na kvadratni kilometer. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za 17,8 odstotkov. Kot povsod po Sloveniji, so tudi tu območja s prebivalstveno rastjo osredotočena na dnu dolin, medtem ko je v višjih predelih zaradi odseljevanja mladih in posledičnega ostarevanja opazno zmanjševanje števila ljudi. Glavne doline v prometno dokaj težko prehodni in izolirani mezoregiji so Dravska dolina med Pohorjem in Kozjakom, Mežiška dolina (le spodnji del; zgornji spada k Vzhodnim Karavankam) in Mislinjska dolina, ki je v osrednjem delu razširjena v razmeroma obsežno Slovenjgraško kotlino.
  
  Povprečna nadmorska višina mezoregije je 714 metrov. Najvišje vzpetine so na Pohorju Velika kopa in Črni vrh (oba 1543 metrov), na Kozjaku Košenjak (1522 metrov), ki je sicer skrajni južni odrastek Golice (Koralpe) v Avstriji, ter na Strojni vzpetina z enakim imenom, visoka 1054 metrov. Mezoregija je geološko nadaljevanje Centralnih Alp s prevlado neprepustnih metamorfnih kamnin, zato je rečna mreža izrazito gosta. Povprečni naklon je 17 stopinj in je manjši od povprečja slovenskega alpskega sveta (18,4 stopinje). Vršni deli pogorij so razmeroma položni, medtem ko so marsikje nad glavnimi dolinami in globoko vrezanimi grapami tudi hude strmine. Gozdovi s prevlado iglavcev poraščajo dobre tri četrtine (76,8 odstotkov) površja. V najvišjih predelih Pohorja so visoka barja z jezerci.
  
  Glavni viri preživljanja prebivalstva so industrija, energetika, gozdarstvo, živinoreja in turizem, tudi kmečki. Nekoč je bilo ovršje Pohorja območje poletnega planinskega pašništva, ki je tu zamrlo že pred stoletjem. Na živinorejo je bila navezana izdelava mlečnih izdelkov v sirnicah, tako imenovanih švajgah, na gozdarstvo pa pridobivanje oglja in pepelike, pomembne surovine v steklarstvu. Les iz pohorskih gozdov so že v srednjem veku tovorili po Dravi, povezan v velike splave, tako imenovane šajke. Dokaj skromne, kaj kmalu izčrpane zaloge železove rude in premoga so vzpodbudile fužinarstvo in kasnejšo močno industrializacijo. Slednjo je omogočila tudi dobra oskrba z električno energijo iz verige dravskih elektrarn. Te izkoriščajo pri nas edinstven rečni pretok Drave, ki ima višek vode v času taljenja snega in ledu pozno pomladi in zgodaj poleti, ko je na drugih rekah vodostaj že nizek.
  
  Poselitev je osredotočena na dnu dolin, kjer so razen razloženih tudi gručasta naselja. Po pobočjih so razpršene skoraj izključno samotne domačije, ki so še posebej številne na prisojah. Pomembnejša središča mezoregije z 217 naselji, a brez opazne prevlade enega samega centra, so Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Dravograd, Radlje ob Dravi, Ruše in Lovrenc na Pohorju, pri čemer si oba največja, prvonavedena kraja prizadevata doseči nedvoumno vodilno vlogo.
   
• Las Vegas
  Las Vegas je mesto sredi poleti vročega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puščavskega južnega dela zvezne države Nevada na zahodu Združenih držav Amerike. Mesto ima že skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s somestjem pa več kot milijon in velja za najhitreje rastoče večje naselje v državi. Je nesporno središče svetovnega igralništva. Ima največ hotelskih sob na našem planetu; zdaj jih je že več kot 100.000. Tolikšno je tudi število gostov, ki dnevno pridejo preizkusiti srečo. Ker večina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali sobota.
  
  Naselje je v dolini Las Vegas (špansko ’rodovitne ravnice’), ob stari španski trgovski poti med mestom Santa Fé v Novi Mehiki in Kalifornijo, leta 1855 ustanovila peščica Mormonov. Po neuspešnem izkopavanju svinčeve rude so se ti že čez nekaj let odselili. Pravi začetek kraja sega v leto 1905, ko je sem prišla Pacifiška železnica.V njem so se naselili železniški delavci in že takrat pokazali precejšen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralništva in tik pred pričetkom gradnje bližnjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado (Colorado River), imelo le 5100 prebivalcev. Modrina gladine zajezitvenega jezera Mead je v živem nasprotju z rjavimi, rumenimi in rdečimi odtenki skorajda neporasle puščavske pokrajine v okolici.
  
  Hiter razvoj mesta je ob izobilju električne energije, ki je omogočilo razsvetljavo neslutenih razsežnosti, pospešilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina država v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri čemer poreklo mladoporočencev ni pomembno.
  
  Las Vegas počasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov. Z organizacijo športnih in vrhunskih zabavnih prireditev skuša privabiti ljubitelja športa, petičnih gostov, pa tudi družin z otroki. Mnogi hoteli si prizadevajo pritegniti najmlajšo generacijo s precej kičasto zunanjostjo. Kljub izvrstni ponudbi so cene prenočišč in hrane dostopne tudi povprečnemu turistu. Zato pa nanj nenehno prežijo trume igralnih aparatov, pa naj bo v hotelskih igralnicah, na letališču ali v javnem stranišču.
  
  Glavna privlačnost Las Vegasa je 4 kilometre dolga osrednja ulica, imenovana Strip. Ob njej so osredotočeni vsi najbolj slavni hoteli, ki s svojo arhitekturo in dogajanjem ob njih posnemajo in predstavljajo glavna čudesa sveta. Strip je posebno impresiven ponoči, ko je prepreden z brezštevilno množico utripajočih neonskih luči.
   
• Tekstilne rastline
  Tekstilne rastline so industrijske rastline, namenjene predvsem nadaljnji predelavi za potrebe izdelovanja tkanin. V svetu je široka paleta tekstilnih rastlin. Med najpomembnejšimi so bombaž, juta, lan, konoplja in sisal, ki se v veliki meri pridelujejo načrtno, tudi na sodobno urejenih plantažah. So pomemben predmet mednarodne trgovine. Pri nas manj znane tekstilne rastline so kapok, ramija, manilska konoplja, abaka, henekven, kenaf in juka, med rastline, iz katerih pridobivajo rastlinska vlakna, pa spada tudi kokos.
  
  Pregled razprostranjenosti glavnih območij rasti in pridobivanja tekstilnih rastlin pokaže, da je vodilno območje njihove razširjenosti subtropski pas, vloga tropskega pasu je precej manjša, medtem ko je zmernotopli pas, z izjemo sorazmerno čedalje manj pomembnega lanu in konoplje, povsem v ozadju.
   
• Posavsko hribovje
  Posavsko hribovje v osrednji in vzhodni Sloveniji je s 1909 kvadratnimi kilometri naša največja mezoregija. Obsega širok pas hribovitega sveta na obeh straneh Save, med Ljubljansko kotlino na zahodu, Celjsko kotlino na severu, Dolenjskim podoljem in Krško kotlino na jugu ter obsoteljskim gričevjem na vzhodu. Sleme Orlice (Veliki vrh, 697 metrov) nad Bizeljskim doseže celo državno mejo s Hrvaško, medtem ko se bolj severno sleme Rudnice (Plešivec, 686 metrov) pri Podčetrtku spušča v dolino Sotle. Najvišji vrh celotnega hribovja je Kum (1220 metrov) južno od Save, medtem ko se na območju severno od Save in zahodno od Savinje najvišje pneta Čemšeniška ali Velika planina (Črni vrh, 1204 metre) in Mrzlica (1122 metrov), severno od Save in vzhodno od Savinje pa Bohor (Veliki Javornik, 1023 metrov), Veliko Kozje (993 metrov) in Lisca (948 metrov). Prometno izjemno pomembna sta prevala Trojane (609 metrov) in Kozjak (658 metrov).
  
  Posavsko hribovje obsega osrednji in najbolj izrazit del Posavskih gub med alpskim visokogorjem na severu in dinarskim krasom na jugu. Gube so sestavljene iz izbočenih kamninskih plasti ali antiklinal ter iz kotanjasto usločenih kamninskih plasti ali sinklinal. Temeljno slemenitev predstavlja splet v smeri vzhod - zahod razpotegnjenih hrbtov in podolij (Tuhinjska dolina, Črni graben, Moravško-Trboveljsko-Laško podolje), ki jih prečno sekajo bolj ali manj ozke rečne doline. Značilna je pestra kamninska sestava s prevlado dolomita in apnenca v višjih ter skrilavega glinovca, kremenovega peščenjaka in konglomerata v nižjih legah. V zahodnem delu je Litijska kotlina. Kjer je površje apnenčasto, so tudi obsežne planote (Šentlambertska planota, Kopitnik). Povprečna nadmorska višina mezoregije je le 483,7 metrov. Povprečen naklon je 16, 6 stopinje. Prevladujejo listnati gozdovi. Z gozdom je poraslega 63,3 odstotka površja, kar je le malenkostno manj od povprečja za celoten alpski svet (64, 8 odstotkov).
  
  V mezoregiji živi 136.773 ljudi, torej je gostota prebivalstva 72 ljudi na kvadratni kilometer. Med letoma 1961 in 1991 se je število ljudi povečalo le za 3,5 odstotkov, kar je posledica prometne odmaknjenosti in sorazmerno slabih zaposlitvenih možnosti. Glavne dejavnosti so industrija, premogovništvo, ki postopoma zamira, energetika, drobno gospodarstvo, gozdarstvo in živinoreja. Večino pomembnejših rudnikov rjavega premoga so odprli v prvi polovici 19. stoletja. Zdaj premog kopljejo le še v Trbovljah in Hrastniku, rudnika v Zagorju ob Savi in Senovem zapirajo, medtem ko so premogovniki v Laškem, Libojah, Pečovniku, Šentjanžu in Zabukovici že nekaj časa zaprti.
  
  V ozkih dolinah so nagnetena gručasta, višje po pobočjih pa prevladujejo razložena naselja in ponekod tudi samotne domačije. Središča so Trbovlje, Hrastnik, Zagorje ob Savi, Litija, Laško, Radeče, Moravče, Lukovica pri Domžalah; Mirna in Planina pri Sevnici.
   
• Los Angeles
  Los Angeles je velemesto v južnem delu Kalifornije, na tektonsko nemirni obali Tihega oceana. Je središče za New Yorkom največjega somestja v Združenih državah Amerike, ki se je po 1. svetovni vojni lovkasto razširilo na vse strani in se zdaj razprostira že na dobrih 1200 kvadratnih kilometrih. Na severovzhodu in vzhodu ga obdaja venec gora in zaradi svojske mikroklime ga neredko prekrivajo oblaki ali pa se duši v smogu. V mestu živi 3,5 milijona ljudi, v njegovem somestju pa se število povzpne na 14,5 milijonov, kar ga uvršča med največja urbana središča razvitega sveta.
  
  Začetki mesta segajo šele v leto 1781, ko je skupina španskih misijonarjev postavila postojanko San Gabriel, od zdajšnjega mestnega središča oddaljeno slabih 13 km. Naselje, ki se je razvijalo v njeni neposredni bližini, se je imenovalo El Pueblo de Nuestra Seńora la Reina de los Angeles de Porciuncula. Zdajšnje ime Los Angeles je del prvotnega imena, v vsakdanji rabi pa je zanj povsem udomačena različica LA (izgovori ’el ej’), sestavljena le iz obeh začetnih črk.
  
  Prvotni prebivalci so bili Španci, Mehičani, Indijanci in črnci. Razvoj kraja je pospešila najdba zlata v bližnjem pogorju Sierra Nevada, a še leta 1860 je imelo vsega 5000 prebivalcev. Obsežnejše doseljevanje je sledilo dokončanju južne čezcelinske železnice leta 1883, tako da se je število prebivalcev že do leta 1890 povzpelo na 50.000. Nadaljnji zagon mestne rasti je vzpodbudilo odkritje nafte v okolici in izgradnja dveh umetnih pristanišč med letoma 1899 in 1913, San Pedra in Long Beacha. Na prelomu stoletja je v mestu živelo že 250.000 ljudi. Gospodarski impulz je pomenila tudi uveljavitev filmske industrije. Nastali sta svetovno znani okrožji Hollywood in Beverly Hills.
  
  Mesto je topilni lonec različnih narodov in ras, kar še vedno povzroča izbruhe medetičnega nasilja. Poenostavljena šovinistična in rasistična členitev razlikuje med "bogatimi" belci, "revnimi" Latinosi (špansko govoreče prebivalstvo; mehiški in drugi špansko govoreči priseljenci se imenujejo Čikani) in Indijanci, "neumnimi" črnci ter "zvitimi" azijati. Slednji so predvsem kitajskega in japonskega porekla.
  
  Los Angeles je postal najpomembnejše industrijsko in storitveno središče zahodno od Misisipija. Glavne industrijske panoge so petrokemična, avtomobilska, letalska, gradbena in elektronska industrija. V mestu s sorazmerno majhnim poslovnim središčem in prevlado enodružinskih hiš so tudi številne banke in zavarovalniške družbe. Pomembna dejavnost je turizem, ki ga je še pospešilo dejstvo, da so tu kar dvakrat, v letih 1932 in 1984, gostili poletne olimpijske igre. V Anaheimu na južnem obrobju somestja so že leta 1955 odprli zabaviščni park Disneyland.
  
  Znamenite mestne plaže se od Long Beacha prek Sante Monice in Malibuja vlečejo proti mestnemu obrobju na severozahodu. Kljub temu, da je poletno morje sredi dneva, ko se razkadijo jutranje meglice, na videz vabljivo, je v njem zaradi mrzle vode kot posledice hladnega morskega toka le malo kopalcev. Precej ljudi si pred kopanjem ali vodnimi športi nadene neoprenske obleke. Prizori iz "Obalne straže" so torej varljivi!
  
  Ker je bilo za javni prevoz vseskozi razmeroma malo posluha, je prebivalec Los Angelesa brez osebnega avtomobila povsem nemočen. Mesto prepreda gosto omrežje sodobnih avtocest s šestimi in več pasovi, po katerih se v vse smeri nenehno valijo trume avtomobilov. Prometna križišča so še posebno slikovita ob pogledih iz zraka.
   
• Krmne rastline
  Krmne rastline so kulturne rastline, namenjene predvsem prehranjevanju živine. S širjenjem njihove uporabe, pri čemer se je izpopolnilo navečletne sisteme kolobarjenja, se je živinoreja močno intenzivirala in stacionirala, torej je prej prevladujoče pašništvo delno ali v celoti nadomestila reja v hlevih.
  
  Razlikujemo krmne rastline z njiv in krmne rastline s travinja. Med prvimi so najbolj razširjene detelja, lucerna in v zadnjem času še posebno silažna koruza. Pomembna je tudi vloga nekaterih okopavin, na primer repe, pese, korenja idr. Krma s travinja se pridobiva s košnjo travnikov, senožeti in tudi pašnikov, pri čemer se na slednjih košnja načrtno izmenjuje s pašo.
   
• Ekskurzija po porečju srednje Save
  Ljubljansko geografsko društvo pričenja z jesenskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje okoljske problematike izbranih slovenskih pokrajin. Poudarek bo na razpoznavanju okoljskih sestavin in procesov ter na seznanjanju z njihovo interpretacijo.
  
  Prva v nizu, ekskurzija z naslovom Sava s posebnim ozirom na Pokokrje, bo v soboto, 25. septembra 1999. Predstavljena bosta problematika gospodarske rabe tekočih voda in celostno upravljanje z vodami.Strokovni vodja bo mag. Mitja Bricelj. Odhod udeležencev bo ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.
  
  Okvirna pot bo udeležence vodila iz Ljubljane do Šentjakoba ob Savi in nato do hidroelektrarne Medvode. Od tam se bodo napotili prek Kranja in Preddvora do Jezerskega, od koder se bodo mimo Brda vrnili nazaj v Ljubljano. Cena ekskurzije je za člane LGD 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (061) 200 27 30, na katerem je mogoče sporočilo pustiti tudi na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, če bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.
   
• Geomorfološka ekskurzija na Komno
  Prav tako v soboto, 25. septembra 1999 prireja enodnevno strokovno ekskurzijo Geomorfološko društvo Slovenije. Odhod iz Ljubljane bo predvidoma ob 6. uri. Udeleženci se bodo peljali prek Kranjske Gore, Vršiča in Trente do Vrsnika. Od tod še malo vožnje po gozdni cesti, nato pa tri- do štiriurni vzpon mimo planine Na skali do Velikih vrat (1924 m). Po terenskih ogledih je predviden povratek v dolino in ogled geoloških posebnosti Vrsnika. Prevoz in prehrano si organizirajo udeleženci sami. Strokovni vodja bo dr. Jurij Kunaver.
  
  Cilj ekskurzije je seznaniti udeležence z visokogorskim krasom na območju Komne. Glavni namen je ogled kraških miz in gladkih, ledeniško obrušenih laštov z začetnimi korozijskimi oblikami, ki so tu zelo tipične in pri nas najlepše. Glede na izbrano pot si bo med potjo mogoče ogledati tudi razne druge geološke in geomorfološke posebnosti.
  
  Zainteresirani se lahko prijavijo po elektronski pošti jurij.kunaver@ff.uni-lj.si ali na naslov dr. Jurij Kunaver, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana (tel. 24 11 238 ali 24 11 230). V primeru neobetavne vremenske napovedi bo ekskurzija prestavljena na naslednji dan, nedeljo, ali na naslednjo soboto.
   
• Zbirki Geografija Slovenije na pot
  Geografski inštitut Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je pričel z izdajanjem zbirke Geografija Slovenije, v kateri bodo v knjižni obliki objavljani izsledki znanstvenoraziskovalnega dela s področja fizične, družbene in regionalne geografije Slovenije ter slovenskega geografskega izrazoslovja, zemljepisnih imen in tematske kartografije. V zbirki bodo izhajali predvsem rezultati znanstvenih projektov in raziskav sodelavcev Geografskega inštituta, pa tudi za knjižno obliko prilagojene magistrske in doktorske naloge njegovih delavcev. Zbirka bo odprta tudi za raziskave drugih ustanov in posameznikov, ki se ukvarjajo z geografskimi ali sorodnimi temami in se nanašajo na Slovenijo. Z njo se bo obogatila in javno popularizirala slovenska geografska znanost.
  
  Zbirka nadaljuje tradicijo prve zbirke Geografskega inštituta, imenovane Dela Inštituta za geografijo, ki je izhajala v petdesetih in šestdesetih letih. Zalagala jo je Slovenska akademija znanosti in umetnosti; inštitut je v njenem okviru deloval do leta 1981. V njej je izšlo enajst del s skupnim obsegom prek 2300 strani. Urednik Anton Melik in avtorji so knjige opremili z bogatim slikovnim gradivom in številnimi zemljevidi. Urednik je leta 1950 prispeval prvo knjigo zbirke z naslovom Planine v Julijskih Alpah.
  
  Zbirka Geografija Slovenije je tudi naslednica zbirke Geografija, ki jo je leta 1995 ustanovila založba DZS skupaj z uredniškim odborom iz vrst njenih tesnih geografskih sodelavcev. Zaradi kadrovskih sprememb v založbi in pomanjkanja sredstev je zbirka žal kmalu zamrla, novoustanovljena zbirka pa v veliki meri prevzema njeno vsebinsko poslanstvo.
  
  Prva, uvodna knjiga v zbirki je glede na postavljene vsebinske okvirje izjema, saj ne prinaša izsledkov geografske znanstvene raziskave, ampak izčrpno predstavlja polstoletno delo Geografskega inštituta, ki ga je leta 1948 na pobudo akademika dr. Antona Melika ustanovila Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
  
  Knjigo s 175 stranmi sta napisala predstojnik inštituta, dr. Drago Perko, in upokojeni delavec inštituta Milan Natek. V njej so v razkošni sliki in jedrnati besedi predstavljeni ustanovitev inštituta, njegovi dosedanji upravniki in predstojniki, znanstveni sveti, vsi zaposleni, organizacijska zasnova delovanja inštituta ter njegove geografske in kartografske zbirke in publikacije (Geografski zbornik, zbirka Dela, zbirka Geografija Slovenije, druge publikacije). Predstavljeni so tudi inštitutski delovni prostori in po značilnih razvojnih etapah izsledki znanstvenoraziskovalnega dela. Avtorja sta kot tipična izdvojila obdobja med leti 1948 in 1958, 1959 in 1972, 1973 in 1978, 1979 in 1992 ter 1993 in 1998.
   
• Ložniško in Hudinjsko gričevje
  Ložniško in Hudinjsko gričevje je prehodna mezoregija na stiku alpskega in panonskega sveta. Razbrazdani griči s posameznimi hribi (najvišja je Gora Oljka, 733 metrov) se vzpenjajo med gospodarsko razvito in gosto obljudeno Savinjsko ravnino na jugu, predgorjem Kamniško-Savinjskih Alp na zahodu, Velenjskim in Konjiškim hribovjem na severu ter Voglajnskim gričevjem na vzhodu.
  
  244 kvadratnih kilometrov veliko mezoregijo sestavljajo številni deli brez v ljudski govorici živega skupnega pokrajinskega imena. Na njih živi 21.852 ljudi. V letih 1961–1991 se je njihovo število povečalo za 14,5 odstotkov, tako da je gostota poselitve že skoraj 90 ljudi na kvadratni kilometer.
  
  Deloma zakraseli deloma andezitni in deloma lapornati pokrajinski enoti v porečjih Ložnice in Hudinje razdvaja Dobrnsko podolje. Povprečni naklon mezoregije je 11 stopinj. Gozd porašča 59,3 odstotkov površja, precej je tudi travnikov in njiv, medtem ko sorazmerno velik delež sadovnjakov nakazuje nadpovprečen pomen sadjarstva. Ob njem je glavna kmetijska panoga živinoreja, medtem ko je vinogradništvo močno nazadovalo.
  
  Delovnih mest zunaj kmetijstva je malo, zato se zaposleni zvečine vozijo na delo v okoliška zaposlitvena središča. Na ugoden prometni položaj in pomembno strateško lego opozarjajo razvaline številnih gradov in nekdanja trška naselja na robu gričevnatega sveta. Tipična primera sta Vojnik in Lemberg pri Novi Cerkvi. Med 113 v glavnem razloženimi naselji (nekatera imajo gručasta jedra) ima Vojnik še zdaj največ prebivalcev. Pomembnejša središča so še Dobrna, Šmartno ob Paki, Nova Cerkev, Galicija in Šmartno v Rožni dolini.
   
• San Diego
  San Diego je milijonsko mesto na skrajnem jugozahodu Kalifornije. V njegovem na široko pozidanem somestju živi 2,5 milijona ljudi. Njegova južna meja se naslanja na državno mejo z Mehiko, kjer sega povsem do meje mesto Tijuana. Razmerje med številom prebivalcev in površino pozidanega zemljišča je tako kot v številnih drugih severnoameriških mestih prav "razkošno", saj je povsod drugje po svetu v mestih gostota poselitve mnogo večja. Ugodno podnebje in privlačna pokrajina sta glavna razloga, da je San Diego med najbolj želenimi območji bivanja v Združenih državah Amerike.
  
  Mesto je bilo ustanovljeno leta 1769, ko so frančiškani ustanovili misijonarsko postajo, španski pomorščaki pa so v zaliv pred zdajšnjim mestom vpluli že leta 1542. Šele 60 let pozneje so zaliv poimenovali po bojni ladji San Diego de Alcala. Leta 1822 je mesto postalo del Mehike, a je že leta 1846 pripadlo Združenim državam. Razcvet San Diega se je začel po letu 1885, ko je do njega prispela železnica iz mesta Santa Fe.
  
  Zaradi ugodnega naravnega pristanišča, zaščitenega s številnimi otočki, in privlačnih peščenih plaž, je mesto postalo eno od najpomembnejših središč na zahodni obali ZDA. V njem je glavno oporišče pacifiške flote. Pomembni dejavniki mestnega razvoja so tudi letalska in elektronska industrija, izdelava raket, oceanografske in biomedicinske raziskave, visokošolsko izobraževanje in seveda turizem.
  
  Glavna znamenitost v mestnem središču je park Balboa, ki so ga v špansko-mehiškem slogu med 1. svetovno vojno uredili za potrebe razstave z naslovom Panama-Kalifornija. S številnimi muzeji, gledališči, zabavišči in restavracijami velja za kulturno srce mesta. V bližini sta tudi znameniti živalski vrt, kjer mnoge živali žive v "naravnem" okolju, in pomorski muzej. V somestju so vredni obiska vrtno mesto Coronado, idilično predmestje La Jolla (v njem žive mnogi znanstveniki, pisatelji in drugi umetniki) ter Mission Bay (Misijonarski zaliv) z raznoliko rekreacijsko in zabaviščno ponudbo. V tamkajšnjem Sea Worldu (Morskem svetu) so znamenite predstave delfinov, morskih levov in kitov.
   
• O rastlinah
  Ratline so organizmi, navadno z listi, s cveti in koreninami. Praviloma vsebujejo klorofil in vse za življenje potrebne snovi lahko pridobijo iz anorganskih snovi. Na Zemlji je približno 360.000 rastlinskih vrst, ki dajejo pokrajinsko podobo obsežnim delom našega planeta. Večina rastlinskih vrst je samoniklih in rasejo, ne da bi jih posadil ali posejal človek.
  
  Človek je že zgodaj vzgojil kulturne oziroma koristne rastline. Najprej se je okoriščal s samoraslimi oblikami, iz katerih so se z mutacijami, križanjem in selekcioniranjem sčasoma razvile zdajšnje bolj donosne gojene sorte. Najpomembnejše zvrsti kulturnih rastlin so prehrambne, krmne in industrijske rastline, ki se pridelujejo na obdelovalnih zemljiščih.
  
  Glede na toplotne rastiščne razmere razlikujemo makrotermne, mezotermne in mikrotermne rastline. Makrotermne so tipične za topla območja našega planeta. V vegetacijski dobi je temperaturni minimum za njihovo rast 15 stopinj Celzija, najugodnejša temperatura okrog 37 stopinj, prenesejo pa tudi temperature do okrog 50 stopinj. Mezotermne rastline so prilagojene razmeram zmernotoplega podnebja. V vegetacijski dobi je absolutni temperaturni minimum za njihovo rast od 6 do 10 stopinj, maksimum pa je pri 40 ali celo nekaj več stopinjah. Mikrotermne rastline so tipične za hladna območja našega planeta. V vegetacijski dobi je absolutni temperaturni minimum za njihovo rast med lediščem in petimi stopinjami, maksimum je pri 37 stopinjah, najugodnejša temperatura za njihovo rast pa je od 25 do 31 stopinj.
  
  Beseda rastlina je izpeljana iz glagola rasti, ki izhaja iz praslovanskega glagola orsti, verjetno izpeljanega iz indoevropske baze.
  
  

Oktober 1999

• Knjiga o tematski kartografiji
  Pri založbi Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je v kratkem času izšla že druga knjiga v zbirki Geografija Slovenije, ki jo izdaja geografski inštitut Antona Melika. Njen naslov je Metodologija tematske kartografije Nacionalnega atlasa Slovenije. Avtorica je inštitutska sodelavka mag. Jerneja Fridl. Zaradi pomanjkanja tovrstne strokovne literature je predstavljena knjiga ena od redkih slovenskih študij, ki znanstveno preučuje področje računalniške tematske kartografije.
  
  Knjiga je plod avtoričinega podiplomskega usposabljanja ter sodelovanja pri razvojnoraziskovalnem projektu Nacionalni atlas Slovenije, ki je v knjižni obliki pod naslovom Geografski atlas Slovenije ugledal luč sveta pred slabim letom dni. Pri snovanju in njegovi izvedbi je bila članica vodstva projekta, članica uredniškega odbora, urednica zemljevidov in kartografka.
  
  Za nacionalne atlase je značilno, da s pomočjo tematskih kart različnih znanstvenih disciplin predstavljajo temeljne značilnosti naravnih in družbenih razmer ter razvoja posameznega naroda oziroma države. Prvi nacionalni atlas so že leta 1899 izdali na Finskem; po njegovem zgledu so jih pripravljali tudi v drugih bolj razvitih državah, kjer so spoznali, da so grafične ponazoritve prostorskih podatkov nepogrešljiv vir za prostorsko, gospodarsko politično ali kakršnokoli drugo načrtovanje razvoja države. Pomembne so tudi kot učni pripomoček. Do leta 1966 se med evropskimi državami priprave nacionalnih atlasov niso lotile le še Irska, Albanija in nekdanja Jugoslavija.
  
  Prva resnejša ideja o slovenskem nacionalnem atlasu se je porodila leta 1969, do dokončne realizacije pa so morala preteči še skoraj cela tri desetletja. Ker smo bili Slovenci med zadnjimi snovalci, smo se lahko oprli na množico dragocenih izkušenj, tudi iz sosednjih držav. Hkrati so se z razvojem računalništva pojavile povsem nove okoliščine, ki so omogočile mnogo cenejšo izdelavo te pomembne publikacije.
  
  V pričujoči knjigi so predstavljena vsa pomembnejša teoretična in praktična kartografska spoznanja pri pripravi 190 tematskih kart za naš prvi nacionalni atlas. Opisane so vse stopnje delovnega procesa, uveljavljene pri računalniški izdelavi tematskih kart. Posebej je poudarjen pomen estetskega in harmoničnega oblikovanja zemljevidov, ki morajo pritegniti pozornost uporabnikov in jim omogočiti čim lažje dojemanje in razumevanje najrazličnejših prostorskih informacij. Pri tem morajo biti nujno upoštevana splošno uveljavljena kartografska načela. Avtorica tudi skrbno analizira tipe v Geografskem atlasu Slovenije predstavljenih zemljevidov. V grobem jih razdeli na analitične, kompleksne in sintetične.
   
• Savska ravnina
  Savska ravnina, tudi Savska ravan, je alpska mezoregija v severozahodni in osrednji Sloveniji. Meri 676 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 418.223 ljudi. S 618,7 ljudmi na kvadratni kilometer je naša najgosteje poseljena pokrajinska enota. Zaradi naglega razvoja velja za območje množičnega doseljevanja iz manj razvitih območij Slovenije in tudi z območij nekdanje Jugoslavije, zato se je med letoma 1961 in 1991 število prebivalcev povečalo kar za dobrih 60 odstotkov.
  
  Njena povprečna nadmorska višina je 394 m, povprečni naklon pa vsega 4,3 stopinje. Zaradi primernih tal za kmetijsko pridelavo in obilice pozidanih ter z infrastrukturnim omrežjem prepredenih zemljišč, gozd porašča le slabo tretjino (31,7 odstotkov) površja. Tega sestavljajo predvsem prodne odkladnine Save in njenih pritokov (glavni so Tržiška Bistrica, Kokra, kamniška Bistrica), ki jih prekinjajo hriboviti osamelci (na primer Šmarna gora, 776 metrov, in Rašica, 641 metrov), medtem ko so starejše plasti nanosov že sprijete v konglomerate.
  
  Reliefno neenotna mezoregija obsega ledeniško preoblikovan Blejski kot, z morenami posejano Deželo oziroma Radovljiško kotlino, zakrasele konglomeratne in neprepustne gričevnate Dobrave, s prodom Save nasuta Kranjsko, Sorško in Ljubljansko polje, s prodom Kamniške Bistrice nasuto Kamniškobistriško ravnino, ilovnato Tunjiško gričevje ter apnenčaste in dolomitne Šmarnogorsko-Rašiške osamelce. Pogosto se jo enači s pojmom Ljubljanska kotlina, ki pa ima večji obseg, saj vključuje še hribovit in gorat oziroma hribovit obod ravnega dna ter Ljubljansko barje. Značilen pojav je toplotni obrat, najbolj izrazit v hladni polovici leta.
  
  Najpomembnejše dejavnosti so industrija, drobno gospodarstvo, promet, trgovina in turizem. V kmetijstvu je poudarjen pomen živinoreje in poljedelstva, omembe vredna pa je tudi vloga sadjarstva. Med 331 naselji prevladujejo precej urbanizirana gručasta naselja, med katerimi imajo vlogo glavnih središč Ljubljana, Kranj, Domžale, Kamnik, Škofja Loka, Tržič, Radovljica, Bled in Mengeš.
   
• Ogozdovanje
  Ogozdovanje je proces spreminjanja njiv, travnikov, sadovnjakov, vinogradov in pašnikov v gozd oziroma zaraščanje z gozdovi. To je skoraj izključno stihijsko in praviloma povezano z negativnimi demografskimi in družbeno-gospodarskimi gibanji na podeželju ter s prilagajanjem nekdanje maksimalne današnji optimalni rabi tal, kar posledično vodi do opuščanja marginalnih, za kmetijstvo manj primernih zemljišč.
  
  Napredovanje gozda je le redko plod načrtne politike gozdarskih organizacij na območjih, kjer je človekova aktivna vloga v kmetijski pridelavi verjetno za vselej usahnila. Po podatkih raziskav je proces ogozdovanja v Sloveniji površinsko prevladujoč, saj je v obdobju med letoma 1961 in 1994 druge oblike spreminjanja zemljiške rabe prekašalo na 51,1 odstotkih državnega ozemlja. Posebno izrazito je v alpskem in predalpskem svetu ter na zakraselih območjih južne Slovenije.
  
  Drug pomenski razloček besede ogozdovanje opredeljuje načrtno zasajanje z drevjem na tistih zemljiščih, ki prvotno niso bila porasla z gozdom. Njegov temeljni namen je ustaliti in usposobiti gozd za komercialne, varovalne in druge namene. Za to pomensko različico je primernejši izraz pogozdovanje.
   
• Ekskurzija v Šaleško dolino
  Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje z jesenskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje okoljske problematike izbranih slovenskih pokrajin. Poudarek je na razpoznavanju okoljskih sestavin in procesov ter na seznanjanju z njihovo interpretacijo.
  
  Druga v nizu, ekskurzija z naslovom Šaleška dolina, bo v soboto, 16. oktobra 1999. Udeleženci se bodo podrobneje seznanili z negativnimi okoljskimi vplivi premogovništva in pridobivanja električne energije ter z okoljskimi programi in načrti za predvideno prihodnjo rabo prostora. Strokovni vodja bo mag. Emil Šterbenk, zaposlen na velenjskem inštitutu za ekološke raziskave ERICO. Odhod udeležencev bo ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.
  
  Okvirna pot bo udeležence vodila iz Ljubljane do Velenja, v Šaleški dolini in Velenjski kotlini, ki je vsebinsko nekoliko širši geografski pojem, pa si bodo ogledali še Šoštanj z okolico in Zavodnje, kjer bo posebna pozornost namenjena obisku etnografsko zanimive Kavčnikove domačije, nakar se bodo vrnili v Ljubljano.
  
  Cena ekskurzije je za člane LGD 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (061) 200 27 30, na katerem je mogoče sporočilo pustiti tudi na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, če bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.
   
• Geografski večer
  V torek, 12. oktobra 1999 bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci bodo lahko prisluhnili in v nadaljevanju sproščeno pokramljali o tem, kako nastaja in nastane geografski učbenik. Tokrat bo večerni gost prof. geografije in etnolog Jurij Senegačnik, večkratni avtor in priznani urednik geografskih učbenikov, zaposlen v založbi Modrijan. Povezovalec bo Aleš Smrekar, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.
   
• Predavanje o Avstraliji
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 19. oktobra 1999 predavanje z diapozitivi o Avstraliji, ki bo ob 19. uri na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, v predavalnici št. 233 v njenem drugem nadstropju. Predavatelj bo dr. Matej Gabrovec z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot na vsa druga predavanja LGD je tudi na tega vstop prost.
   
• Ekskurzija v Gradeško laguno
  Geografsko društvo Primorje (GDP) in Primorski informacijski Atelje (PINA) vabita na enodnevno ekskurzijo v Gradeško laguno (italijansko Laguna di Grado) na italijanski strani Tržaškega zaliva. Udeleženci bodo najsevernejšo v nizu lagun vzdolž severozahodne obale Jadranskega morja spoznavali z obiskom antičnega pristanišča in arheološkega muzeja v Ogleju ter srednjeveškega mesta Gradeža (Grado). Prek vzhodnega dela lagune bodo odpluli na romarski otok Barbano, vmes pa si bodo ogledovali ribiške ter marikulturne zaselke in naprave. Ob izlivu reke Soče si bodo ogledali še ornitološko opazovalnico rezervata Isola della Cona.
  
  Ekskurzija bo v soboto, 23. oktobra 1999. Odhod avtobusa bo ob 7. uri s parkirišča na Ukmarjevem trgu v Kopru, povratek pa v večernih urah. Strokovni vodja ekskurzije bo profesor Jože Žumer.
  
  Kljub strokovno obarvanem programu je ekskurzija primerna tudi za družine z otroki. Polna cena je 4500 tolarjev, cena s popustom za člane Primorskega geografskega društva, do 18 let stare otoke in mladino ter za upokojence pa je 3000 tolarjev. Za predšolske otroke je ekskurzija brezplačna. Cena vključuje stroške avtobusnega in ladijskega prevoza ter vstopnino v arheološki muzej. Prijave zbira Jasna Dodič s Primorskega informacijskega centra, Gregorčičeva 6 v Kopru. Po telefonu (066) 400 320 je dosegljiva vsak delavnik med 10. in 14. uro.
   
• Predavanje o Skandinaviji
  Geografsko društvo Primorje ter Srednja gostinska in turistična šola Izola vabita na predavanje z diapozitivi z naslovom Skandinavija, ki bo v torek, 26. oktobra 1999 ob 18. uri v knjižnici Srednje gostinske in turistične šole v Izoli. Svoje 17 dni trajajoče potovanje po štirih nordijskih deželah bo v sliki in besedi predstavil prof. Dejan Mužina.
   
• Savinjska ravnina
  Savinjska ravnina je 143 kvadratnih kilometrov velika mezoregija na prehodu iz osrednje v severovzhodno Slovenijo in hkrati pokrajina na prehodu iz alpskega v subpanonski svet. Njeno ozemlje se v zahodnem in osrednjem delu ujema s pojmom Spodnja Savinjska dolina. V pokrajini ob povprečni gostoti poselitve 526 ljudi na kvadratni kilometer živi 75.383 ljudi, katerih število se je med letoma 1961 in 1991 povečalo kar za dobrih 41 odstotkov.
  
  Pokrajina zavzema južni del tektonsko oblikovane Celjske kotline in jo sestavljajo prodni nanosi Savinje ter ilovnate odkladnine njenih pritokov Bolske, Ložnice, Hudinje in Voglajne. Hudourniško Savinjo so že zgodaj regulirali, vendar obdobno še vedno močno poplavlja. Rodovitna prst in ugoden padavinski režim omogočata intenzivno kmetovanje z veliko zastopanostjo hmelja in pomembno živinorejo, zlasti govedorejo. Hmeljarska pokrajina je med najbolj izrazitimi kmetijskimi pejsaži v Sloveniji nasploh. Ponekod v južnem delu pokrajine je pomembno tudi intenzivno sadjarstvo. Zaradi prevladujoče kmetijske rabe in precejšnje pozidanosti gozdovi poraščajo vsega 18 odstotkov v povprečju le 2,2 stopinji nagnjenega površja.
  
  Danes so glede na ustvarjeni dohodek od kmetijstva pomembnejše dejavnosti industrija, drobno gospodarstvo in promet. Proizvodni obrati kovinske, kemične, tekstilne, lesnopredelovalne, živilske in druge industrije so razkropljeni v 30 od skupaj 77 naselij v pokrajini. Prevladujejo gručasta in obcestna, precej urbanizirana ali vsaj suburbanizirana naselja. Ob nespornem središču Celju, tretjim najpomembnejšim mestom v državi, so vodilna središča Žalec, Polzela, Vransko, Prebold in Ljubečna.
   
• Ozelenjevanje
  Beseda ozelenjevanje ima v geografskem izrazju dvojni pomen. Prvi pomenski razloček opredeljuje proces spreminjanja njiv v travnike, ki je praviloma posledica preusmerjanja kmetijske pridelave v živinorejo, razlog pa je lahko tudi pomanjkanje kmečke delovne sile in z njim povezana ekstenzifikacija obdelave. Raziskave kažejo, da v Sloveniji proces ozelenjevanja prevladuje na dobrih 27 odstotkih državnega ozemlja. Nadpovprečno je zastopan v subpanonskem svetu, na ravninah severovzhodne in vzhodne Slovenije ter v obeh velikih kotlinah, Ljubljanski in Celjski.
  
  Drugi, redkeje uporabljan pomenski razloček označuje načrtno zasajanje nekaterih zemljišč, na primer degradiranih golih pobočij, varovalnih pasov, zemljišč ob vodotokih ipd., z rastlinami, predvsem z drevjem, grmovjem ali travo.
  
  Izraz je izpeljan iz pridevnika zelen v pomenu ’zelene barve’, ki se je razvil iz praslovanskega zelen?, ta pa izhaja iz indoevropskega g'hel(H)no-, trpnega deležnika glagola, ki se na primer še ohranja v letonskem izrazu zelt v pomenu ’zeleneti’.
   
• Sredozemski svet
  Sredozemski svet je makroregija na jugozahodu Slovenije. Meri 1734 kvadratnih kilometrov, s čimer zavzema 8,6 odstotkov ozemlja države. V njej živi 143.357 ljudi ali 9,4 odstotke prebivalstva države. Povprečna gostota poselitve je dobrih 106 prebivalcev na kvadratni kilometer in je nekoliko nad slovenskim povprečjem. Največja je na obali Tržaškega zaliva in v rodovitni Vipavski dolini. V zadnjih tridesetih letih se je število ljudi povečalo za 28,7 odstotkov, vendar so v prebivalstveni rasti med posameznimi sestavnimi deli opazne precejšnje razlike.
  
  Povprečna nadmorska višina Sredozemskega sveta je 352 metrov, kar je skoraj 90 metrov več kot v Panonskem svetu. Ker se površje vzpenja neposredno nad morsko gladino, je povprečni nagib površja 9,8 stopinj, kar ni bistveno manj od državnega povprečja in le malo manj od povprečnega naklona Dinarskega sveta. Prevladujoči kamnini sta vododržni fliš in prepustni apnenec, ki s svojimi značilnostmi bistveno opredeljujeta značaj površja.
  
  Enakomerno razgibano flišno površje z večjimi strminami je temelj gričevnatega in v Brkinih hribovitega sveta, medtem ko karbonatni apnenec skupaj z dolomitom povzroča prevlado planotastega površja, bolj izrazito vzpetega le v Čičariji na skrajnem jugu makroregije. Zakraselo površje je praviloma prepredeno s številnimi vrtačami in drugimi značilnimi kraškimi oblikami in pojavi. Medtem ko so prsti na flišu na ravnih delih praviloma debele in tudi na strminah še omogočajo intenzivno kmetijsko rabo, so na apnencu, čeprav neenakomerno debele, praviloma tanke. Obdelava je mogoča le na dnu vrtač, kjer se je sčasoma, ponekod tudi s človekovim posegom, nabrala debelejša plast rodovitnih tal.
  
  Bolj kot po značilnostih površja je Sredozemski svet samosvoj po podnebnih lastnostih. Zanje velja pripadnost sredozemskemu (mediteranskemu) podnebju oziroma njegovi omiljeni, submediteranski različici. Z oddaljevanjem od morja značilnosti sredozemskega podnebja vse bolj izginjajo in postopoma se uveljavljajo značilnosti celinskega podnebja. Izrazito podnebno ločnico predstavljajo visoke kraške planote, s katerih se zlasti pozimi kot slap spušča sunkovita in hladna burja.
  
  Čeprav je rastje praviloma toploljubno, ni zimzeleno, zato ne moremo govoriti o pravi sredozemski vegetaciji. Nekoč je bilo največ listnatih gozdov s prevlado hrasta puhavca, gradna in gabrovca ter bukve v višjih legah, s pogozdovanjem nekdaj pretirano obremenjenih pašnikov pa se je marsikje umetno močno razširil črni bor, ki je izpostavljen pogostim požarom. Gozd porašča le 34,5 odstotkov površja, kar je komaj kaj večji delež kot v Panonskem svetu.
  
  Poleg živinoreje sta tradicionalni kmetijski panogi vinogradništvo in sadjarstvo, v novejšem času pa se krepi zelenjadarstvo, usmerjeno v pridelovanje zgodnje zelenjave. Vendar so, razen v Goriških Brdih in Brkinih, nekmetijske dejavnosti že zdavnaj prevladale. Krepi se zlasti vloga prometa, turizma in drobnega gospodarstva. Večja središča in njihova zaledja so še vedno tudi precej industrijska.
  
  Med 519 naselji je največ gručastih, nekatera med njimi imajo ob jedrih še okoliške zaselke. Po temenih vinorodnih slemen je tudi nekaj razloženih slemenskih naselij. Najpomembnejši središči Sredozemskega sveta sta Koper v južnem in Nova Gorica v severnem delu, ki s svojima vplivnima območjema segata še na območji Dinarskega, Nova Gorica pa tudi Alpskega sveta.
   
• Intenzifikacija
  Intenzifikacija je izraz, ki predstavlja večanje intenzivnosti obdelave kmetijskih zemljišč, bodisi zaradi večje količine vloženega živega dela bodisi zaradi večje uporabe kapitala in energije v kmetijstvu, kar ima za posledico izvajanje hidromelioracij, pospeševanje namakanja, izdatnejše gnojenje, boljšo zaščito rastlin, pridelovalno specializacijo in seveda večjo uporabo kmetijske mehanizacije.
  
  Pri povečanju intenzivnosti obdelave gre lahko za doseganje večjih pridelkov v okviru iste zemljiške kategorije, kar pomeni povečevanje hektarskih donosov, lahko pa je posledica spreminjanja manj intenzivnih v bolj intenzivne zemljiške kategorije, na primer pašnikov v travnike, travnikov v njive, sadovnjake ali vinograde, njiv v vinograde ipd.
  
  Intenzifikacijo v drugem pomenu je mogoče tudi prostorsko ovrednotiti. V sistemu spreminjanja zemljiške rabe pomeni intenzifikacija povečevanje deležev bolj intenzivnih zemljiških kategorij, kar je pri nas sorazmerno redek pojav, še posebno če ga primerjamo z napredovanjem gozda oziroma ogozdovanjem, s povečevanjem deleža travnikov oziroma ozelenjevanjem in celo s povečanim obsegom pozidave rodovitnih zemljišč oziroma urbanizacijo.
  
  Vendar se je v zadnjih desetletjih delež intenzifikacije močno povečal, kar je predvsem posledica izvajanja hidromelioracij (v zadnjem času so njihovo udejanjanje popolnoma zavrli), na primer v Pesniški in Ščavniški dolini v Slovenskih goricah, na Apaškem polju, na Ravenskem in Dolinskem ter v dolini Ledave na Goričkem v Prekmurju, v južnem delu Dravskega polja ter ponekod v Vipavski dolini in na Ljubljanskem barju, ali urejanja novih nasadov vinogradov, kar je najbolj izrazito v Goriških in Koprskih brdih ter v Jeruzalemskih goricah na vzhodu Slovenskih goric, in sadovnjakov na južnem robu Celjske kotline, v Ruški dolini zahodno od Maribora in v osrčju Slovenskih goric.