Abecedni seznam vseh gesel

Maj  2004

• Naravne znamenitosti v porečju reke Kolorado
  Nekateri pojavi na zahodu Združenih držav Amerike so po svojem nastanku in zunanji podobi tako izjemni, da so uvrščeni med svetovne znamenitosti. V primerjavi z Velikim koloradskim kanjonom (Grand Canyon), narodnima parkoma Zion in Bryce Canyon, ki jih srečujemo skoraj v vsakem priročniku, in jih tu podrobneje ne predstavljamo, gre za manj znana območja sicer podobnih naravnih pojavov.
  
  Na poti od Salt Lake Cityja proti jugovzhodu do Green River Cityja in Moaba, kjer se začnejo vrstiti naravne zanimivosti, je na precej visokem prelazu Solder Summit treba najprej prečkati gorovje Wasatch Mountains. Isto gorovje se mimo Salt Lake Cityja vleče proti severu in v njem so glavna zimskošportna središča, kjer je pred dvema letoma potekala zimska olimpiada. V olimpijskem središču pa ni mogoče izvedeti, da v Utahu ni malo potomcev slovenskih izseljencev, ki jih najdemo zlasti v rudarskih središčih, kakršno je eden največjih dnevnih kopov bakrove rude na svetu Bingham jugozahodno od Salt Lake Cityja. Močni sledovi Slovencev so tudi v Helperju, premogovnem središču tako imenovanega Carbon Countyja.
  
  Nedaleč od Moaba, stare mormonske naselbine, ki je prerasla v upravno in turistično središča jugovzhodnega dela Utaha, je Arches National Park ali Narodni park naravnih lokov. Naravni loki so nekakšna posebnost tega dela ZDA. Navidez sicer spominjajo na naravne mostove, a slednji nastajajo s pomočjo tekoče vode, medtem ko loki ne. Več kot 200 naravnih lokov v narodnem parku je delo denudacije v najširšem pomenu te besede. Pri njihovem nastajanju so sodelovali številni dejavniki, poglavitni vzrok pa je vzporedna prelomljenost in razpokanost geoloških skladov. Naslednja pomembna lastnost je jurski peščenjak kopnega nastanka, ki v suhem polpuščavskem podnebju zaradi eksfoliacije postopoma razpada.
  
  Eksfoliacija je nekakšno luščenje kamnine v obliki različno velikih kamninskih lusk, ki ga povzročajo razlike v segrevanju in ohlajevanju gole skalne površine, a tudi mehanični vplivi kristalizacije soli v kamnini. Pri tem imata važno vlogo tudi zmrzal in vetrna erozija. Na ta način nastajajo predvsem izbočene, lahko pa tudi vbočene oblike. Tovrstno luščenje postopoma izoblikuje zelo občutljive loke, kakršen je tudi svetovno znani Delicate Arch (Delikatni lok), ki je tudi simbol Utaha.
  
  Na istem območju so nastale še druge posebne oblike, na primer nekakšni naravni labirinti, ki jih sestavljajo v glavnem v isto smer obrnjeni številni ozki prehodi oziroma soteske med tankimi kamnitimi stenami. Tak je labirint Fiery Furnace, kjer pa se obiskovalec seznani še z mnogimi povsem svojskimi pojavi tega območja, kot so "puščavski lak", spodmoli in gobasti osamelci. Puščavski lak je modro črna patina, značilna za gole skalnate površine v puščavskih predelih, kjer se zaradi izhlapevanja na površini izločajo oksidi mangana in železa. Predstavlja učinkovito zaščito pred razpadanjem. Spodmoli in gobasti osamelci nastajajo zaradi večje občutljivosti skladov na zunanje vplive ob lezikah. Ob njih se zato poglabljajo vdrtine v obliki spodmolov ali pa nastajajo osamele skale v obliki skalnatih gob. Pri tem lahko sodeluje tudi vetrna erozija.
  
  Kriptobiotska prst je puščavski ekosistem, znan z mnogih puščavskih območij, toda v Utahu obiskovalca posebej opozorijo nanjo, ker je v parkih strogo prepovedano hoditi zunaj utrjenih poti. Gre za črnkasto tanko skorjo, na primer na peščeni podlagi, ki jo sestavljajo občutljivi organizmi kot so cianobakterije oziroma modrozelene alge, lišaji, mahovi, zelene alge, nižje vrste gliv in bakterije. Kriptobiotska prst je predpogoj za razvoj višjih oblik prsti, predvsem pa za rast zahtevnejših rastlin.
  
  Poglavitni in temeljni geološki dejavnik za nastanek opisanih denudacijskih oblik je precej nenavaden, znan tudi drugod v svetu. V podlagi peščenjakovih skladov so namreč globoko pod površjem debele plasti kamene soli, sadre in kalijeve soli karbonske starosti. Sol je plastična in se zato lahko kopiči na enem mestu, zato sili in pritiska proti površju, kar v krovnih plasteh peščenjaka povzroča dolge vzporedne razpoke, ki omogočajo postopen nastanek mnogih opisanih oblik.
  
  Beli kanjon (White Canyon) zahodno od Blandinga je primer plitve kanjonske doline, izdelane v svetlejših kamninah, ki jo krasijo pravi naravni mostovi, kakršnih smo deloma navajeni tudi pri nas. A tukajšnji mostovi so večinoma zelo vitki, menda med največjimi znanimi v ZDA in na svetu. Kažejo na kombinirani vodnoerozijski in denudacijski nastanek. Navidez se sicer ponuja primerjava z Rakovim Škocjanom na Notranjskem, a Beli kanjon ne pozna kraških pojavov v našem pomenu besede in ne naše vrste kamnin. Tamkajšnji naravni mostovi so sicer lahko nastali v razmerah lokalnega zakrasevanja, ker je prvotno morala obstajati plitva jama, katere strop se je podrl. Drugače taki mostovi ne bi bili mogoči. Zlasti imenitni v tem kanjonu so edinstveni pogledi na mostove iz različnih perspektiv, posebno polpuščavsko in puščavsko rastlinstvo ter sledovi starih indijanskih naselbin na dnu in pobočjih kanjona.
  
  Indijanci so na dnu kanjona za svoja bivališča izrabili večje spodmole in previse, kjer je ohranjeno značilno zidovje. Gre za naselbine Anasazijev, indijanskega ljudstva, ki je nekako od začetka našega štetja naseljevalo širše območje Koloradske planote. Na začetku 13. stoletja so se Anasaziji iz neznanega razloga, verjetno zaradi poslabšanja podnebnih razmer in z njim povezane suše, odselili drugam. Domnevajo, da so njihovi nasledniki Indijanci iz rodu Hopijev. Sledovi Anasazijev so izredno številni, tako v soteskah oziroma v kanjonih, v obliki zgradb v spodmolih in pod previsi, pa tudi na površju. Naselja na površju so verjetno starejša od bolj skritih in od onih na zavarovanih krajih, ko so se bili prebivalci prisiljeni zavarovati pred sovražniki. Najbolj znamenito območje kulture Anasazijev je Mesa Verde na jugozahodu zvezne države Kolorado.
  
  Monument Valley Navajo Tribal Park na nadmorski višini 1695 m je uradno ime Doline spomenikov (indijansko Tse' Bii' Ndzisgaii), ki je posebnost na Koloradski planoti, ker v bližini ni nobenih kanjonov. Imajo jo tudi za eno od osmih čudes sveta. Iz planotaste ravnine se dvigajo številni osamelci, imenovani mesa in but. Ta skrivnostni svet iz temnordečih peščenjakov mogočnih osamelcev imajo v lasti Indijanci plemena Navajo, ki se iz izkupička od vstopnin tudi preživljajo. Po parku ni mogoče pešačiti, pač pa se je mogoče peljati z osebnimi avtomobili v lastni režiji ali z odprtimi minibusi v spremstvu vodnikov. V tem okolju je bilo posnetih več filmov, številne televizijske nadaljevanke in reklame. Vozne poti po parku so naravne in seveda zato tudi primerno prašne.
  
  Nemogoče je reči, kaj je bolj impozantno v tej dolini, ali trije veliki osamelci v neposredni bližini informacijskega središča, imenovani The Mittens in Merick Butte, ali navpične stene, oblikovane kot obraz starega Indijanca ali skupina ozkih stolpov, imenovana Totem Pole. Posebno najvišji in najbolj vitek med njimi je neverjetno delo narave, za katerega se upravičeno vprašaš, koliko časa mu je še usojeno. Dolina spomenikov in njeni številni osamelci so posledica umikanja pobočij ali zadenjske erozije, bolje rečeno zadenjske denudacije. Pomembno vlogo pri ohranitvi enake višine, ki jo ima večina tukajšnjih mes, butov in igel, ima odpornejša vrhnja plast, ki je zaščitila podlago. A pobočja, zgrajena iz mehkejših kamnin, se vztrajno umikajo, s čimer se manjšajo tudi osamelci.
  
  Za Dolino spomenikov, ki je deloma že na arizonski strani, je naravno izhodišče nekaj deset kilometrov oddaljen utaški mejni kraj Mexican Hat ob reki San Juan. Ob cesti med obema krajema je imeniten pogled na podolgovat vulkanski osamelec ali nek, imenovan Alhambra. Neki sootrdeli vrivki magme v premočrtno potekajočih prelomih. Najbolj znan osamelec te vrste na Koloradski planoti je 626 m visoki Shiprock, ki je videti kot velikanska samotna igla, kot kakšen "zmajev hrbet" štrleča iz ravnega površja. Od blizu je mogoče videti, da od njega navzven zvezdasto potekajo ozki pasovi vulkanske kamnine, ki so zapolnili razpoke v kamnini.
  
  Koloradska planota je zelo znana po tej vrsti vulkanskih pojavov, pri čemer gre tudi za učinke selektivne ali izbirne erozije. Vulkanska predornina je namreč precej trša in odpornejša od obdajajočih jo peščenjakovih skladov in se zato ohrani mnogo dlje od mehkejšega okolja. Zato je ponekod nastal posebne vrste inverzni relief, ker plast lave, ki je nekoč pokrivala dno doline ali kotanje, zdaj predstavlja uravnan vrh osamljene planote ali mese. Vulkanskih pojavov na Koloradski planoti ni malo; zaradi večje prelomljenosti jih je največ na njenih robovih. To je povezano z dvigovanjem planote v mlajšem terciarju, ko je magma lahko dosegla bližino površja ali celo površje samo po razpokah, ki so nastajale v tistem času. Tako je mogoče ponekod videti celo stratovulkane. Nedavni vulkanizem dokazujejo tokovi ohlajene lave, prisotni celo na pobočjih Velikega koloradskega kanjona. Zadnji vulkan v tem delu ZDA je bruhal še pred komaj 900 leti.
  
  Iz Mexican Hata z imenitnim kamnitim sombrerom na bližnjem osamelem gričku je samo kratek skok do izjemnega razgledišča, imenovanega Gooseneck ali Gosji vrat. To je za mnoge pisce geoloških in geomorfoloških učbenikov eden od klasičnih primerov ujetih rečnih okljukov ali meandrov. Podobnih razgledišč na nižjo kanjonsko pokrajino je v širši okolici še več. Pogled na kanjonsko pokrajino ob reki pod Gooseneckom že močno spominja na bližino reke Kolorado in njene kanjone.
   
• Algarve
  Portugalske pokrajine Algarve oziroma njenega skrajnega jugozahodnega dela že dolgo ne moremo več imenovati Konec sveta, a popotnik, ki prispe do Rta svetega Vincenta (Cabo de Sao Vicente), razume, zakaj so jo Evropejci nekdaj tako imenovali. Visoki klifi, marsikod previsne stene, mogočni valovi Atlantskega oceana, hladen oceanski veter in brezmejno obzorje na zahodu dajejo občutek, da smo nekje na robu sveta in da je v daljavi le še brezmejna modrina.
  
  Algarve je čudovito raznolika in skrivnostna pokrajina na skrajnem jugu Portugalske, južno od pokrajine Alentejo. Od reke Guadiane, kjer na vzhodu meji s Španijo, sega 150 km proti zahodu do Atlantskega oceana. Proti severu pokrajina polagoma prehaja v gričevnato notranjost, najvišjo točko pa doseže z vrhom Foia (902 m) v hribovju Monchique. Obala je izredno pestra in zanimiva, najbolj turistično privlačna pa je med Albufeiro na vzhodu in Sagresom na zahodu. Tu so mogočni klifi s čudovitimi peščenimi plažami, številne čeri, zalivi in jame.
  
  Podnebje je v bistvu sredozemsko, čeprav Algarve, tako kot celotna Portugalska, ne leži ob obali Sredozemskega morja. Poletja so izrazito suha, padavine pa pogostejše v hladni polovici leta. Zaradi hladnega vetra, ki piha z Atlantika in znižuje temperature, lahko govorimo o posebni različici sredozemskega podnebja.
  
  Za sodobni Algarve je značilna zmes arabske in romanske kulture. Za Arabci oziroma Mavri, ki so tod gospodovali več kot pol tisočletja, so v življenju pokrajine ostali globoki sledovi. Ne kažejo se samo v arhitekturi, temveč tudi v kulturi, jeziku in kulinariki, nenazadnje tudi v samem imenu pokrajine. Arhitekturni pečat, ki so ga v Algarvu zapustili Mavri, je izredno močan, opazen tako v mestih kot na podeželju. Veličastne trdnjave v notranjosti kažejo, kakšno moč so imeli Mavri v času, ko so ga zasedli. Mesta ob obali, med katerimi izstopa slikoviti Olhao, dajejo popotniku vtis, da je prišel na severnoafriško obalo.
  
  Mavri, ki so večinoma egipčanskega izvora, so prišli na Iberski polotok leta 711 in ga zasedli v treh oziroma štirih letih. Pokrajino Algarve so imenovali Al-Gharb, kar pomeni 'Dežela na zahodu'. Vojaška osvajanja so prinesla sicer gorje, a tudi številne novosti, med njimi vodno kolo, namenjeno namakanju polj. Gojili so riž, mandlje in limone, razvijati se je začela tudi obrt.
  
  Južna prestolnica Mavrov na Portugalskem je postalo mesto Silves. Tam so postavili mogočno trdnjavo, ki je danes ena izmed redkih dobro ohranjenih trdnjav v Algarvu. Odprta je za turiste, ki jih je v glavni sezoni vedno dovolj. Zanje sta zanimiva tudi botanični vrt s številnimi rastlinami, ki so jih na Iberski polotok prinesli Mavri, ter mogočni kip Sanča I., kralja Portugalske in Algarva, ki je leta 1189 zasedel in porušil Silves. Z obzidja se odpira prelep pogled na nasade pomaranč in limon, ki obdajajo mesto.
  
  Krščanski odpor proti Mavrom na Iberskem polotoku se je začel že leta 718, vendar je Algarve šele v prvi polovici 13. stoletja osvobodil Sančo I. Potem ko je leta 1189 zavzel Silves, so mesto dve leti pozneje znova zasedli Mavri. Boj proti Mavrom nadaljevala sta Sančova naslednika Afonso II. in Afonso III. Leta 1239 so Portugalci zasedli Taviro, deset let pozneje pa Faro in Silves. S tem se je več kot pol tisočletja dolga mavrska nadvlada v Algarvu končala.
  
  Zgodovino Algarva je močno zaznamoval tudi princ Henrik Pomorščak. Bil je tretji sin portugalskega kralja Janeza I., ki je bil ustanovitelj enega izmed prvih zavezništev v Evropi, in sicer med Portugalsko in Anglijo. Njegovo življenje sta zaznamovali predanost krščanstvu in želja po novih odkritjih.
  
  Iz maščevanja Mavrom je že leta 1415 odvzel Ceuto v Maroku, s čimer so si Portugalci zagotovili pomembno oporišče za trgovanje z Orientom. Henrik je zaradi tega uspeha dobil tudi guvernerstvo nad Algarvom. Leta 1418 je rezidenco preselil iz Viseua v Lagos, kjer je ustanovil svetovno znano pomorsko šolo. Še vedno ni znano, ali je bila v mestu samem ali v njegovi neposredni bližini. V tedanjem času je izobrazila najboljše kartografe, astronome in navigatorje, s čimer je v veliki meri omogočila širitev portugalskega imperija. Lagos je postal središče, od koder so Portugalci začeli napadati Mavre in osvajati nova ozemlja. Zanimivo je, da Henrik Pomorščak sam ni nikoli plul.
  
  Henrikova velika želja je bila, da bi njegovi pomorščaki objadrali Afriko. Ta se mu sicer ni uresničila, so pa na njegovo pobudo Portugalci leta 1419 odkrili Madeiro, leta 1427 Azorske otoke in leta 1457 Zelenortsko otočje. Henrika so med drugim vodili tudi trgovski oziroma gospodarski vzgibi. Do svoje smrti leta 1461 je obvladoval celotno vzhodnoafriško trgovino, tudi tisto s sužnji. Po njegovi smrti leta 1461 so portugalske ladje za nekaj desetletij zastale, dokler ni prestola zasedel kralj Janez II. (1481-1495).
  
  Algarve je tako kot Portugalska velike razvojne spremembe doživel v obdobju po 2. svetovni vojni. Prelomnico v njegovem razvoju pomeni leto 1965, ko so v glavnem mestu Faru odprli mednarodno letališče. Pred tem je bila pokrajina turistično popolnoma nerazvita; hoteli so bili redki, turistične infrastrukture skorajda ni bilo. Lepote in skrivnosti Algarva so bile poznane le redkim tujcem, ki so v ribiških vasicah pritegovali veliko pozornost.
  
  Vstop Portugalske in Španije v takratno Evropsko gospodarsko skupnost leta 1986 je pomenil velike pridobitve, najpomembnejši pa sta turistično tržišče in svež kapital, ki je omogočil hiter razvoj turistične infrastrukture. Posodobljeno je bilo tudi letališče v Faru. Razvoj je bil v marsičem podoben onemu v Španiji. Nastale so številne turistom namenjene stanovanjske soseske, betonske džungle, ki neskladne s kulturnim izročilom kazijo podobo pokrajine. Portugalci so sicer nekajkrat želeli doseči bolj kakovosten turizem z dvigom cen, vendar so tovrstni poskusi vsakokrat povzročili močno nazadovanje števila turistov.
  
  Cestna infrastruktura je omogočila razširitev turizma iz okolice glavnega mesta globlje v notranjosti ter vzdolž obale proti vzhodu in zahodu. Danes lahko Algarve razdelimo na štiri turistične regije, Privetrno obalo, Osrednjo obalo, Zavetrno obalo in Notranjost.
  
  Privetrna obala zajema zahodni del obale Algarva, tja do pristaniškega mesta Portimao. Na tem območju se vrstijo stara pristaniška (Lagos, Sagres) in nekatera industrijska (izstopa Portimao) mesta. Vmes so nova turistična naselja (na primer Praia da Rocha), ki so se razbohotila zaradi razmaha množičnega turizma. Po videzu še najbolj spominjajo na naselja na območju španske Coste Brave. Turistično najbolj privlačni so trdnjava Fortaleza, najmočnejši svetilnik v Evropi, ki stoji na Rtu svetega Vincenta, ter mogočni klifi.
  
  Osrednja obala se širi med Portimaom na zahodu in upravnim središčem Algarveja Faro na vzhodu. Turistično središče tega območja je Albufeira, turistično pomembno vlogo pa ima tudi Faro. V Albufeiro se usmerjajo predvsem britanski, francoski in nemški turisti. Glavno mesto Faro je sodobno mesto, ki je svoj položaj okrepilo predvsem z izgradnjo sodobnega letališča, ki sega v čas začetkov razvoja množičnega turizma. Poleg Albufeire je na tem območju pomembno novejše turistično središče Vilamoura, zgrajeno predvsem s pomočjo zasebnega kapitala.
  
  Zavetrna obala sega od Fara na zahodu do mejne reke Guadiane na vzhodu. Lagune in močvirja, ki prevladujejo v tem delu, za turiste niso privlačni, zato tu ni večjih turističnih naselij. Za številne priobalne otoke južno od Fara sta značilna bogata in raznovrstna živalstvo in rastlinstvo, zato je bil tamkaj ustanovljen naravni park Parque Natural da Ria Formosa. Turiste privlačita tudi mlado mesto Olhao, ki med vsemi algarvskimi mesti po videzu najbolj spominja na severnoafriška arabska mesta, ter zaspano mestece Castro Marin ob meji s Španijo, ki se ponaša s trdnjavama iz mavrskih časov.
  
  Notranjost je v primerjavi z obalnimi regijami turistično bistveno slabše razvita. Še največ turistov obišče nekdanjo mavrsko prestolnico Silves ter hribovje Monchique, bolj redki pa zaidejo tudi v mestece Loule.

 Julij 2004

• Singapur
  Singapur je ena od najbolj nenavadnih držav na svetu. Mnogi tujci ga spoznajo bolj mimogrede, saj prav prek njega potekajo številne letalske povezave med Evropo in Avstralijo ter Evropo in vzhodnoazijskimi državami. Tujca, ki pričakuje kaotičnost azijskih mest, presenetita urejenost in čistoča na vsakem koraku. V mestu je na prvi pogled opazna dediščina Angležev, pa naj si gre za jezik, saj je angleščina jezik sporazumevanja, ali pa za disciplino pred poštnimi in bančnimi okenci, pri vstopanju v mestni avtobus ali v vrsti za taksi. Med mestna prometna sredstva spadajo tudi rdeči nadstropni avtobusi, kakršne poznamo iz Londona in drugih večjih angleških mest.
  
  Singapur je glavno in obenem edino mesto istoimenske državice z vsega 682,3 kvadratnimi kilometri, ki jo poleg glavnega otoka sestavlja še okrog petdeset manjših otočkov. Večji del glavnega otoka je raven, z neizrazitimi vzpetinami, med katerimi najvišja Bukit Timah meri samo 177 m. Glavnina otoka je pozidana. Le manjši del je še močvirnat, ob obali obrasel z mangrovami in v notranjosti porasel z ostanki tropskega gozda. Na otoku je nekaj manjših vodotokov in podzemnih vodnih virov. Večino vode za oskrbo prebivalstva dobivajo iz sosednje Malezije. Podnebje je ekvatorialno z visoko zračno vlažnostjo in z več kot 2500 mm padavinami na leto. Povprečna januarska temperatura je 26 stopinj Celzija, julijska pa le stopinjo višja. Deževna doba traja od novembra do januarja.
  
  Na majhnem prostoru živi dobre štiri milijone ljudi, kar pomeni, da je Singapur ena izmed najgosteje naseljenih držav sveta. Večina prebivalstva je kitajskega porekla, kakšnih 15 % je Malajcev in okrog 6 % Indijcev. Slednji so prišli z angleškimi kolonizatorji, ki so za nekdanje nasade kavčuka in čaja potrebovali izurjene delavce. Zaradi raznovrstne sestave prebivalstva so v Singapurju uradni jeziki mandarinska kitajščina, malajščina, tamilščina in angleščina, ki ima vlogo povezovalnega jezika, razen tega je tudi upravni in trgovski jezik. Osnovnošolsko izobraževanje je brezplačno, stopnja pismenosti (93,2 %) pa med najvišjimi v Aziji.
  
  Sodobno velemesto je eno samo veliko poslovno in nakupovalno središče. Žal nakupovanje v obljubljeni deželi ni nič kaj prijetno in še zdaleč ne tako zelo poceni, kot nekoč. Trgovci so silno prijazni le v primeru, če se jim obeta dobra kupčija, za bolj varčne kupce pa nimajo pretiranega posluha. Pri nakupovanju je potrebna previdnost, saj tudi v razkošnih nakupovalnih središčih cene navadno niso fiksne, zato je pametno vedeti, kakšne so cene drugje po svetu. Spretni trgovci so se pripravljeni pogajati tako za ceno kosa oblačila kot drage tehnične opreme.
  
  Domačine in tujce na vsakem koraku spremljajo opozorila z zagroženimi visokimi kaznimi za raznorazne prekrške. Kazen je potrebno plačati na primer, če vas dobijo z malico v bleščeče urejenem metroju, drastično se kaznuje kajenje v javnih prostorih, svarilom pa ni mogoče uiti niti v javnih straniščih, kjer vas lahko kaznujejo, če po opravljeni potrebi ne potegnete vode! Kljub neobičajnim prepovedim kazni niso simbolične, saj praviloma dosežejo protivrednost vsaj 50.000 slovenskih tolarjev! Kršitelje čaka tudi vzgojna kazen, ki predvideva nekajdnevno čiščenje okolice, kar je okusilo že več sto domačinov. Tovrstni kazni se lahko izognejo le s plačilom globe ali pa morajo nekaj dni prebiti v zaporu, čeprav se sliši nenavadno, na primer zaradi malomarno odvrženega papirja. Oblast bije pravo vojno tudi z žvečilnimi gumiji, katerih prodaja je v državi prepovedana. Precej uspešna je tudi v boju z resnejšimi prestopniki, zato število kriminalnih dejanj v zadnjem času vztrajno nazaduje.
  
  Singapurci se na svojstven način bojujejo tudi s pločevinasto gnečo na mestnih ulicah. V času največjih prometnih konic je potrebno za vožnjo v strogem središču mesta plačati določeno pristojbino. Plačila so oproščeni le tisti, ki imajo polno zaseden avto oziroma se v njem peljejo vsaj štirje potniki. Zato so pred vstopom v mestno središče uredili nekakšna postajališča, kjer vozniki čakajo someščane, ki so namenjeni na isti konec mesta in jim zapolnijo prazne sedeže. Promet skušajo omejiti tudi z visokimi cenami avtomobilov; za njihov nakup je potrebno pridobiti tudi posebno dovolilnico.
  
  Močvirni otok na koncu Malajskega polotoka so vse do 19. stoletja naseljevali le ribiči in pirati. Velike spremembe je povzročil prihod Thomasa Stamforda Rafflesa, odposlanca britanske Vzhodnoindijske družbe. Po njegovi zaslugi so Britanci v dogovoru s sultanom malajske države Johor ustanovili pristanišče in trgovsko postojanko. Leta 1826 je Singapur postal del britanske kronske kolonije in kaj kmalu je prerasel v pomembno središče za izvoz lesa in kavčuka. Pred 2. svetovno vojno so Britanci na otoku uredili svoje glavno pomorsko in zračno oporišče za Daljni vzhod.
  
  Med 2. svetovno vojno so domnevno neosvojljivo trdnjavo zavzeli Japonci in jo obdržali do njenega konca leta 1945. Japonci so otok osvojili zlahka, saj so Britanci pričakovali napad z morja, sovražnik pa jih je presenetil z nebranjene kopenske strani. Leta 1946 je postal Singapur samostojna kronska kolonija, leta 1959 pa avtonomno ozemlje. Štiri leta pozneje je bila ustanovljena neodvisna država Malezija, ki je vključevala tudi Singapur. Singapur s kitajsko večino s takšno federacijo ni bil zadovoljen, zato je državica leta 1965 na obojestransko zadovoljstvo dobila neodvisnost v okviru Britanske skupnosti narodov.
  
  V državici brez naravnih bogastev se je po zaslugi ambicioznega vladnega programa, kljub veliki začetni stopnji brezposelnosti, začel hiter gospodarski vzpon. Že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Singapur postal druga najperspektivnejša azijska država in vzoren model za dežele v razvoju. Davčne olajšave ter politična in socialna stabilnost so pritegnile številna tuja podjetja in tuje investicije; z njihovo pomočjo so nastajala nujno potrebna nova delovna mesta. Veliko so vlagali v elektronsko industrijo in Singapur je zaradi konkurenčnih cen in kakovosti dela postal ena od vodilnih držav na tem področju. Vzporedno z razvojem industrije se je razvijal tudi v eno od vodilnih svetovnih finančnih središč.
  
  Po zaslugi vlade, ki precej strogo nadzoruje tako javno kot zasebno življenje svojih državljanov, je država tako po dohodkih kot po že skoraj brezhibni urejenosti glavnega mesta in okoliških spalnih naselij postala nekakšna azijska Švica. Singapur je eno od najpomembnejših azijskih prometnih vozlišč. Njegovo veliko pristanišče velja za tretje najpomembnejše na svetu in je osrednja oskrbovalna cona vsega jugovzhodnega dela azijske celine.
  
  V pristanišču, ki je med najučinkovitejšimi na svetu, vsak dan pristane več kot petdeset velikih ladij. Na voljo je več kot osemdeset žerjavov, ki noč in dan raztovarjajo velike zabojnike z raznovrstnim blagom.
  
  Pozornost vzbuja tudi veliko sodobno letališče, eno od najpomembnejših letalskih križišč med Evropo, Azijo, Avstralijo in Pacifikom. Singapur se razvija tudi v pomembno telekomunikacijsko križišče, ki s svetom komunicira prek satelitov, krožečih nad Tihim oceanom. Razmišljajo tudi o kabelski povezavi.
  
  Singapursko gospodarstvo temelji predvsem na trgovini, bančništvu, lahki in predelovalni industriji ter turizmu. Poljedelstvo in živinoreja sta skromna in še zdaleč ne zadoščata potrebam prebivalstva. Singapur je tudi med večjimi svetovnimi izvozniki orhidej in drugega tropskega cvetja, ter akvarijskih rib.
  
  Stopnja brezposelnosti je le 2,6 %. Dela je dovolj za vse, ki le hočejo delati! Za težka in umazana dela, ki jih Singapurci nočejo več opravljati, zaposlujejo delavce iz sosednjih držav.
  
  Za razliko od drugih azijskih dežel je tukajšnja kontrola rojstev še preveč uspešna, zato število rojstev že vrsto let nazaduje. Načelo "dva sta dovolj" se je tako močno zakoreninilo, da morajo oblasti izobražene ženske, ki si želijo ustvariti kariero, prepričevati, naj se vendarle odločijo za rojstvo otrok. Višja kot v sosednjih državah je tudi pričakovana življenjska doba; za moške je 76,4 in za ženske 80,4 let.
  
  Visoke stanovanjske zgradbe, ki v svetu dobivajo negativen prizvok, so v Singapurju še vedno priljubljene, verjetno tudi zaradi omejenega prostora. Kljub visokim cenam stanovanj ima večina državljanov stanovanja, v katerih prebivajo, v lasti. To jim omogočata sistem državnih subvencij in namensko varčevanje, v katerega se morajo vsi zaposleni obvezno vključiti. Vsem zaposlenim pri izplačilu odbijejo 20 % prisluženega denarja, ki se vlaga v zakonsko določen pokojninski sklad. Tega vodijo racionalni ekonomski strategi, ki z razpršenostjo naložb skrbijo za njegovo plemenitenje in varnost. Ljudje z denarjem, kljub za ta del Azije dobremu zaslužku, skrbno ravnajo.
  
  Vlada si na vso moč prizadeva, da bi uredila sleherni kotiček malega otoka. To ji dobro uspeva, saj starejše hiše vztrajno izpodrivajo stekleni nebotičniki in velika nakupovalna središča. Tako počasi izginjajo tradicionalne etnične četrti. Še vedno je ohranjen del stare indijske četrti, kjer je še mogoče kupiti sari in si privoščiti vegetarijansko hrano. Tu so tudi najcenejše trgovine, kjer pogosto nakupujejo tudi vzneseni kupci iz nekdanjih vzhodnoevropskih socialističnih držav. Nedaleč je muslimanski predel s stojnicami, ki pričarajo vzdušje arabskih dežel. Najbolj zanimiva pa je stara kitajska četrt, kjer na ulicah še prevladuje utrip, značilen za južnoazijske dežele.
  
  Tipična kitajska hiša ima dve stanovanjski nadstropji, ki si ga praviloma delita vsaj dve družini. Spodnji, na ulico obrnjen prostor, je najpogosteje spremenjen v trgovino ali delavnico. V kitajskem delu je še vedno najprimernejše prevozno sredstvo rikša, primerna tudi za nakupe na bližnjih tržnicah. Singapurske rikše so posodobljene, saj se mnoge ponašajo z glasnimi zvočniki in radiom, nekatere pa so okrašene s pisanimi lučmi, ki mimoidoče tudi ponoči vabijo na vožnjo.
  
  Stojnice in prenatrpane trgovine v kitajski četrti se kitijo s pisano opremo in pripomočki za kitajske templje. Tod je mogoče kupiti vse potrebno za posmrtno življenje, od papirnatega kolesa do avtomobila... Naprodaj so tudi kače, polži, ribe, žabe. Najti je mogoče stoletna jajca in najrazličnejše kreme ter preparate tradicionalne kitajske medicine. Tudi različni umetniki, od rezbarjev do kaligrafov in lepopiscev, ki upodabljajo kitajske pisanice, tod še vedno služijo denar na tradicionalen način.
  
  Singapur velja tudi za azijsko kulinarično prestolnico. Toliko raznovrstnih jedi na tako majhnem prostoru je resnično težko najti kjerkoli drugje na svetu. Privoščiti si je mogoče na primer tudi francosko kuhinjo v mondeni restavraciji, kjer so cene seveda podobne pariškim. Najbolj zanimive pa so preproste restavracije v nekakšnih prehrambenih centrih. V njih se je mogoče za majhen denar do sitega najesti. Majhne premične kuhinje, značilne za ulice azijskih mest, so v Singapurju pred leti posodobili. Postavili so jih pod velikanske strehe ali v pritličja večjih sodobnih stavb. Ker gostišč ne omejujejo stene, je kljub tropskemu podnebju prostor dokaj zračen in je mogoče v njem z užitkom pojesti kosilo brez sicer obveznih klimatskih naprav.
  
  Singapur precej zasluži s turizmom, čeprav se ne ponaša z zanimivostmi svetovnega formata. Letno ga obišče okrog 7,5 milijonov turistov, hoteli pa so zasedeni 76,3 odstotno. Še najbolj cveti nakupovalni turizem, saj so trgovine v Singapurju založene mnogo bolje kot v okoliških državah, pa tudi cene so konkurenčne.
  
  Nekateri tujci si vzamejo čas tudi za oglede. Iz kolonialnega obdobja se ni ohranilo prav veliko stavb; še najbolj zanimiva je sloviti hotel Raffles. Nekdaj je bil središče britanske vladajoče družbe in v njem je počitnice preživljal tudi pisatelj Hemingway. Cene prenočišč v Rafflesu so še vedno visoke, čeprav je v Singapurju mogoče najti tudi precej dražje hotele. Hotelski bar je dostopen vsem. Tam lahko gostje za šankom z nostalgijo v srcu srkajo "singapur sling", priljubljen koktajl iz gina, češnjevega likerja in pomarančnega soka, po katerem so radi segali že obiskovalci v kolonialnih časih.
  
  V mestu so zanimivi tudi številni urejeni parki in botanični vrtovi, polni tropskega rastlinja. Mnogi tujci obiščejo bližnji otoček Sentosa, ki se ponaša z muzeji, ptičjim parkom, razglednim vlakom in urejenimi plažami. Med domačini je zelo priljubljen tudi živalski vrt, ki je eden od najsodobnejših na svetu. Kjer je le mogoče, žičnate ograje nadomeščajo globoki jarki in lesene ograje. Strokovnjakom je uspelo ustvariti okolje, v katerem se človeku živali zagotovo ne zasmilijo, tako kot se dogaja v marsikaterem običajnem živalskem vrtu, polnem železnih rešetk in betona. Živalski vrt letno obišče več kot milijon ljudi, zato so ga že večkrat razglasili za poglavitno singapursko turistično privlačno točko. K temu precej prispeva kolonija orangutanov, v družbi katerih si je v posebnem paviljonu mogoče omisliti zajtrk ali popoldanski čaj. Orangutanom je to početje že tako vsakdanje, da se za mizo prav olikano vedejo.
  
  V Singapurju je zaradi raznovrstnih etničnih skupin vse polno razkošnih praznovanj, parad in različnih drugih ceremonij. Najveličastnejša tovrstna prireditev je pomladanski festival, ki obenem oznanja prihod novega leta. Glede na kitajski lunin koledar se začetek živopisnega festivala vsako leto spreminja. Tradicija petnajstdnevnega praznovanja izvira iz običajev starih kitajskih kmečkih družin. V tem času so kmetje za dalj časa pustili delo in si privoščili zaslužen oddih. Življenje v Singapurju pa teče prehitro, da bi si prebivalci takšno razkošje še lahko privoščili. Kljub temu si vzamejo nekaj dni počitka, med katerim življenje v nakupovalnem in poslovnem delu mesta domala zamre. Takrat si ulice lastijo številni levji plesalci, ki so glavna zanimivost za oči pisanih in ušesa hrupnih prireditev.
  
  Tradicija plesov s slikovitimi levjimi maskami, ki spominjajo na zmaje, je povezana z legendo. Po njej naj bi v neki ribiški vasi začeli skrivnostno izginjati ljudje. Vaški modrec je domačinom kmalu pomagal spregledati. Za izginotja je obdolžil velikansko pošast, katere vedenje je bilo odvisno od planetarnih ciklusov. Modrec je spoznal, da se pošast boji hrupa, svetlobe in rdeče barve. Revne ribiške hiše so čez noč odeli v rdeče barve, jih razsvetlili in zraven zganjali neznosen hrup; pošast je bila premagana in v čast na ta dogodek se vsako leto organizira hrupno praznovanje luninega novega leta.
  
  Praznovanje doseže vrhunec s parado chingay, ki poteka na Orchard Roadu, eni od najbolj prometnih ulic. Poleg domačinov nastopajo skupine plesalcev z vseh koncev sveta. V tem času pride nasprotje med tradicionalnim in sodobnim utripom še posebno do izraza. Pisano slavje s tradicionalnimi kostumi se ob spremljavi ognjemetov in petard dogaja pod visokimi nebotičniki in pred razkošnimi blagovnicami, kakršnih se ne bi sramovali v nobenem evropskem mestu. Le dan po končanem praznovanju si ulica spet nadene strogo posloven videz z zahodnjaško oblečenimi in na vse strani hitečimi domačini.