Abecedni seznam vseh gesel

September 2006

• Dominikanska republika
  Na Dominikansko republiko vabijo turiste predvsem čudovite bele peščene obale, barvit koralni greben, ki se ponekod razteza le nekaj deset metrov od obale, in prijetno tropsko podnebje, ki ga blažijo nežne sape iznad Atlantskega oceana.
  
  Večina hotelov na otoku je tipa "all inclusive" - vse storitve so že vključene v ceno. Gostje so postreženi na vsakem koraku in praktično sploh ne potrebujejo denarja. V ceni so poleg vseh obrokov tudi cigarete in pijača. Nič čudnega, da mnogi tudi po dveh ali več tednih sploh ne pomolijo nosu izza hotelskih zidov. Kdor želi spoznati pravo življenje domačinov, mora prej ali slej zapustiti udobno hotelsko okolje. Brez temeljnega znanja uradnega jezika španščine se je sicer težko znajti, toda domačini so prijazni in tudi samostojnim popotnikom v deželi ne grozijo prav nič večje nevarnosti kot kjerkoli v Evropi.
  
  Karibski otok Hispaniola je bil eno prvih Kolumbovih odkritij na poti v Novi svet. Ko je januarja leta 1493 zaplul v bujno obraščen zaliv, je bil vzhičen nad lepotami novo odkrite dežele. "To so nebesa na zemlji, najlepše kar sem kdaj videl na tem svetu!" je menda izjavil. Odkrito deželo je po dnevu v tednu, ko je naletel nanjo, poimenoval Santo Domingo, po naše Sveta nedelja.
  
  Otok Hispaniola je velik 76.193 kvadratnih kilometrov, torej za skoraj štiri Slovenije. Severovzhodno, v smeri proti Floridi, se razprostira Kuba, na vzhodu je Portoriko, jugozahodno pa leži Jamajka. Otok si delita Dominikanska republika (48.443 km2) z uradnim jezikom španščino in nekdanja francoska kolonija Haiti (27.750 km2).
  
  Na otoku je pred prihodom belcev živelo okoli 600.000 Indijancev Taino, ki pa so jih uspeli kruti osvajalci iztrebiti v samo dobrih trinajstih letih. Ker so Španci za svoje plantaže potrebovali ceneno delovno silo, so tako kot na druge karibske otoke tudi na Hispaniolo pripeljali črne sužnje iz zahodne Afrike. Ljubezen do otoških lepot se je nadaljevala tudi s Kolumbovimi nasledniki, saj je njegov sin Diego postal guverner otoka ter podkralj "Novega sveta".
  
  Dominikanska republika je postala neodvisna leta 1863 in je danes predsedniška republika z dvodomnim parlamentom. V začetku 20. stoletja so državo za osem let zasedle ameriške čete, po njihovem odhodu pa je na oblast prišel vojaški diktator Trujillo. Leta 1961 je umrl nasilne smrti in po nekaj desetletjih politične nestabilnosti so se v devetdesetih letih politične razmere v državi kolikor toliko normalizirale.
  
  Na razmeroma srečno življenje otočanov vplivajo tudi obilje sonca, bujno rastlinje in vedno toplo morje. Za naša pojmovanja so večinoma revni, toda kljub preprostemu življenju veliko bolj veseli in nasmejani kot večina Evropejcev. Prebivalci Dominikanske republike so večinoma mulati, 16 % je belcev, 11 % pa črncev. Belci predstavljajo vrh premožne elite. Država ima skoraj osem milijonov prebivalcev, od katerih jih več kot dva milijona živi v glavnem mestu Santo Domingo.
  
  Večina domačinov je rimokatolikov, vendar tod krščanstvo preveva drugačen duh. Če so verski obredi v večjih mestih podobni tistim, ki smo jih vajeni pri nas, pa je na vasi drugače. Nedelja je čas za mašo, pa tudi priložnost za srečanje s prijatelji in postavljanje v najljubši obleki. Poleg tega je tudi sam verski obred marsikje na moč živahen, saj si ga ni mogoče predstavljati brez ubranega petja ob spremstvu kitar.
  
  Poleg vse pomembnejšega turizma igra v gospodarstvu najvidnejšo vlogo kmetijstvo, predvsem pridelava sladkornega trsta, kave, tobaka in kakava. Živinoreja je slabo razvita. Izkoriščajo tudi ne prav številna nahajališča rud, predvsem zlata, srebra, aluminija, niklja in platine. Pomembna so še nahajališča jantarja. Dokaj razvita je zlasti predelovalna industrija, ki pa živi predvsem na račun domačega trga.
  
  Večina domačinov se preživlja z ribolovom, kmetovanjem ali pridelovanjem sadja, ki v tropskem podnebju uspeva celo leto. Celo v zimskem obdobju se temperatura le redko spusti pod 20° Celzija. Noči so hladnejše le v osrednjem, najbolj hribovitem predelu otoka, kjer se nad vsemi vrhovi ponosno dviga tudi najvišji vrh Karibov, 3175 metrov visoki Pico Duarte.
  
  Prebivalci Dominikanske republike so se k sreči dovolj zgodaj zavedli, da je potrebno naravne lepote, ki privlačijo turiste, posebno skrbno varovati, zato so najbolj zanimive dele otoka razglasili za naravne parke. In to ne zgolj formalno, saj je dostop v parke omejen in praviloma dovoljen le organiziranim skupinam pod vodstvom upravnikov. Večina zaščitenega ozemlja je k sreči tudi težko dostopnega, tako da so kršitve te stroge uredbe redke.
  
  Eden zanimivejših parkov je jezero Enriquillo. Pravzaprav je pozornost obiskovalcev usmerjena le na otok Cabritos, na katerem živi največja kolonija ameriških krokodilov na tem koncu sveta. Zanimiv je tudi zaliv Semana, ki se ponaša s slikovito obalo, polno zveriženih otočkov, poraslih z eksotičnim rastlinstvom. Del obale se zajeda globoko med razpredene korenine mangrov, ki predstavljajo posebno življenjsko okolje za številne živalske vrste. Turistično privlačno je tudi okoliško morje, saj se prav sem vsako leto vračajo skupine kitov.
  
  Prestolnica Dominikanske republike Santo Domingo je bila v obdobju po ustanovitvi leta 1496 najpomembnejše mesto na novo odkritih dežel. Tu je bilo izhodišče najpomembnejših španskih odprav v notranjost ameriške celine. Domačini ga imenujejo "zibelka Amerike", saj je bilo to prvo mesto Evropejcev na ameriških tleh. Prvotno naselbino je ustanovil Kolumbov brat Bartolomej, toda lesene kolibe je pometel eden izmed karibskih viharjev. Španci so hitro zgradili novo, zidano mesto, ki se je lahko kosalo celo z najrazkošnejšimi mesti Evrope.
  
  Santo Domingo se ponaša s prvimi univerzo, utrdbo, katedralo, bolnišnico in samostanom, ki so jih Evropejci postavili v Ameriki. Mesto je postalo odskočna deska in priložnost novega življenja za pustolovce in redovnike. Med varnimi mestnimi zidovi so svoj čas bivali Kolumbi, Amerigo Vespucci in Vasco Núnez de Balboa. V pristanišče so prihajale španske ladje, natovorjene s smodnikom, oljem in živili, v Evropo pa so se vračale polne zlata in biserov.
  
  V času vladavine španskega podkralja Diega Kolumba, so v mestu zgradili nekaj čudovitih zgradb, med katerimi je bila najsijajnejša njegova palača Alcazar iz leta 1510. Zanimivo je, da so pri gradnji uporabljali le preprosta orodja in da tudi pri postavitvi lesenih delov v dvaindvajsetih sobah z 72 vrati in okni niso uporabili niti enega žeblja!
  
  Del mesta z obnovljenimi zgradbami iz Kolumbovih časov se imenuje Zona colonial, kjer se zadržuje večina tujih obiskovalcev. S posebno zanimivo preteklostjo se ponaša prva otoška katedrala. V njenih kapelah so bili shranjeni posmrtni ostanki številnih pomembnežev, med katerimi je bil vsekakor najslavnejši Krištof Kolumb. Kolumb je umrl 20. maja leta 1506 v španskem Valladolidu, kjer je bil pokopan in kasneje prenesen v Sevillo. Tu je počival vse do izgradnje katedrale v Santu Domingu leta 1540, ko je snaha Maria de Toledo sklenila izpolniti njegovo željo, da bi bil pokopan na svojem najljubšem otoku.
  
  V naslednjih desetletjih so po Karibskem morju in tamkajšnjih otokih vse bolj pogumno ropali pirati in tudi večja mesta niso bila varna pred roparskimi pohodi. V strahu pred oskrunitvijo Kolumbovega groba je eden izmed škofov izbrisal napise na grobnicah in tako so ostale nedotaknjene tudi skozi najbolj burna leta. Za Kolumba so se začeli Španci ponovno zanimati šele leta 1775, ko so morali vzhodni del otoka prepustili Francozom. Ker je pod popolno špansko oblastjo ostala le še Kuba, so hoteli, da Kolumb počiva v "španski zemlji" in tako so tja odpeljali žaro z domnevnimi admiralovimi ostanki. Dobrih sto let pozneje pa so med obnovitvenimi deli v katedrali naleteli na svinčeno skrinjo z zgovornim napisom: "slavni baron Krištof Kolumb - prvi ameriški admiral". Španci so v naglici prenesli napačno skrinjo nazaj in tako so v Dominikanski republiki burno proslavili Kolumbovo "vrnitev".
  
  Danes se Santo Domingo ponaša z velikansko Kolumbovo grobnico. Monumentalna zgradba v obliki križa je bila slovesno odprta leta 1992, ob petstoletnici odkritja Amerike. Visoka je kot večnadstropni blok, toda velikanske količine železobetona so izkoriščene le v pritličju. Osrednji del pod stičiščem križa zavzema mavzolej s skrinjo, v kateri naj bi bili posmrtni ostanki Krištofa Kolumba. V drugih prostorih se s skromnimi razstavami predstavljajo države, ki so financirale projekt, del pa zavzema tudi muzej s predmeti iz Kolumbovih časov.
  
  Vrh Kolumbovega svetilnika je postavljena še ena posebnost, naprava za projiciranje laserskih žarkov, ki na nočnem nebu izrišejo podobo križa. Elektronska naprava pa je energetsko potratna, zato jo vklopijo le redkokdaj, običajno ob posebnih priložnostih ali pa ob nedeljah. Eden najbolj perečih problemov dominikanskega gospodarstva je namreč oskrba z električno energijo in redukcije so del vsakdanjika, čemur se premožnejši domačini skušajo prilagoditi z majhnimi dizelskimi agregati.
  
  Ulice Santo Dominga oživijo navsezgodaj. Ko sonce še ne pripeka s polno močjo, najprej zabrenčijo motorji, zarohnijo tovornjaki in se v družbi tisočerih avtomobilov zapodijo po širokih mestnih avenijah. K zajtrku vabijo stojnice na kolesih, ki se, kot bi čez noč zrasle iz tal, druga za drugo ponujajo na pločnikih. Te so prvi zanesljivi znanilci novega dne in ob njih se ustavi tudi marsikateri poslovnež s trdno zavezano kravato. Mestni živžav rahlo zamre šele v času opoldanske vročine. Toda v poznem popoldnevu ponovno izbruhne z enako silovitostjo kot v jutranjih urah.
  
  Vsepovsod se živahno trguje do prvega mraka, ko pisano množico namesto trgovcev prevzamejo lastniki številnih lokalov in pomičnih restavracij. Takrat se ponujeni hrani in pijači pridruži še glasba. Prihaja iz stoterih tranzistorjev in grl potujočih pevcev, ki osrečujejo premožnejše goste ob vedno polnih mizah. Ob obali je še posebno živahno konec julija, ko mesto praznuje festival merengueja, živahne otoške glasbe. Ob glasbi bobnov, kitar in nekakšnega ribežna, imenovanega guire, se svet zavrti s pospešeno hitrostjo. Merengue je neprestano prisoten v vseh kotičkih dežele, razen - kakšna ironija - v turističnih naseljih. Otoška glasba obiskovalca spremlja na ulici, v trgovini, dragi restavraciji ali cenenem lokalu, v kinu pa tudi na vseh mogočih prevoznih sredstvih.
   
• Galapaški otoki
  Skupina otokov v vzhodnem delu Tihega oceana nudi zatočišče raznovrstni favni in flori. Različna sestava tal, odvisna zlasti od starosti otokov in dejavnosti ognjenikov, pogojuje raznolikost in množičnost rastlinstva ter živalstva. Razdalja med pustim skalnatim površjem otoka in sosednjim rdeče-zelenim rajem s cvetočimi grmovnicami in kaktusi ter požrešnimi legvani in ščinkavci ni prostorska, ampak časovna.
  
  Tako kot nekatera druga otočja, na primer Havaji, Azori, so tudi Galapaški otoki nastali zaradi dvigovanja stebrov vročih gmot magme, ki v premeru navadno merijo približno 100 km in se dvigajo iz Zemljine notranjosti. Dvigajo se, ker so za približno 200 °C bolj vroči in zato manj viskozni od okolice. Povprečno se premaknejo za 10 cm na leto. Globina, iz katere se dvigajo, je še nedorečena, saj se hipoteze med seboj precej razlikujejo; od 670 km do 2900 km. Ko se blok magme približa površju, se prične zaradi zniževanja pritiska ob dviganju taliti. Taljenje se najverjetneje začne v globini 150 km in se nadaljuje do hladnejše in trdne plasti litosfere, ki je pod oceani precej tanjša kot pod celinami; nastane, ko se pod njo ležeča astenosfera ohladi. Litosfera pod Galapaškimi otoki je sorazmerno mlada in zato tenka, najverjetneje ne več kot 15 km. Na območju Galapaških otokov se taljenje stolpov magme pričenja med 100 in 150 km globoko in poteka vse do 15 km pod površjem, pri tem se temperatura s 1400 °C zniža na 1100–1200 °C.
  
  Vendar se bloki magme ne stalijo v celoti; stali se največ petina celotne gmote. Takšna magma je manj kompaktna od trdne gmote v okolici, zato se pričenja pomikati proti površju. Ko prispe v litosfero, se dobrih 10 km pod površjem ulovi v ogromne bazene, imenovane ognjišča. Včasih ima magma dovolj energije, da si utre pot na površje in nastane vulkanski izbruh. Ponavljajoči se vulkanski izbruhi ustvarijo ognjenik. Nekaj magme se strdi znotraj ognjišča in skorja pod ognjenikom se zgosti. Dviganje magme privzdvigne litosfersko ploščo. Galapaški otoki so na območju plošče Nazca, ki se pomika proti severovzhodu. Premikanje litosfere nato premakne ognjenik stran od vroče točke in s tem od vira magme, ugasli ognjenik in litosfera pod njim se ohladita. Zaradi ohladitve se ognjenik skrči in prične počasi pogrezati. Leta 1990 so na območju Galapaških otokov 1500 m pod vodno gladino odkrili podmorsko goro, ki je več kot 8 milijonov let star nekdanji otok. Znanstveniki domnevajo, da je galapaška vroča točka stara okrog 90 milijonov let. Ta podatek je pomemben tudi za razumevanje edinstvenih endemičnih galapaških živali.
  
  Najstarejši galapaški otok je Espanola v južnem delu otoške verige. Otoka Espanola in Santa Fe sta ostanka nekdanjih ugaslih ognjenikov, izbruhi lave so v daljni zgodovini preoblikovali površje Floreane, Rabida je ugasli vulkan, star več kot milijon let, na Santa Cruzu pa so še vedno aktivni ognjeniki, čeprav so nekateri deli otoka skupaj s sosednjimi otočki Baltro, Seymourjem in Las Plazasom starejši od milijon let.
  
  Zanimiva podnebna posebnost je izredno hitro menjavanje vremenskih razmer od otoka do otoka; nekateri so vlažni (vendar v suhi dobi brez dežja) in oblačni, na drugih se močno ekvatorsko sonce odbija od razbeljenih skal. V hladnejši in bolj suhi polovici leta je zračna temperatura prijetnih 20 do 28 °C, medtem ko je zaradi hladnega morskega toka temperatura morske vode komaj 18 °C. V vlažnem in bolj vročem delu leta se morje segreje, vendar nevzdržno visoke temperature na kopnem in nenehno deževje večino turistov preženeta.
  
  Podnebne razmere na Galapagosu naj bi presenečale že Darwina. Eno izmed poglavij v njegovem delu Potovanje na ladji Beagle (The Voyage of the Beagle) se začenja z naslednjim opisom: »Glede na to, da je otočje tik ob ekvatorju, podnebje ni pretirano vroče… Z izjemo krajšega namočenega obdobja pade izredno malo dežja in celo takrat neredno, čeprav se oblaki zadržujejo nizko«. Darwin navede tudi razlog za razmeroma nizke temperature: »najverjetnejši vzrok je precej nizka temperatura vode, ki obdaja kopno in jo sem prinese Polarni tok.«
  
  Omenjeni Polarni tok poznamo kot Humboldtov ali Perujski tok. S tem, ko z območja Antarktike prinaša ogromne količine hladne vode, vpliva na nižje temperature in sušnost ob zahodni obali Južne Amerike. Ob obali severnega Peruja se združi z Ekvatorialnim tokom, ki se čez Tihi ocean giblje proti zahodu. Humboldtov tok ima zrcalno podobo na severni polobli, kjer pa je tamkajšnji hladni Kalifornijski tok manj izrazit. Oba sta del velikih tokovnih sistemov v severnem in južnem Tihem oceanu. Podobni sistemi morskih tokov so tudi v Atlantskem in Indijskem oceanu, vendar ima slednji zaradi zaprtosti proti severu in monsunov samosvoje lastnosti.
  
  Svojsko galapaško podnebje povzroča še en pojav, ki ga Darwin ni opazil. Gre za mešanje vode, ki ga povzroča dviganje globinske vode na površje, do katerega pride zaradi delovanja morskih tokov in vetrov. Tokovi se obrnejo proti zahodu, kjer se razširijo ali razcepijo, voda se razširi čez večji prostor, zato se mora na površje dvigniti dodatna voda, da izravna razliko. Za dviganje so še pomembnejši pasati, ki na poti proti ekvatorju pihajo na južni polobli od jugovzhoda proti severozahodu, na severni polobli pa od severovzhoda proti jugozahodu. Pasati ne potiskajo vode naravnost pred seboj, temveč pod kotom 45° glede na smer vetra. Pojav se imenuje Ekmanova spirala in je posledica rotacije Zemlje. Čeprav pasati pihajo proti ekvatorju, porivajo vodo stran od njega. Raztekanje vode na površini povzroča kompenzacijsko dviganje hladnejše globinske vode.
  
  Galapaški otoki imajo dva letna časa. Suhi, imenovan garua, traja od julija do decembra. Ime ima po vlažni megli, ki se v sušni dobi, ko je zrak nasičen z vodnimi kapljicami, a kljub temu ne dežuje, pojavlja v višje ležečih predelih. Vlažna doba traja od januarja do junija, najbolj deževna sta marec in april. Meje med obdobjema niso fiksne. Decembra se v podnebju in morskih tokovih pojavijo občutne spremembe. Pasati oslabijo, kar povzroči tudi upočasnitev morskih tokov v zahodni smeri, posledica je manjše mešanje vode, voda, ki obliva otoke in vpliva na njihovo podnebje, se bolj segreje. Intertropska konvergenca, ki je navadno severno od ekvatorja, se pomakne južno nad Galapaške otoke. Segreje se tudi zrak, inverzna plast izgine, kar toplemu zraku omogoči, da se dvigne do višine, kjer nastajajo deževni oblaki in zato dežuje vsak dan. Kljub temu v dolinah tudi v tem letnem času primanjkuje dežja, višje ležeča območja pa kljub občasnemu deževju v deževni dobi prejmejo več vlage z garuo v sušnem obdobju.
  
  Vsakih nekaj let je otoplitev intenzivnejša in daljša; ta oceanografski pojav je znan kot El Nino. Spremljajo ga spremembe kroženja zraka v ozračju in morske vode v oceanih. Morski tokovi in vetrovi prinašajo toplo vodo in zrak z zahodnega dela Tihega oceana, običajni visok zračni tlak na območju zahodnega Tihega oceana zamenja nizek, nizkega na območju vzhodnega Tihega oceana pa visok. Medtem ko se na območju Galapaških otokov in zahodne južnoameriške obale pojavi močno deževje, Avstralija, Nova Gvineja in Indonezija trpijo hudo sušo. Na Galapaških otokih dež namoči tudi suhe doline in rastlinje se razcveti. Poveča se število rastlinojedih živali, kot so legvani in ščinkavci. Zaradi sprememb je mešanje morske vode znatno manjše, kar v obalnem pasu povzroča pomanjkanje hranilnih snovi, to pa dramatične spremembe v morski favni in flori. Pojav vpliva tudi na kopensko favno, ki se prehranjuje z ribami in algami; v času El Nina se kritično zmanjša število morskih levov, morskih igvan in številnih ribojedih ptičev, na primer burnic, strmoglavcev, pelikanov… Prav tako pomemben pojav je La Nina, ko sta temperaturi zraka in vode hladnejši od normalnih. V tem obdobju morsko in obmorsko življenje doživita razcvet, rastlinje v sušni notranjosti in živali, ki so odvisne od njega pa doživijo črno usodo svojih obmorskih sorodnikov iz časa El Nina.
  
  El Nino in La Nina sta pomembna dejavnika galapaškega življenjskega krogotoka. Sčasoma sta se favna in flora vremenskima pojavoma uspeli vsaj deloma prilagoditi; visoka smrtnost poskrbi za ohranitev najmočnejših osebkov in nove generacije se bodo vse bolj prilagajale razmeram, ki jih narekuje življenjsko okolje. Evolucija, s katero se je človek prvič srečal prav na Galapaških otokih, drži vajeti trdno v svojih rokah.
  
  Odrske luči so se za Galapaške otoke prižgale z Darwinovo knjigo Izvor vrst (The Origin of Species) in z v njej opisano teorijo o evoluciji. Ščinkavci so glavne vloge kmalu zamenjali z želvami velikankami, legvani, morskimi levi in drugimi endemičnimi, a izumirajočimi živalskimi vrstami, Darwin pa je režijo prepustil naravovarstvenikom in znanstvenikom, ki so popisovali strašljivi izkupiček človekovega prihoda. Stanje v sodobnosti se izboljšuje, čeprav za številne vrste prepozno. Svetle točke za galapaške endemične živali sredi temne realnosti izumiranja, iztrebljanja, preganjanja so ozaveščanje domačinov, finančno izstradani, a z neutrudno voljo znanstvenikov podprti naravovarstveni in raziskovalni projekti ter ekološki turizem. Simbioza med človekom in galapaškimi »staroselci« je še neizmerno daleč, a vendar mnogo bliže kot pred desetletji.
  
  Prvi stiki človeka in Galapaških otokov so bili bežni in naključni. Leta 1535, v času španskega odkrivanja sveta, je panamski škof Fray Tomas de Berlanga jadral proti Peruju in morski tokovi so ga zanesli proti zahodu. V svojem dnevniku je otoke opisal kot »odpadek brez vrednosti, saj tu ne raste niti malo trave, samo nekaj bodičevja«. V Berlangovem poročilu španskemu kralju otoki še niso bili poimenovani, na Orteliusovem zemljevidu sveta iz leta 1570 pa se že pojavljajo kot »Insulae de los Galopegos«; poimenovani so bili torej po oklepu želv velikank (Galapago namreč pomeni želva), o katerih so poročali de Berlanga in drugi zgodnji obiskovalci.
  
  Možno je, da je otoke že pol stoletja pred Berlangom odkril inkovski poglavar Tupac Yupanqui. Poročilo se je ohranilo v inkovskem ustnem izročilu kot zgodba o dveh Ognjenih otokih. Najverjetneje so takrat odkrili vzhodne otoke.
  
  Nadaljnjo raziskovanje Galapaških otokov je vzpodbudilo angleško zanimanje za špansko bogastvo. Pirati, ki jih je podpirala angleška oblast, so prežali na vračajoče se španske ladje. Galapaški otoki med Inkovskim imperijem, Panamo in Mehiko so bili idealno zatočišče in obenem naravna tovarna konzerv v obliki želv velikank, ki so lahko v podpalubju brez vode in hrane ostale žive (in sveže) več mesecev.
  
  Po letu 1790 so pirate zamenjali kitolovci. Kapitan James Colnett je bil uradno pooblaščen, da na tem območju razišče možnosti kitolova; med raziskavami je izdelal prvi natančnejši zemljevid otokov. Tako kot pirati pred njimi, so tudi kitolovci lovili ptiče, legvane in še zlasti želve. Zaradi nenadzorovanega čezmernega lova je nekaj želvjih vrst izumrlo. Ogrozili so tudi obstoj morskih levov, ki so jih lovili zaradi tankega, visoko cenjenega kožuha. Na začetku 20. stoletja so ti galapaški sesalci skorajda izumrli, potem pa se je njihovo število znatno povečalo in za razliko od nekaterih drugih živalskih vrst, predvsem želv in kopenskih legvanov, dandanes niso ogroženi.
  
  Prvi se je z živalstvom (različne vrste želv) in nastankom Galapagosa (izbruh ognjenika na Floreani) ukvarjal kapitan ameriške mornarice David Porter, prvi pa je bil tudi na območju, precej pogubnem za galapaško floro in favno. Med pristankom je na pašo izpustil koze, ki so ušle v gozd in jih ni bilo več moč priklicati nazaj; poznejše naseljevanje koz je bilo namerno in bolj množično. Prav alohtone živalske vrste s kozami na čelu so najhujši sovražnik ogroženih endemičnih galapaških živalskih in rastlinskih vrst.
  
  Septembra 1835 je na San Cristobalu pristala ladja Beagle, na kateri je bil tudi mladi Darwin, ki je med pettedenskim obiskom otokov zapisal v dnevnik: »Položaj je takšen, da imajo nekateri otoki lastne vrste želv, ščinkavcev in številnih rastlin, vrste imajo iste splošne značilnosti, zaposlujejo jih enake situacije in očitno zasedajo enako mesto v naravnem gospodarstvu tega arhipelaga, to me navdaja s čudenjem.« Čudenje je porodilo teorijo, ta pa 24 let pozneje knjigo Izvor vrst.
  
  Do leta 1832 je Galapaške otoke posedovala Španija, ki za puste, neporaščene otoke ni kazala prevelikega zanimanja, zatem jih je prevzela novonastala država Ekvador. Njena vlada je organizirala kolonizacijo otokov, kmetijstvo (skupaj z naseljevanjem vpeljanih živali) in kitolov, pozneje pa so Galapaške otoke poizkušali uporabiti tudi za kazensko kolonijo (živela je vse do sredine 20. stoletja), rudarstvo, pridelovanje apna, tovarno konzerv ter celo vojaško bazo Združenih držav Amerike v času 2. svetovne vojne, za preizkus orožja in nadzor nad Panamskim prekopom.
  
  Z letom 1935 so se pričeli prvi koraki za preprečitev dokončnega nesmiselnega uničenja enega najlepših in najbolj svojevrstnih krajev na Zemlji. Del otočja je bil proglašen za rezervat. Odločitev ob stoletnici Darwinovega obiska je na žalost stopila v veljavo šele potem, ko so tri vrste želv izmed štirinajstih dokončno izumrle, z večine otokov pa je izginila tudi avtohtona galapaška podgana.
  
  Leta 1959, ko je bila ustanovljena Darwinova fundacija, je ekvadorska vlada del Galapaških otokov uradno proglasila za narodni park, ki danes zavzema kar 95 % celotnega otočja. Pet let pozneje je bila ustanovljena Darwinova raziskovalna postaja, ki je skupaj s fundacijo najbolj zaslužna za ohranitev (vsaj nekaterih) ogroženih vrst. Eden njenih glavnih projektov je ponovno naseljevanje endemičnih vrst kopenskih želv in legvanov na njihove matične otoke. Mali plazilci se izležejo in preživijo najobčutljivejša leta na raziskovalni postaji, nato pa jih prenesejo na matični otok.
  
  Začetke ekološkega turizma bi lahko postavili že v leto 1924, ko je William Beebe izdal knjigo Galapagos: na koncu sveta (Galapagos: World´s End) in z njo privabil prve ameriške in evropske turiste. O organiziranem turizmu lahko govorimo šele pol stoletja pozneje, ko je otoke obiskalo okrog 1000 turistov letno, v devetdesetih letih 20. stoletja pa se je število povzpelo že na 60.000.
  
  Zdaj se več kot 80 % prebivalcev Galapaških otokov ukvarja s turizmom. Znotraj parka se lahko turisti zadržujejo le na čolnih in ob spremstvu vodičev na posebej označenih točkah. Čeprav mnogo svetlejša kot pred petdesetimi leti, galapaška sedanjost še vedno ni idealna. Ekološki turizem je prilagojen turistom in njihovemu denarju, ne pa galapaškemu okolju, saj pristen stik z naravo, ki ga takšen turizem omogoča, privablja množice turistov, ki jih ne odvrnejo niti visoke cene. Število prebivalcev na otokih hitro narašča, a galapaška politika njihovo izobraževanje in zaposlovanje usmerja k sožitju z naravo, saj njeno ohranjanje in s tem povezani turizem zagotavljata domačinom standard, povsem neprimerljiv z ekvadorskim oziroma južnoameriškim. Galapaški otoki so razkrili svoj zaklad in po desetletjih konfliktov sta se interesni območji živali in ljudi končno zbližali. Morda se po desetletjih izobraževanja in sodelovanja z naravo odpirajo nove možnosti zeleni prihodnosti, morda pa se bosta narava in človek na naslednjem križišču spet podala vsak v svojo smer...