Abecedni seznam vseh gesel

Maj 2003

• Madeira
  Subtropski portugalski otok Madeira leži dobrih 500 km severno od Kanarskih otokov. Skupaj z manjšim otokom Porto Santo (24 kvadratnih kilometrov) in še nekaterimi nenaseljenimi otočki meri 741 kvadratnih kilometrov in ima okrog 260.000 prebivalcev. Od tega dobra polovica prebiva v glavnem mestu Funchalu.
  
  Otok je bil znan že v času Feničanov, toda ko ga je leta 1419 ponovno odkril portugalski pomorščak Joao Gonzales Zarco, je bil nenaseljen. Kmalu po naselitvi je začel pridobivati na veljavi, saj so otočani kar dobro živeli na račun plantaž sladkornega trsta in pozneje pridelave vina. Že sredi 19. stoletja so na Madeiro začeli zahajati prvi turisti. Najprej so jo obiskovali premožni Britanci, pozneje pa je postala priljubljena tudi med drugo evropsko aristokracijo. Na njej je nekaj časa živel in leta 1922 umrl zadnji avstrijski cesar Karel Habsburški, ki je pokopan v grobnici nad Funchalom.
  
  Čedalje pomembnejšo vlogo v življenju otočanov ima turizem. To je mogoče opaziti takoj po pristanku na majhnem letališču, ki so ga v zadnjih letih precej razširili. Letališko stezo so podaljšali, tako da lahko na njej pristajajo tudi največja letala. Zaradi pomanjkanja prostora so del steze zgradili kar na stebrih, ki se dvigujejo nad prepadno obalo in morjem.
  
  Letališče s Funchalom povezuje sodobna avtocesta. Vožnja traja dobre pol ure, še pred nekaj leti pa so vozniki za pot po stari cesti potrebovali trikrat več časa. Večina cest na otoku je še vedno ozkih in ovinkastih. Tako traja vožnja čez otok, ki meri v dolžino približno 50 km, vsaj tri ure. Gradnja sodobne ceste je na Madeiri pravi izziv, saj je površje zelo razgibano. Zato nova avtocesta vodi prek množice viaduktov in predorov, ki se izmenjujejo v nedogled.
  
  V okolici Funchala je veliko gradbišč, kjer gradijo predvsem hotele. Pospešena zidava se je na Madeiri začela šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, potem, ko je Portugalska postala članica Evropske unije. Kot najrevnejša med članicami je še vedno deležna precejšnje denarne pomoči. Posojilni pogoji so še posebno ugodni za Madeiro, ki je do pred kratkim veljala za nerazvito območje. Trenutno ob turizmu največ domačinov zaposlujejo prav dela v gradbeništvu. Mnoga podjetja se v iskanju čim cenejše delovne sile ozirajo tudi po delavcih iz vzhodne Evrope, zato je mogoče naleteti tudi na marsikoga z območja nekdanje Jugoslavije. Ti delavci so praviloma slabo plačani; mnogi delajo v napol legalnih razmerah, saj želijo investitorji prihraniti tudi na njihov račun.
  
  Obala vulkanskega otoka je večinoma strma ali celo prepadna. Notranjost je hribovita, med vzpetinami pa se skozi ozke doline do morja prebijejo številni potoki. Najvišji vrh Pico Ruivo (Rdeči vrh) meri 1861 m. Ravnin na otoku skorajda ni, tako da so morali za kmetovanje na strmih pobočjih urediti kulturne terase, ki otoku še vedno dajejo značilno podobo.
  
  Madeira je pogosto odeta v meglice in oblake. Morda so jo tudi zato Portugalci odkrili razmeroma pozno; pravzaprav so najprej naleteli na 40 km oddaljen otok Porto Santo. Na njem so zgradili prvo postojanko, kjer je nekaj časa preživel tudi sloviti morjeplovec Krištof Kolumb. Zaradi oblakov, ki se neprestano vlečejo nad otoki sredi Atlantika, Madeire takrat niso opazili. Ko so jo odkrili, je bila porasla z bujnimi gozdovi in zato so jo poimenovali "Otok lesa" - Madeira. V naslednjih stoletjih so veliko gozdov izsekali.
  
  Zaradi dokaj južne lege v Atlantskem oceanu ima Madeira za bivanje zelo prijetno oceansko podnebje. Otok z dokaj spremenljivim vremenom ima mile zime in ne preveč vroča poletja. Še največ dežja pade na severni strani, predvsem od oktobra do januarja, ko se tam izcedi tudi petkrat več dežja (3000 mm) kot na južni strani. Dež običajno ni dolgotrajen, ampak se pojavlja v obliki nalivov. V milih zimah je mogoče v nekaj urah doživeti skoraj vse letne čase, razen prave zime s snegom. Povprečna januarska temperatura se sicer giblje okoli 16 stopinj Celzija (julijska znaša 22 stopinj Celzija). Na sončni svetlobi je precej toplo, ko pa se Sonce skrije za oblake in zapiha veter, prideta prav pulover ali vetrovka. Čeprav morje pozimi ni posebno vabljivo in toplo, se v sončnih obdobjih nekateri domačini veselo poganjajo v visoke valove Atlantika, medtem ko se večina turistov raje namaka v toplejših zunanjih hotelskih bazenih.
  
  Na Madeiri uspeva zelo raznoliko tropsko in subtropsko rastlinstvo. Videti je mogoče tako rastline, ki izvirajo iz Evrope, kot tudi banane, anone, gvajave in drugo tropsko sadje. V nižjih legah uspevajo razne palme, lovor, hrast plutovec, agave, papirus in evkalipt, tudi kostanj, višje prevladujejo borovci. Najbolj pisani so vrtovi, saj imajo domačini zelo radi cvetje. Mnogi ga gojijo za prodajo, tudi za izvoz, večinoma pa se z njim ukvarjajo le v lastno veselje. Zato se izza visokih ograj in belo obarvanih zidov bohotijo cvetoči grmi hibiskusa, jasmina, vrtnic in drugih rastlin. Zelo pogoste so strelicije, ki so nekakšen zaščitni zank Madeire. Nenavadni oranžni cvetovi so naprodaj vsepovsod, pojavljajo pa se tudi na različnih spominkih in odtisnjeni na majicah.
  
  Na redkih ravnicah so že od nekdaj pridelovali predvsem žito, ki pa ga ni bilo nikoli dovolj niti za potrebe otočanov. Na otoku ima že od prvih naseljencev pomembno vlogo vinska trta. Na Madeiri so mornarjem že od 16. stoletja dobavljali vino za preprečevanje skorbuta med prečkanjem Atlantka. Ugotovili so, da ima vino po dolgih mesecih plovbe na morju in izpostavljenosti soncu celo boljši okus kot prej.
  
  Tako so Madeirčani začeli pošiljati vino na pot v sodih, kjer je dobivalo želeni okus. Šele v 18 stoletju so ga začeli umetno segrevati. Postopek, imenovan estufagem, se še vedno uporablja. Vino v sodih s pomočjo vroče vode pol leta segrevajo na temperaturo od 40 do 50 stopinj Celzija, na koncu pa dodajo še konjak.
  
  Vino, imenovano Madeira, dosega visoko ceno in je pomemben izvozni artikel. Poleg sadja in zelenjave je najpomembnejši pridelek otočanov, saj industrije na Madeiri skorajda ni. Nizka stopnja industrializacije ugodno vpliva na majhno onesnaženost otoka. V kmetijstvu je še vedno zaposlenih 12,5 % aktivnega prebivalstva, 28,5 % ga zaposluje industrija in 59 % storitvene dejavnosti.
  
  V preteklosti je precej otočanov v iskanju zaslužka odhajalo v Južno Ameriko in na Portugalsko. Mnogi si še vedno poiščejo boljši zaslužek na celini ali v Veliki Britaniji. Nekateri odhajajo z otoka tudi zaradi občutka utesnjenosti. K sreči letalski poleti v matično Portugalsko niso pretirano dragi.
  
  Z razvojem turizma se tudi za večino domačinov odpirajo nove možnosti za soliden zaslužek, zato se število prebivalcev zadnja leta skoraj ne zmanjšuje več. Mnogi izseljenci se po nekajletnem delu v tujini vrnejo na otok. Tudi za mlade je čedalje bolje poskrbljeno. Še pred leti so morali oditi na študij v Lizbono ali druga mesta na Portugalskem, zdaj pa imajo v Funchalu univerzo, kjer je mogoče študirati predvsem smeri, povezane s turizmom.
  
  Letno otok obišče okrog 600.000 turistov. Poleg Portugalcev je med njimi največ Britancev, Nemcev in Skandinavcev. Vse več tujcev se odloča tudi za nakup nepremičnin na otoku. Nekateri se želijo tu nastaniti na stara leta, spet drugi se radi vračajo v zimskem času. Cene nepremičnin so dokaj ugodne, primerljive s tistimi na slovenski obali.
  
  Funchal je največje in pravzaprav edino mesto na otoku. V njem in njegovi bližnji okolici živi skoraj polovica otočanov. Kljub dokaj velikemu številu prebivalcev je mesto na pogled prijetno. V njem ni visokih stavb in tudi sodobnejše zgradbe se lepo vklapljajo med starejše objekte. Nekatere cerkve in utrdbe izvirajo iz 15. stoletja. Pristaniški del je na ravnini, večji del mesta pa se razprostira po okoliških vzpetinah. Staro središče je ob obali; tu je še vedno večina lokalov, trgovin in pomembnejših uradov.
  
  Na obali vzbuja pozornost ladja, ki je bila nekoč v lasti članov glasbene skupine The Beatles. Zgradili so jo leta 1941 in jo poimenovali Vagrant. Očitno je bila nekoč razmeroma luksuzna. Večkrat je zamenjala lastnika in nato med plovbo nasedla pri Kanarskih otokih. V osemdesetih letih so jo dvignili in prepeljali na Madeiro, kjer je končala na obali kot privlačna restavracija s pestro zgodovino.
  
  Ulice Funchala dajejo občutek varnosti tako podnevi kot ponoči. Kriminal ne narašča bistveno, čeprav je v okoliških hotelih vsako leto več turistov. Ti se vsakodnevno odpravljajo v mesto po nakupih, na večerjo v tradicionalne lokale ali pa na slikovito tržnico, kjer je naprodaj eksotično sadje in cvetje. V mestnem središču začenjajo svojo pot tudi vsi avtobusi, ki povezujejo večino krajev in vasi na otoku. Zveze sicer niso najbolj ugodne, vendar je mogoče spoznavati otok tudi na tak način. Večina obiskovalcev se vseeno raje odloči za organizirane oglede ali za najem osebnega avtomobila.
  
  Sprehajanje po ulicah Funchala je prijetno zaradi obilice zelenja, parkov in promenad, namenjenih samo pešcem. Posebnost nekaterih pročelij so slike, sestavljene iz modro obarvanih keramičnih ploščic. Azulejos, kot imenujejo tovrstno upodabljanje na Portugalskem, predstavlja predvsem podobe življenja na Madeiri v prejšnjih stoletjih. Razen teh slik so zanimivi tudi pločniki. Večina jih je namreč tlakovana z majhnimi črnimi in belimi kamenčki. Iz njih sestavljajo različne like, mozaike ali pa jih popestrijo le s črtami, ki razbijajo monotonijo. Takšno tlakovanje je zelo zamudno, saj delo poteka izključno ročno. Tovrstni pločniki sicer niso kakšne posebne umetnije, vendar kilometri pešcem namenjenih poti delujejo prijetno in dajejo mestnim ulicam poseben čar.
  
  Na obali Madeire se vrstijo številne manjše vasi. Večina je zgrajena ob majhnih zalivih ali pa na strminah, ki se dvigujejo visoko nad morjem. Ena izmed najbolj znanih je Camara de Lobos nedaleč od Funchala. Ribiška vas je priljubljena med domačini, ki sem zahajajo ob večerih in koncih tedna. Privabljajo jih malce bolj umirjeno vzdušje ter številni lokali in restavracije. Vasica je bila idilična tudi že pred desetletji, zato je postala priljubljeno zbirališče slikarjev in drugih umetnikov. Tod je menda rad ustvarjal tudi Winston Churchill. Po njem se imenuje ena od restavracij z lepim razgledom na majhen zaliv, poln slikovito pobarvanih ribiških čolnov.
  
  Priljubljen cilj izletnikov je tudi vas Curral dos Freiras (Dolina nun) nad Funchalom, postavljena v kraterju ugaslega ognjenika. Njene razpršene hiše predstavljajo nekakšno oazo sredi strmih, nazobčanih vrhov. Vas so ustanovile nune iz samostana sv. Klare, ki so se med gorske vrhove v begu pred pirati zatekle v 16. stoletju. Na prvi pogled je kraj še vedno težko dostopen, vendar se vanj spusti ozka cesta, speljana skozi predor pod visokim prelazom. Le nekaj deset kilometrov od morja se obiskovalci naenkrat znajdejo sredi gorate pokrajine. Goli skalnati vrhovi in pobočja so le tu in tam porasli z borovci, nižje tudi z mogočnimi evkaliptusovimi gozdovi. Od tod vodijo na vse strani planinske poti. Nekatere zahtevajo dobro pripravljenost in ustrezno opremo.
  
  Bolj kot zahtevne gorske poti so oblegane položne steze, ki spremljajo namakalne kanale, imenovane levade. Po njih s severnega dela otoka priteka voda, ki polni velike rezervoarje, iz katerih namakajo plantaže, vinograde in cvetlične nasade. Vodne kanale so začeli graditi že v 16. stoletju. Dolžina vseh kanalov presega 2000 km. Zaradi vzdrževanja so ob njih bolj ali manj urejene poti. Kanali so speljani tako, da je vodni padec minimalen, kar pomeni, da so poti položne in zato primerne za vsakogar. Poti oziroma kanali so speljane skozi gozdove, prek slikovitih pobočij, med nasadi bananovcev in cvetja, vodijo pa tudi skozi nekatere manjše vasi, tako da se je mogoče spotoma oskrbeti tudi s kakšnim prigrizkom.
  
  Na Madeiri je zelo malo za kopanje primernih kotičkov. Večina obal je namreč strma in prepadna, redke dostopne plaže so praviloma kamnite. S pravimi peščenimi plažami se ponaša le otok Porto Santo. Tja se v toplejših mesecih zgrinja množica ljubiteljev morja, mnogi premožnejši Madeirčani pa so si na njem zgradili počitniške hišice. Otok je prav idiličen v zimskih mesecih, ko so kilometri peščenih plaž osamljeni. V nekaj tamkajšnjih vasicah živi okrog 4000 prebivalcev, ki se večinoma preživljajo predvsem s turizmom in ribolovom.
  
   
• Ekskurzija po Pohorju
  Ljubljansko geografsko društvo vabi na ekskurzijo s strokovnim naslovom Regionalna geografija Pohorja s poudarkom na njegovih fizičnogeografskih značilnostih. Strokovno jo bo vodil dr. Igor Žiberna, docent na Oddelku za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Ekskurzija bo v soboto, 17. maja z odhodom ob 8. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Organiziran bo postanek z možnostjo kosila.
  
  Udeležence bo pot vodila najprej od Ljubljane do Maribora, od koder se bodo popeljali na Areh, si ogledali slapova Veliki in Mali Šumik, od tam pa na Roglo in k Lovrenškim jezerom, od koder se bodo spustili v Zreče in se vračali proti Ljubljani. Udeleženci se bodo seznanili z glavnimi geografskimi značilnostmi največjega slovenskega nekarbonatnega pogorja, pri čemer bo poudarek na geoloških, geomorfoloških, podnebnih in rastlinskih tematikah in njihovi medsebojni prepletenosti.
  
  Priporočljiva sta terenska obutev in obleka. Obvezna je prijava na telefonskem odzivniku (01) 200 27 30. Za člane Ljubljanskega geografskega društva je cena 3500 SIT, za nečlane pa 4200 SIT. Znesek naj poravnajo na transakcijski račun 02010-00924717/15.
  
   
• Visokogorska jezera v Julijskih Alpah
  Nacionalni inštitut za biologijo in Založba ZRC sta izdala zanimivo knjigo Visokogorska jezera v vzhodnem delu Julijskih Alp, v kateri so na 266 straneh predstavljeni glavni izsledki večletnih sistematičnih raziskav.
  
  Le kdo bi si mislil, da lahko tako majhna in slikovita, tudi širšim krogom znana vodna telesa v visokogorju Vzhodnih Julijskih Alp, ob skrbno zasnovanem in dobro izvedenem znanstveno-raziskovalnem delu doprinesejo toliko novih spoznanj v zakladnico okoljskih in ekoloških spoznanj preteklosti, sedanjosti in tudi bližnje prihodnosti. Z njihovimi preučitvami se namreč razkriva zapleten kompleks dogajanj ne le v jezerih samih, ampak tudi v neposredni bližini zgornje gozdne meje in nad njo.
  
  Visokogorska jezera v Vzhodnih Julijskih Alpah v nekaterih lastnostih odstopajo od podobnih jezer v drugih predelih Alp. Razpršena so na neprepustnih zaplatah sredi močno zakraselih triasnih in jurskih apnenčastih skladov, kar že samo po sebi omejuje obstoj večjih vodnih teles na površini. Zakraselost razen ob izjemnih dogodkih onemogoča površinsko pretakanje vode iz enega jezera v drugo. Vsaj med nekaterimi jezeri obstajajo podzemeljske povezave, vendar so, v nasprotju s pričakovanji, razmeroma šibke, zato je vsako jezerce pravzaprav samostojna funkcionalna oziroma ekološka enota. To je tudi glavni vzrok, da se jezera med seboj precej razlikujejo, čeprav so pogosto blizu drug drugega.
  
  Odličen primer tega je Dvojno jezero v Dolini Triglavskih jezer. Ob visoki vodi sta obe jezerski kotanji med seboj povezani in se po fizikalnih in kemijskih lastnostih vode ne razlikujeta. Brž ko pozno spomladi vodna gladina upade in se povezava med kotanjama prekine, se vsako začasno jezero začne obnašati po svoje. Velike razlike so v temperaturi, le nekoliko manjše tudi v drugih fizikalnih in kemijskih lastnostih vode. Kvalitativne in kvantitativne razlike so tudi v sestavi njune flore in favne.
  
  V poletnem času jezera s svojo omamno svežino kot magnet privlačijo množice planincev, ki so, ne da bi se večina med njimi tega zavedala, najbolj problematičen in vpadljiv dejavnik njihove preobrazbe. Množični turizem se je pridružil več stoletij trajajoči preobrazbi visokogorja zaradi izsekavanja gozda, planinskega pašništva in fužinarstva z oglarjenjem. Prav človek bi lahko bil, če ne bo kratkoročno in dolgoročno zaščitno ukrepal, grobar jezerc oziroma pospeševalec njihove postopne preobrazbe v barja. Visokogorska jezera so namreč izjemni ekosistemi, ki so zelo občutljivi na posledice onesnaževanja, motnje v njihovem neposrednem zaledju in tudi spremembe na planetarni ravni. Kot takšna so odlični pokazatelji vseh tovrstnih vplivov in sprememb.
  
  Ko obiskovalec občuduje množice rib, denimo pisancev in jezerskih zlatovčic v Krnskem jezeru ali koresljev in klenov v Jezeru na Planini pri Jezeru, se ne zaveda, da je njihova populacija po človeku vneseni tujek. Kot takšna je pravzaprav začetnik postopnega odmiranja obeh jezer, saj je nepovratno porušila krhko, v stoletjih stkano naravno ravnovesje. Zaradi leta 1991 vloženih dvajsetih jezerskih zlatovčic v Dvojno jezero v neposredni bližini Koče pri Triglavskih jezerih, v njem pod budnim očesom znanstvenikov pravkar poteka proces postopne preobrazbe iz nekdanjega oligotrofnega jezera v evtrofno.
  
  Naj si obiskovalec jezera ogleduje in opazuje na ta ali oni način, gotovo se mu porajajo tudi premnoga vprašanja o njihovem poimenovanju, nastanku, dimenzijah, lastnostih vode, hidroloških povezavah, rastlinskem in živalskem svetu v njih, jezerskih sedimentih in še o čem. Šele ob bolj poglobljenem prebiranju in pregledovanju privlačno opremljene knjige, nas prešine presenetljivo spoznanje, kako malo smo doslej vedeli o štirinajstih prelestnih gorskih očesih, ki se združujejo v tri skupine: Kriška, Triglavska in Krnska jezera.
  
  Čeprav je bila pri izvajanju raziskav in tudi pri pripravi knjige rdeča nit vseskozi trdno v rokah biologov, jim velja izreči priznanje, da so začutili potrebo po interdisciplinarnem povezovanju z geografi, geologi, fiziki in kemiki, ki so njihova prizadevanja dodobra obogatili in jih povzdignili na višjo raven. Pri uspešni predstavitvi izsledkov je vseskozi čutiti tankočutno povezovalno vlogo urednika, dr. Antona Branclja.
  
  Rezultat skrbnega dela urednika in piscev posameznih poglavij (Uvod in pregled dosedanjih raziskav, Klimatske in dendroklimatske značilnosti vzhodnega dela Julijskih Alp, Triglavski ledenik, Geografska lega in opis jezer, Hidrološke povezave med nekaterimi jezeri v Dolini Triglavskih jezer, Fizikalne in kemijske lastnosti jezerske vode in ledeni pokrov, Alge, Vodni makrofiti, Živalstvo: zooplankton, bentos in ribe, Fizikalne lastnosti sedimentov in onesnaževalci v sedimentih, Izvori in mineralizacija snovi v visokogorskih jezerih, Rastlinski in živalski ostanki v jezerskih sedimentih, Človekovi vplivi na območju Triglavskega narodnega parka, Zaključki) je izvirna in celovita monografska predstavitev značaja nekaterih naših visokogorskih jezer, ki je obenem pomemben prispevek k splošni limnologiji in temelj za učinkovito naravovarstvo gorskega sveta nasploh.
  
  Z vidika odmevnosti zbranih izsledkov daje publikaciji posebno vrednost dvojezičnost, saj je v celoti prevedena v angleščino, pri čemer je tujejezično besedilo postavljeno neposredno ob bok slovenskemu. Zadrege različne dolžine izražanja v obeh jezikih so spretno razrešene s prefinjenim postavljanjem slikovnega gradiva. Kljub neoporečni strokovnosti je knjiga napisana dovolj razumljivo, da jo lahko kot poduk in svarilo priporočimo v branje tudi planincem in drugim ljubiteljem neokrnjene narave. Pomagala jim bo odstirati številne skrivnosti in jim razkrivati povsem nove dimenzije, bodisi kot radovednim opazovalcem bodisi kot potencialnim povzročiteljem čezmernega obremenjevanja okolja z daljnosežnimi posledicami.

Junij 2003

• Macau
  Macau (v slovenski literaturi se pojavljata tudi manj ustrezni imeni Makao in Macao) je sestavljen iz polotoka in dveh otokov. Njegovo ozemlje meri 23,6 kvadratnih kilometrov; od tega zavzemajo 7,8 kvadratnih kilometrov polotok, 6,2 kvadratnih kilometrov otok Taipa, 7,6 kvadratnih kilometrov otok Coloane, 2 kvadratna kilometra pa nanovo izsušeno ozemlje med obema otokoma. Otok Taipa je povezan s celino z dvema mostovoma, Coloane pa s Taipo z nasipom. Osrednji del polotoka in otokov sestavljajo granitni griči, ki se vzpenjajo do 170 m visoko. Na polotoku je tudi dokaj prostrana obalna ravnica.
  
  Ko je leta 1498 portugalski pomorščak Vasco da Gama obplul Rt dobrega upanja, je Evropejcem omogočil pomorsko trgovino z azijskimi deželami. Portugalcev osvajanje azijskih pokrajin ni zanimalo, ustanavljali so le posamezne trgovske postojanke. Tako se so na začetku 16. stoletja utrdili v postojankah Goa v Indiji in Melaka v zdajšnji Maleziji. V slednji so leta 1511 srečali kitajske trgovce, dve leti pozneje pa so se prvi Portugalci že izkrcali na kitajskih tleh ob ustju Biserne reke (kitajsko Zhu Jiang). Njihovi prvi poskusi ustanovitve trgovske postojanke na Kitajskem niso bili uspešni. Dovoljenje za poselitev otoka Sanchuang 80 km jugozahodno od ustja Biserne reke so dobili šele leta 1550. Postojanko na njem so zaradi neprimernega pristanišča kmalu opustili in se začasno preselili na otok bliže rečnemu ustju. Leta 1557 so se s kitajskimi uradniki iz Kantona (kitajsko Guangzhou) uspeli dogovoriti o najemu polotoka Macau (kitajsko Aomen), na katerem so že prej večkrat pristajali. Polotok je bil zelo primeren za trgovsko postojanko zaradi lege ob ustju Biserne reke in zaradi dveh dobrih naravnih pristanišč.
  
  Kot trgovska postojanka se je Macau zelo hitro razvijal. Poglavitni razlog za ugoden razvoj je bil v tem, da Kitajcem takrat ni bilo dovoljeno potovati v tujino, seveda pa so si želeli trgovati s tujimi deželami. Portugalci so tako lahko zastopali kitajske trgovce v drugih azijskih deželah. Najbolj donosna je bila krožna plovba med Japonsko in zahodno obalo Indije. Kitajsko blago so vozili v Indijo, ga tam zamenjali za bombaž in tekstil, ki so ga prodali v Melaki, tam kupili dišave in pluli naprej na Japonsko, od koder so na Kitajsko pripeljali srebrnino. Pomembna je bila tudi okoliščina, da je bilo Japoncem v tem času pristajanje v kitajskih pristaniščih prepovedano. Portugalci so tako postali najpomembnejši trgovci z Japonsko in Kitajsko; v azijski trgovini so izpodrinili Arabce, drugih evropskih trgovcev pa takrat na tem območju še ni bilo.
  
  Ob koncu 16. stoletja je imel Macau že nekaj tisoč stalnih prebivalcev, od tega je bilo okoli tisoč Portugalcev. Poleg njih so v njem živeli še v krščanstvo spreobrnjeni Kitajci, Japonci, Malajci iz Melake ter številni sužnji iz Afrike, Indije in z Malajskega polotoka. Kot težaki in služabniki so bili v mestu zaposleni številni kitajski državljani, bilo pa je seveda tudi mnogo kitajskih trgovcev. Macau je postal tudi pomembna misijonarska postojanka. Misijonarji so od tod kot predhodnica trgovcev prodirali v notranjost Kitajske. Vendar je bil razcvet portugalskega Macaua razmeroma kratkotrajen. Konec 16. stoletja so namreč Portugalsko zasedli Španci, na začetku 17. stoletja pa so na Daljni vzhod začeli prodirati Nizozemci. Njihovi napadi na Macau so bili sicer neuspešni, zasedli pa so portugalsko Melako. V tem času se je evropskim trgovcem onemogočilo trgovanje z japonskim blagom, Nizozemci so prevzeli trgovino z dišavami, leta 1640 pa so Kitajci za portugalske trgovce zaprli kantonsko pristanišče.
  
  Od takrat dalje precej je Macau dolgo le životaril. Njegov položaj se je nekoliko izboljšal sredi 18. stoletja, ko so bile za Neportugalce odpravljene omejitve priseljevanja. Tako je lahko postal oporišče vseh evropskih trgovcev na Kitajskem, saj so tem Kitajci dovolili vstop v Kanton le v trgovski sezoni med novembrom in majem. Sredi 19. stoletja je to vlogo prevzel britanski Hongkong in Macau je spet začel nazadovati. V drugi polovici 20. stoletja je kolonijo pred finančnim zlomom rešil guverner Isidoro Francisco Guimares, ki je dal koncesijo igralnicam. Te so še vedno najpomembnejši proračunski vir.
  
  V zadnjih sto letih so bili najpogostejši priseljenci begunci. Ob koncu 19. stoletja so se v Macau zatekli Kitajci v strahu pred vojnim pustošenjem in lakoto na severu države, leta 1930 so si v njem iskali zatočišče med kitajsko-japonsko vojno, med 2. svetovno vojno pa so se sem umaknili Evropejci iz Hongkonga, kajti Japonci so spoštovali portugalsko nevtralnost in Macaua niso zasedli. Novi begunci so prišli leta 1949, ko so na Kitajskem prevzeli oblast komunisti, med letoma 1978 in 1980 pa so sem na čolnih pripluli številni vietnamski begunci. Do leta 1975 so dobili dovoljenje za bivanje v Macauu vsi Kitajci, ki so uspeli doseči portugalsko ozemlje, četudi so tja priplavali. Šele po tem letu so jih obravnavali kot ilegalne priseljence.
  
  Zgodovinski razvoj Macaua, ki je bil v posameznih obdobjih povezan tudi z močnejšo rastjo prebivalstva, je močno zaznamoval tudi njegovo pokrajinsko podobo. Razen tega, da je bilo ozemlje tako rekoč v celoti pozidano, so ga precej povečali tudi z osuševanjem morja. Začetki izsuševalnih del segajo v sredino 19. stoletja, vendar je bil njihov obseg v primerjavi s sočasnimi dejavnostmi v sosednjem Hongkongu skromen. Prva večja dela so se začela na začetku 20. stoletja, najprej v pristanišču, nato pa na severu polotoka. Gradivo za nasipavanje so pridobivali predvsem s poglabljanjem morja na dostopnih poteh v pristanišče. Ta nanovo pridobljena zemljišča so bila namenjena kmetijstvu in naseljevanju beguncev. Leta 1949 jih je bilo za 14 % celotnega ozemlja oziroma 40 % polotoka. Od takrat do leta 1984 ni bilo novih izsuševanj, potem pa so se začela obsežna tovrstna dela ob obalah obeh otokov, tako da so leta 1987 polderji sestavljali že tretjino celotnega ozemlja.
  
  V zadnjih desetih letih so bile največje naložbe usmerjene v infrastrukturne objekte. Zgrajeno je bilo novo mednarodno letališče. 3360 m dolga pristajalna steza je na umetnem otoku vzhodno od otoka Taipa, letališke zgradbe pa so na polderju ob otoku. Dotlej Macau ni imel lastnega letališča, glavna povezava s svetom je bila po morju iz Hongkonga. Tja dnevno plujejo številne hitre ladje različnih vrst; najhitrejše potrebujejo za pot med obema mestoma slabo uro. Za nekajkratno ladijsko ceno pa je na voljo tudi polurni helikopterski polet. Novo letališče je omogočilo neposredne povezave s številnimi kitajskimi mesti ter nekaterimi azijskimi prestolnicami. Dober zaslužek pomeni vzpostavitev neposredne letalske povezave med Tajvanom in Ljudsko republiko Kitajsko preko Macaua. Kitajske oblasti dolgo niso dovoljevali neposrednih letalskih poletov s Tajvana, zato Air Macau naredi vmesni postanek na novem macauskem letališču. Tu zamenjajo številko leta, da je bilo zadoščeno formalnim zahtevam Pekinga, potnikom pa letala ni treba niti zapustiti. Za boljšo prometno povezanost novega letališča so zgradili mosta med Taipo in polotokom ter med Taipo in otokom Hengqin (portugalsko Montanha); slednji je Macau povezal s kitajskim železniškim omrežjem.
  
  Z izgradnjo teh infrastrukturnih objektov pa macauski načrti še niso izčrpani. V prihodnjih letih nameravajo izsušiti še 620 ha veliko ozemlje med otokoma Taipa in Coloane, ki bosta tako združena v en sam otok. Nov polder bo namenjen prometni infrastrukturi ter širitvi mesta. Na njem bodo nove stanovanjske četrti, trgovski centri in tovarne. Po najnovejših podatkih polderji že obsegajo več kot polovico macauskega ozemlja, v prihodnosti pa se bo ta delež še znatno povečal.
  
  V Macauu je ob koncu drugega tisočletja živelo skoraj 450.000 prebivalcev. Število še vedno narašča, vendar pa se rast v zadnjih letih umirja. Povečanje v zadnjem desetletju je bilo kar trideset odstotno, vendar je bila v zadnjih štirih letih zabeležena le še sedem odstotna rast. Od leta 1981, to je v času, ko se je Macau ob hitrem gospodarskem razvoju tudi prostorsko močno razširil, se je število prebivalcev povečalo kar za tri četrtine. Hitra rast v tem času je povezana tudi z gospodarskimi spremembami v Ljudski republiki Kitajski. V tem času je bilo ob meji z Macauom ustanovljeno posebno gospodarsko območje Zhuhai. Med prebivalci Macaua je le 3 % Portugalcev, vendar pa jih ima dobra četrtina portugalsko državljanstvo.
  
  Vse navedeno kaže na gospodarski razcvet Macaua v zadnjih dveh desetletij, ki je povezan tudi s precejšnjimi državnimi naložbami. Najpomembnejša gospodarska dejavnost je turizem, ki temelji predvsem na igralništvu. Do leta 2001 je imela izključno koncesijo za igralniško dejavnost družba Sociedade de Turismo e Diversoes de Macau. Ta mora poleg posebnega igralniškega davka plačevati še v sklad za spodbujanje kulturnih, znanstvenih, vzgojnih, socialnih in dobrodelnih programov. Igralniški davek pomeni približno tretjino prihodka macauskega proračuna. Glavni igralniški gosti so prebivalci Hongkonga, ki predstavljajo precej več kot polovico od vseh turistov.
  
  Za razvoj turizma je pomembno ohranjanje kulturne dediščine. Zato so leta 1976 določili zavarovana območja in stavbe. Kot vzpodbudo za vzdrževanje zavarovanih stavb so njihovi lastniki deležni davčnih olajšav. V zadnjih letih je zaradi obsežnih gradbenih del čedalje pomembnejše gradbeništvo, med industrijskimi vejami pa je daleč najpomembnejša tekstilna industrija. Industrija zaposluje petino macauske delovne sile, od tega polovico tekstilna industrija. Ob njej imajo vidnejšo vlogo še proizvodnja igrač ter elektronska in obutvena industrija. Ob koncu osemdesetih let so bili glavni investitorji v macausko industrijo Hongkonžani, ki sta jih pritegnili poceni nekvalificirana delovna sila in ugodne cene zemljišč. Kot povsod postajajo vse pomembnejše storitvene dejavnosti, ki zaposlujejo že več kot tri petine aktivnega prebivalstva.
  
  Na prelomu tisočletja so se dogodile korenite politične spremembe, ki izhajajo iz zgodovinskih okoliščin. Kitajska je dejansko priznala portugalsko suverenost nad macauskim ozemljem šele v sporazumu iz leta 1887; vse dotlej so bili Portugalci najemniki kitajske zemlje. V času kulturne revolucije na Kitajskem v šestdesetih letih 20. stoletja je prišlo do neredov tudi v Macauu. Že takrat se je Portugalska želela otresti kolonialnih obveznosti in kolonijo Kitajski enostavno vrniti, vendar je ta ponudbo zavrnila, ker bi bila ob pomembno trgovsko postojanko.
  
  Novo prelomnico je sredi sedemdesetih let povzročil državni udar z vzpostavitvijo demokratične oblasti na Portugalskem. Takrat je Macau dobil zelo široko avtonomijo. Slovenski državljani jo občutimo ob vstopu vanj, saj moramo kupiti vizum, ki ga za obisk Portugalske ne potrebujemo. Leta 1987 sta Portugalska in Kitajska podpisali sporazum, v katerem sta se sporazumeli, da je Macau del kitajskega ozemlja in po katerem je Kitajska prevzela suverenost nad njim 20. decembra 1999. Ljudska republika Kitajska je v Macauu ustanovila posebno upravno območje s široko avtonomijo. Ta zagotavlja ohranitev obstoječega pravnega in gospodarskega sistema, Macau pa ostaja svobodno pristanišče in posebno carinsko območje z lastno valuto. Ljudska republika Kitajska mu avtonomijo jamči za naslednjih petdeset let, v tem času pa se bo nedvomno tudi sama bistveno spremenila.