Abecedni seznam vseh gesel

Julij 2000

• Geografski obzornik 47/2
  Pred kratkim je izšla druga letošnja številka Geografskega obzornika, strokovne revije za popularizacijo geografije. Uredil jo je mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Poleg treh vodilnih, v nadaljevanju podrobneje predstavljenih člankov, prinaša tudi poročilo o mednarodni konferenci o evropski dimenziji pouka geografije v Banski Bistrici na Slovaškem (avtor je dr. Ana Vovk Korže), 11. letnem kongresu evropske geografske zveze študentov in mladih geografov EGEA v Nunspeetu na Nizozemskem (Matija Zorn) in več knjižnih poročil izpod peres Natalije Špeh in mag. Draga Kladnika. Vse tri glavne članke krasijo številne privlačne fotografije.
  
  Uvodni članek z naslovom Pantanal - biser v osrčju Latinske Amerike je prispevala dr. Irena Rejec Brancelj z Inštituta za geografijo. Ime Pantanal izvira iz portugalskega izraza pantano, ki pomeni močvirje. Je obsežna aluvialna ravnica na tromeji Brazilije, Bolivije in Paragvaja in velja za presušeni ostanek nekdanjega notranjega morja Xaraes, zasutega s kvartarnimi naplavinami. Prek leta se izmenjata sušna in deževna doba, kar redko poseljeno pokrajino uvršča v savanski podnebni in rastlinski pas. Življenjski utrip ji daje voda. Velika gostota rečne mreže ponekod povzroča stalno, drugod občasno preplavljenost zemljišč. Značilnost pokrajine je izjemna biotska raznovrstnost; od tod vzdevek brazilsko ekološko svetišče. Kot povsod tudi tu naravno ravnovesje ruši vse močnejši človekov vpliv. Priseljevanje se je okrepilo po letu 1970. Priseljenci so tudi z melioracijami uredili velika živinorejska posestva z ekstenzivno rejo.
  
  Dilemo, ali je španski otok Mallorca v Balearih biser ali madež v Sredozemlju, vzpostavlja mag. Irma Potočnik z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zaradi ugodnih razmer (sredozemsko podnebje, dostopne cene, dobre letalske povezave, zanimiva pokrajina z bogato zgodovino, modnost v smislu prestižnosti) so Baleari postali tipičen primer množičnega turizma. Turistično "nepokvarjeni" so ostali le nekateri deli v notranjosti in po goratem obrobju. Turizem je prinesel splošno gospodarsko rast, nova delovna mesta, boljšo prometno povezanost, izboljšanje oskrbne ravni prebivalstva, možnosti rabe turistične infrastrukture za lokalno prebivalstvo, a tudi pretirano pozidavo pokrajine s turističnimi objekti, gradnjo objektov z nizko stopnjo izrabe (marine, igrišča za golf, jahalni klubi, dvorane za prireditve), povečano ekološko obremenjenost, opustitev rabe tradicionalnih virov in nenazadnje motnje v ustaljenih družbenih in kulturnih navadah katalonsko govorečega prebivalstva.
  
  Na Jamajko, otok reggaeja in ruma, nas popelje Igor Fabjan, univerzitetni diplomirani organizator dela iz Ljubljane. Jamajka se ponaša z burno zgodovino. Kolumb se je na njej zadržal le za kratek čas, pozneje je postala zatočišče gusarjev, ki so s tihim privoljenjem Britancev ropali španske ladje. Na nekdanje britanske kolonizatorje še vedno spominjata uradni jezik angleščina (pogovorno je v prevladi jezikovna mešanica, imenovana patua) in parlamentarna politična ureditev. Z otoka prihaja več svetovno znanih športnikov in glasbenikov. Avtor podrobno predstavi razvoj in ozadje reggaeja in rastafarijskega gibanja, verske sekte, ki je nastala na Jamajki v tridesetih letih 20. stoletja. Gibanje je povezano s kronanjem etiopskega cesarja Hailea Selassia, ki naj bi po legendi osvobodil zatirane temnopolte ljudi širom sveta. Etiopska beseda ras pomeni vladati, Haile Selassie pa se je pred kronanjem imenoval Tafari Makonnen; izraz rastafarijski je torej zloženka.

• Fužinarstvo
  Fužinarstvo je zgodovinska gospodarska dejavnost pridobivanja in predelovanja kovin, predvsem železa, v polizdelke in končne izdelke. Topilnice in predelovalnice železove rude se imenujejo fužine. Pri nas je bilo njihovo delovanje sprva oprto na rudo iz bližnjih krajevnih nahajališč, imenovano bobovec, pozneje pa tudi na bogatejša rudišča iz bolj oddaljenih krajev.
  
  Postavitev fužin je bila dovoljena s podelitvijo vladarskega oziroma deželnoknežjega privilegija. Glede na namen se fužine navadno delijo na fužine za razkosanje ali velike laške fužine, fužine za presnanje, fužine za izkovanje ali brescianske fužine, fužine za jeklo, fužine za pločevino in fužine za izdelovanje specialnih jekel. Zaradi velikega števila in precejšnjih potreb po energiji so v poznem srednjem veku fužine močno vplivale na razvoj oglarstva in s tem tudi na krčenje gozdov.
  
  Nanje nas še vedno spominjajo številna krajevna in ledinska imena, razpršena predvsem po severozahodu in severu Slovenije. Izraz fužina je prevzet iz beneškoitalijanske narečne besede fusina (knjižno italijansko je fucina), ki pomeni ’topilnica, kovačnica’. Razvil se je iz latinskega izraza officina v pomenu ’delavnica, kovačnica, ognjišče’, ki je soroden s prav tako latinskim officium, ki pomeni ’služba, urad’. Ta se je razvil iz besede opifacium, zloženke iz latinskega opus v pomenu ’delo’ in izpeljanke iz glagola facere v pomenu ’delati’; prvotni pomen je torej ’mesto, kjer se opravlja delo’.

• Oglarstvo
  Oglarstvo je dopolnilna dejavnost na kmetiji, ki se je razvila v obdobju fužinarstva in se je pri nas marsikje ohranila še tudi v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni, zdaj pa, z redkimi izjemami, predstavlja le še etnografsko posebnost. Zaradi težavnega spravila lesa in omejenih možnosti za njegov prevoz je bila navezano na gozd ali njegovo neposredno bližino. Oglje je bilo mnogo lažje prenašati in prevažati, saj se v njem prvotna teža lesa zmanjša na četrtino, prostornina pa na polovico.
  
  Sprva so žgali oglje iz vseh vrst drevja, pozneje pa predvsem iz bukovega lesa. Pri tem so uporabili ostanke drevja, poškodovan les in drobnejši material, ki je bil preostanek redčenja in čiščenja gozdov, zato je imelo oglarstvo velik pomen za njihovo regeneracijo. Starejši način pridobivanja oglja je bilo žganje v jamah, pod vplivom fužinarstva pa je prevladalo "kuhanje" oglja v oglarskih kopah. Te so vsebovale tudi prek 80 kubičnih metrov lesa, zloženega v dobra 2 metra visoki kopici s premerom več kot 8 metrov. V njej je les oglenel od 12 do 16 dni. Oglarji so kope so postavljali na gozdnih posekah, navadno vsako leto na drugem kraju, a so lahko bile tudi več let zapored na istem mestu.
  
  Izraz oglje je izpeljan iz besede ogel v pomenu ’kos nepogorelega lesa’, ki izhaja iz praslovanskega ogl? v pomenu ’ogel, oglje’, ta pa je izpeljan iz indoevropskega angli- oziroma angelo- v pomenu ’oglje’; etimološka razlaga razkriva velik pomen dejavnosti in njeno veliko starost.

• Trenta
  Trenta je najvišji, povsem visokogorski del Soške doline. V obliki podkve se razprostira od sotočja Soče s potokom Vrsnikom in po povirnih dolinah njenih pritokov do visokogorskih planot Triglavskega pogorja v Julijskih Alpah. Nikjer drugje v Sloveniji ni tako velikih višinskih razlik med rečno strugo in okoliškimi gorskimi grebeni. Hitro vrezovanje Soče je izoblikovalo slikovito, ozko dolino v obliki črke V, medtem ko imajo ledeniško preoblikovane doline v zgornjem delu Trente obliko črke U. Težke naravne razmere, dolgoletna prometna zaprtost (cesto prek Vršiča so zgradili šele leta 1916, cesto ob Soči navzgor pa leta 1906) in odmaknjenost so glavni vzroki samosvoje prebivalstvene in gospodarske podobe. Kljub klenosti Trentarjev se je sicer redko poseljeno območje sčasoma znašlo na robu demografskega prepada.
  
  Med vasjo Soča in zaselkom Pri Cerkvi je Spodnja Trenta, ki se nekoliko razširi le na območju zaselka Na Logu, kjer se od trentarske doline proti vzhodu odpre dolina Zadnjica. Zgornja Trenta sega od zaselka Pri Cerkvi, kjer je tudi začetek vršiške ceste, do izvira Soče. Od nje se proti severovzhodu odpira dolina Mlinarica. Od izvira Soče proti opuščeni planini Zapotok severno pod Bavškim Grintavcem (2347 m) se širi Zadnja Trenta. Njen glavni sestavni del Zapoden sega od izvira Soče do dolinskega zatrepa pod Zapotokom.
  
  Trento in njeno gorato obrobje sestavljata predvsem triasni apnenec in dolomit. Na oblikovanost pobočij vplivata zlasti luskasta narivna zgradba ter močna nagnjenost plasti apnenca in dolomita. Na severozahodni strani dolin so pobočja praviloma položnejša, na nasprotni, jugovzhodni strani pa imajo zvečine obliko prepadnih sten. Vode v prepustnih karbonatnih kamninah odtekajo podzemno in se v obliki kraških izvirov pojavljajo na dnu dolin. Znamenit je vodnat jamski kraški izvir Soče vokliškega tipa.
  
  Sledovi pleistocenskih poledenitev so opazni na vsakem koraku. Glavne pojavne oblike delovanja ledenikov so koritasta oblika dolin, ostanki ledeniških moren in grbinasti travniki, ki so jih žal marsikje že izravnali. Ker je glavni ledenik osrednjo dolino poglobil bolj kot stranski ledeniki stranske doline, so ob njenih robovih nastale strme skalne stopnje ali ledeniška ramena, v katera so vodnati vodotoki po umiku ledenika vrezali vintgarske soteske, med njimi znamenito sotesko Mlinarice. Med morenskimi nasipi je površje bolj uravnano in ga večinoma sestavljajo dve do tri ledeniško-rečne terase na dnu glavne doline. Značilnost Trente so tudi ledeniški balvani. Največji so pri kmetiji Plajer v Spodnji Trenti, v okolici zaselka Pri Cerkvi in nad njim (Tonov kamen pri Furlanu).
  
  Za prvo pisno omembo območja Trente velja zapis o planini Trebiščina iz leta 1328. Trenta sama je zaživela šele v 16. stoletju, ko so tod kopali in predelovali železovo rudo. Po dveh stoletjih skromnega delovanja je fužinarstvo zamrlo, zato so si ljudje morali poiskati druge vire preživljanja. Ukvarjali so se predvsem z rejo drobnice, na skromnih njivicah so pridelovali predvsem krompir in zemlje. Pridelke, največ volno in sir, so že od nekdaj prodajali in zamenjevali tudi v Kranjski Gori. Nekaj zaslužka so jim prinašali še sečnja in plavljenje lesa ter divji lov. V drugi polovici 19. stoletja je začelo naraščati zanimanje za gore in precej Trentarjev se je proslavilo v vlogi izvrstnih gorskih vodnikov. Najbolj znan med njimi je bil Anton Tožbar - Špik Medved, ki mu je nekoč medved odtrgal spodnjo čeljust, a je kljub temu živel še vrsto let, dokler ga pri sečnji ni pokopala smreka. Vodnik je bil tudi njegov sin Anton. Andrej Komac in Anton Kravanja sta bila leta 1880 skupaj z dr. Juliusom Kugyjem uradna prvopristopnika na drugo najvišjo slovensko goro Škrlatico.
  
  Območje Trente je zaradi depopulacije in spremembe gospodarjenja, predvsem zaradi opustitve kozje in ovčje paše na gorskih pobočjih, popolnoma spremenilo podobo. Nekoč gola pobočja so se obrasla z gozdom, tako da se je delež gozda z 29 odstotkov leta 1900 povečal na 37 odstotkov (skupaj z ruševjem 47 odstotkov) leta 1994, delež obdelovalnih zemljišč pa se je v istem obdobju z 28 odstotkov zmanjšal na vsega odstotek.
  
  Leta 1869 so v Trenti našteli 357 prebivalcev, ki so živeli v 57 hišah. Do leta 1880 se je število povečalo na 380, od takrat dalje pa nenehno nazaduje. Leta 1948 je bilo stalnih prebivalcev še 281, leta 1991 pa le še 120. Leta 1981 so v Zadnji Trenti živeli le še trije ljudje, zdaj pa so stalno naseljene samo še hiše v Spodnji Trenti. Navedeni podatki uvrščajo Trento med naša demografsko najbolj ogrožena območja. Trentarji se zdaj preživljajo z delom v Triglavskem narodnem parku, zaenkrat še skromnim turizmom, spravilom lesa in delom v Bovcu.
  
  Trentarske domačije so razpršeno postavljene po manjših travnatih pomolih ledeniških nanosov. Večja zgostitev hiš je le v zaselku Na Logu. Hiše imajo kamnito stavbno jedro in strme, ponekod še s skodlami krite strehe. Značilni so tudi lesena stopnišča in mostovži. Ob stanovanjskih hišah so še marsikje ohranjeni majhni hlevi za drobnico. Številne izpraznjene trentarske domove so v zadnjih desetletjih preuredili v počitniška bivališča.

• Planinsko pašništvo
  Planinsko pašništvo oziroma planšarstvo je posebna oblika pašne živinoreje, za katero je značilen vsakoletni odhod živine z območij trajne naselitve človeka na območja sezonske naselitve blizu, ob in nad zgornjo mejo, kjer na tamkajšnjih planinah v topli polovici leta pasejo domače živali. S tem se zagotovi večja količina krme in omogoči rejo večjega števila živali. Čeprav za klasično območje planinskega pašništva veljajo Alpe, poznajo koriščenje visokogorskega travinja v njegovi kratki vegetacijski dobi tudi v Dinarskem gorstvu, Pirenejih, Karpatih, Himalaji, Pamirju, na Kavkazu in celo v osrčju Afrike. Tam živino ženejo na gorske pašnike v sušnih delih leta, saj suša prizadene nižavje precej bolj kot vzpet svet z orografskimi padavinami.
  
  Po mnenju nekaterih raziskovalcev planšarstva je ta dejavnost med prvobitnimi oblikami kmetijske rabe, čeprav se je v Alpah razbohotila šele v visokem in poznem srednjem veku. Vseskozi so se izpopolnjevala tudi pašna pravila in pravice pašnih upravičencev so se postopoma prilagajale spremembam v družbenogospodarskih sistemih; pri nas so doživele prilagoditve fevdalni veleposesti, kapitalističnemu individualizmu in nenazadnje socialističnemu kolektivizmu. Ker pa je kmečka miselnost po naravi individualna, so se v ozadju nenehno zrcalila hotenja po zasebnosti, čeprav so na drugi strani le organizirani skupni napori zagotavljali obvladovanje narave v zahtevnih visokogorskih razmerah. Obe prvini se še zdaj neločljivo prepletata, čeprav je v zadnjem času znova mogoče zaznati krepitev individualnosti.
  
  Glede na prevladujočo zvrst živine lahko slovenske planinske pašnike razčlenimo na mlečne, pašnike za mlado govedo, volovske, konjske, ovčje in mešane. Največ planin je v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Nastale so v visokogorju in sredogorju, deloma pa tudi v Dinarskem svetu, na primer na Snežniku, Nanosu in Trnovskem gozdu. Na vzhodu so segale na ovršje Pohorja, kjer so zaradi slabše kakovosti krme prav vse opustili že pred 1. svetovno vojno. Tudi drugod jih je mnogo propadlo, zlasti tistih v najvišjih legah z najtršimi naravnimi razmerami in najbolj skromno pašo ter bolj oddaljenih in težko dostopnih.
  
  Leta 1993 se je na planinah in skupnih pašnikih na okrog 35.000 hektarih pasla živina z dobrih 5300 kmetij. Skupaj se je prepaslo okrog 6200 glav velike živine, kar je občutno nazadovanje v primerjavi z 9150 glavami v šestdesetih, a porast glede na 5680 glav v sedemdestih letih. Povprečna pašna doba je trajala 141 dni.
  
  Planine krasijo pastirski stanovi, lesene ali zidane stavbe, namenjene bivanju in planšarskim opravilom pastirja. Stanovi se razlikujejo po imenih, zunanjem videzu, gradivu, načinu gradnje, velikosti, oblikovanosti prostorov in njihovi opremljenosti. Če se omejimo zgolj na imena, poznamo fače v Ziljski dolini, stanove v Bohinju, hrame na Bovškem, staje na Tolminskem, prestaje v Trenti in bajte na Veliki planini. Slednje s svojo starosvetno ovalno obliko opozarjajo na morebiten prazgodovinski izvor. Na vseh slovenskih planinah je bilo leta 1993 844 hlevov, 370 koč za pastirje, 131 pastirskih koč z ležišči za turiste in 62 sirarn.
  
  Nekatere nižje ležeče planine so se sčasoma preobrazile v stalna naselja, nekatere pa so postale turistično preobremenjene, bodisi, da so se v celoti preobrazile v turistična naselja (na primer Pokljuka), bodisi, da se turistična dejavnost s pašništvom prepleta v nezamenljivo zaporedje (na primer Velika planina). Tam se v pastirskih stanovih, katerih lastniki so pašni upravičenci, zvrstita pozimi tako imenovani bajtar oziroma turistični najemnik, poleti pa pastir, ki skrbi za gospodarjevo živino.

• Zgornja Savinjska dolina
  Zgornja Savinjska dolina je hribovita, prometno zaprta pokrajina v porečju Savinje v zgornjem toku. Ime je dobila po reki in ne označuje le doline neposredno ob njej, temveč celotno ozemlje v njenem porečju. V severnem delu ima visokogorski, v južnem pa sredogorski značaj. Ločnico med Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino predstavlja ozka soteska med Mozirsko kotlinico in Letušem.
  
  Večji del površja sestavljajo prepustni triasni apnenci in dolomiti, v osrednjem delu je velika zaplata vododržnih oligocenskih vulkanskih kamnin z andezitom, diabazom in andezitnimi tufi, dno Gornjegrajske kotline pa zapolnjujejo prav tako neprepustni oligocenski skladi laporja, gline, peščenjaka in apnenca, tako imenovani Gornjegrajski skladi. V razširjenem dnu dolin ob Savinji med Ljubnim in Mozirsko kotlinico ter ob Dreti pod Gornjim Gradom so aluvialni prodni nanosi, na robovih dolin pa mokrotne ilovnate odkladnine, porasle s travniki. Prodnate nanose sta reki razrezali v terase. V zaplatah na Dobrovljah in na območju Kranjske rebri v skupini Rogatca najdemo vulkanske kamnine iz triasa. Površje v severozahodnem delu pokrajine je močno ledeniško preoblikovano. Tu so znamenite ledeniške doline Matkov kot, Logarska dolina in Robanov kot, od osemdesetih let 20. stoletja zavarovane kot krajinski parki. Nad njimi so krnice. Visoke planote so zakrasele in brez voda; ta prihaja na plan v močnih kraških izvirih na robovih dolinskega dna. Na njih je človek izkrčil gozd in uredil planinske pašnike.
  
  Podnebje je precej ostro. Z naraščanjem nadmorske višine se znižuje povprečna temperatura, količina padavin pa se praviloma zmanjšuje v smeri od zahoda proti vzhodu. V Mozirju je le dobrih 1300 mm moče, v visokogorju Grintovcev pa se izcedi tudi do 2500 mm padavin. Neugodno je, da lahko v kratkem času pade zelo veliko dežja, zato so tu pogoste poplave katastrofalnih razsežnosti. Zadnja se je razbesnela v prvih dneh novembra leta 1990.
  
  Najbolj ugodne razmere za rast rastlin so na prisojah, na katerih so manj strma območja in pobočne police razmeroma na gosto preprežene s samotniomi domačijami v odprtih in zaprtih celkih. Najvišje ležeče domačije segajo prek 1200 m visoko, kmetija Bukovnik pa je s 1317 m najvišja trajno naseljena domačija v Sloveniji. Na dnu dolin so naselja večja in njihove hiše so stisnjene v gruče. Prevladuje zemljiška delitev z grudastimi, nepravilnimi delci. Tudi ponekod v nižjih legah so naselja razložena. Število ljudi v povprečju stagnira, vendar je to posledica nazadovanja v hribovskih in naraščanja v nižinskih območjih.
  
  Človek je na ozemlju Zgornje Savinjske doline prisoten že od stare kamene dobe, o čemer pričajo najdbe v Potočki zijalki pod Olševo. Nižine je izkrčil v rimski dobi, višje lege pa v visokem srednjem veku, ko so tu načrtno nastajale živinorejske kmetije, tako imenovane sirnice oziroma švajge.
  
  Pokrajina je še vedno izrazito gozdnata. Človek že dolgo načrtno skrbi za gozdno bogastvo, ki mu še vedno pomeni pomemben vir preživljanja. Naravno rastje sestavljajo bukovi in jelovo-bukovi gozdni sestoji, v katerih se je pod vplivom človeka sčasoma močno razbohotila smreka. Ta je naravno sestavljala le zaplate na grebenu Smrekovškega pogorja. Z izgradnjo železnic, gozdnih cest in tovarn za predelavo lesa so po 2. svetovni vojni tradicionalni načini spravila lesa utonili v pozabo.
  
  V kmetijstvu je povsem v ospredju mlečna govedoreja, ki je nadomestila nekdanje ekstenzivnejše oblike živinoreje. Med njimi velja omeniti ovčerejo na Solčavskem. Na njivah v dolini Savinje pod Ljubnim so tudi nasadi hmelja. Sicer je največ njiv namenjenih pridelavi krme za živino. Za novejši čas je značilna močna industrializacija. Osrednje industrijsko in zaposlitveno središče so postale Nazarje. Pomembnejša oskrbna in upravna središča so Mozirje, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče in Solčava.
  
  Pomembna dejavnost je turizem. Čeprav je cvetoče "letoviščarstvo" z gosti iz Zagreba, Reke, Beograda, Vojvodine in od drugod z območja nekdanje Jugoslavije v sedemdesetih letih 20. stoletja zamrlo, ga še vedno lahko označimo za pomembno gibalo razvoja. Na Golteh je zraslo zimskošportno središče, v kmečkem turizmu je Zgornja Savinjska dolina vseskozi med vodilnimi slovenskimi pokrajinami, pomembno pa je tudi planinstvo, osredotočeno na visokogorje nad Logarsko dolino. V novejšem času je turistična ponudba vse bolj raznovrstna.

• Spravilo lesa
  S pojmom spravilo lesa označujemo delovne postopke v gozdovih, povezane s sečnjo in plavljenjem lesa do žagarskih obratov. Zlasti v Zgornji Savinjski dolini in na Pohorju je izkoriščanje gozda bilo in je še eden izmed glavnih virov preživljanja.
  
  Delo v gozdu je že od nekdaj težko in nevarno. Vse do 2. svetovne vojne so drevesa podirali s sekirami in šele tik pred njo se je pojavila dvoročna žaga, tako imenovana amerikanka. Ponekod je žaga izpodrinila sekiro že proti koncu 19. stoletja, na območju Zgornje Savinjske doline pa so pri uporabi sekire dolgo vztrajali zato, ker so imela tako podrta debla ob vlačenju pred poškodbami bolje zavarovan zaobljen spodnji del, medtem ko se je ravno, z žago podrto deblo pri udarcih ob skalo zlahka poškodovalo ali celo razklalo.
  
  Zaradi lažjega dela so se sekači združevali v manjše skupine dveh do štirih ljudi. Pri vleki so si pomagali tudi s konji. Debla so morali razžagati na 4 metre dolge hlode, ki so jih tudi oklestili in olupili. V višjih legah so sekali poleti, v nižjih jeseni, vendar v primernem času, da se je hlodovina na sečišču primerno osušila. Drvarji so bili vešči gradnje suhih riž, po katerih so les spravljali v dolino v zimskih mesecih. Vodne riže so uporabljali predvsem na Pohorju. Poznali so jih tudi v Zgornji Savinjski dolini, a so jih tam le redko uporabljali. Njihova postavitev je bila precej zamudna in samo velike količine posekanega lesa so lahko, ob siceršnji skromnosti takratnih delavcev, omogočile donosno delo. Na južnem Pohorju so poznali tudi začasne riže, narejene iz hlodov. Bile so več sto metrov dolge in so jih po končanem spravilu lesa podrli. Les so ob potokih, primernih za plavljenje, zlagali v velike skladovnice. Pri tem so morali paziti, da jih ni dosegla morebitna narasla voda.
  
  Po vodah so les plavili do žag venecijank, deske in tesan les pa so pozneje povezane v splave prevažali do kupcev na Balkanu. Zanimivo je, da zgodovinski viri znatno prej omenjajo splavarstvo kakor plavljenje lesa, čeprav je gotovo, da je plavljenje starejše od splavarjenja, ker drugače ne bi mogli pripraviti lesa za splave. Na ozemlju Slovenije se plavljenje prvič izrecno omenja šele leta 1551, ko so v Idriji zgradili lesene grablje za zaustavljanje plavljenega lesa. Konec 16. stoletja se prav tako na Idrijskem omenjajo klavže, posebne zapornice, namenjene zbiranju in časovno določenemu izpustu vode v potok, po kateremu so potem plavili les. Plavljenje lesa so poznali tudi na Soči in pritokih, Bači, obeh Sorah, Gradaščici, Zali in Iški, Krki, Meži in Mislinji ter seveda na Savinji in njenih pritokih v zgornjem toku. Tu je bilo dolgo mogoče spraviti les do žag le s plavljenjem. Cesto z Ljubnega ob Savinji do Luč so zgradili šele leta 1900, cesto iz Luč v Solčavo pa le šest let prej.
  
  Sčasoma so se v Zgornji Savinjski dolini izoblikovali strogi zakonski predpisi, ki so opredeljevali možnosti, pravice in obveznosti v zvezi s plavljenjem. Les so plavili v dolžini do 50 km, vse do Letuša. Ocenjuje se, da so med Solčavo in Nazarji s plavljenjem letno prepeljali do 100.000 kubičnih metrov hlodovine. Večji del plavljenja so opravili v spomladanskih mesecih, ko so bili potoki zaradi topljenja snega v visokogorju dovolj vodnati. Plavljenje je navadno trajalo dan ali dva. Glavno nevarnost so predstavljali nepredvidljivi hudi nalivi z naraslimi vodami.
  
  "Plav" je vodil izkušen možak, imenovan "plavmojster". Ta je okrog sebe zbral tudi celotno ekipo, ki je navadno štela med 50 in 60 delavcev. Ti so skrbeli za spuščanje hlodov v vodo, za njihovo usmerjanje v želeno plovno smer, za odpravljanje morebitnih zamaškov (to delo je bilo še posebej naporno in nevarno) ter za končno zaustavljanje, zbiranje in nakladanje lesa na izbrano mesto na bregu. Škodo, ki jo je plavljenje povzročilo na vodnih objektih, so morali poravnati lastniki lesa, ki so se v ta namen povezali v "Plavičarsko zadrugo".
  
  Množična uporaba motornih žag, traktorjev in gozdnih žičnic pri vleki posekanega lesa ter izgradnja gozdnih cest, ki omogočajo spravilo hlodov s tovornjaki, so v zadnjih desetletjih prinesli pravo revolucijo pri delu v gozdu. Stari načini spravila lesa so hitro zamrli in utonili v pozabo. Nanje v gozdovih še spominjajo številni ostanki riž in drč, ki so nevajenim pohodnikom večkrat resna ovira pri prečenju. O zadnjem plavljenju lesa na območju Zgornje Savinjske doline poročajo leta 1948.

• Žagarstvo
  Po zahtevnem spravilu lesa iz gozdov so za potrebe splavarjenja les razžagali na žagah. Prve žage so začele obratovati v 16. stoletju Že viri iz 17. stoletja kot središče žagarske dejavnosti označujejo Ljubno ob Savinji, kjer naj bi vsak tretji tržan posedoval žago. Les so večinoma žagali na žagah venecijankah, ki so bile razmeščene ob umetnih strugah ob Savinji ter za kanali, po katerih je tekla za jezovi zajezena voda.
  
  "Struge" ali mlinščice ob Savinji so skupaj merile okrog 30 km. Na poplavne vode so delovale blažilno. Gostota vodnih obratov v Zgornji Savinjski dolini je bila med največjimi pri nas; en obrat je prišel na vsakih 5,5 kvadratnih kilometrov ozemlja. Precej žag je bilo tudi ob večjih pritokih Savinje Lučnici, Ljubnici, Dreti in Ljubiji v Zgornji Savinjski dolini ter Paki in Hudinji pod južnimi obronki Pohorja. Podobno je veljalo za Dravinjo, pritok Drave. Manjši potoki za pogon žag niso bili dovolj vodnati skozi vse leto. Pozimi so zamrznili, poleti pa večkrat presahnili. Potreba po številnih žagah je zahtevala skrbno vzdrževanje jezov na Savinji in Dreti, kar je bilo še posebno pomembno zaradi dejstva, ker so jih večkrat poškodovali splavi. Do leta 1950 je bilo na Savinji še 22 jezov.
  
  Med svetovnima vojnama, ko je bila trgovina z lesom na vrhuncu, je samo v Zgornji Savinjski dolini stalno ali občasno obratovalo 260 venecijank in devet polnojarmenikov, kar je zaposlovalo okrog 300 delavcev. Lastniki polnojarmenikov so bili veliki lesni trgovci in škofijsko veleposestvo Marijingrad v Nazarjah. Lastniki žag venecijank so bili v glavnem kmetje, katerih gospodarji so trgovali z lesom.
  
  Na eni venecijanki so letno razžagali od 100 do 500 kubičnih metrov hlodovine, izkoristek žaganja pa je bil med 60 in 65 odstoki. Za izmero nažaganega lesa so uporabljali posebno enoto, tako imenovani "žagni flos", ki ga je, odvisno od njihove širine in debeline, sestavljalo določeno število desk. Žagan les, namenjen za splave, je moral biti primerno posušen, zato so deske sproti zlagali v skladovnice, tako imenovane "arpe".V arpi je bilo zloženo do 25 kubičnih metrov lesa. V skrbno napravljenih arpah je lahko les čakal na ugodne prodajne razmere do dve leti. Zdaj so žage na vodni pogon le še etnološka posebnost; sodobne žage namreč poganja elektrika. Še vedno jih najdemo po skoraj vseh krajih na območju Zgornje Savinjske doline. Nekoč je bilo med vodnimi obrati tudi precej mlinov.

• Splavarstvo
  Splavarstvo je dejavnost prevoza lesa na dolge razdalje. Zaradi zahtevnosti je narekovalo svojevrstno tehnologijo in dobro organiziranost. Za prevoz po vodi je moral biti les povezan v ustrezno obliko, neredko skladno z želeno velikostjo plovila, ki sta jo narekovali predvsem hitrost in vodnatost rek. Splavarji so znali spretno izrabljati lastnosti vodnega toka in njegovo moč ter mnogokrat prepeljati splav mimo navidezno neprehodnih tesni z brzicami in drugimi ovirami.
  
  Naši glavni splavarski reki sta bili Drava in Sava s pritokom Savinjo, v katere zgornjem toku je bilo eno najpomebnejših splavarskih izhodišč. Splavarstvo se je razvijalo vzporedno z lesno trgovino, ki je našla tržišče za slovenski les v ravninskih pokrajinah spodnjih Posavja in Podravja v današnji Hrvaški, v Vojvodini, Beogradu in še dlje v Podonavju, vse do Črnega morja.
  
  Značilnosti obeh rek in smer njunega toka so bili za razvoj splavarstva izredno ugodni. Tako Drava kot Sava sta povezovali z gozdovi bogata alpska in predalpska območja z rodovitnimi, a skoraj brezgozdnimi pokrajinami na severu Balkanskega polotoka. S primernim padcem in zadostno količino vode sta omogočali splavarjenje spomladi, poleti in jeseni, le pozimi je bilo obdobje počitka.
  
  Ocenjuje se, da je po obeh rekah v času največjega razcveta odplulo okrog 70 odstotkov letne proizvodnje žaganega in tesanega lesa. Dravski splavi, imenovani šajke, so povprečno vsebovali 90 kubičbih metrov lesa, savinjski, imenovani flosi, pa so bili znatno manjši, v povprečju le 13 kubičnih metrov, kar je tudi posledica manjšega pretoka in večjega strmca Savinje v zgornjem toku. Zato pa so bili savinjski splavi štirikrat bolj številni; leta 1938 je bilo prepeljanih po Savinji in Savi 4900 splavov, po Dravi pa le 1167. Splavarstvo je prinašalo dober zaslužek ter hkrati splavarjem in trgovcem z lesom širilo obzorje. Dolga potovanja so splavarje iz zaprtih "gorjanov" spremenila v odprte ljudi, ki so se na svojih poteh seznanili s številnimi novostmi in jih prinašali v domače kraje.
  
  Čeprav je splavarjenje po Dravi starejše (prvi viri ga omenjajo že leta 1280), tam pa so bile prepeljane tudi večje količine lesa, je za razvoj Zgornje Savinjske doline tolikšnega pomena, da je celotni pokrajini zapustilo neizbrisen pečat. Prodaja in prevoz lesa po rekah sta bila tako razširjena, da je krožila šala, da gredo na splav vsi, razen župnika. Dejavnost je z 2. svetovno vojno, povojno industrializacijo ter preusmeritvijo prometa na železnice in ceste zamrla; zadnji splav po Savinji je odplul na pot leta 1948. Na še vedno živ spomin in svojevrstno nostalgijo po dejavnih "flosarskih časih" opozarja vsakoletna turistično-folklorna prireditev Flosarski bal na Ljubnem ob Savinji, ki jo izvedejo vsak prvi konec tedna v avgustu. Spremlja jo vrsta drugih kulturno-umetniških dejavnosti. Glavni prireditveni prostor je v Vrbju.
  
  Prva omemba splavarjenja na Savinji je iz leta 1478, ko je cesar Franc Friderik III. glavarju v Celju naročil, naj dovoli splavariti po reki le v času, ko je to v navadi, ne pa takrat, ko so lahko zaradi tega prizadeti travniki in druga zemljišča. Sporočilo pove, da so po Savinji splavarili že pred sredino 15. stoletja. Leta 1600 se že navaja naziv za splavarja "flosar". Proti koncu 18. stoletja se omenja splavarjenje na Hrvaško, iz česar je mogoče sklepati, da je bilo prej vezano na krajše razdalje.
  
  Med drugo četrtino 18. stoletja in letom 1840 je glavnina splavov naredila pot do Sremske Mitrovice, med letom 1840 in koncem 19. stoletja so prevladovale vožnje do kraja Cernavoda v Romuniji, že blizu Črnega morja, pozneje pa se je pot skrajšala in je v glavnem vodila do Beograda ter Velikega Gradišta na jugoslovansko-romunski meji. Na to je odločilno vplivala gradnja plovnega prekopa skozi sotesko Đerdap.
  
  Na Hrvaško so poleg lesa na splavih v lesenih sodih vozili apno, namenjeno skladiščem vojaških postojank vzdolž Save. Med Lučami in Spodnjo Rečico so ob Savinji še vedno vidni ostanki številnih apnenic, kjer so nekoč na veliko žgali apno. Od prepeljanega apna so splavarji v Radečah plačevali "mitnino". Na Savinji so splavarji plačevali še tako imenovano vodno mitnino, ki se je zbirala za popravilo s splavi poškodovanih jezov in mostov.
  
  Največ splavov iz tesanih ali žaganih desk so zvezali na obrežju Drete v Bočni in Šmartnem, na bregu Savinje pa na Ljubnem. Ko so splav spravili v vodo, se je imenoval "samec". Upravljala sta ga dva moža, izkušenejši "sprednjek" in učeči se "zadnjek". Krst zadnjekov je tudi osrednja zanimivost prireditve na Ljubnem. O mladih splavarjih poje znana pesem "Flosarska". Ocene govore o vsaj 500 prednjekih in nekaj manj zadnjekih.
  
  Ko se je tok Savinje pri Celju unesel, so dva samca največkrat povezali skupaj, tudi zaradi pestrejše družbe med splavarji. Nastal je splav, imenovan "rogelčan". Pri Rugvici blizu Zagreba so skupaj povezali po dvanajst rogelčanov in nastal je "mitroviški flos", v katerem je bilo povezanih kar 24 samcev. V dolžino je meril 72 in v širino od 16 do 18 m; v njem je bilo do 300 kubičnih metrov lesa. Imel je tudi leseno kabino s preprostim ognjiščem, kjer so si splavarji pripravljali hrano.
  
  Po tovrstnih preureditvah so odvečne fante pošiljali domov. Najbolje so bili plačani tisti, ki so na splavu lahko ostali najdlje, vendar je bilo plačilo tudi za vse druge spodobno. Od konca 19. stoletja so se domov vračali večinoma z železnico in so izstopali na postaji v Šmartnem ob Paki. Voznike mitroviških splavov so imenovali "kormaniže" in ti so domov prinašali največ denarja; tudi celotno pot domov jim je plačal gospodar.
  
  Z razvojem splavarjenja so nastali strogi predpisi, ki so določali minimalno in maksimalno višino voda za plovbo, nujnost medsebojne pomoči ponesrečenim splavarjem, nujnost popravila poškodovanih jezov in obrežnih kašt ipd. Gospodarji so se že leta 1914 združili v "Zgornje-savinjsko plavičarsko in plavbeno zadrugo" s sedežem v Radmirju, splavarji pa so se šele leta 1935 povezali v "Zadrugo splavarjev Savinjske doline" s sedežem na Rečici. Leta 1938 je imela kar 773 članov.

• Menina
  Prostrana visoka planota Menina se pne v jugovzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp in sestavlja njihovo južno obrobje, onstran katerega se pričenja Posavsko hribovje. Njena slemenitev je v smeri zahod–vzhod, v kateri meri dobrih 20 km, v prečni smeri sever–jug pa se razširi le do 10 km. Uravnano ovršje je dolgo okrog 10 km in široko do 5 km. Na severu se strmo vzpenja nad Zadrečko dolino oziroma Gonjegrajsko kotlinico, proti jugu pa se le malo bolj zložno spušča v Tuhinjsko dolino in dolino Motnišnice. Na zahodu sega do prevala Črnivec (902 m), na vzhodu jo med domačini že dolgo prometno pomembna prelaza Slopi (925 m) in Lipa (721 m) razdvajata od precej nižje planote Dobrovlje.
  
  Vršni predeli so v nadmorskih višinah med 1200 in 1500 metrov, zato se tu prepletajo značilnosti visokogorja in sredogorja. Geološko podlago sestavlja okrog 1000 metrov debela plast zgornjetriasnega apnenca in dolomita, na zdajšnje mesto narinjena s severa. Ponekod so krpe vododržnih rdečkastorjavega glinovca in laporja iz spodnje jure, ki zagotavljajo ugodno oskrbo z vodo; nanje je navezano tudi slabih 100 metrov dolgo jezerce Biba.
  
  Nad Gornjim Gradom in na severovzhodni strani planote so ostanki vulkanskih kamnin. V njih in drugih neprepustnih kamninah so se globoko zarezale grape potokov Bočnica, Hudovinc in Voložnica; samo tu so na sicer neposeljeni severni strani samotne domačije, ki segajo navzgor do nadmorske višine dobrih 800 metrov. Tudi na osrednjem delu južnih pobočij raztresene domačije se ne vzpno prek 800 metrov. Bolj gosto je poseljeno jugozahodno obrobje planote, kjer so visoko nad Tuhinjsko dolino tako manjše gruče hiš kot samotne domačije. Tu meja poselitve sega do 900 m visoko.
  
  Največ čistih bukovih sestojev je po ovršju planote, ki ga razčlenjujejo raznovrstni kraški pojavi: vrtače, brezna, suhe doline, žlebiči in tudi kotliči. Najbolj znana udorna vrtača je 30 metrov globoka Jespa, na dnu katere se dolgo zadržuje snežišče, tam sta tudi izrazita toplotni in rastlinski obrat. Pogled iz daljave na ovršje Menine daje vtis, da gre za skoraj ravno gmoto, obiskovalec pa ima vendarle vtis razgibanosti, saj se nad uravnavami pne cela vrsta vzpetin, zaradi značilnih oblik med domačini imenovanih griči. Najvišji vrh Menine je Vivodnik (1508 m) z lesenim razglednim stolpom.
  
  Menina je dobila ime po menihih iz gornjegrajskega benediktinskega samostana, kateremu je skupaj s skoraj vso Zgornjo Savinjsko dolino pripadala kot fevd. V 19. stoletju, ko so bile za cvetoče fužinarstvo potrebne velike količine oglja, je bilo na planoti razvito oglarstvo. Obenem se je razmahnilo delo v gozdu, ki ga je močno olajšala izgradnja gozdnih cest. Njihova izhodišča so tako v Zadrečki kot v Tuhinjski dolini. Najbolj znana pristopa vodita iz Bočne in Cirkuš v Tuhinju.
  
  Proti koncu srednjega veka si je človek na uravnanem ovršju Menine uredil planinske pašnike. Na severni strani so bili v lasti Zadrečanov, na južni pa Tuhinjcev. Slednji so površinsko obvladovali večji del Menine, saj drugih možnosti za poletno pašo niso imeli. Vsega skupaj je bilo na območju Menine 19 planin. Po 2. svetovni vojni so jih opustili šest, pa tudi sicer je število pasoče se živine nazadovalo, zato se je precej pašnikov delno ali v celoti zaraslo z drevjem. V zadnjem času je zaznati rahlo povečevanje števila živine. Na dveh planinah sta zrasla planinska domova; precej je tudi lovskih in gozdarskih koč.

• Dobrovlje
  Dobrovlje so močno zakrasela planota, ki skupaj z Menino v njenem zahodnem nadaljevanju sestavlja jugovzhodno obrobje Kamniško-Savinjskih Alp. Za razliko od še visokogorske Menine je njen značaj že povsem sredogorski. Kljub značilnemu pahljačastemu razraščanju med Gornjegrajsko, Mozirsko in Celjsko kotlino, teče njena slemenitev v smeri od jugozahoda proti severovzhodu; v kateri se tudi postopoma znižuje. Obe najvišji vzpetini, Šentjoški in Tolsti vrh (1077 m), sta v jugozahodnem delu.
  
  Geološko so Dobrovlje nariv, nastal pred približno desetimi milijoni leti. Površje sestavljajo deloma skladoviti triasni apnenci. Zaradi precejšnje čistosti so se na in v njih izoblikovali površinski in podzemeljski kraški pojavi. Med prvimi velja izpostaviti vrtače in suhe doline, preostanke nekdanjih površinskih vodotokov, ki so ob postopnem zakrasevanju izginjali v podzemlje; zdaj voda prihaja na dan na stiku z ilovnatimi nanosi na obrobju dna dolin. Med podzemeljskimi oblikami po pomemnu izstopa 472 m globoko Brezno presenečenj (imenovano tudi Zelena jama), katerega vhod se odpira med obema najvišjima vrhovoma. Je med najglobljimi brezni pri nas, in zanimivo tudi po tem, da je v spodnjem delu izoblikovano na stiku apnenca in andezita, vulkanske kamnine iz terciarja, ki se poleg jurskega keratofirja v zaplatah pojavlja še marsikje na planoti in omogoča površinski odtok posameznih potokov. Neprepustno površje s kislo podlago je privlačno tudi za človeka in njegovo naselitev.
  
  Izmed vseh potokov sta se najdlje v osrčje planote zarezala Mostni in Črni graben. Slednji z globoko vrezano strugo razčlenjuje planoto na višji, bolj zakrasel, bolj gozdnat in redkeje poseljen zehodni del ter nižji, razen v osrčju manj zakrasel, gosteje poseljen in zato bolj izkrčen vzhodni del. Naravno rastje je predgorski bukov gozd, v katerega pa se je pod vplivom človeka vrinila smreka. Ponekod je ta preobrazba dobila že tolikšen obseg, da lahko govorimo o čistih smrekovih sestojih. Bukev se je bolj izrazito ohranila na strminah, kjer še najdemo dokaj čiste sestoje. Zanimivo je, da jeseni v njih že stoletja polharijo moški iz vasi v Zadrečki dolini; lov še ni povsem utonil v pozabo.
  
  Sredi obsežnih gozdov so samotne domačije z zemljišči v zaprtih celkih in manjši zaselki s prevlado odprtih celkov. Poleg dela v gozdu je temelj njihovega preživljanja govedoreja. Dobrovlje so bile poseljene že v srednjem veku, vendar so nekatere odmaknjene domačije s cestami povezali z dolino šele pred desetletjem. Najvišje ležeči kmetiji Planinc in Ptica imata domova na nadmorski višini malo manj kot 1000 metrov.
  
  S samotnimi domačijami je gosteje prepreženo planotasto ovršje v južnem, vzhodnem in severnem delu, medtem ko so strma pobočja na vseh straneh neposeljena. Večja zgostitev ljudi je tudi na južnem vznožju, v zaledju Vranskega. Zaselek vasi Jeronim Ropasija stoji v izredno slikoviti legi na podornem grušču pod skalno steno. Mlajši ljudje iz manjših kmetij so zaposleni v okoliških dolinah, kamor odhajajo po cestah, ki se na dolinsko cestno omrežje priključijo v Šmartnem ob Dreti, Pustem Polju, Nazarjah, Letušu, Podvrhu, Prekopi in na Vranskem. Na ovršju planote je več slikovitih cerkvic; tu sta tudi dva planinska domova. Najbolj znana izletniška točka je Čreta, katere ime spominja na mokroten svet ob izviru, redek pojav sredi zakrasele okolice.

• Spodnja Savinjska dolina
  Čeprav je med domačini pokrajinski pojem Spodnja Savinjska dolina eden najbolje razpoznavnih zemljepisnih izrazov nasploh, se v strokovnih krogih pri njegovi uporabi pojavljajo zadržki. Glavni je dejstvo, da je spodnji del doline ob Savinji šele nizvodno od Celja, kjer se reka prek ozke debri v Posavskem hribovju prebija proti Savi. Torej bi na območju tradicionalnega pojmovanja lahko govorili le o Srednji Savinjski dolini. Med strokovnjaki se uveljavlja pokrajinski izraz Savinjska ravnina, ki med vsemi še najbolj natančno določa obseg pokrajine.
  
  Na zahodu se nad ravnino vzpenjata visoki kraški planoti Menina in Dobrovlje, na severu jo vzdolž skoraj celotne dolžine omejuje Ložniško gričevje in na skrajnem severovzhodu tudi Hudinjsko gričevje, na vzhodu se brez izrazite pokrajinske meje prek Voglajnskega podolja navezuje na Voglajnsko gričevje, na jugu pa se nad ravnino vzdolž celotne dolžine vzpenjajo severni obronki Posavskega hribovja.
  
  Večji, predvsem osrednji del površja sestavljajo debeli prodnati nanosi Savinje ter obeh večjih tukajšnjih pritokov Bolske in Pake, medtem ko je obrobje, zlasti na zahodu in severovzhodu, prekrito z ilovico. Prodnato površje je primerno za poljedelstvo in poselitev, ilovnata območja pa so mokrotna, redkeje poseljena ter porasla s travniki in logi.
  
  Spodnja Savinjska dolina je od nekdaj prometno pomembna. Tod je bila speljana že rimska cesta iz Emone proti Celeji in ob njej so se razvile rimske postojanke. Srednjeveška naselja so nastala v medsebojno enakomerni oddaljenosti na območjih, varnih pred poplavami.
  
  V novejšem času se vse več rodovitnih zemljišč trajno izgublja zaradi pozidave in gradnje kraka avtoceste med Ljubljano in Mariborom ter drugih, magistralnih, regionalnih in krajevnih cest. Glavna železnica je Spodnjo Savinjsko dolino sicer obšla, a so konec 19. stoletja prek nje zgradili progo iz Celja proti Velenju.
  
  Spodnja Savinjska dolina ima dobre razmere za razvoj industrije, zato so, ne le v Celju, temveč tudi v več drugih naseljih (Vransko, Prebold, Polzela, Šempeter v Savinjski dolini, Žalec, Kasaze, Škofja vas, Ljubečna) zrasle tovarne. Hkrati s tem je začelo močno naraščati število prebivalcev, predvsem na račun priseljevanja iz bolj oddaljenih, manj razvitih območij. Zaradi nenehne rasti središča Celja in tudi drugih krajev se je število ljudi v Spodnji Savinjski dolini med letoma 1869 in 1991 povečalo z 20.647 na 75.383.
  
  Prevladuje gručasti tip naselij, vendar je precej tudi obcestnih. Kraji ob cestah se zaradi zidave novih hiš ponekod že zraščajo v dolge, urbanizirane nize. Zunanji pokrajinski videz je vseskozi ostal kmetijski, posebno zunaj somestja Celja. V zadnjem stoletju mu daje izrazit pečat hmeljarstvo, ki se je zaradi ugodnih naravnih razmer, tržne usmerjenosti, strokovnega dela, dobre organiziranosti in uspešnega prilagajanja novostim v pridelovanju razbohotilo skoraj kot monokultura. Med več metrov visokimi hmeljišči so tudi njive z drugimi kulturami; med njimi je vse pomembnejša vloga krmnih rastlin, namenjenih razviti govedoreji.

• Hmeljarstvo
  Ena od najbolj razpoznavnih pokrajinskih značilnosti in dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini je hmeljarstvo. Je najbolj intenzivna poljedelska panoga, namenjena pridobivanju hmeljevih storžkov, ki jih uporabljajo predvsem v pivovarstvu.
  
  Hmelj (Humolus lupulus) izvira iz Azije, kjer so ga poznali že pred našim štetjem. V Evropo so ga ob preseljevanju ljudstev zanesla slovanska plemena. Dokaz za to je skupen izraz v slovanskih jezikih, ki kaže, da so ga poznala že v svoji prvotni domovini. Je zelnata ovijalka iz družine Cannabaceae z življenjsko dobo od 10 do 15 let. Dvospolna rastlina iz korenike vsako leto odžene poganjke, ki jih uporabljajo za njeno razmnoževanje. Hmeljarji gojijo samo ženske rastline, ki edine v času zorenja tvorijo storžke. Pridelujejo le neosemenjeni hmelj. Na lističih storžkov so žleze, ki izločajo lupulin, rumeno smolnato snov močnega vonja in grenkega okusa. Lupulin vsebuje okrog 55 % smole, 10 % grenke snovi in nekaj odstotkov eteričnega olja. Slednje daje pivu aromo, grenka snov mu zagotavlja poseben okus, smola pa onemogoča razvoj mlečnokislih bakterij in tako preprečuje kvarjenje. Za en hektoliter piva je potrebnih okrog 150 gramov hmelja.
  
  Rastlina najbolje uspeva na globokih in primerno zračnih tleh, da se lahko zakorenini do globine dveh metrov, še bolj pomembno pa je ugodno podnebje z zadostnimi (700 do 1400 mm) in prek leta ustrezno razporejenimi padavinami ter dovolj visokimi temperaturami, pri čemer mora biti povprečna mesečna temperatura junija in julija vsaj 18 oC. Letna dolžina sončnega obsevanja mora znašati vsaj 1700 ur.
  
  Najstarejše omembe hmelja na ozemlju Slovenije so v urbarjih iz 12. in 13. stoletja. Takrat je bilo hmeljarstvo razširjeno na posesti freisinških škofov na Škofjeloškem. Pozneje je bilo opuščeno in tudi Valvasor v 17. stoletju pridelovanja hmelja ne omenja. Do 19. stoletja so ljubljanski pivovarji hmelj kupovali na Češkem. V tridesetih letih 19. stoletja se je začela za pridelovanje hmelja zanimati Kranjska kmetijska družba. Prvi nasadi so se pojavili na Dolenjskem. Desetletje pozneje se hmeljarstvo omenja tudi na Štajerskem, kjer se je najprej uveljavilo na območjih Lenarta v Slovenskih Goricah, Gornje Radgone in Šmarja pri Jelšah, zlasti pa v okolici Slovenj Gradca.
  
  Za začetek sodobnega hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini se običajno navaja leto 1876, ko je oskrbnik graščine v Novem Celju nekemu posestniku v Žalcu prinesel sadike nemške sorte “wü rttemberg”. Leta 1880 je bilo ustanovljeno Hmeljarsko društvo s sedežem v Žalcu in s tem je to mesto začelo postajati središče hmeljarstva. Pomembna ločnica je bilo leto 1886, ko so opravili prve poskuse z iz Anglije uvoženo sorto, ki se je pozneje uveljavila pod imenom “savinjski golding”. Šele z njo se je hmeljarstvo v Savinjski dolini dokončno ukoreninilo.
  
  Površina hmeljišč na celotnem Slovenskem Štajerskem se je s 514 ha leta 1892 do leta 1913 povečala na 1629 ha. Takoj po 1. svetovni vojni je močno nazadovala, nato pa je začela hitro naraščati in leta 1928 je bilo zabeleženih okrog 2500 ha, celo nekaj več kot zdaj. Leta 1992 je bilo v vsej Sloveniji 2398 ha hmeljišč, kar je približno 5 % od vseh hmeljišč v Evropi oziroma 3 % od vseh svetovnih hmeljišč. Slovenija je za Nemčijo in Češko tretja najpomembnejša evropska pridelovalka hmelja, svetovno tržišče pa ceni predvsem izjemno kakovost; skoraj 90 % pridelanih količin izvozimo.
  
  Na območju Spodnje Savinjske doline je dobre tri četrtine vseh slovenskih hmeljišč, pomembno so zastopana tudi v Šmarsko-Rogaškem podolju, na Krško-Brežiškem polju in v Zgornji Savinjski dolini, zasledimo pa jih še na območju Radelj ob Dravi, na Dravskem in Ptujskem polju, Kozjanskem, v okolici Novega mesta, Beli krajini, okolici Sevnice in še kje, medtem ko so vsi poskusi v osrednji Sloveniji propadli, v zahodni pa jih nikoli ni bilo.
  
  Pridelovanje hmelja in njegova predelava sta zahtevni opravili, zato so potrebni visoka stopnja specializacije, strokovnosti in dobra organiziranost. Še ne dolgo tega so bili v času pridelovalnih konic potrebni zelo veliki vložki žive delovne sile. Samo obiranje hmelja je vsako leto proti koncu avgusta in na začetku septembra privabilo med 20.000 in 30.000 sezonskih delavk in delavcev iz vzhodne Slovenije, pa tudi iz Medmurja in Hrvaškega Zagorja.
  
  Potrebe po sezonskih delavcih so se močno zmanjšale šele z množičnim uvajanjem sodobne mehanizacije. Ta je olajšala in pospešila predvsem obiranje, saj je en stroj nadomestil približno 600 ročnih obiralcev, s celovito racionalizacijo pa se je število potrebnih ur za obdelavo hektarja hmeljišča zmanjšalo z okrog 4200 na 650. Do napredka je prišlo tudi pri drugih opravilih. Prekopavanje je postalo strojno, nekdanje lesene hmeljevke, po katerih se je vzpenjala rastlina, so nadomestile žice, lesene opornike so že skoraj povsem izpodrinili trajnejši betonski stebriči, z rednimi škropljenji se je zmanjšal učinek škodljivcev, pomemben korak pa je bil narejen tudi z uvajanjem sodobnih sušilnic. S tem je hmeljarska pokrajina kar precej spremenila videz, vendar razsežna hmeljišča Spodnji Savinjski dolini še vedno dajejo neizbrisen pečat.

• Spremembe podnebja v poledeni dobi
  Znano je, da povprečne temperature v novejšem času dokaj hitro naraščajo, kar je brez dvoma tudi posledica učinka tople grede. Vendar je težko reči, v kakšni meri je temperaturna rast posledica delovanja človeka in v kakšni meri nenehno spreminjajočih se naravnih dejavnikov. Že samo skop prerez dogajanja v poledeni dobi pokaže, da so na našem planetu vseskozi živahna podnebna nihanja, ki so v novejši geološki zgodovini pomembno vplivala tudi na življenje človeka.
  
  Zadnja ledena doba je prenehala pred okrog 10.000 leti oziroma okrog leta 8000 pred našim štetjem. Od takrat je temperatura v splošnem rasla vse do maksimuma v tako imenovanem atlantskem podnebnem optimumu, po katerem je ponovno prišlo do splošne ohladitve. Naraščanje temperature je bilo predvsem posledica umikanja ledenih pokrovov v Severni Ameriki in Sibiriji ter gorskih ledenikov v Alpah, Kordiljerah in Himalaji.
  
  Atlantski podnebni optimum je trajal do okrog leta 2000 pred našim štetjem. Takrat so bile na severni zemeljski polobli povprečne letne temperature za okrog 2 do 4 stopinje višje kakor v sodobnosti. Gozd je naglo prerasel severni del Evrope in snežna meja v osrednjem delu celine je bila v primerjavi z zdajšnjo za okrog 200 metrov višja.
  
  Od okrog leta 2000 pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja je bilo razdobje splošnega poslabšanja podnebnih razmer. Najslabše razmere so bile med letoma 900 in 450 pred našim štetjem, kar naj bi bil eden od pomembnih vzrokov za vsesplošno selitev ljudstev. Številna naselja na jezerskih obalah v srednji Evropi so bila poplavljena in opuščena.
  
  Med letoma 400 in 1200 našega štetja je bilo na splošno ugodno podnebje, zato se to odbobje označuje kot drugotni podnebni optimum oziroma mali optimum. V tem času so vikingi leta 870 poselili Islandijo ter med letoma 982 in 984 še Grenlandijo, od koder so pripluli tudi do obal Severne Amerike. Na Grenlandiji so lahko gojili žitarice, pomembni dejavnosti pa sta bili ovčereja in govedoreja. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je bila takrat na Grenlandiji povprečna letna temperatura za okrog 2 do 4 stopinje višja kakor zdaj. V osrednjem delu Norveške je bila zgornja meja poselitve v primerjavi z zdajšnjo višja za 100 do 200 metrov. Med letoma 800 in 1000 se v Angliji omenjajo številni vinogradi, v katerih so pridobivali vino, ki naj bi bilo po kakovosti enakovredno francoskemu. Tudi drugje v zahodni in srednji Evropi je bila meja vinogradov za 4 do 5 stopinj zemljepisne širine severno od zdajšnje, zgornja meja njihovega uspevanja pa je segala za 100 do 200 metrov višje. Zgornja gozdna meja v Alpah je bila do 200 metrov višja kakor danes, kar pomeni, da je bila povprečna letna temperatura v primerjavi z zdajšnjo za vsaj stopinjo višja.
  
  Vendar so se tudi v tem podnebno ugodnem obdobju dogajali nekateri negativni temperaturni odkloni, na kar opozarjajo poročila, da se je v letih 829–830 in 1010–1011 pojavil led na reki Nil pri Kairu, da je v letih 801–802 in 859–860 delno zaledenel severni del Jadranskega morja, da je leta 1048 zamrznil preliv Kattegat med Dansko in Švedsko, od koder so prišla številna volčja krdela, leta 1070 pa je bila reka Ren zamrznjena od januarja do aprila.
  
  Med letoma 1200 in 1400 je bilo v Evropi obdobje izrazite podnebne labilnosti; izmenjevale so se poplave in katastrofalne suše ter ostre in blage zime. Komunikacija med Islandijo in Grenlandijo je bila otežena, med Skandinavijo in Grenlandijo pa takorekoč povsem prekinjena; vikinške kolonije na Grenlandiji so propadale.Vendar podnebje ni bilo vseskozi neugodno. Ugotovljeno je bilo, da je od leta 1128 do 1437 vinska trta rasla v vzhodni Prusiji in Litvi ter na jugu Norveške. V Schwarzwaldu na jugu Nemčije je uspevala do nadmorske višine 780 m, kar je za več kot 200 m višje kot v sodobnosti. Kljub temu je bil to čas splošnega poslabšanja podnebja, zato je vinska trta v Angliji okrog leta 1400 izginila.
  
  Obdobje med letoma 1430 in 1850 velja za malo ledeno dobo. Najhladneje je bilo okrog leta 1550 in v letih 1700–1850. Takrat je bila v Evropi vrsta mrzlih zim. Številni ledeniki so se spustili najnižje v razdobju od zadnje, würmske poledenitve in se na skrajno nizkih točkah zadržali vse do konca 19. stoletja, ko so se zaradi splošnega ogrevanja ozračja začeli znova umikati navzgor. V drugi polovici 19. stoletja je led zatrpal nekatere višje alpske prelaze; razširila se je površina zaledenelega morja v Arktiki.Temperatura vode v Atlantskem oceanu severno od 50 stopinje zemljepisne širine je bila za eno do tri stopinje hladnejša kakor v zadnjih desetletjih. Povečalo se je tudi število zim, ko je zamrznila reka Temza. Na Islandiji so povsem opustili pridelovanje žit, ki so ga v zelo skromnem obsegu obnovili šele po letu 1920. V hladnem obdobju so na Islandiji izginili tudi poslednji gozdovi, ki so se ohranili iz časa bolj ugodnih podnebnih razmer, vendar gre izginotje vsaj deloma pripisati tudi delovanju človeka. Že v 16. stoletju je propadla zadnja vikinška kolonija na Grenlandiji. Ocenjuje se, da je bila v mali ledeni dobi povprečna januarska temperatura v Evropi za 3 do 4 stopinje nižja kot ob koncu 20. stoletja.

• Vlažno obdobje med letoma 5000 in 2400 pred našim štetjem na severu Afrike
  Med letoma 5000 in 2400 pred našim štetjem je bilo na severu Afrike in na Bližnjem vzhodu sorazmerno dolgotrajno obdobje izrazito bolj vlažnega podnebja. V tem času je človek poselil puščavo Saharo in njeno obrobje. Od takrat izvirajo številne slikarije na skalah in v jamah, imenovane piktogrami. Z njihovo pomočjo je mogoče rekonstruirati smeri selitev živinorejcev na območjih, ki so v zdajšnjem času znova neposeljena.
  
  V bistvu je skoraj neverjetno, da je bila največja puščava na svetu še ne tako daleč nazaj v zgodovini območje z neverjetno življenjsko intenzivnostjo. Piktogrami razkrivajo, da se je s paleoklimatskimi spremembami v znatni meri spremenil tudi živalski svet. Tu so živeli sloni, levi, žirafe, antilope, krokodili in še vrsta drugih divjih živali. Domače govedo se je skupaj z njegovimi nomadski lastniki od začetka 6. tisočletja pred našim štetjem z območja Etiopskega višavja razširilo daleč na zahod notranjosti Sahare, ki je imela takrat stepsko podnebje.
  
  Obdobje širjenja puščave, tako imenovane desertifikacije oziroma opuščavljanja se je začelo okrog leta 3000 pred našim štetjem. Življenjske razmere so se poslabšale in živinorejci so Saharo zapustili. Nad v dolino Nila priseljenimi plemeni so zavladali avtokratski faraoni. Okrog leta 3600 pred našim štetjem sta iz Egipta izginila slon in žirafa. Sloni so se še dolgo, vse do obdobja Rimskega cesarstva, obdržali na območju zdajšnje Alžirije; tam jih je dobil Hanibal, ki je z njimi prek Alp vkorakal v osrčje rimske države.