Abecedni seznam vseh gesel

Julij 1999

• Naravni viri
  Naravni viri so naravna bogastva, ki so dostopna za človekovo izrabo in uporabo. Vključujejo energijo, mineralne snovi, rodovitno prst, les, vodno moč, ribe, živali v divjini, naravne lepote itd. Seznam je nepopoln, ker se opredelitev pojma vir neprestano spreminja.
  
  Naravne vire največkrat razčlenjujemo na obnovljive (se obnavljajo in so stalno na voljo, vendar podvrženi delovanju človeka, ki jih lahko primerno izrablja, a tudi povečuje in izboljšuje; mednje spadajo lepa, neokrnjena narava, prsti, gozdovi ipd.), neobnovljive (z izkoriščanjem se njihove zaloge trajno izčrpavajo; mednje uvrščamo rudnine in fosilne energetske vire) in stalne oziroma konstantne (na razpolago so vselej, neodvisno od človekovega delovanja; mednje spadajo na primer sončna, vodna in vetrna energija). 

• Savana
  Savana je značilen rastlinski, podnebni in naravnopokrajinski pas s prevlado odprtega travinja, prepreženega s posameznimi gozdnimi zaplatami, redkim, predvsem sušnoljubnim drevjem in grmičevjem. Razprostranjena je po vlažno-sušnih tropskih območjih z rednim menjavanjem namočenosti v času zenitalnega deževja in sušnosti v vmesnem času. Z oddaljevanjem od ekvatorja se čas obeh deževnih dob krajša (na obeh obrobjih se združita v eno samo deževje) in intenzivnost deževja zmanjšuje, čas vmesnih sušnih obdobij pa se daljša.
  
  Glede na namočenost razlikujemo vlažno ali visokotravno savano (sušna doba je dolga od 2,5 do 5 mesecev), suho ali nizkotravno savano (sušna doba je dolga od 5 do 7,5 mesecev) in savano s trnastim grmičevjem (sušna doba je daljša od 7,5 mesecev).
  
  Savane se širijo med ekvatorialnimi gozdovi in polpuščavami na ogromnih prostranstvih Afrike, Latinske Amerike in severne Avstralije; manj jih je v Aziji. Nekoč so savane imenovali kar tropska stepa. Človek jih je za potrebe kmetijstva že močno preoblikoval in s požigalništvom sčasoma na račun drevja (preživele so predvsem ognjeodporne vrste, kakršen je baobab z debelim lubjem) povečal površine travinja.
  
  Izraz savana je prek španske besede sabana prevzet iz indijanskega jezika aravak na Haitiju, v katerem pomeni ’prostrana ravnica’. 

• Veliki Šumik
  Veliki Šumik v osrčju Pohorja je med našimi najmogočnejšimi slapovi, brez dvoma pa je najmogočnejši slap zunaj karbonatnega površja. Najdemo ga v soteski zgornjega toka potoka Lobnice, ki se pri Rušah izliva v Dravo. Dostop je mogoč po gozdnih cestah, ki pripeljejo na območje Stare Glažute (ime opominja na nekdanjo steklarno), od koder je v sotesko speljana markirana stezica, ki se postopoma spušča. Kdor želi videti vso lepoto slapu, mora zaviti s steze in se previdno približati njegovemu zgornjemu koncu.
  
  Vodni pramen Velikega Šumika se spušča 24 metrov globoko. Večina vode buta ob skoraj navpično prelomno ploskev, ob kateri je kamnito korito najgloblje vrezano. Ob visoki vodi se voda Lobnice v zgornjem delu pahljačasto razpre v širini vsaj 10 m, ko pa je vode manj, se prek stene spuščajo le posamezni vodni prameni. Tik nad sredino tolmuna štrli pokonci nekaj metrov visok kamniti blok, ki večino slapu stisne v ozko skalno korito, od koder pada v tolmun.
  
  Slap je nastal zaradi ob prelomih razpokanega in razdrobljenega tonalita, na Pohorju najpogostejše magmatske kamnine, kar je vodi omogočilo, da je v manj trdni kamnini izdolbla in razširila tudi tolmun. Ob glavni prelomni ploskvi se je desna stran dvigala hitreje kot leva, čemur voda s svojo erozijsko močjo ni sledila, zato ni mogla poglobiti korita. Stena je zato rasla in Lobnica jo je začela preskakovati kot slap. Pod slapom je imela voda spet lažje erozijsko delo.
  
  Slap je na območju pragozda Šumika s prevlado bukovja in jelovja, zato je tu vse polno naravno podrtih dreves, ki otežujejo gibanje. Pragozd je bil z odlokom zavarovan že leta 1967. 

• Novejša naravnogeografska členitev Slovenije
  Naravnogeografske regionalizacije so hvaležna tema geografije, zato ne preseneča, da se je z njimi spoprijelo več naših vodilnih strokovnjakov. V svojih prizadevanjih so se medsebojno oplajali in regionalizacije postopoma izpopolnjevali, kar kaže na nenehen razvoj stroke. Sodobni delovni pripomočki in vse bolj popolna prostorska inventarizacija omogočajo čedalje bolj zapletene analitične postopke, ki v fazi sintetiziranja narekujejo tudi potrebe po izpopolnjevanju regionalizacij.
  
  V novejši naravnogeografski regionalizaciji je skupina avtorjev (M. Gabrovec, D. Kladnik, M. Orožen Adamič, M. Pavšek, D. Perko in M. Topole) izpostavila načela enostavnosti, preglednosti, sistematičnosti in lahke razumljivosti. Plod njihovih prizadevanj je členitev, ki za razliko od večine predhodnih izdvaja le štiri makroregije: Alpski svet, Sredozemski svet, Dinarski svet in Panonski svet. Ena makroregija manj je zato, ker sta visokogorski alpski svet in sredogorski predalpski svet združena.
  
  Makroregionalna členitev temelji na sistemu glavnih reliefnih enot na ozemlju naše države (Alpe, Dinaridi, Panonska nižina) ter na njeni delitvi na glavna podnebna območja: celinsko, gorsko in sredozemsko.
  
  Prednosti te regionalizacije so:
  sorazmerno majhno število mezoregij,
  enotno poimenovanje, ki že v imenih vsebuje izraze, ki opredeljujejo glavne površinske značilnosti posameznih regij (premišljeno uporabljeni pojmi hribovje, gričevje, gorice ali brda, podolje in ravnina),
  uporaba uveljavljenih, širši javnosti znanih pokrajinskih imen,
  sistematično razvrščanje regij na mezoregionalni ravni, kar omogoča medsebojno primerljivost,
  transparentnost, ki omogoča medsebojno združevanje in razdruževanje regij na višjih in nižjih ravneh,
  sklenjenost, saj se ozemlja posameznih regij ne pojavljajo znotraj drugih regij. 

• Tajga
  Tajga je značilen rastlinski, podnebni in naravnopokrajinski pas med polarno gozdno mejo oziroma tundro na severu in stepskim pasom na jugu. Na obeh stikih sta prehodni območji, imenovani lesotundra (tudi gozdna tundra) in lesostepje (tudi gozdna stepa).
  
  Ob tropskem dežnem gozdu je tajga največje sklenjeno gozdnato območje na našem planetu, ki ga sestavljajo prostrani iglasti gozdovi s prevlado smreke, jelke, macesna in bora. Med listavci je najbolj pogosta breza. V gozdovih je obilje živali, med njimi imajo posebno vrednost kožuharji (med njimi zlasti sobol, kuna in lisica), ki jih lovijo lovci zaradi debelega krzna.
  
  Tajga pokriva obsežna zamočvirjena, težko prehodna in le redko poseljena območja na severu Evrazije in Severne Amerike; na južni zemeljski polobli je ni. Pod površjem je bolj ali manj debela plast stalno zamrzlih tal, imenovana permafrost oziroma merzlota. Gre za preostanek ledenodobnega znižanja temperature. Poleti se stali le njegova vrhnja plast do globine dobrega metra, kar otežuje gradnjo prometnic.
  
  Izraz tajga je prevzet iz enake ruske besede v enakem pomenu, kar je verjetno izposojeno iz altajskih jezikov, v katerih izraz pomeni ’skalno gorovje’. Po drugi razlagi je ruska beseda prevzeta iz jakutske besede tajga, ki pomeni ’gozd’.
   
• Splošno o slapovih
  Slapovi so tisti deli v vzdolžnem profilu rek, potokov ali studencev, kjer voda nenadoma pade prek navpične ali strme kamnite pregrade, pri čemer glede na območje nad in pod slapom močno spremeni strmec. Po zunanji podobi so zelo različni. Med seboj se ločijo predvsem po velikosti, vodnatosti, načinu nastanka in razvojno etapo na njihovi življenjski poti. Njihov začetek je lahko zelo različen; enako velja tudi za njihovo razvojno pot. Različne so kamnine, v katerih so nastali slapovi, različna so bila tektonska dogajanja, ki so mnogim slapovom začrtala padec in jih uklenila v prelomne cone. Glede na način nastanka glavna členitev razlikuje naravne in umetne slapove.
  
  V geološki strokovni javnosti razvrščajo slapove glede na nastanek v dve glavni skupini. Prvo sestavljajo tako imenovani znižujoči se oziroma destruktivni slapovi, ki tako ali drugače sami sebe uničujejo, se podirajo, znižujejo in nazadnje preidejo v skočnike. Ti se sčasoma preobrazijo v tesna korita z brzicami in v zadnji fazi v skoraj gladko kamnito strugo. Ker pri vseh znižujočih se slapovih deluje erozija, jih imenujemo tudi erozijski slapovi.
  
  Znižujoči se slapovi se delijo na umikajoče se in dolbeče slapove. Prvi se postopoma pomikajo po strugah navzgor. V različno odporni podlagi mehkejšo kamnino sorazmerno hitro odstranijo, trdnejša kamnina pa se eroziji upira znatno dlje. Ob tem rastejo stopnje in nastajajo slapovi. Pri dolbečih plazovih stopenj ni naredila le vodna erozija, pač pa so pregrade nastale predvsem zaradi tektonskega ali ledeniškega delovanja in posledičnih bolj ali manj odpornih kamninskih plasti in različnih ovir v strugi.
  
  Posebni podskupini znižujočih se slapov sestavljajo obviseli slapovi, nastali na robovih stranskih ledeniških dolin nad glavno ledeniško dolino, in pregradni slapovi, ki padajo prek skalnih podorov, morenskih nasipov ali velikih skalnih blokov, imenovanih balvani oziroma samovnjaki.
  
  Drugo glavno skupino sestavljajo rastoči oziroma konstruktivni slapovi, ki nenehno pridobivajo na velikosti, se širijo in višajo. Ti so mnogo redkejši. 

• Alpski svet
  Alpski svet zavzema 42,1 odstotkov ozemlja Slovenije. Razteza se v severovzhodni in severni Sloveniji in je med vsemi štirimi makroregijami najbolj razgiban, čeprav je nad 1000 metrov vzpetega sveta le 21,8 odstotkov, nad 2000 metrov pa samo okrogel odstotek. Povprečna nadmorska višina je 732 metrov, 135 metrov več od slovenskega povprečja. Iz tega sledi, da je pravega visokogorja razmeroma malo. Več je sredogorskega hribovitega sveta. Tu je tudi največ strmin. Povprečni naklon alpskega sveta je kar 18 stopinj, kar je 5 stopinj več od vrednosti za celo Slovenijo.
  
  V nižjih legah sta dve obsežni ravnini na dnu Ljubljanske in Celjske kotline, mnogo je tudi globokih ledeniško-rečnih in rečnih dolin. Na robovih kotlin so naplavine starejše in bolj sprijete, zato ima vzpeto površje največkrat značilnosti gričevnatega sveta, ki je lahko prepusten ali vododržen. V višjih legah je površje v precejšnjem delu zakraselo. Le na severovzhodu makroregije je prevlada metamorfnih in magmatskih kamnin.
  
  Podnebje je gorsko, z nižjimi temperaturami in z več padavinami glede na okolico. Temperature se z naraščanjem nadmorske višine praviloma znižujejo. Izjema je inverzna plast oziroma plast toplotnega obrata, najbolj izrazita na dnu kotlin. Količina padavin se zmanjšuje v smeri od jugozahoda proti severovzhodu.
  
  Na strminah je na karbonatni podlagi tipična prst rendzina in na silikatni ranker. Drugje je debelina prsti odvisna predvsem od starosti površja in denudacije, zvrst pa od velikosti in litološke sestave delcev v matični podlagi. Prst na širokih terasah v obeh velikih kotlinah je ponekod precej rodovitna, kar omogoča intenzivno kmetovanje, usmerjeno predvsem v živinorejo.
  
  Najbolj razširjeni so bukovi gozdni sestoji, ponekod pomešani z gabrom. Precej je tudi čistih iglastih gozdov, največ smrekovih. Jelka je marsikje pomešana z bukvijo. Značilno je tudi tipično visokogorsko rastje z nekaj sto metrov debelo plastjo ruševja tik nad zgornjo gozdno mejo.
  
  V Alpskem svetu živi 924.174 ljudi ali 47,3 odstotkov od vsega prebivalstva Slovenije. Je nadpovprečno gosto poseljen; poselitvena gostota znaša 108,6 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar gre predvsem na račun obeh velikih ravnin, kjer je izrazito velika. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za 32,8 odstotkov. Glavne dejavnosti so industrija, drobno gospodarstvo, zimski in letni turizem, promet in gozdarstvo. Pomembna sta tudi energetska izraba rek in premogovništvo s termoelektrarnami; drugega rudnega bogastva je malo. 

• Seattle
  Seattle je pomembno pristanišče ob zalivu Puget Sound in gospodarsko središče severozahodnega dela Združenih držav Amerike. S pol milijona prebivalci je največje mesto v zvezni državi Washington oziroma na območju med San Franciscom v Kaliforniji in Vancouvrom v Kanadi.
  
  Ustanovljen je bil šele sredi 19. stoletja, ko so sem preko Skalnega gorovja prišli prvi beli priseljenci. Skromna naselbina je sprva životarila. Glavna dejavnost je bila lesna industrija. Zaradi prevlade moških prebivalcev je na primer eden od ustanoviteljev mesta z Vzhodne obale pripeljal kar 57 nevest. Hiter razvoj ob koncu 19. stoletja je mestu prinesla zlata mrzlica. Takrat je bil Seattle za zlatokope izhodišče za pot proti severu k rudnikom zlata na zahodu Kanade in na Aljaski.
  
  Leta 1916 je v severnih predmestjih William Boeing ustanovil tovarno letal. V šestdesetih letih je bilo mesto gospodarsko povsem odvisno od letalske industrije, saj je bila v njej neposredno ali posredno zaposlena kar četrina aktivnih prebivalcev. V Seattlu je tudi sedež podjetja Microsoft, enega najpomembnejših svetovnih proizvajalcev računalniške programske opreme. Sodobno zasnovo mestnega središča (Downtown) je vzpodbudila svetovna razstava leta 1962. 

• Tundra
  Tundra je značilen rastlinski, podnebni in naravnopokrajinski pas onstran polarne gozdne meje na jugu in med polarnim ledom na severu. Posebno na široko je razprostranjena na severu Sibirije in Kanade, medtem ko jo na južni polobli najdemo le na Antarktičnem polotoku, naravni povezavi med Antarktiko in skrajnim jugom Južne Amerike, ter na samotnih otokih daleč na jugu vseh treh oceanov.
  
  Srednja temperatura najtoplejšega meseca je sicer nižja od 10 stopinj Celzija, a vseeno je dovolj toplote, da se poleti za kratek čas odtaja zgornja plast sicer zamrzlih tal (permafrost oziroma merzlota) in zacvetijo številne cvetice, sicer pa tu "kraljujejo" mahovi, lišaji in insekti.
  
  Glede na prevladujočo zastopanost zvrsti rastja razlikujemo lišajsko, travno, mahovno in zeliščno tundro ter na prehodu v gozdni pas lesotundro, ki jo nekateri imenujejo tudi gozdna tundra.
  
  Zaradi dolgotrajnih mrzlih obdobij so življenjske razmere neugodne. Poseljenost je skrajno redka. Prevladujejo nomadski in polnomadski lovci, ribiči ter rejci severnih jelenov.
  
  Izraz tundra je prevzet iz ruske besede v enakih obliki in pomenu, ta pa je izposojen bodisi iz finskega izraza tunturi v pomenu ’visoka gora brez drevja’ bodisi iz samojedskega izraza duoddar v pomenu ’tundra’.
   
• Julijske Alpe
  Julijske Alpe so obsežna in razvejena visokogorska skupina v severozahodni Sloveniji in severovzhodni Italiji. Samo v Sloveniji merijo 1542 kvadratnih kilometrov in v njih živi 30.664 ljudi. Ob povprečni gostoti poselitve 20 ljudi na kvadratni kilometer se skupno število prebivalcev v zadnjih tridesetih letih skorajda ni spremenilo.
  
  Najvišji vrhovi pogorja iz skoraj izključno karbonatnih kamnin so Triglav (2864 metrov), Špik nad Policami (tudi Montaž, 2753 metrov) in Škrlatica (2740 metrov). Povprečna nadmorska višina slovenskega dela je 1108 metrov, povprečni naklon pa je kar 25,5 stopinj.
  
  Doline v porečjih Save, Soče, Zilje (Gail) in Tilmenta (Tagliamento) so ledeniško preoblikovane. Zlasti v vzhodnem delu mezoregije so obsežne visokogorske zakrasele planote (Pokljuka, Mežakla, Jelovica), porasle z bujnimi iglastimi gozdovi. Z gozdom so porasle kar tri petine površja. Gozdna meja je med 1600 in 1950 metri visoko. Kljub naglemu umikanju še vedno životarita Triglavski in Kaninski ledenik.
  
  Glavne dejavnosti so turizem, industrija, gozdarstvo in živinoreja, navezana na planinsko pašništvo, ki je nekoč imelo mnogo pomembnejšo vlogo. Z izjemo Pokljuke so večinoma gručasta naselja le na dnu dolin, največkrat na robovih njihovih ravnih delov. Pomembnejša središča v Sloveniji so Kranjska Gora, Bohinjska Bistrica, Tolmin, Bovec in Kobarid.
   
• San Francisco
  Mesto San Francisco velja za biser na obali Tihega oceana. Zaradi izredno ugodne naravnogeografske lege, predvsem blagega podnebja in globoko vrezanega morskega zaliva, je bil nastanek mesta in pristanišča nekaj samoumevnega. To še posebno velja za čas po letu 1848, ko je "zlata mrzlica" pritegnila v Kalifornijo oziroma v bližnje gorovje Sierra Nevada na tisoče ljudi, iščočih srečo.
  
  Dejstvo, da mesto stoji na eni od najbolj dejavnih prelomnic sveta (Prelomnica Svetega Andreja), ni motilo tako rekoč nikogar. Potresi in požari so ga nekajkrat hudo prizadeli. Potres z močjo 8,3 stopnje po Richterjevi lestvici je leta 1906 porušil večino lesenih stavb dvomljivega slovesa, posledični trodnevni požar pa je uničenje dokočal. V treh letih so mesto obnovili in posodobili. Nazadnje je potres prizadel San Francisco leta 1989, ko se je delno zrušila tudi konstrukcija mostu Bay Bridge, ki poslovno središče mesta povezuje s satelitskim naseljem Oaklandom na drugi strani Sanfranciškega zaliva (San Francisco Bay).
  
  Še mnogo bolj slovit je most Golden Gate (Zlata vrata), ki mestno središče povezuje z redkeje naseljenim zaledjem severno od zaliva. Južno od mestnega središča je znamenita Silicijeva dolina (Silicon Valley), ki je nekakšen naravni podaljšek Sanfranciškega zaliva proti jugu. V njej so v smeri proti San Joseju številna satelitska naselja (San Mateo, Santa Clara, Palo Alto), kjer je osredotočena industrija vrhunske računalniške tehnologije.
  
  V Sanfranciškem zalivu so trije otočki: Yerba Buena Island (Otok dobre paše), Treasure Island (Otok zakladov) in najbolj slaven med njimi, zloglasni Alcatraz, znan po nekdanjih zaporih, danes pa pomembna turistična točka.
   
• Žita
  Žita so enoletne kulturne rastline iz družine trav (Gramineae) s klasi in lati, namenjene prehrani ljudi in živali. Za prehrano živali se poleg semena oziroma zrnja uporabljajo tudi nedozorele rastline ter slama in koreninice, ki ostanejo po žetvi. Slama se uporablja tudi za nastilj, pridobivanje umetne svile in v pletarstvu. Zaradi velike vsebnosti ogljikovih hidratov imajo žita velik pomen tudi v živilski, kemični in drugih zvrsteh industrije. Iz njih pridobivajo pomembne surovine, na primer škrob, slad, olje, špirit,…; iz njih delajo celo alkoholne pijače.
  
  Glavne zvrsti žit so pšenica, rž, oves, ječmen, koruza, proso, sirek in riž. Mednja prištevajo tudi biološko nesorodno ajdo, pri tipologiji poljščin pa nekateri glede na veliko vsebnost škroba k žitom uvrščajo tudi posamezne metuljnice (leguminoze), med njimi fižol, grah, lečo in sojo, nekateri tudi oljno repico.
  
  Glede na čas sejanja, odvisen od odpornosti posameznih sort, podnebnih razmer in sistema kolobarjenja, razlikujemo ozimna žita (sejejo se jeseni in prezimijo pod snežno odejo), jara žita (sejejo se spomladi in v kratki vegetacijski dobi dozorijo do konca poletja) in presevna žita (lahko se sejejo jeseni in spomladi). Znana je tudi delitev na krušna in prava žita.
  
  Žita spadajo med najstarejše kulturne rastline. Nekatere vrste, ki so jih gojili že v prazgodovinski dobi (na primer pšenica enozrnica, sevka in tudi ajda), so v sodobnosti gospodarsko malo pomembne. Kljub mnogim novim kulturnim rastlinam, je pridelovanje žit povsod po svetu še vedno izjemno pomembno. Z njimi je zasajenih med 60 in 75 odstotkov ornih zemljišč, dajejo od 40 do 70 odstotkov zaužitih kalorij in beljakovin ter prispevajo od 20 do 25 odstotkov v vrednosti svetovne kmetijske pridelave. So predmet živahne mednarodne trgovine in pomembno sredstvo v strateških odnosih.
  
  Izraz žito je prek praslovanske besede žito v enakem pomenu izpeljan iz indoevropskega geihto- v pomenu ’živež, živilo’, izpeljanega iz korena v pomenu ’živeti’. Sopomenka so cerealije.
  
  

Avgust 1999

• Kamniško-Savinjske Alpe
  Kamniško-Savinjske Alpe so obmejna visokogorska skupina v severni Sloveniji. Le majhen delček sega v sosednjo Avstrijo. V Sloveniji merijo 889 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 20.916 ljudi oziroma 23 ljudi na kvadratni kilometer.
  
  Najvišji vrh je Grintovec (2558 metrov), nad 2500 metrov merita še Kočna in Skuta ter nad 2000 metrov še nadaljnjih 25 vrhov. Povprečna nadmorska višina je 958 metrov, povprečni naklona pa 23,3 stopinj. Prevladuje apniško in dolomitno površje z ledeniško preoblikovanimi dolinami v porečjih Savinje, Kamniške Bistrice, Kokre, Tržiške Bistrice in Bele (Vellach). Padavin je manj kot v Julijskih Alpah. Skromen preostanek ledenika je le pod severnim ostenjem Skute. Zaradi nižje lege so z gozdom porasle kar tri četrtine površja.
  
  V osrednjem delu Kamniško-Savinjskih Alp sta zakraseli visokogorski uravnavi Velika planina in Dleskovška planota, dlje na vzhodu in jugovzhodu pa so nekoliko nižje planote Golte, Menina in Dobrovlje. Med njimi je večja uravnava z Zgornjo Savinjsko in Zadrečko dolino, kjer so večji kraji Mozirje, Nazarje, Ljubno ob Savinji, Luče in Gornji Grad.
  
  Glavne dejavnosti prebivalstva so živinoreja s poletnim planinskim pašništvom, gozdarstvo in turizem. V dolinah so predvsem razložena in gručasta naselja, višje na pobočjih pa so skoraj izključno samotne domačije. Kmetija Bukovnik na severni strani Raduhe je s 1327 metri nadmorske višine najvišja domačija v naši državi.
   
• Vancouver
  Vancouver v provinci Britanska Kolumbija velja za zahodno kanadsko okno v svet. Kot pomembno pristanišče na obali Tihega oceana je nastal sredi 19. stoletja, ob končni postaji kanadske čezcelinske (transkontinentalne) železnice. Umestil se je ob ustju reke Fraser, ki se v morje izliva v skrajnem južnem delu mesta. V njem živi 475.000 prebivalcev, v somestju Velikem Vancouvru pa se število povzpne na dober milijon in pol.
  
  Sprva je bilo mesto pomembno središče lesnopredelovalne industrije in podobno kot Seattle izhodišče iskalcev zlata. Ti so od tu proti Aljaski in severu Britanske Kolumbije (Klondike Trail) pluli po Notranjem prelivu (Inside Passage).
  
  Svetovna razstava leta 1986 je svetu pokazala drugačno, bolj sodobno podobo tega velemesta. Danes slovi kot finančno središče in središče kanadske računalniške industrije, obenem pa je izredno pomembno prometno vozlišče za trgovanje z razvitimi in razvijajočimi se pacifiškimi in azijskimi državami. Obenem je turistično najbolj obiskano mesto Kanadskega tihooceanskega oboda (Canadian Pacific Rim), ki ima v zaledju številne pomembne turistične točke, med njimi narodne parke Banff, Jasper in Yoho. Nedaleč nad Vancouvrom je tudi večje zimskošportno središče.
  
   
• Krušna in prava žita
  Krušna so tista žita, iz katerih se z mletjem njihovih plodov v moko dobi surovina za mesenje in peko kruha. Najbolj znani vrsti sta pšenica v toplejših in rž v hladnejših predelih. Kot pomembno krušno žito velja še koruza. Ponekod za pripravo kruha med pšenično moko v manjših količinah (v približnem razmerju 1 proti 20) primešajo riževo moko. Posebne vrste kruha se pripravljajo tudi iz ajdove, ječmenove, ovsene in še nekaterih drugih vrst mok ali njihovih mešanic.
  
  Prava žita so enoletne kulturne rastline iz botanične družine trav, ki se v omenjeno skupino žit uvrščajo zaradi svojevrstnih morfološko-bioloških lastnosti. Prava žita vzklijejo iz večjega števila koreninic, druga pa le iz ene glavne korenine. Pri pravih žitih je na trebušni strani zrna značilna brazdica oziroma udrtinica, ki je pri drugih žitih ni in so zato plodovi pravilneje oblikovani. Stebla pravih žit so opazno razdeljena na navadno 5 členkov, ki jih razdvajajo odebeljena kolenca, medtem ko je od 8 do 16 členov pri steblih drugih žit neizrazitih. Obenem so stebla pravih žit votla ali vsaj deloma izvotljena, medtem ko so pri drugih žitih polna. Glavni predstavniki pravih žit so pšenica, ječmen, rž, oves, pira in sevka. Zanje se pogosto uporabljata še oznaki strna žita in bela žita.
  
   
• Zahodne Karavanke
  Zahodne Karavanke so obmejna mezoregija v severozahodni Sloveniji. Meri 331 kvadratnih kilometrov in v njej živi 29.466 ljudi. Najvišji vrh je Stol (2236 metrov). Povprečna nadmorska višina je kar 1187 metrov in povprečni naklon znaša 25,5 stopinj. Ime Karavanke naj bi izhajalo iz keltske besede "kara wanka", kar naj bi pomenilo ’skalnati travniki’.
  
  Apnenci so le v višjih predelih, nižje prevladujejo metamorfne kamnine. Bolj ledeniško preoblikovana in zato bolj skalnata ter strma so severna pobočja. Prek tega dela Karavank vodijo pomembni cestni prelazi (Korensko sedlo, Ljubelj, Jezerski vrh), pod hribino pa sta zvrtana tudi železniški in cestni predor, ki omogočata še najlažji prehod iz zahodnega dela Slovenije proti severu.
  
  Ob prometu so glavne dejavnosti živinoreja, gozdarstvo (gozd porašča 81 odstotkov površja), turizem in industrija, kar velja še posebno za železarske Jesenice, nesporno središče mezoregije. Tudi sicer je poselitev v obliki gručastih naselij zgoščena v Zgornjesavski dolini. Nad dolinskim dnom prevladujejo razložena naselja in samotne domačije, osredotočeni na prisojnih delih pobočij.
  
   
• Boston
  Boston s 560.000 prebivalci je glavno mesto ameriške zvezne države Massachusetts in pomembno pristanišče na obali Atlantskega oceana. Je eno najstarejših mest v Severni Ameriki, saj so ga že leta 1630 ustanovili angleški puritanci. V mestu se je leta 1773 začela vojna za neodvisnost Združenih držav Amerike, ko so se s tako imenovano "bostonsko čajanko" kolonisti uprli angleški nadvladi.
  
  Pristaniško mesto, ki se razteza ob zalivu Massachusetts, se je prvotno razvijalo kot središče starega industrijskega pasu oziroma kot njegova uvozna luka za surovine. Danes je trgovsko, gospodarsko in kulturno središče Nove Anglije. Znano je po industriji z visoko tehnologijo.
  
  V predmestju Cambridge sta znamenita Harvardska univerza in Tehnološki inštitut zvezne države Massachusetts. V mestnem središču (Downtown) ob pristanišču so značilne visoke stolpnice, kar je posledica zelo dragocenega mestnega prostora, ki zahteva intenziven izkoristek.
   
• Zelenjava
  Med zelenjavo uvrščamo enoletna ali večletna zelišča oziroma njihove sočne, užitne dele, ki so zaradi vsebnosti beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov pomembni za človekovo prehrano v surovem (presna zelenjava), kuhanem in (ali) konzerviranem stanju. Goji se na vrtovih in njivah; nekatere vrste uspevajo tudi v naravi. Prvotno so jo pridelovali na vsaki kmetiji za sprotno domačo rabo, v 19. in na začetku 20. stoletja pa se je razmahnilo obmestno zelenjadarstvo.
  
  Uporabljajo se različni deli rastlin: pri paradižniku, papriki, kumaricah, lubenicah in dinjah na primer plodovi, pri leči in bobu semena, pri krompirju gomolji, pri pesi, repi, korenju, kolerabi, hrenu in redkvicah koreni, pri čebuli in česnu čebulice, pri špargljih in rabarbari stebla, pri cvetači cvetni popki ter pri solati, zelju, špinači in blitvi listi. Pri nekaterih vrstah (na primer zelena, peteršilj, čebula) se lahko užijejo cele rastline, pri nekaterih (na primer fižol, grah, čebula) pa tudi plodovi v različnih razvojnih fazah. Nekatere vrste zelenjave (na primer hren, paprika, peteršilj) spadajo med zdravilne rastline.
  
  Beseda zelenjava je izpeljana iz pridevnika zelen, ki označuje barvo. Kot zelen? je bil v enakem pomenu znan že v praslovanščini in se je razvil iz indoevropske baze g'hel(H)- v pomenih ’svetiti se, zlat, rumen, zelen’.
  
   
• Slovensko prebivalstvo Furlanije - Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi
  Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) iz Trsta je v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta ter Znanstvenim inštitutom Filozofske fakultete v Ljubljani izdal knjigo pokojnega zamejskega raziskovalca Pavla Strajna, ki sta jo uredila in opravila redakcijo besedila dr. Milan Bufon in Aleksej Kalc. Predgovor je prispeval ambasador znanosti dr. Vladimir Klemenčič, upokojeni profesor na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, bibliografijo in citiranje je izpopolnila Ksenija Majovski iz Narodne in študijske knjižnice v Trstu, zemljevidi pa so delo dr. Milana Orožna Adamiča z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani.
  
  Delo je priredba avtorjeve doktorske disertacije, ki je vneti raziskovalec zgodovinskih ter družbenogeografskih in socialnogeografskih vidikov slovenstva v zamejstvu žal ni nikoli dokončal in zagovarjal, saj ga je prehitela neozdravljiva bolezen.
  
  V knjigi se lahko bralec seznani z obilico dragocenih informacij in študijskega gradiva o problematiki etnične, jezikovne in narodnostne identifikacije ter njenega spreminjanja skozi prostor in čas. Z njo povezani problemi v narodnostno mešanih okoljih ostajajo aktualni in za razumevanje preteklosti ter ugotavljanje perspektiv v prihodnosti nadvse pomembni. Še posebno so dognane preučitve mednarodnostnih odnosov med slovenskim življem ter furlanskim prebivalstvom na eni in italijanskim prebivalstvom na drugi strani.
  
  Po delu bodo brez dvoma segli vsi, ki bodo na osnovi njegovih spoznanj dograjevali vedenje o prostoru družbenega in kulturnega stika, v katerem živijo zamejski Slovenci v različnih predelih Italije: na Tržaškem in Goriškem, v Beneški Sloveniji z Rezijo in v Kanalski dolini, v najnovejšem času tudi po Furlanski nižini, še posebno v Vidmu in njegovem bližnjem zaledju. Prav pregledi po posameznih območjih zavzemajo večino knjige na 366 straneh, približno štiri petine.
  
   
• Vzhodne Karavanke
  Vzhodne Karavanke so obmejna gorska skupina v severni Sloveniji. Na naši strani državne meje merijo 300 kvadratnih kilometrov, ki jih poseljuje 11.178 ljudi. Povprečna gostota poselitve je 41 ljudi na kvadratni kilometer. Osrednja prometna os pokrajine je Mežiška dolina.
  
  Prepustni apnenci so le v višjih predelih, nižje prevladujejo vododržne metamorfne kamnine. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m) na Peci. Povprečna višina mezoregije je 919 m. Njen povprečni naklon je z 22,4 stopinjami dokaj velik. Značilna je velika gozdnatost s prevlado iglastih gozdov. Z gozdom je poraslo kar 85,5 odstotka površja. Izkrčena so le gosteje poseljena dolinska dna in krčevine samotnih domačij, ki jih je največ na prisojah. Nad gozdno mejo segata le ovršje Pece, nekako nad nadmorsko višino 1900 m, pa tudi vršni greben Olševe. Ob naglem zaraščanju in napredovanju gozda se je nekoliko navzgor pomaknila tudi gozdna meja.
  
  Najdbe v Potočki zijalki na južni strani Olševe pričajo o zelo stari poselitvi. V višje ležečih dolinah in po pobočjih so prevladujoča oblika poselitve samotne domačije. V Vzhodnih Karavankah so naše najvišje ležeče domačije. Bukovnik s 1327 metri nadmorske višine je sicer že na meji s Kamniško-Savinjskimi Alpami, le 5 metrov nižje pa je postavljena domačija Jekl v zgornjem delu doline Koprivne. Višinska meja obdelanega sveta ponekod sega do 1400 metrov nadmorske višine. V nižje ležečih dolinah prevladujejo razložena naselja, nekaj pa je tudi gručastih. Središči mezoregije z vsega 28. naselji sta Mežica in Črna na Koroškem.
  
  Glavne dejavnosti prebivalstva so industrija, obrt, turizem, gozdarstvo in živinoreja. Do pred kratkim je bilo pomembno okrog dvesto let trajajoče pridobivanje svinca in cinka, ki pa je prenehalo zaradi manjše vsebnosti obeh kovin v lažje dostopni rudnini, veliki globini bogatejših rudišč ter zaradi varovanja okolja. Na območju Vzhodnih Karavank je namreč tudi zloglasna Dolina smrti, kjer je zaradi dolgoletnega zastrupljanja ozračja in tal s strani topilnice v dober kilometer dolgi grapi med Žerjavom in Črno na Koroškem odmrlo skoraj vse rastlinje. Na golem površju se je razbohotila erozija. Po zaprtju obrata se pobočja postopoma obraščajo.
  
   
• Sadje
  Izraz sadje označuje okusne, večinoma sladke plodove kulturnih rastlin. Glavnino se ga poje v surovem stanju, precej se ga konzervira in predela v pijače, uporablja pa se tudi v neživilski industriji. Številne vrste sadnih rastlin izvirajo iz jugozahodne Azije, od koder so jih v Evropo zanesli zlasti v obdobju Rimskega imperija.
  
  Razlikujemo pečkato (jabolko, hruška, kutina, nešplja itd.), koščičasto (breskev, marelica, češnja, višnja, sliva, ringlo itd.), lupinasto (oreh, lešnik, kostanj, mandelj, pistacija, zemeljski orešek itd.), jagodičasto (jagoda, malina, robida, borovnica, brusnica, kosmulja, grozdičje, ribez, murva itd.) in južno (ananas, banana, mango, papaja, pasionka, avokado, agrumi, oljka, kaki, datelj, figa, kokos, kivi, kruhovec itd.) sadje ter bučevke (melona, lubenica, dinja itd.).
  
  Med sadje se uvrščajo tudi kulturne rastline, deli rastlin oziroma njihovi sadeži, iz katerih se pripravljajo različni napitki. Tako rekoč nepogrešljivi v človekovi prehrani so čaj (uporabljajo se vrhnji lističi rastline), kava, kakav in vinska trta.
  
  Beseda sadje je izpeljana iz praslovanskega izraza sad. Ta izhaja iz glagola saditi v enakem pomenu. Prvotni pomen je bil torej ’kar je posajeno, sadika’.
  
   
• Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje
  Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje je 979 kvadratnih kilometrov velika alpska mezoregija v zahodni Sloveniji. Ima 39.343 prebivalcev ob povprečni gostoti poselitve 40 ljudi na kvadratni kilometer. V obdobju med letoma 1961 in 1991 je število ljudi naraslo za 13 odstotkov. Podrobnejša preučitev pokaže, da se je število ljudi povečalo v naseljih na dnu dolin in v manjših kotlinicah, medtem ko je v višjih predelih nad 600 metri praviloma znatno nazadovalo.
  
  Povprečna nadmorska višina je 647 metrov, povprečni naklon pa je, kljub hudim strminam ponekod v Cerkljanskem in Škofjeloškem hribovju, 18,7 stopinje, kar je skorajda enako povprečnemu naklonu vsega alpskega sveta v Sloveniji (18,4 stopinje). Najvišji vrhovi so: v Cerkljanskem hribovju Porezen (1630 metrov), v Škofjeloškem hribovju Blegoš (1562 metrov), v Polhograjskem hribovju Pasja ravan (1029 metrov) in v Rovtarskem hribovju Sv. Trije kralji (884 metrov).
  
  Apnenec in dolomit sta zastopana le v vršnih delih, v podnožjih in nižjih legah pa so zastopane predvsem neprepustne paleozojske usedline, ki se razprostirajo na dobrih dveh petinah površja. Med štirimi hribovji je po geološki sestavi nekakšna izjema Rovtarsko hribovje, kjer je delež površja s prepustnimi karbonatnimi kamninami večji in se proti jugu postopno povečuje.
  
  Glavne prebivalstvene in prometne osi mezoregije so dolini Poljanske in Selške Sore, dolina Cerknice, levega pritoka Idrijce, ter dolini Gradaščice in njenega pritoka Horjulščice. V dolinah prevladujejo gručasta, po nižjih delih pobočij pa razložena naselja. Po krčevinah v višjih legah so raztresene številne samotne domačije. Središča mezoregije z 278 naselji so Žiri, Železniki, Cerkno, Gorenja vas, Polhov Gradec, Horjul in Rovte.
  
  Glavne dejavnosti prebivalstva so industrija, obrt, živinoreja, gozdarstvo in turizem, tudi kmečki. Rudarstvo, zlasti pridobivanje železove rude, je sicer imelo spoštljivo tradicijo, ki je ob čevljarski obrti vzpodbudilo živahno industrializacijo. Sodobno rudarjenje je z zaprtjem rudnika urana na Žirovskem vrhu po dveh desetletjih zamrlo. Pomembna dejavnost je čipkarstvo. Mnogo je počitniških hišic. Največ jih je v Polhograjskem hribovju in na Zaplani, ki spada k Rovtarskemu hribovju.
  
   
• Toronto
  Toronto (ime v jeziku Indijancev Huronov pomeni ’kraj srečanja’) na severnem obrežju Ontarijskega jezera je glavno mesto in najpomembnejše pristanišče kanadske province Ontario. Leta 1793 so ga ustanovili Angleži in se je sprva imenovalo York. Zdajšnje ime je dobilo leta 1834. Med leti 1849 in 1851 ter 1855 in 1859 je bilo glavno mesto Kanade.
  
  Po zgradbeni sestavi je tipično severnoameriško mesto. Okrog po obsegu sorazmerno skromnega poslovnega središča z visokimi stavbami so razvrščeni prometni in industrijski koridor, izobraževalne četrti in obsežna stanovanjska predmestja. V poslovnem središču izstopajo stavbe bank in zavarovalnic, ob njem, nad osrednjo železniško postajo, pa se dviguje 553 m visok televizijski stolp z razgledno ploščadjo, imenovan "The CN Tower".
  
  V zadnjih dveh desetletjih so se v Torontu dogodile velike demografske in v zadnjem času tudi upravne spremembe. Po večletni pripravi je 1. januarja 1998 nastalo novo naselje, imenovano Mesto Toronto (City of Toronto). Na novo poimenovano somestje je nastalo z združitvijo nekoč samostojnih mest Toronto, Etobicoke, Scarborough, York in Borough of East York ter mestne občine Metropolitan Toronto. Skupaj ima več kot 2,3 milijona prebivalcev.
  
  S priseljevanjem se je korenito spremenila sestava prebivalstva po celini rojstva. Pred letom 1961 je bila večina priseljencev iz Evrope (92 odstotkov), zlasti iz Velike Britanije (22 odstotkov). Leta 1961 so bile na prvih desetih mestih držav priseljevanja (z izjemo Združenih držav Amerike na devetem mestu) same evropske države, leta 1990 pa je bilo v ospredju kar devet neevropskih držav: Hongkong, Kitajska, Filipini, Vietnam, Šrilanka, Indija, Jamajka, Gvajana ter Trinidad in Tobago. Med evropskimi državami je v prvi deseterici le Poljska na šestem mestu. Na vrhu držav vseh priseljenih v Toronto sta v ospredju še vedno Velika Britanija in Italija, že na tretjem mestu pa najdemo majhen Hongkong! Velik priliv imigrantov iz Hongkonga je predvsem posledica njegove priključitve h Kitajski.
  
  Velika večina priseljencev je premožnih. Pogoj za njihovo naselitev v Kanadi je namreč denar. Ker ga ti ljudje imajo, zlahka dobijo državljanstvo, na podlagi katerega si kupijo zemljišče z že zgrajeno tipično enodružinsko hišo, večinoma pritlično. To hišo nemudoma porušijo in na istem mestu postavijo po tlorisu enako, a višjo hišo z dvema ali celo s tremi nadstropji v viktorijanskem slogu s stolpiči, okraski in podobnim. Drugi Kanadčani take stavbe slikovito imenujejo "monster-houses" ali po naše "pošastne hiše".
  
   
• Industrijske rastline
  Industrijske rastline so kulturne rastline, ki se uporabljajo kot surovine v nadaljnjem postopku industrijske proizvodnje in predelave. Mednje spadajo tako industrijske poljščine kot grmovnice, pa tudi nekatere drevesne vrste. Grmovnice in drevje so marsikje gojeni kot monokulturni nasadi na plantažah.
  
  Pomembnejše industrijske rastline so tiste, ki se uporabljajo v prehrani (oljarice, rastline za pridobivanje sladkorja, kava, kakav, čaj, cikorija, začimbnice), zdravilne rastline (razna zelišča itd.), insekticidi (piretrum), droge (mak, divja konoplja ipd.), tekstilne rastline (bombaž, lan, juta, konoplja, sisal), rastline za proizvodnjo brezalkoholnih (nekatere vrste sadja, jagodičje) in alkoholnih pijač (vinska trta, hmelj, ječmen, krompir), tobak in kavčukovec. Nekaj je rastlin, ki se deloma uporabljajo neposredno za prehrano, deloma za predelavo v živilski industriji, deloma pa kot pomembne surovine v kemijski industriji. Najbolj znan in uporaben med vsemi je krompir.
  
  Z industrijskimi rastlinami je v svetu zasajenih dobrih 10 odstotkov njiv, v Sloveniji pa samo 4,2 odstotka. Z industrializacijo so se razširile številne umetne snovi, s katerimi se nekatere industrijske rastline lahko deloma nadomeščajo.
  
   
• Velenjsko in Konjiško hribovje
  Velenjsko in Konjiško hribovje je razpotegnjena, 241 kvadratnih kilometrov velika alpska mezoregija v severovzhodni Sloveniji. Ob povprečni gostoti poselitve 175 ljudi na kvadratni kilometer živi v njej 42.329 ljudi. Število prebivalstva je med letoma 1961 in 1991 naraslo kar za 83,8 odstotkov. Najbolj se je povečalo v naseljih na dnu Šaleške doline, ki se jo največkrat enači z dnom Velenjske kotline. Ob tektonskih prelomih na njenem obrobju se pojavljajo nahajališča termalne vode, kar je omogočilo nastanek zdravilišča Topolšice.
  
  Povprečna nadmorska višina mezoregije je 626 metrov. Povprečni naklon je 18,1 stopinje, pri čemer so na eni strani nekatera pobočja zelo strma, na drugi strani pa je kar precej dokaj ravnega površja. Najvišji vrh je Basališče (1272 metrov) na Paškem Kozjaku. Gozdnato, v glavnem apneniško hribovje z raznovrstnimi kraškimi pojavi sestavljajo še Konjiška gora (Stolpnik, 1012 metrov), Stenica (1091 metrov) in hribovje med tektonsko zasnovanima Slovenjgraško in Velenjsko kotlino. Na dnu slednje so debele plasti lignita. V vzhodnem delu mezoregije karbonatne vzpetine od večinoma neprepustnega metamorfnega Pohorja na severu ločuje reliefno izrazito Vitanjsko podolje.
  
  Gospodarsko podobo označujejo precejšnja prometna zaprtost, razvoj premogovništva, energetike in industrije ter kmetijstvo s poudarkom na gozdarstvu, živinoreji in v novejšem času tudi na sadjarstvu. Rudnik lignita se je začel razvijati leta 1887, silovit razvoj pa je doživel v petdesetih letih 20. stoletja. Od leta 1985 se izkop postopoma zmanjšuje. Lignit je namenjen predvsem proizvodnji električne energije v petih blokih šoštanjske termoelektrarne.
  
  Zaradi obsežnega podzemeljskega izkopavanja premoga se okrog 15 kvadratnih kilometrov površja na dnu kotline, med Šoštanjem na zahodu, Velenjem na vzhodu, Pesjem na jugu in Škalami na severu, dokaj hitro ugreza. Zaradi tega so morali številne ljudi preseliti na novo lokacijo, pri čemer je vas Družmirje tako rekoč izginila z zemljevida, kraj Škale pa je skoraj v celoti premeščen na severno obrobje ugrezninskega območja. Nastala so štiri umetna jezera. Najstarejše je Škalsko jezero, s pregrado ločen del Velenjskega jezera, imenovan Turistično jezero, je urejen za potrebe rekreacije, najmlajše Družmirsko jezero pa je s 66 metri globine najgloblje jezero v naši državi. Omeniti velja, da tudi termoelektrarna z izpusti plinov močno obremenjuje okolje.
  
  V mezoregiji je 51 naselij. Razen na dnu kotline, kjer sta obe mesti, Velenje in Šoštanj, prevladujejo razložena naselja in v višjih legah samotne domačije. Velenje je peto največje slovensko naselje in eno tistih, ki so se v obdobju po 2. svetovni vojni najbolj povečala. Še leta 1945 je imelo le status trga, mesto pa je uradno postalo šele leta 1959. Zaradi načrtne pozidave mestnega središča ima v tem delu nekatere značilnosti tako imenovanega vrtnega mesta.
  
   
• Atlanta
  Atlanta, prestolnica zvezne države Georgie, je zgodovinsko središče ameriškega Jugovzhoda, znanega predvsem iz romana Margareth Mitchel “V vrtincu” in mnogih filmskih upodobitev. Mesto ima okrog 400.000 prebivalcev, skupaj s somestjem pa se število povzpne na dobre 3 milijone. Za sodobno generacijo Američanov je Atlanta sinonim za pijačo Coca Colo, telekomunikacijski gigant AT& T in televizijsko družbo CNN. Omenjena podjetja simbolizirajo ameriški način življenja in razmišljanja.
  
  Začetek mesta sega v leto 1814, ko je bila v indijanski vasici na levem bregu reke Chattahoochee postavljena vojaška postojanka. Sprva se je imenovalo Terminus, sredi 19. stoletja pa je po samo dveletnem vmesnem poimenovanju Marthasville dobilo ime Atlanta. Mesto je bilo najprej pomembno železniško vozlišče, vendar je to vlogo kmalu preraslo in se po obdobju industrializacije razvilo v pomembno finančno, trgovsko, izobraževalno, športno in kongresno središče. Tu se je leta 1929 rodil znameniti borec za pravice ameriških črncev Martin Luther King. Leta 1996 je Atlanta gostila 26. poletne olimpijske igre moderne dobe.
  
  Urbana ureditev Atlante odraža miselnost "sodobne Amerike". Obsežni prostori za parkiranje so ob nedeljah povsem opusteli. Življenjski utrip se ob koncu tedna osredotoči v predmestjih in poslovno središče znova zaživi šele v ponedeljek. Izjema so športne dvorane in igrišča, ki obkrožajo poslovno četrt in so zrasli na zemljiščih, ki so bila vse do sedemdesetih let 20. stoletja namenjena industriji. Košarkarska dvorana Georgia Dome z 20.000 sedeži je domače igrišče Jastrebov (Atlanta Hawks), enega od moštev ameriške profesionalne lige National Basket Association (kratko NBA). Predvidoma jo bodo kmalu podrli in na istem mestu zgradili novo s trikrat večjim obsegom.
  
   
• Zdravilne rastline
  Zdravilne rastline so divje in kulturne rastline, ki so zaradi visoke vsebnosti učinkovin v medicini uporabne za zdravila in zdravljenje. Bile so prvi človekovi medicinski pripomočki. Njihova uporaba je temeljila na izkušnjah in je zahtevala natančno poznavanje. Zdravljenje z njimi imenujemo fitoterapija.
  
  Primerne so lahko celotne rastline, večinoma posušene ali mehansko razdrobljene (droge), ali pa le njihovi posamezni deli z določenimi snovmi: zeli, listi, stebla, les, korenine, čebulice, cvetovi, plodovi, semena, skorje, smole, balzam idr. Iz rastlin drog pridobivajo številne učinkovine, predvsem alkaloide, glikozide, saponine, grenčine, strojila, mucine in eterična olja.