Abecedni seznam vseh gesel

Julij  2001

• Kmetijsko obremenjevanje okolja v Sloveniji
  Inštitut za geografijo je založil in izdal knjižno monografijo z naslovom Kmetijsko obremenjevanje okolja v Sloveniji. V njej avtorica Irena Rejec Brancelj objavlja prirejeno, glede na številne estetsko dodelane grafične priloge, lahko rečemo tudi ozaljšano doktorsko disertacijo. V knjigi velikega formata se na 104 straneh zvrstijo temeljna spoznanja avtoričinega dolgoletnega znanstveno-raziskovalnega dela, razvrščena na 9 poglavij ter standardne sezname literature in virov, kart, diagramov in tabel. Iz njih izvemo, da je v knjigi 20 zemljevidov, 19 diagramov (shem, grafikonov) in 26 tabel. Za oblikovanje, grafično ureditev, kartografijo in prelom je poskrbel Iztok Sajko, prav tako zaposlen na Inštitutu za geografijo.
  
  Monografija osvetljuje kmetijsko obremenjevanje v izbranih slovenskih pokrajinah. V ospredju zanimanja so razpršeni viri tovrstnega obremenjevanja, posamezne kmetije. Predstavljeni so naslednji vidiki: razširjenost obremenjevanja po posameznih pokrajinah, razlike znotraj pokrajin, pokrajinska povprečja, primerjava med pokrajinami in med pokrajinskimi tipi ter skupno povprečje vseh obravnavanih pokrajin. Študija obravnava različne oblike kmetijskega obremenjevanja, stopnjo njihovega učinkovanja, išče povezave med družbeno-gospodarsko sestavo kmetij in načinom kmetovanja ter predstavi ekološko ozaveščenost kmetovalcev. Prikazuje glavne dejavnike, ki vplivajo na kmetijsko onesnaženost pokrajine, in njihova medsebojna razmerja.
  
  Izhodišče izbora obravnavanih pokrajin je bila pokrajinska raznolikost Slovenije. Preučitve so zajele štiri temeljne tipe pokrajinskih enot s pomembno vlogo kmetijstva: ravnine, gričevja, hribovja in kraške pokrajine. Terensko raziskovanje je potekalo v 18 pokrajinah (Kamniškobistriška ravnina, Kranjsko-Sorško polje, Krško-Brežiška ravnina, Ljubljansko barje, Dravsko-Ptujsko polje, Dravinjske gorice, Goriška brda, Kozjansko gričevje, Slovenske gorice, Haloze, Brkini, Raduljsko hribovje z Mirnsko dolino, Posavsko hribovje - osrednji in zahodni del, Pohorje, Škofjeloško hribovje, Dobrepolje, Ribniško-Kočevsko podolje in Bela krajina). Temeljna raziskovalna enota je bila kmetija. Anketiranih je bilo 1006 kmetij. Za ugotavljanje zveze med gnojilnimi navadami kmetovalcev in obremenjenostjo okolja je bilo analiziranih tudi 162 vzorcev vode.
  
  Študija najprej obravnava in ovrednoti značilnosti kmetijske rabe zemljišč, ki jo, z izjemo ravninskih in kraških pokrajin, ne moremo označiti za okoljsko problematično. Njen osrednji del prikaže intenzivnost kmetovanja, pri čemer je poudarek na opremljenosti s kmetijskimi stroji, uporabi naravnih in mineralnih gnojil, sredstev za varstvo rastlin, stopnji intenzivnosti živinoreje in energetski intenzivnosti kmetij. Podrobno so predstavljene tudi gnojilne navade kmetovalcev.
  
  Zaradi polikulturne usmerjenosti večjega dela slovenskih kmetij imajo razpoložljive količine gnoja (povprečno 9 kubičnih metrov na hektar obdelovalnih zemljišč) in gnojevke (6 kubičnih metrov na hektar obdelovalnih zemljišč) okoljevarstveno ugodno vlogo. Večina kmetovalcev gnoji z naravnimi in mineralnimi gnojili, pri čemer slednja predstavljajo predvsem dodatek pri preskrbi kulturnih rastlin s hranilnimi snovmi. Povprečna poraba mineralnih gnojil pri anketirani populaciji kmetij znaša 311 kg/ha obdelovalnih zemljišč. Preučitev gnojilnih navad kmetovalcev je pokazala nizko stopnjo ozaveščenosti. Večina kmetovalcev odmerja količino snovi in čas njihovega dodajanja le na osnovi lastnih izkušenj. Povprečna letna porabljena količina sredstev za varstvo rastlin je 3,4 kg/ha obdelovalnih zemljišč.
  
  Ugotovljene povprečne živinorejske gostote k sreči ne obetajo večjih okoljskih problemov, saj večinoma ne presegajo vrednosti, označene kot največja dopustna intenzivnost reje. Preučitev energetskih značilnosti kmetij je pokazala, da skoraj 60 odstotkov kmetij presega prag 15 gigajoulov na hektar, ko se obremenjevanje razširi prek meja kmetije. Raziskavo zaokroža poglavje o kmetijskem obremenjevanju z nitrati, ki je plod analiz statističnih podatkov, podrobne preučitve anketiranih kmetij in terenskega dela. Povprečni skupni vnos dušika na vseh obravnavanih kmetijah dosega vrednost 190 kilogramov dušika na hektar obdelovalnih zemljišč. Rezultati kažejo, da sta več kot dve tretjini obravnavanih pokrajin (vse ravninske in vse kraške) občutljivi za čezmerno izpiranje nitratov, saj v njih skupni vnos dušika presega kritično mejo100 kg/ha obdelovalnih zemljišč.
   
• Gejzir
  Gejzir je vroč vrelec, ki skozi odprtino v Zemljini skorji v bolj ali manj enakomernih presledkih bruha vročo vodo in paro. Gejzirji se pojavljajo, kjer vroče kamnine na območjih z vulkanskimi pojavi segrejejo talno vodo v podzemnih votlinah ali v vodonosniku.
  
  Zaradi posebne oblike izvirnega rova in vodnega stolpa v njem, se nakopičena voda pregreva. Pritisk vodne pare je vse večji in ko doseže kritično mejo, požene zgornji del vodnega stolpa skozi izvirno odprtino. Pri tem se ob vreli vodi sproščajo tudi velike količine pare, pojav spremljajo sikajoči in bobneči zvoki. Ko se pritisk zniža precej pod kritično mejo, voda in para prenehata uhajati na površje.
  
  Nenehen dotok nove vode v votlino zagotavlja bruhanje gejzirjev v dokaj enakomernih presledkih. Ti lahko trajajo od nekaj minut do več dni in so navadno pri manjših gejzirjih krajši in pri večjih daljši, vendar to pravilo ni vselej v veljavi, saj bolj kot količina vode na pogostnost pojavljanja vpliva velikost votline. Vodni izbruhi trajajo od nekaj sekund do nekaj minut, pri čemer višina vodnega in parnega stolpa lahko doseže več deset metrov (izjemoma tudi prek 100 m). V vodi raztopljeni minerali se kot siga odlagajo okrog izvira, zato je ta dostikrat nekoliko privzdignjen nad okolico.
  
  Gejzirji so značilni za mlada vulkanska območja, kakršna so na primer na Islandiji (po tamkajšnjem Geysiru je pojav tudi poimenovan), Japonskem, ruskem polotoku Kamčatki, novozelandskem Severnem otoku in v narodnem parku Yellowstone v ameriški zvezni državi Wyoming.
   
• Geografski obzornik 48/2
  Izšla je druga letošnja številka strokovne revije Zveze geografskih društev Slovenije Geografski obzornik. Uredil jo je mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. V njej so štirje vodilni članki, eden regionalnogeografski, dva okoljska in eden didaktično-metodološki. V zaključnem delu sta poročilo o 4. mednarodni konferenci o evropski dimenziji pouka geografije tranzicijskih držav srednje, jugovzhodne in vzhodne Evrope, ki ga je zapisala dr. Ana Volk Korže s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, ter seznam diplomantov Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v letu 2000, ki ga je pripravila Janja Turk iz knjižnice Oddelka za geografijo.
  
  Ob imenu vsakega diplomanta so navedeni naslov njegove diplomske naloge, njen mentor in datum uspešno opravljenega diplomskega izpita. V letu 2000 je na Oddelku za geografijo diplomiralo 52 študentov, od tega 17 na samostojni nepedagoški smeri in 35 na dvopredmetni pedagoški smeri. Diplomant Blaž Komac je za diplomsko nalogo z naslovom Vodne razmere kraških izvirov na južnem podnožju Kaninskega pogorja (mentor dr. Jurij Kunaver) prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, Prešernovo nagrado Filozofske fakultete pa sta prejela Darja Gros za diplomsko nalogo Deforestacija v Amazoniji (mentorica dr. Metka Špes) in Matej Vranješ za nalogo Nekateri vidiki preučevanja prostorske odprtosti lokalne skupnosti: vzorčna študija perifernega in obmejnega območja na primeru Bovškega (mentor dr. Milan Bufon).
  
  V uvodnem članku Nekatere družbenogeografske posebnosti Haitija urednik na založbi Modrijan Jurij Senegačnik, profesor geografije in univerzitetno diplomirani etnolog, prikaže zgodovino, jezikovne in verske značilnosti te karibske države, ki je na območju Srednje Amerike brez konkurence najmanj razvita. Skozi ves članek išče razloge za njeno razvojno zaostajanje.
  
  Univerzitetno diplomirani geograf Simon Kušar je napisal članek Neurejena odlagališča odpadkov na Ljubljanskem polju. Tam je po podatkih katastra neurejenih odlagališč odpadkov iz marca leta 2000 359 takšnih odlagališč. Nastala so zaradi treh glavnih lokacijskih dejavnikov (primerne dostopnosti, bližine naselij, skritosti), neurejenega ravnanja z odpadki in slabe okoljske ozaveščenosti prebivalstva. Na večjem delu Ljubljanskega polja je sicer odlaganje odpadkov strogo prepovedano. Kljub temu sta se število odlagališč in količina odpadkov v primerjavi z letom 1996 močno povečala, kar pomeni vedno večje tveganje za onesnaženje regionalno pomembne količine podtalnice v prodnem vodonosniku Ljubljanskega polja.
  
  Članek Stanje okolja v mestni občini Ljubljana je skupinsko avtorsko delo študentov Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Urša Šolc - ta je prispevek tudi uredila, Olga Abram, Marko Arnuš, Irena Baraga, Nina Brodnik, Aleksandra Ceglar, Vesna Jerbič, Petra Krsnik, Igor Kuzma, Jožica Merela, Matej Ogrin, Martina Petek, Zala Strojin, Tina Vidmar, Barbara Vovk, Maja Zdešar). V njem so povzeti zaključki raziskovalne naloge, izdelane v okviru študijske usmeritve Varstvo geografskega okolja. Poglavitni cilj raziskave je bila opredelitev stanja okolja na območju mestne občine Ljubljana na podlagi izbranih fizičnih dejavnikov okolja. Prvi del naloge je namenjen funkcijskemu vrednotenju naravnogeografskih značilnosti z vidika stanja okolja, v drugem delu pa so predstavljeni rezultati zbiranja podatkov o pritiskih na okolje in stanju pokrajinskih elementov urbanega ekosistema.
  
  Zadnji članek ima naslov Možnosti vključevanja evropske dimenzije v pouk geografije; prispevala ga je dr. Tatjana Resnik Planinc, asistentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Avtorica predstavlja naraščajočo potrebo evropske mladine po izobraževanju, ki naj bi evropsko zavest razvijalo kot temelj izgradnje nove Evrope, vendar tega načela ni mogoče doseči brez sodelovanja in koordiniranega delovanja vseh, ki so vključeni v izobraževalni proces. Pouk geografije naj bi mladim ljudem nudil dovolj informacij za razumevanje sodobnih problemov, razvijanje avtonomnosti učencev in dijakov ter spodbujal toleranco, skupinsko delo, kreativnost in intelektualno radovednost, skupaj z odgovornostjo za evropsko kulturno in naravno dediščino. 
   
• Zaostalost in revščina Haitija
  Haiti, otoška državica na otoku Hispaniola (deli si ga z Dominikansko republiko) v Velikih Antilih ima že več kot 7 milijonov prebivalcev, nagnetenih na površini 27.700 kvadratnih kilometrih (okrog tretjina več od površine Slovenije).
  
  Oglejmo si nekaj najpomembnejših kazalcev njegove zaostalosti in revščine (podatki veljajo za leto 1996). Bruto domači proizvod na prebivalca je le 389 USD, kar Haiti uvršča v krog najrevnejših držav sveta. Rodnost (33,5 promilov) in smrtnost (15,5 promilov) sta visoki, zato je naravni prirastek zmeren (18,0 promilov). Smrtnost dojenčkov je med največjimi na svetu (10,5 odstotkov). Povprečna življenjska doba je po nekaterih podatkih krajša od 50 let.
  
  Haiti je v Latinski Ameriki žalostni rekorder po deležu okuženih z virusom HIV oziroma obolelih za AIDS-om. Samo dobra tretjina prebivalstva ima dostop do zdrave pitne vode. Po uradnih podatkih je bilo leta 1995 kar 51,2 % odraslih nepismenih, po nekaterih drugih ocenah še bistveno več. Čeprav je šolanje po zakonu obvezno in brezplačno, obiskuje osnovno šolo le polovica otrok.
  
  Povprečna gostota poseljenosti je 252 ljudi na kvadratni kilometer, kar Haiti uvršča med najgosteje naseljene latinskoameriške države. Pri tem moramo upoštevati, da je na območjih, primernih za kmetijstvo, gostota tudi do petkrat večja od povprečja, ali povedano drugače, za Haiti je značilna velika prenaseljenost, saj je država s 75 % hribovitega površja med najbolj hribovitimi karibskimi državami. To lastnost poudarja tudi njeno ime, saj beseda ayiti v jeziku prvotnih indijanskih prebivalcev pomeni 'hribovita dežela'.
  
  Najhitrejša rast prebivalstva je na metropolitanskem območju prestolnice Port-au-Prince, ki ima več kot milijon in pol prebivalcev. Tu živita skoraj dve tretjini celotnega mestnega prebivalstva v državi. V samem glavnem mestu živi okrog milijon prebivalcev, ostali pa v satelitskih suburbanih naseljih Carrefour (približno 300.000) in Delmas (približno 250.000). Drugo največje mesto v državi Cap-Haitien ima le nekaj čez 100.000 prebivalcev.
  
  Haiti je torej izrazito podeželska država, v čemer se precej razlikuje od večine drugih latinskoameriških držav. Kar 70 % prebivalstva živi od kmetijstva. Med 75 in 90 % ljudi živi v revščini, samo 15 % delovne sile ima redno zaposlitev. 44 % narodnega dohodka ustvarijo kmetijske dejavnosti, le 12 % industrijske in 44 % storitvene. Kar tri četrtine proračunskih sredstev predstavlja tuja pomoč, saj je velik del dejavnosti v sferi sive ali črne ekonomije. Razlike med premožno elito ter ostalim prebivalstvom so zelo velike; vsega šest rodbin obvladuje skoraj polovico bruto domačega proizvoda države.
  
  Na revščino vplivajo tudi naravne ujme in okoljski problemi. Prebivalci so gozdove že skoraj povsem izsekali, zato je eden od velikih problemov erozija prsti. Država je tudi na poti karibskih hurikanov, ki so jo močneje prizadeli v letih 1963, 1980, 1988, 1994 in 1998.
   
• Značilnosti haitijskega prebivalstva
  Prebivalstvo Haitija se deli predvsem na osnovi rasne pripadnosti. Kar 95 % je črncev, preostalih 5 % sestavljajo mulati in drugi. Belcev naj bi bilo manj kot odstotek. Kot edina narodna manjšina se omenjajo Arabci - potomci sirskih, libanonskih in palestinskih trgovcev. Haiti je torej najbolj "afriška" država ameriške celine. Velika večina prebivalstva uradnega jezika francoščine ne obvlada in je vezana predvsem na afriško kulturno izročilo.
  
  Rasna sestava se tesno odraža tudi v socialni sestavi, saj mulati predstavljajo več kot polovico državne elite. Znamenja pripadnosti haitijski eliti so svetlejša polt, bolj ravni lasje, tekoče obvladovanje francoščine ter negovanje frankofonskih navad in kulture. Srednji sloj se je na Haitiju pojavil šele v času ameriške okupacije. Za njegove pripadnike so značilni pismenost, obvladovanje francoščine in poklici, pri katerih ni potrebno ročno delo. Možnosti za vzpon v višji sloj vidijo predvsem prek bivanja v urbanem okolju in v izobraževanju. Prav znotraj srednjega sloja so kulturna trenja med francosko in afriško kulturno tradicijo največja.
  
  Glavnina prebivalstva Haitija pripada nižjemu sloju. Skoraj tri četrtine haitijskega prebivalstva so revni podeželani oziroma kmetje, če jih sploh lahko tako imenujemo. V nasprotju z drugimi latinskoameriškimi državami sicer niso brez zemlje, vendar to za kmetijsko pridelavo in življenjski standard prav dosti ne pomeni. Zemljo so dobili v last že po revoluciji, vendar se je posest zaradi enakopravne delitve med moške in ženske potomce močno razdrobila. Razpoložljiva zemljišča so slabo obdelana ali neobdelana. Videz haitijskega podeželja zelo spominja na revne države podsaharske Afrike. V vasicah lahko srečamo le črnsko prebivalstvo (mulati žive v mestih), namakalnih naprav in kmetijske mehanizacije ni, kmetijska pridelava je skoraj izključno samooskrbna, prometna infrastruktura nezadostna, naselja in bivališča pa tudi po obliki in gradbenem materialu močno spominjajo na Afriko.
   
• Zgodovinski oris Haitija
  Leta 1492 se je na otoku Hispaniola izkrcal Krištof Kolumb in na severni obali zdajšnjega Haitija ustanovil špansko naselbino La Navidad. Pozneje so se Španci naseljevali na vzhodni polovici otoka, kjer je zdaj Dominikanska republika. Okoli 300.000 prvotnih indijanskih naseljencev Aravakov je zaradi iztrebljanja in epidemij kmalu izumrlo, večina že okrog leta 1520. Na zahodnem delu otoka so sprva zavladali francoski pirati, leta 1697 pa je Španija njegovo zahodno tretjino tudi uradno prepustila Franciji.
  
  Francozi so uvedli cvetoč plantažni sistem, ki je temeljil na uvoženi suženjski delovni sili iz zahodne Afrike. Ob koncu 18. stoletja je bil Saint-Domingue (kolonialno ime za zdajšnji Haiti) najbogatejša francoska kolonija. V njem je živelo 450.000 sužnjev, 25.000 svobodnih mulatov in 30.000 Francozov. Pod vplivom francoske revolucije je leta 1791 prišlo do vstaje haitijskih sužnjev, ki so kmalu prevzeli oblast. Uspešna izvedba revolucije je osupnila celo francoske jakobince. Haitijske neodvisnosti tudi vojaška intervencija iz Evrope ni več mogla preprečiti. Leta 1804 je bivši suženj Jean-Jacques Dessalines na Haitiju razglasil prvo črnsko republiko na svetu.
  
  Nadaljnji razvoj je nazorno pokazal, da odprava suženjstva in osvoboditev izpod kolonialnih gospodarjev sama po sebi še ne prineseta lepše prihodnosti. Večino plantažne infrastrukture in strokovnega kadra so med revolucijo uničili. Obdobje političnih kriz z izbruhi nasilja se je od takrat dalje nadaljevalo vse do zdajšnjih dni.
  Dessalinesa so ubili že po dveh letih. Notranja trenja in državljanska vojna so Haiti razdelil na dva dela. Jean-Pierre Boyer ju je uspel ponovno združiti in leta 1822 je državi za 22 let priključil še vzhodni del Hispaniole. Ta je po uspešnem uporu proti haitijski nadvladi leta 1844 razglasil neodvisnost kot republika Santo Domingo (zdajšnja Dominikanska republika). Po Boyerjevi smrti se je zvrstila vrsta državljanskih vojn in spopadov za oblast med črnskimi in mulatskimi voditelji. Leta 1915 so Haiti zaradi zaščite svojih interesov in vzpostavitve reda okupirale Združene države Amerike. Obdobje okupacije je trajalo do leta 1934. Haiti je ostal politično nestabilen tudi v naslednjih desetletjih.
  
  Leta 1957 je prišel na oblast črnski zdravnik François Duvalier (poznan pod vzdevkom "Papa Doc"), ki je kmalu uvedel skorumpirano in brutalno diktaturo. Za teroriziranje nasprotnikov je organiziral zloglasne paravojaške enote tontons macoutes, ki so mimo zakona delovale pod njegovim osebnim nadzorom. Vanje je vključil tudi številne vudujske svečenike. Pobiti je dal številne politične nasprotnike, še več pa jih je pobegnilo v tujino. Po njegovi smrti leta 1971 ga je nasledil takrat 19-letni sin Jean Claude Duvalier ("Baby Doc"), ki je nadaljeval očetovo diktaturo, a je moral leta 1986 zaradi splošnega upora zapustiti državo.
  
  Sledilo je obdobje vojaških udarov in hunt, dokler ni na predsedniških volitvah leta 1990 zmagal karizmatični črnski duhovnik, glasnik teologije osvoboditve in "odvetnik ubogih" Jean-Bertrand Aristide. Njegova zmaga je državo navdala z upanjem na boljše čase, vendar ga je že po manj kot letu dni odstranila vojaška hunta. Aristide se je umaknil v Združene države Amerike. Zaradi nasilja nad njegovimi privrženci je Organizacija združenih narodov uvedla popolno gospodarsko blokado države. ZDA so hunti zagrozile z vojaško invazijo, zato je hunta pristala na vrnitev Aristida na oblast.
  
  Septembra 1994 so v državo začasno prišle mednarodne sile (20.000 v glavnem ameriških vojakov), ki naj bi nadzirale prehod iz diktature v demokracijo. Po volitvah leta 1995 je Aristida nasledil René Préval, človek iz njegove stranke, ki je bil leto pozneje zaradi novega vala političnega nasilja in umorov prisiljen zaprositi za podaljšanje bivanja mirovnih sil. Spomladi leta 2000 je Aristidova stranka Lavalas ponovno zmagala na volitvah, Aristide pa je bil jeseni znova izvoljen za predsednika. Zaradi prepočasnega uvajanja demokratičnih standardov je demokratični svet Haitiju ponovno zagrozil s sankcijami.
  
  Na haitijsko dogajanje vplivajo tudi oblastniki iz sosednje Dominikanske republike. Zaradi varovanja lastnih interesov na Haitiju rajši vidijo na oblasti bolj "predvidljive" diktatorje in vojaške hunte, ki po njihovem "zagotavljajo red". Dominikanski mediji tako Haiti pogosto slikajo kot državo, ki je nezrela za demokracijo in zato potrebna trde roke, brez nje pa se lahko haitijski problemi skupaj z morebitnimi begunci naselijo tudi v njihovo državo. Ocenjuje se, da vsak šesti Haitijec živi v tujini.
   
• Nekaj razvojnih značilnosti jezikov
  Jezik, ki ga za medsebojno sporazumevanje uporabljajo ljudje, ki ne znajo jezika drug drugega je lingua franca. V svetovni diplomaciji imata takšno vlogo na primer angleščina in francoščina, v bivših kolonijah jeziki nekdanjih kolonialnih gospodarjev, v vzhodni Afriki tudi svahili.
  
  Poenostavljena oblika jezika ene (običajno dominantne) skupine, ki ga za medsebojno komuniciranje (kot linguo franco) začno uporabljati tudi pripadniki druge (običajno podrejene) skupine (na primer sužnjev) so pidgini. Za razumevanje nastanka pidginov je potrebno pogledati v preteklost, ko so se evropski kolonialni osvajalci in trgovci srečevali z domorodci, s katerimi so se nekako morali sporazumeti. Ob takšnih priložnostih so nastale poenostavljene oblike jezikov (včasih so obsegale le nekaj sto besed z zelo poenostavljeno slovnico). Večina pidginov temelji na jezikih evropskih kolonialnih sil, angleščini, francoščini, portugalščini, španščini in nizozemščini. Najbolj znan med njimi je verjetno melanezijski angleški pidgin.
  
  Iz pidgina se sčasoma lahko razvije kreolščina. To se zgodi tedaj, če pripadniki druge skupine nek pidgin vzamejo za svoj domač jezik. Če je pidgin predvsem drugi oziroma pomožni jezik, je kreolščina tisti jezik, ki se ga otroci naučijo kot svojega prvega, v Sloveniji bi rekli materni jezik. Na kreolske jezike naletimo predvsem na območjih evropskega kolonialnega osvajanja, kjer so nekoč delali sužnji ali najemniška delovna sila, zlasti na otočjih Tihega in Indijskega oceana ter na Karibskih otokih. Spominjajo na slabo naučene evropske jezike.
  
  Natančno mejo med pidgini in kreolščinami je težko potegniti. Danes govorijo na svetu več deset različnih pidginov in kreolščin, med katerimi ima največ govorcev prav kreolščina na Haitiju, ki jo imenujejo tudi haitščina. Na območju Amerike so sicer tudi druge francoske kreolščine (Martinik, Trinidad in Tobago, Francoska Gvajana, Louisiana), vendar zaradi množičnosti uporabe pod pojmom kreolščina običajno mislimo prav na haitijsko kreolščino, še posebej, če ni izrecno poudarjeno, na katero geografsko območje se nanaša.
   
• Haitijska kreolščina
  Dokaj razširjeno je prepričanje, da se na Haitiju govori francosko, tako kot v večini latinskoameriških držav špansko ali v Braziliji portugalsko. Dejansko stanje je bistveno drugačno. V državi se govorita dva jezika - kreolski in francoski, pri čemer je pomembno, da 90 % prebivalstva govori le kreolščino, ki velja za občevalni jezik celotnega prebivalstva. Samo desetina ljudi govori tudi francoščino, le 5 % pa jih tekoče obvlada oba jezika.
  
  Zaradi poglabljanja gospodarskih vezi z ZDA, pošiljanja otrok elitnih staršev na študij v ZDA in ameriških vlaganj na Haitiju je na pomenu močno pridobila angleščina. V kreolščino so začele prodirati angleške besede in številni enojezični Haitijci se raje odločajo za učenje angleščine kot francoščine.
  
  Kreolščino sicer govorijo vsi prebivalci, vendar je dolgo veljala za nekakšen "nejezik", jezik brez pravil. Zato se dolgo ni mogla uveljaviti kot jezik izobraževanja. Izvor haitijske kreolščine še vedno ni povsem pojasnjen. Okrog 90 % besed ima izvor v francoščini (ostale izvirajo večinoma iz zahodne Afrike, nekaj je tudi španskih), vendar se slovnica močno razlikuje od francoske. Tujec, ki sicer govori francosko, haitščine ne more razumeti. Ne gre za neko popačeno francoščino, ampak za dejansko povsem nov jezik, ki uporablja tudi druge črke. Na Haitiju se uporablja več jezikovnih različic, ki so pogojene z regionalno ali razredno pripadnostjo. Tista, ki jo govore v glavnem mestu Port-au-Prince, je v osemdesetih letih postala uradni jezik.
  
  Prvi poskus kreolskega besedila se je pojavil leta 1925, prvi kreolski časopis pa so natisnili leta 1943. Ustava iz leta 1957 je dopustila rabo kreolščine tudi v določenih javnih službah, leta 1979 je z vladnim dekretom prodrla v šole, povsem enakopraven položaj pa je dobila šele z ustavo leta 1987. Največ nasprotovanj je bilo deležno njeno uvajanje v šole. Dvojezična družbena elita je namreč v tem videla nevarnost izgube privilegijev. Njena javna raba se je skokovito razširila predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih. Celo družbena elita, ki je prej komunicirala le v francoščini, je začela zlasti ob elitnih priložnostih s francoščine preskakovati na kreolščino, celo znotraj istega stavka. Danes se javni napisi v francoščini prepletajo s kreolskimi, vendar kljub povedanemu na leto v kreolščini še vedno izide več kot desetkrat manj knjižnih naslovov kot v francoščini.
   
• Kult vudu
  Ena najbolj znanih posebnosti Haitija je kult vudu, ki ga vsaj v določenih vidikih izvaja večina prebivalstva (različni viri navajajo deleže med 50 in 90 %). Vudu je skupna oznaka za religiozne kulte afroameriškega prebivalstva na Karibskih otokih, v Braziliji in ponekod na jugu ZDA. Haitiju je pridal zlovešč sloves čarovništva, zombijev in podobnega. Novejši viri takšne predstave označujejo za pretirane, saj naj bi bil vudu v osnovi domači kult družinskih duhov. Pripadniki vuduja se nimajo za pripadnike določene verske ločine, ampak se običajno izrekajo za katoličane. Smatrajo, da pri vuduju le služijo duhovom, vendar tega nimajo za nekaj, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s katolicizmom. Seveda pa krščanske cerkve v vuduju vidijo prazno vraževerje, če ne kaj hujšega.
  
  Opisi vuduja se v različnih virih razlikujejo, vendar se ujemajo v nekaterih stalnicah. Pri vuduju naj bi šlo za nekakšno mešanico afriških verskih in čarovniških prvin, ki so jih prinesli sužnji iz zahodne Afrike, s prvinami katoliškega obredja, ki izvirajo iz obdobja francoskega kolonializma. Beseda vudu izhaja iz izraza vudun, ki v jeziku plemena Fon iz Benina pomeni 'bog' oziroma 'duh'. Za vudujsko obredje so značilni pesmi, bobnanje, ples, priprava hrane in obredno žrtvovanje živali.
  
  Čeprav pripadniki vuduja verjamejo v enega boga oziroma vrhovno bitje Bondye, naj bi se bistvo vuduja vrtelo okoli številnih družinskih duhov, imenovanih loa. Posameznik te duhove podeduje po očetovi ali materini strani. Loa svoje varovance varujejo pred nesrečo, v zameno pa jim morajo ti pri občasnih obredih darovati hrano, pijačo in druga darila. Loa ene družine nimajo nobenega vpliva na druge družine - ne morejo jim niti koristiti, niti škodovati.
  
  Vudu pozna moške svečenike, ki se imenujejo houngan, in svečenice, znane kot mambo. Pripadniki vuduja verjamejo, da so duhovi loa njihovi pomočniki, zaščitniki in vodniki v vsakodnevnem življenju. Članom neke družine se pokažejo v sanjah, ali še bolj dramatično v času obredij. Tedaj se lahko loa začasno polasti telesa posameznika, ki pade v trans, skozi njegova usta pa lahko okolici razlaga vzroke bolezni ali nesreče. Pri skoraj vsakem obredju žrtvujejo živali, največkrat piščance ali koze. Loa so namreč utrujeni in žrtvovana živalska življenja jih razveselijo in pomladijo.
  
  Številni Haitijci verjamejo v dve skupini loa. Prvo predstavljajo večinoma prijazni družinski duhovi, imenovani rada, drugo pa jezni, hudobni in nevarni duhovi, imenovani petro. Sicer redka obredja, povezana z drugo skupino, so znana po zelo nevarnih stvareh, črni magiji in podobnem. Različne zgodbe o vuduju so izrabile tudi hollywoodske grozljivke o zombijih, ki jih sicer pri vuduju poznajo, a ne v hollywoodski obliki.
  
  Ena od najpomembnejših družbenih posledic vuduja naj bi bil fatalizem, po katerem usodo posameznika določajo loa in ne posameznik sam. Če hoče človek karkoli  spreminjati (od osebnega zdravja do družbenega sistema), mora za to vprašati loa. Sploh pa je stvari težko spreminjati, saj so jih loa tako in tako že določili. Takšno gledanje na svet zavira individualno pobudo in odgovornost, tiranom omogoča mirno vladanje, lahko pa pripelje tudi do revolucij, saj naj bi bila to volja loa. Ob takšnem razmišljanja nam počasnost družbenih sprememb na Haitiju postane bolj razumljiva. Zato nekateri prav v vuduju vidijo glavnega krivca za tamkajšnjo zaostalost in revščino.