Abecedni seznam vseh gesel

Junij 2005

•  Okrogla miza Mesto, reka in razvoj
  Zveza geografskih društev Slovenije vabi, da se udeležite okrogle mize Mesto, reka in razvoj, ki bo v torek, 14. junija 2005 ob 18. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 16 v Ljubljani (vhod poleg trgovine Kod&Kam).
  
  Namen izvedbe je krepitev dialoga med mestno upravo, stroko in uporabniki za bolj kakovostne urbane razvojne rešitve. Na priložnostni razstavi bodo predstavljene nekatere novejše raziskave in predlogi prostorskih ureditev slovenskega glavnega mesta. Uvodne misli bo predstavil mag. Mitja Bricelj, ki bo okroglo mizo tudi vodil.
  
  Vabljeni so vsi, ki jih zanima sodoben strokovni pristop pri načrtovanju vodnega in obvodnega prostora. Morebitne predloge za aktivni nastop (vsebina, ustanova udeleženca, oblika posredovanja) sporočite na elektronski naslov David Bole.
   
• Divja odlagališča odpadkov ogrožajo vodarno Jarški prod
  V Ljubljani je veliko nedovoljenih ali divjih odlagališč odpadkov, ki so nezaželen in moteč del okolja. Prevladujejo odlagališča z mešanimi odpadki lokalnega izvora. Njihova lega je neugodna tako z vidika onesnaževanja voda kot zaradi pokrajinskega videza, ker zmanjšuje kakovost bivalnega okolja.
  
  V občinskem Prostorskem planu iz leta 2002 je med drugim zapisano: »Prioritetna naloga Mestne občine Ljubljana je varna oskrba s pitno vodo, zato je treba prostorski razvoj prilagajati potrebam ohranitve virov pitne vode«. Kljub nekdanjemu prepričanju, da je podtalnica dobro zaščitena pred onesnaženjem, novejše raziskave in redno spremljanje njene kakovosti kažejo prisotnost zdravju škodljivih in drugih nevarnih snovi.
  
  Podtalnica Ljubljanskega polja je najpomembnejši vir pitne vode za oskrbo Ljubljane, saj zagotavlja 90 % potrebne količine. Pitno vodo pridobivajo v vodarnah Kleče, Šentvid, Hrastje in Jarški prod, ki je edino črpališče na levem bregu Save, iz katerega načrpajo dobro desetino potrebne vode za oskrbo mesta. Količina dnevno načrpane vode se bo s priključitvijo novega, četrtega vodnjaka še povečala, saj vodarna Jarški prod zaradi ogrožene kakovosti podtalnice v osrednjem delu Ljubljanskega polja vse bolj nadomešča vodarno Hrastje in prevzema pomembno oskrbovalno vlogo za vzhodni del Ljubljane.
  
  Divja odlagališča odpadkov so nevarna za onesnaženje podtalnice. Na stopnjo ogrožanja vplivajo nekateri naravni dejavniki okolja, kot so velika količina padavin, dobra prepustnost krovne plasti in majhna globina do gladine podtalnice, ter antropogeni dejavniki, zlasti razpršenost divjih odlagališč odpadkov, nepoznavanje sestave odpadkov in pridobivanje gramoza, ki mu sledi zasipavanje nastalih jam z različnim materialom. Na vodovarstvenem območju vodarne Jarški prod so odlagališča odpadkov najbolj pereč problem, saj ga urbanizacija in kmetijstvo manj ogrožata. Odlaganje odpadkov je še posebej intenzivno, ker k temu nečednemu početju »vabijo« neurejenost območja, prometna odmaknjenost in drevesno-grmovna vegetacija.
  
  Vse dosedanje študije o divjih odlagališčih odpadkov v Ljubljani so pokazale, da je na dobra dva kvadratna kilometra velikem območju Jarškega proda osredotočena velika količina odpadkov. Rezultat podrobnega popisa, izvedenega jeseni 2004, je seznam 151 divjih odlagališč, večjih od 1 m3. Njihova skupna površina je 26.273 m2, kar pomeni da je s smetmi prekrit dober odstotek površja. Opravka imamo torej z enim od z odpadki najbolj obremenjenih območij v naši državi.
  
  Prevladujejo majhna odlagališča, saj le štiri presegajo velikost 1000 m2. Ali povedano drugače, na šestih največjih odlagališčih s prostornino več kot 1000 m3 je odvrženih več kot tri četrtine ugotovljenih odpadkov.
  
  Podrobnejša členitev sestave odpadkov je razkrila, da so skoraj tri četrtine gradbenega izvora, šestina je komunalnih odpadkov, medtem ko so druge skupine zastopane le v majhnih količinah. Med vsemi odpadki na Jarškem produ jih spada v skupino nevarnih odpadkov skoraj petina. Glavnino sestavljajo gradbeni odpadki (salonitne plošče, asfalt, steklena volna, katran za izolacijo), desetino pa nevarni industrijski odpadki (deli strojev, industrijska lepila, embalaža barv in topil, plastenke z barvo, motorno olje, razni kovinski sodi z neznano vsebino).
  
  Obrežje Save je prepredeno s številnimi makadamskimi in neutrjenimi potmi, ob katerih je veliko »primernih« mest za nastanek odlagališč odpadkov. Priljubljene lokacije za odlaganje so v tamkajšnjih grmiščih, redkem gozdu in na gozdnem robu; količinsko je v redkem gozdu odloženih več kot 95 % odpadkov. Lokacije odlagališč so očem praviloma skrite.
  
  Zelo vabljivo okolje za kopičenje velikih količin odpadkov so opuščene gramoznice, ki jih je na podrobno preučenem območju kar 22. Med vsemi odlagališči odpadkov jih je v gramoznicah sicer le 38, vendar je v njih nakopičeno kar 31.732 m3 smeti ali skoraj tri četrtine evidentiranih odpadkov.
  
  Med preučenimi odlagališči je 40 polno aktivnih, 44 delno aktivnih in 67 neaktivnih. To kaže na še vedno zelo dejavno dovažanje materiala, čemur gre delno pripisati tudi večje število odkritih odlagališč in večjo količino odkritih odpadkov v primerjavi s predhodnimi študijami.
  
  Za ohranitev zdajšnje ravni kakovosti podtalnice bi bilo potrebno na preučenem območju sanirati vsa divja odlagališča odpadkov. Zaradi velike količine smeti in omejenih finančnih sredstev je nerealno pričakovati, da bi to lahko naredili naenkrat in v zelo kratkem času (naj za ponazoritev navedemo, da so v letih 2000–2004 z vseh odlagališč odpadkov v Mestni občini Ljubljana odstranili skupno 31.627 m3 komunalnih odpadkov). Možna in nujna pa je takojšnja postavitev štirih zapornic na dovozne poti, ki vodijo na najbolj kritična aktivna območja. Predlagano je tudi zaporedje prednostne sanacije, izvedeno na podlagi ocenjene ranljivosti podtalnice, stopnje obremenjevanja odlagališč, estetskega vidika obremenjevanja in terenske presoje možne sanacije. Večina divjih odlagališč odpadkov, potrebnih takojšnje sanacije, je v neposredni bližini vodarne.
  
  Kljub sorazmerno veliki ocenjeni količini nevarnih odpadkov in ne glede na dokaj ugodne rezultate opravljenih kemijskih analiz teh vrst odpadkov (na primer asfalta) se ocenjuje, da bi lahko velik del odlagališč sanirali samo z izravnavo, prekritjem s humusno plastjo in zatravljanjem.
  
  V prihodnje bo potrebno strogo in nepopustljivo preprečevanje odlaganja ter sankcioniranje morebitnih kršiteljev. Zelo koristne bi lahko bile tudi akcije za dvig okoljske ozaveščenosti. Poleg tega bi bilo treba udejaniti takšno prostorsko rabo, ki bo sama preprečevala degradacijo okolja. Neupoštevanje in neuveljavljanje teh dejavnikov je namreč pomemben razlog za neustrezne posege v okolje.
  
  Jarški prod je s Prostorskim planom Mestne občine Ljubljana iz leta 2002 opredeljen kot gozdno območje s poudarjeno ekološko in rekreacijsko vlogo. Na celotnem območju bi lahko uredili sistem pešpoti in kolesarskih stez, kar bi ob ustrezni sanaciji odlagališč povečalo kakovost in privlačnost okolja.
  
  Vzhodni del območja, kjer je vodarna Jarški prod, ponuja idealne možnosti za ureditev vodne učne poti, na in ob kateri bi lahko primerno predstavili več vsebin, na primer črpališče pitne vode, suho strugo nekdanjega rečnega toka, regulacijo rečnega korita, gramoznico s profilom krovne plasti in proda, divje odlagališče odpadkov kot način neustrezne sanacije gramoznice in podobno. Učna pot je ena od zelo uspešnih metod ozaveščanja, saj lahko (zlasti mlademu) obiskovalcu predstavi sanirano degradirano pokrajino kot povsem drugačen prostor, poln privlačnih prvin.
  
  Stalno izobraževanje je pomembno, saj številne analize kažejo, da se praviloma le bolj informirani prebivalci obnašajo do okolja bolj prijazno in so gonilna sila pri preoblikovanju neustreznih vedenjskih vzorcev.
  
  Sorazmerno ugodno kemijsko stanje odpadkov na levem bregu Save nikakor ne sme bili razlog za opustitev ukrepov za nadaljnje preprečevanje onesnaževanja in odpravo že povzročene okoljske škode. Velika ranljivost vodonosnika na tem območju namreč pomeni nenehno grožnjo nenadnega onesnaženja podtalnice.

Oktober 2005

• Ugrezninska jezera v Šaleški dolini
  Jezera v Šaleški dolini so med Slovenci dokaj slabo poznana. Razlog za to je v njihovi mladosti, saj so se jezera antropogenega izvora začela pojavljati šele v bližnji preteklosti. Šaleška dolina ob reki Paki je slovenska posebnost tudi zato, ker je poimenovana po gradu oziroma naselju Šalek in ne po vodotoku, kot je pravilo tako pri nas kot drugje po svetu. Ker je po svojem nastanku kotlina oziroma tektonska udorina, se je za območje med Smrekovcem in Paškim Kozjakom ter med Ložniškim gričevjem in vzhodnimi Karavankami zlasti v strokovni javnosti oprijelo ime Velenjska kotlina.
  
  Šaleška jezera so nastala zaradi izkopavanja lignita, ki ga izkoriščajo že 130 let. Premogovniške ugreznine so nastale sredi dna Šaleške doline, ki je bilo pred tem v prevladudujoči meri v kmetijski rabi, bilo pa je tudi precej gosto poseljeno. Tam, kjer so dandanes jezera, je bilo več podeželskih naselij, ki so delno ali v celoti izginila, na primer Škale, Družmirje in Preloge. Zaradi premogovništva se podoba doline še vedno spreminja, spreminjajo pa se tudi jezera. Zato je pomembno, da se ob podatkih o jezerih (velikost, globina, kakovost) navaja tudi letnica, na katero se ti nanašajo.
  
  Prostornina ugrezninske kotanje je leta 2004 presegla 110 milijonov kubičnih metrov, njena površina pa je bila dobrih 6 kvadratnih kilometrov. Najgloblje dele te kotanje je napolnila voda in nastala so tri jezera, ki zavzemajo približno tretjino prostornine in prav takšen delež površine ugrezninske kotanje. Jezera, ki jih napajajo potoki, so dobila imena po naseljih, ki so se morala umakniti ojezerjevanju (Škalsko jezero, Družmirsko jezero), oziroma po mestu, ki je zaradi premogovništva postalo objezersko naselje (Velenjsko jezero).
  
  Šaleška jezera se po številnih značilnostih med seboj precej razlikujejo. Z razlikami je pogojena tudi različna raba jezer in njihovih bregov. Ker se kotlinsko dno od Šaleka na vzhodu proti Šoštanju na zahodu spušča, so različne tudi nadmorske višine gladine posameznih jezer. Najvišje, na nadmorski višini 372 m, je gladina Škalskega jezera, gladina Velenjskega je šest metrov nižje, še nadaljnjih šest metrov nižje pa je gladina Družmirskega jezera.
  
  Najstarejše je Škalsko jezero, ki se je začelo oblikovati že pred 2. svetovno vojno, a je bilo takoj po njej približno polovico manjše kot danes. Njegova oblika je bolj ali manj dokončna, saj so v tem predelu doline lignit že prenehali izkopavati. Ker je nastajalo v začetni, manj intenzivni fazi razvoja premogovništva v Šaleški dolini, je med vsemi tremi jezeri najmanjše. Meri 17 hektarjev in vsebuje milijon kubičnih metrov vode. Glavna os jezera poteka v smeri vzhod–zahod, razmerje med dolžino in širino je približno 2,3 : 1.
  
  Nastalo je v porečju potoka Lepene. Pojezerje Škalskega jezera meri dobrih 10 km2 in je povečini gozdnato, več kot tretjina (37 %) zemljišč je kmetijskih, poseljuje pa jih okrog 1000 prebivalcev. Razmerje med površinama pojezerja in jezera ni ugodno, saj je jezero glede na površino pojezerja premajhno. Ugodna pa je vodna bilanca jezera, saj se jezerska voda teoretično zamenja več kot petkrat letno. Letno priteče v jezero okrog 5,4 milijone kubičnih metrov vode, od tega prispeva Lepena 3,7 milijone, preostali manjši pritoki pa okrog 0,7 milijonov kubičnih metrov. V jezero načrpajo letno tudi povprečno 0,8 milijonov kubičnih metrov jamske vode, ki je sicer tehnološka, vendar dokaj dobre kakovosti. Preostalih 0,2 milijona kubičnih metrov vode prispevajo padavine. Z jezerske gladine letno izhlapi 944 l/m2 vode, kar za celotno jezero pomeni skoraj 158.000 kubičnih metrov letno.
  
  Jezero blizu nekdanjega središča Škal je bogato z ribami, tako po številu kot po vrstah). Največ je krapov, v njem pa so tudi ostriži, ščuke, somi, tolstolobiki in »ribji drobiž« kot zelenke, rdečeperke, rdečeoke… Škalsko jezero je že dolgo priljubljena rekreacijska točka Velenjčanov. Poleg ribnika in ribiškega doma z restavracijo so v njegovi bližini mestni stadion, konjeniški klub in vadišče za golf. Jezero obkrožajo poti, namenjene sprehajanju, teku in ježi. Zaradi majhnosti jezerska gladina pozimi med vsemi jezeri v dolini najhitreje zamrzne in plast ledu je najdebelejša, zato je tudi priljubljeno naravno drsališče.
  
  Velenjsko jezero je s površino blizu 1,4 kvadratnih kilometrov in prostornino 27,7 milijonov kubičnih metrov največje v Šaleški dolini in med večjimi v Sloveniji. Njegovo pojezerje obsega več kot 20 kvadratnih kilometrov, ki jih poseljuje približno 1500 prebivalcev. Jezero je dolgo 1,4 km in široko 1,3 km. Z globino 55 m je globlje od Blejskega (31 m) in Bohinjskega jezera (45 m), po površini pa je povsem enako Blejskemu, vendar v primerjavi z njim vsebuje dobra dva milijona kubičnih metrov več vode.
  
  Jezerski breg je slabo razčlenjen, zato je jezero skoraj pravilne pravokotne oblike, njegov obseg je dobrih 5 km. Večina obrežja je delno ali povsem umirjena, saj je izkopavanje premoga intenzivno le še pod zahodnim bregom, kjer ugreznino sproti zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom. Pepel je stranski produkt sežiganja premoga v Termoelektrarni Šoštanj. Vsako leto ga nastane okrog 800.000 ton; v preteklosti je bil glavni razlog za onesnaženje Velenjskega jezera. Zasipavanje ugreznine ob njem je pomembno tudi zato, ker se z nasipom vzdržuje pregrada med Velenjskim in Družmirskim jezerom in zagotavlja opora severnemu in južnemu obrobju doline.
  
  Velenjsko jezero ima pritoka Lepeno, ki pred tem napaja tudi Škalsko jezero, in Sopoto. Njegovo padavinsko zaledje meri 20,4 kvadratnih kilometrov. Več kot polovica odpade na škalsko pojezerje, medtem ko obsega porečje Sopote, ki predstavlja neposredno zaledje Velenjskega jezera, le dobrih 7,5 kvadratnih kilometrov. Preostali del pojezerja predstavlja neposredni jezerski breg. Lepena prispeva letno 5,2 milijona kubičnih metrov vode, Sopota pa 3,6 milijonov kubičnih metrov. S padavinami dobi jezero neposredno letno 1,6 milijonov kubičnih metrov vode, z manjšimi vodotoki pa priteče še več kot 11 milijonov kubičnih metrov vode. Jezerska voda se teoretično zamenja šele v dobrih dveh letih. Če odštejemo izhlapevanje, letno iz jezera odteče v Pako 10 milijonov kubičnih metrov vode.
  
  Družmirsko jezero se je pojavilo najpozneje. Sredi Družmirskega polja je začelo nastajati leta 1975. Leta 2003 je obsegalo več kot 55 hektarjev in je vsebovalo skoraj 12 milijonov kubičnih metrov vode. Med vsemi šaleškimi jezeri ima največje pojezerje, veliko več kot 30 kvadratnih kilometrov. Velunja, ki je poleg padavin njegov edini vodni vir, je dovolj vodnata, da se voda v njem teoretično izmenja od dvakrat do šestkrat letno. Kljub temu je njena kakovost vprašljiva. Ker je nad jezerom naselje Gaberke z intenzivnim kmetijstvom, obstaja nevarnost, da se stanje vode še poslabša. Padavine in Velunja prispevajo v jezero povprečno 24,5 milijonov kubičnih metrov vode letno. Če odštejemo izhlapevanje, bi moralo iz Velunje v Pako odteči povprečno 24 milijonov kubičnih metrov vode, vendar je zaradi odvajanja tehnološke vode za potrebe šoštanjske elektrarne in povečevanja prostornine jezera, kar povečuje izhlapevanje, odteče precej manj.
  
  Družmirsko jezero s povprečno globino 24 m velja za najgloblje jezero v Sloveniji. Pod njim in njegovimi bregovi so aktivni rovi Premogovnika Velenje Ima dve jezerski kotanji. Zahodna je manjša in plitvejša (globina manj kot 5 m), večja osrednja kotanja pa ima dve poglobitvi. Največja izmerjena globina znaša 72,8 metrov (leta 2003) Glavna jezerska kotanja poteka v smeri vzhod–zahod in je podobno usmerjena kot kotanja Škalskega jezera. Razmerje med največjo dolžino in širino je 2,2 : 1. Bregovi so nekoliko bolj razčlenjeni kot pri Velenjskem jezeru. Obseg obale je 3,4 km, jezero pa se bo zaradi nadaljnjega izkopavanja lignita še bistveno povečalo. Spreminjalo se bo na vseh straneh, razen na jugozahodni, kjer meji na Šoštanj in Pako. Po načrtih Premogovnika Velenje naj bi leta 2020 obsegalo blizu 1,7 kvadratnih kilometrov, s čimer naj bi tako po površini kot po količini vode postalo največje jezero v Šaleški dolini.

November 2005

• Velika jezera
  Velika jezera v osrednje-vzhodnem delu Severne Amerike so svetovno znana. Njihova geološka podlaga je nastala pred tremi milijardami let v predkambriju, ko so se pojavila stara nagubana gorstva. V paleozoiku je bila večina Severne Amerike pod morjem, kjer so se odloženi delci sprijemali v apnence. Večina apnencev je bila odstranjena v času ledenih dob, ko je pokrajino skoraj v celoti prekrival Arktični ledeni pokrov, ki je poglobil tektonsko nastale kotanje v starih neprepustnih kamninah.
  
  Dandanes je površje v severnem delu pojezerja erodirano vse do stare neprepustne podlage, južne predele pa prekrivajo ledeniški nanosi. Z geomorfnimi procesi je pokrajina sčasoma dobila mehke poteze, tako da je značilno rahlo valovito gričevnato površje, ki se zaradi razbremenjenosti teže nekaj kilometrov debele ledeniške gmote še vedno postopoma dviga.
  
  Nastanek jezer je torej pogojeval umik ledenega pokrova, zato so vsa ledeniškega izvora. Vode s talečega ledu so zapolnile vdolbine pred ledeno kapo, ki je sprva še zapirala pot snežnici proti Zalivu svetega Lovrenca, tako da je jezernica odtekala po porečju Misisipija v Mehiški zaliv. Ob umikanju ledenega pokrova so bila jezera še precej večja kot zdajšnja Velika jezera. Ko se je led umikal, si je voda iz jezer pred približno 10.000 leti utrla pot v severni del Atlantskega oceana, kamor še vedno odteka. Z izjemo eriejske so vse jezerske kotanje kriptodepresije, kar pomeni, da so dna jezer pod gladino svetovnega morja, gladina jezer pa je nad njo.
  
  Jezera so praviloma mlada in kratkotrajna geološka oblika, saj, gledano geološko, obstajajo dokaj kratek čas, tisoč, deset tisoč, morda sto tisoč let. Nastanku sledi obdobje umiranja, saj se njihove kotanje stalno zasipavajo, nekatere hitreje, druge počasneje. Jezera so tipična območja nasipavanja gradiva in tudi Velika jezera niso izjema.
  
  Velika jezera so del porečja Reke svetega Lovrenca. Sestavlja jih sistem z rekami in prekopi povezanih petih jezer, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: Gornje jezero (Lake Superior), Michigansko jezero (Lake Michigan), Huronsko jezero (Lake Huron), Eriejsko jezero (Lake Erie) in Ontarijsko jezero (Lake Ontario). Sem lahko štejemo še Jezero svete Klare (Saint Clair Lake), ki pa je po velikosti precej manjše od ostalih jezer. Skupaj imajo skoraj 16.000 km dolgo obalo in zavzemajo površino 245.000 km2, medtem ko je površina njihovega pojezerja 522.000 km2. Skupaj zadržujejo okoli 23.000 km3 vode, kar je skoraj petina (18 %) od vseh zalog pitne vode na svetu. Odtok jezerske vode iz Velikih jezer je v primerjavi s količino vode v njih sorazmerno skromen.
  
  Gladine jezerske vode so stabilne, z nižki pozimi, ko dotok zmanjša snežni zadržek, in z viški poleti, po spomladanskem deževju. V zadnjih sto letih je opazna težnja naraščanja gladine vseh jezer, in to kljub temu, da se zdaj njihova gladina umetno uravnava s prekopi in vmesnimi zapornicami.
  
  Kot za vsa jezera v zmernem pasu so zaradi specifičnih lastnosti vode, ki ima največjo gostoto pri 4 stopinjah Celzija, tudi za Velika jezera značilna štiri letna obdobja stanja jezerske vode, v katerih se pojavljajo štiri različna stanja navpične temperaturne plastovitosti.
  
  Spomladi se zgornja plast pozimi mrzle vode segreje in pri 4 °C začne toniti, na njeno mesto pa prihaja voda iz nižjih plasti. Tako postane vsa voda v jezerih za nekaj časa enako topla, kar omogoča vetrovom, da vodo popolnoma premešajo. S kisikom bogata voda s površine jezera zamenja vodo na dnu jezer. Takšno stanje imenujemo pomladanska homotermija, za katero je značilna dokaj enaka temperatura vode v celotnem jezeru.
  
  Proti poletju se površinske in obalne vode močno segrejejo. Ker zaradi manjše specifične teže ostajajo na površju, je onemogočeno mešanje z nižjimi vodnimi plastmi. Nastane poletna temperaturna plastovitost. Topla in s kisikom bogata zgornja plast se imenuje epilimnij. Pod njo je mezolimnij ali termoklina, plast z izrazitim padcem temperature, ki preprečuje mešanje epilimnija s hladnejšo spodnjo plastjo vode, imenovano hipolimnij. Plast epilimnija se skozi poletje debeli, dokler ne doseže največje debeline. Te plasti zaradi velike temperaturne razlike med toplo in mrzlo plastjo vode vetrovi ne morejo premešati. Poleti tako mešajo samo epilimnij, ki je edini bogat s kisikom in življenjem.
  
  Jeseni se epilimnij ohladi in ohlajena voda potone, na njeno mesto pa prihaja voda z globin. Pojavi se jesenska homotermija, ki je izrazitejša kot pomladna, ker se voda premešča tako zaradi vetrov, kot zaradi težnosti oziroma njenega tonjenja.
  
  Pozimi nastane zimska plastovitost, saj je vrhnja plast vode s temperaturo pod 4 °C lažja od globlje, manj hladne vode. Zaradi dolge in mrzle zime je voda Velikih jezer večino hladne polovice leta nepremešana, medtem ko kratka in vroča poletja zlasti v severnejših jezerih preprečujejo dolgo poletno "mrtvilo". Povedano pomeni, da je potrebno ves proces letnega življenjskega cikla jezer gledati skozi prizmo bistvenih podnebnih potez.
  
  Podnebje pojezerja ter posledično prsti in rastlinski pokrov zaradi njegove velike površine niso povsod enaki. Po Köppenu ima pojezerje v severnem delu subpolarno podnebje z vegetacijsko dobo, krajšo od štirih mesecev. Proti jugu se vegetacijska doba daljša in povprečne temperature naraščajo, vendar ima zmerno toplo podnebje samo južna obala Eriejskega jezera. Rastlinstvo je skladno s podnebnim tipom. Borealni iglasti gozd na skrajnem severu pojezerja, imenovan tudi južna tajga, proti jugu prehaja v mešani in listnat gozd.
  
  Med vsemi gospodarskimi panogami je od podnebja najbolj odvisno kmetijstvo, ki ima na razpolago največ kmetijskih zemljišč v južnem delu pojezerja. Tu se raztezajo tako imenovani kmetijski pasovi za pšenico, oves, koruzo in mleko (wheat belt, oat belt, corn belt in dairy belt). Pri obravnavi podnebja ni mogoče spregledati prepletanja medsebojnih vplivov med jezeri in podnebnimi značilnostmi, saj jezera kot velikanski sprejemniki oziroma zadrževalniki energije blažijo temperaturne skrajnosti. Ta učinek pa zaradi reliefne odprtosti ni tako izrazit kot bi bil v primeru kotlinske lege.
  
  Velika jezera sestavlja pet hidrografsko povezanih jezer. Največje in najvišje ležeče je Gornje jezero, ki ima povprečno vodno gladino na nadmorski višini 183 m. Njegovo ime je dobesedni prevod iz francoščine izvirajočega imena. S prostornino 12.100 km3 je takoj za Bajkalskim jezerom (23.600 km3) drugi največji svetovni sladkovodni rezervoar. Njegova prostornina je večja od skupne prostornine vseh ostalih jezer, zaradi majhnega odtoka po Reki svete Marije (Saint Mary River) pa se jezerska voda izmenja šele na vsakih 200 let. To pomeni, da vsako onesnaženje jezera povzroči časovno daljše posledice. Na srečo je v zaledju jezera samo 3 % zemljišč namenjenih kmetijstvu, pritisk prebivalstva pa je minimalen, saj tam živi skupaj le 607.000 ljudi. Večino jezerskega zaledja še vedno porašča gozd (91 % površine).
  
  Huronsko jezero je dobilo ime po indijanskem plemenu Huroni. Je drugo največje jezero po površini in tretje po prostornini vodne gmote. Jezerska voda se izmenja na vsakih 22 let. Jezero se členi na glavno kotanjo in Jurijev zaliv (Georgian Bay), ki bi bil lahko glede na velikost samostojno jezero, zato se zanj pogosto uporablja vzdevek "Šesto veliko jezero". Jurijev zaliv je poln otočkov, zato je priljubljeno izletniško območje s številnimi počitniškimi hišicami.
  
  Gladina Huronskega jezera je na isti nadmorski višini kot gladina Michiganskega jezera, na 176 m. Jezeri namreč razdvaja samo 5 km široka zemeljska ožina, imenovana Mackinacova vrata. Ker se skoznja voda pretaka, je gladina obeh jezer izenačena. Na južnem koncu Huronskega jezera se jezernica po Reki svete Klare (Saint Clair River) izliva v manjše in plitvejše Jezero svete Klare (Saint Clair Lake), nakar po reki Detroit odteka v Eriejsko jezero.
  
  Michigansko jezero je dobilo ime po izrazu michigami, ki v jeziku Indijancev Algonkin pomeni 'veliko vodno telo'. Po prostornini je drugo največje jezero in ima okrog 100 let dolgo dobo izmenjave jezerske vode. Dolg vodni zadržek je posledica zelo majhnega dotoka vode v jezero. Velik problem predstavlja dejstvo, da je zaledje jezera eno od najbolj urbaniziranih območij na svetu. Kljub temu ali pa prav zato je Michigansko jezero med vsemi Velikimi jezeri turistično najpomembnejše, zlasti na področju športnega ribolova. Podobno kot v obdobju ledenih dob jezerska voda skozi umetni prekop odteka tudi proti veletoku Misisipiju. Po zaslugi prekopa se je onesnaženost jezera zmanjšala, vendar je zaradi njega prišlo tudi do nezaželenega vdora in širjenja kolonij neavtohtonih zebrastih školjk v povodje Velikih jezer.
  
  Eriejsko jezero je četrto največje po površini, a najmanjše po prostornini vodne gmote. Jezerska kotanja je plitva, saj je povprečna globina vode samo 19 m. Zahodna kotanja jezera je zelo plitva, povprečno globoka le 7,4 m; zaradi pojavljanja nenadnih visokih valov je nevarna za plovbo. Zaradi manjše prostornine se vremenski vplivi hitro odražajo na jezerski gladini, ki pozimi edina med vsemi Velikimi jezeri v celoti zamrzne.
  
  V zaledju Eriejskega jezera je kmetijstvu namenjenih kar 67 % zemljišč, desetina pa jih je pozidana, saj tu prebiva skoraj 12 milijonov ljudi. Zadržek jezerske vode je zelo kratek, niti tri leta, zato se voda v jezeru hitro onesnaži, vendar tudi razmeroma hitro očisti. Onesnaženost jezera zaradi kmetijstva in urbanizacije je bila problematična zlasti pred letom 1970. Bila je tolikšna, da se je junija 1969 vnela gladina reke Cuyahoga, pritoka takrat biološko mrtvega Eriejskega jezera. Oblasti so ukrepale in z velikimi naložbami kritično onesnaženost postopoma odpravile.
  
  Ime Erie v indijanskem jeziku pomeni ime plemena Panter, plemena, ki je naseljevalo južno jezersko obalo. Eriejsko jezero se z nadmorske višine 173 m preliva po 55 km dolgi reki Niagara (Niagara River) v Ontarijsko jezero, ki je na samo 75 m nadmorske višine. Višinsko razliko skoraj stotih metrov reka premaga zlasti v znamenitih Niagarskih slapovih (Niagara Falls), visokih 52 m.
  
  Zadnje jezero v verigi Velikih jezer je Ontarijsko jezero. Izraz Ontario v jeziku plemena Irokezi pomeni 'čudovito jezero'. Jezerska voda se izmenja v šestih letih. Izhod iz jezera zapira 7 zapornic, katerih izgradnja leta 1959 je omogočila otvoritev vodne poti po Velikih jezerih.
  
  Vode Velikih jezer se prek zapornic prelijejo v Reko svetega Lovrenca (Saint-Laurent/Saint Lawrence River), ki se šele po več kot 1500 km dolgem roku izliva v Atlantski ocean, pri čemer premaga zelo skromno višinsko razliko. S tem se potovanje vode Velikih jezer zaključi, gledano z morske strani pa se v Zalivu svetega Lovrenca začenja vodna pot Velikih jezer.
  
  Vodna pot je tako posledica kot eden od vzrokov za nastanek enega od največjih industrijskih in urbaniziranih, pa tudi najbolj razvitih območij na svetu. Ugodne življenjske razmere in gospodarska rast so povzročile tudi porast antropogenih pritiskov na pojezerje. Na začetku 20. stoletja je v njem živelo 10 milijonov ljudi, zdaj pa ga poseljuje več kot desetina prebivalcev Združenih držav Amerike in kar četrtina Kanadčanov, skupaj torej več kot 33 milijonov ljudi.
  
  Povečal se je tudi kmetijski pritisk. Na območju pojezerja sta osredotočena četrtina kanadskega kmetijstva in 7 % kmetijstva ZDA. Seveda se ne sme spregledati pritisk industrije in storitvenih dejavnosti, med katerimi je prostorsko še najbolj obremenjujoč turizem. Pritisk zaledja na kakovost jezerske vode ni enakomeren. Največji je na spodnja tri jezera (Ontarijsko, Eriejsko in Michigansko jezero), precej manjši pa na Gornje in Huronsko jezero.
  
  Pojezerje spodnjih jezer je življenjsko okolje tridesetim milijonom ljudi, zgornjih dveh pa le trem. Podobna razmerja veljajo tudi za kmetijske, industrijske, turistične in druge pritiske v pojezerju, ki so v severozahodnem delu majhni, na jugovzhodu pa izdatni.
  
  Vodna pot Reka svetega Lovrenca–Velika jezera povezuje Atlantski ocean z mestom Duluth v ameriški zvezni državi Minnesoti. Dolga je več kot 3500 km, kar zahteva od 8 do 9 dni neprekinjene plovbe. Odprta je bila aprila leta 1959. Njeni začetki segajo v čas francoskih kolonialistov, ko pred okrog 400 leti Jacques Cartier ni uspel prepluti brzic pri Montrealu. Francozi so namreč želeli odkriti Severozahodni prehod.
  
  Prvi pravi poskusi ureditve poti segajo v leto 1680, ko je francoski častnik Dollier de Casson začel z deli na prekopu v izogib brzicam pri Montrealu. Francozi so ga gradili vse do leta 1733, vendar del niso dokončali. Šele leta 1824 so ga po umiku Francozov dogradili Američani. Prekop je imel 7 zapornic, globino 1,5 m in dolžino nekaj kilometrov. Pred tem in medtem so nekaj manjših prekopov zgradili gorvodno.
  
  Na začetku 19. stoletja je bila zgrajena tudi tako imenovana Ameriška vodna pot, ki je Eriejsko jezero povezala z New Yorkom, kar je resno ogrozilo vlogo Montreala kot vodilnega pristaniškega mesta v pojezerju. To dejstvo je po letu 1833 spodbudilo intenzivnejšo gradnjo prekopov na Vodni poti svetega Lovrenca (Saint Lawrence Waterway). Do sredine 19. stoletja je bila do Eriejskega jezera omogočena plovba ladjam z ugrezom do 2,4 m.
  
  Takrat je gradnjo plovne poti močno pospešila nova konkurenca, železnica. Tako so že do leta 1904 vodno pot do Eriejskega jezera poglobili na standardnih 4,3 m. Dela so potekala tudi na prehodu med Gornjim in Huronskim jezerom. Vse hitrejši gospodarski razvoj in pritiski so zahtevali tudi posodobitev prekopa z višinsko razliko 99,4 m med Eriejskim in Ontarijskim jezerom. 43,5 km dolg Wellandski prekop (Welland Canal) z osmimi zapornicami so poglobili na 7,5 m.
  
  Zatem je gradnja vse do začetka petdesetih let 20. stoletja zastala, nakar sta Združene države Amerike in Kanada sporazumno določili standarde in začeli z novimi deli. Minimalna širina dvonasipnega prekopa je 61 m, enobrežnega pa 91,4 m, medtem ko je minimalna globina 8,2 m. Vodno pot svetega Lovrenca je 25. aprila 1959 odprl ledolomilec D'Iberville.
  
  Zdaj vodna pot omogoča plovbo ladjam dolžine 225,2 m, širine 23,8 m in z ugrezom do 8 m. Pot je odprta od konca marca do konca decembra, od leta 1959 pa so jo zaradi uporabe novih tehnologij, deloma pa tudi zaradi globalnega segrevanja ozračja, uspeli časovno podaljšati za 25 dni na leto.
  
  Pojezerje Velikih jezer še vedno velja za glavno, tradicionalno industrijsko središče Severne Amerike. Kljub novim industrijskim panogam in vse večji terciarizaciji družbe ima še vedno izredno pomemben delež tudi v svetovnem merilu, čeprav ni več v odločilni meri vezano na bližnja naravna bogastva. Ohranitev njegove vloge je omogočila prav dobra prometno-komunikacijska povezava celotnega območja, med drugim tudi poceni vodni transport med pojezerjem in Atlantskim oceanom.