Abecedni seznam vseh gesel

Maj 2001

• Vrtnarstvo
  Vrtnarstvo je kmetijska dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem vrtnin, nekaterih vrst sadja ter zdravilnih in okrasnih rastlin za prodajo na trgu. Razvoj vrtnarstva je pospešil napredek živilske industrije. Za nekatere socialno ogrožene sloje ljudi in za velik del ljudi v monsunskih deželah ostaja vrtnarstvo eksistenčna nuja, za mnoge zaposlene v razvitih deželah pa je pomembna oblika rekreacije.
  
  Dejavnost ima častitljivo preteklost. Pojavila se je hkrati z začetki kmetijstva pred približno 10.000 leti v dolinah Evfrata in Tigrisa in se prek Egipta ter sredozemske obale Afrike razširila v Evropo. Že Stari Grki so vedeli, da je treba prst tudi pognojiti. Rimljani so že poznali skoraj vse vrtne rastline, ki jih še zdaj gojimo po vrtovih: repo, peso, fižol, česen, beluše, zelje, korenček, grah, redkev, čebulo, solato, cikorijo, peteršilj, sladki janež, gorčico, melone in buče. V srednjem veku so med obleganji mest vrtički predstavljali enega od pomembnih virov hrane.
  
  V Sloveniji porabimo povprečno 80 kg vrtnin na prebivalca, skupne potrebe našega trga torej znašajo okrog 150.000 ton. Količina pridelkov se iz leta v leto precej spreminja, kar na preskrbljenost trga ne vpliva ugodno. Cena vrtnin pogosto pogojuje pridelavo, obenem pa je tudi nekakšen barometer pridelave. Pridelovanje vrtnin se v zadnjih letih povečuje zaradi slabše oskrbe z vrtninami z območij nekdanje skupne države, ker so se s pridelovanjem vrtnin začeli ukvarjati brezposelni ljudje in zaradi novih tehnologij pridelovanja vrtnin, pri čemer imata osrednjo vlogo širjenje rastlinjakov in uvajanje namakalnih sistemov. Nove tehnologije zagotavljajo tudi kakovostnejše pridelke in večji časovni razpon ponudbe. V zadnjih letih se je tudi na naših tržnicah povečalo povpraševanje po "zdravi" zelenjavi. Ljudje so za pridelke, pridelane brez uporabe kemičnih sredstev, pripravljeni globlje seči v žep.
  
  Glede na stopnjo intenzivnosti pridelave in oskrbovanje trga razlikujemo naslednje tipe vrtnarstva:
  1. Pridelovanje vrtnin kot temeljno dejavnost, ki je zelo intenzivna. Primerna je za kmetije v bližini potrošnih središč in namenjena predvsem oskrbi trga z vrtninami za presno rabo. Gre za najbolj specializirano kmetovanje z uporabo posebnih strojev in zavarovanih prostorov, kjer lahko pridelovalci na majhnem zemljišču dosežejo velik dohodek.
  
  2. Pridelovanje vrtnin kot vzporedna dejavnost, razširjena med pridelovalci poljščin, ki v kolobarju in brez specializirane mehanizacije pridelujejo zelje, fižol, paradižnik, solatnice idr. Kjer je odkup zagotovljen, je pridelovanje namenjeno predvsem za predelavo pridelkov.
  
  3. Pridelovanje vrtnin kot vzporedna dejavnost, primerna za manjše kmetije, na katerih je dovolj delovne sile za zagotavljanje pomembnega vira dohodka s pridelovanjem delovno intenzivnih vrtnin, kakršne so solata, kumare, korenček idr., namenjenih prodaji na končnem ali reprodukcijskem trgu.
  
  4. Pridelovanje vrtnin za lastno oskrbo, ki je, kljub delovni intenzivnosti, tržno nezanimivo, saj gredo v prodajo le občasno presežno pridelane vrtnine.
  
  Pri naprednih vrtnarjih se pridelovanje vrtnin na prostem dopolnjuje z njihovim gojenjem v zavarovanem prostoru, bodisi kot zunajsezonsko bodisi kot celoletno pridelovanje nekaterih vrtnin. Rastlinjak se uporablja tudi za gojenje sadik, za podaljševanje sezone gojenja, za boljšo zaposlitev razpoložljive delovne sile v daljšem časovnem razdobju, za povečanje pridelka in manj tvegano pridelovanje. Pomembno dopolnilo je tudi pridelovanje vrtnin pod prekrivali.
   
• Vrtičkarstvo
  Vrtičkarstvo je ljubiteljsko vrtnarstvo, razširjeno zlasti okrog individualnih hiš ter na posebej odrejenih in urejenih območjih na obrobjih večjih mest v razvitem delu sveta. V 19. stoletju, ko so se z rastočo industrializacijo začele pojavljati socialne in politične napetosti, so vrtički predstavljali pomemben blažilec socialnih težav, pri čemer je prišla do izraza zlasti njihova oskrbna vloga.
  
  V Nemčiji je zdravnik Daniel Gottlieb Schreber (1808–1860) od lastnikov tovarn zahteval, da delavcem priskrbijo košček najemniškega zemljišča, kjer se bodo lahko v prostem času ukvarjali z vrtnarjenjem. Menil je, da je vrtičkarju vrt razvedrilo, ki mu zapolnjuje prosti čas in ga odvrača od slabih navad in razvad. Površinsko skromni vrtički so se začeli množično širiti na obrobjih mest in industrijskih naselij, zlasti na tovarniških zemljiščih. V Nemčiji jim še zdaj pravijo Schreber Garten.
  
  Do 2. svetovne vojne so imeli vrtički v glavnem oskrbovalno vlogo, po njej pa sta vse pomembnejši postajali funkciji oddiha in rekreacije. V zadnjih letih vrtičkarstvo postaja tudi pomemben spodbujevalec razvoja ekološke zavesti. Zaradi pomembnosti mu vse industrijske države namenjajo posebno skrb.
  
  Tudi v Sloveniji, še zlasti pa v glavnem mestu Ljubljani, zanimanje za vrtičkarstvo narašča. Kljub trudu nekaterih mu je namenjeno premalo pozornosti, saj se zaradi velikega povpraševanja in morda tudi ekonomske nuje na neustreznih mestih pojavljajo "divji" vrtički, ki ne prispevajo k urejenemu videzu našega glavnega mesta.
  
  Glavnina ljubljanskih vrtičkov meri od 30 do 100 kvadratnih metrov. Najti jih je mogoče v vseh predelih mesta. Vrtičkarji se ne ozirajo pretirano na izbor sort, pač pa jim je pomembno, da pridelajo zelenjavo za potrebe lastnega gospodinjstva. Lastniki urejenih vrtičkov so predvsem prebivalci blokov, saj imajo prebivalci individualnih hiš vrtove okrog stanovanjskega objekta, torej na stavbni parceli.
   
• Geografski obzornik 48/1
  Izšla je prva letošnja številka strokovne revije Zveze geografskih društev Slovenije Geografski obzornik. Uredil jo je mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. V njej je kar pet vodilnih člankov, trije regionalnogeografski, eden naravnogeografski in eden didaktično-metodološki, zato je zmanjkalo prostora za običajno obsežnejše predstavitve knjižnih novosti in društvenih dogajanj. Tokrat je doživela strokovno oceno le knjiga Speleogeneza Divaškega Krasa dr. Andreja Mihevca, ki jo je prispevala Irena Mrak z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V nadaljevanju je podan še seznam diplomantov dvopredmetnega pedagoškega študija geografije na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru v letih 1999–2000 (pripravila ga je Milena Petauer), naveden je seznam ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva pomladi 2001 in povsem na koncu je še kazalo prispevkov v 47. letniku Geografskega obzornika.
  
  V uvodnem članku z naslovom Malta – ostanek kopenskega mostu med Evropo in Afriko dr. Ana Vovk Korže z Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete v Mariboru predstavi skrajni južni košček Evrope, ki močno diši po Afriki, in je zaradi strateške lege sredi Sredozemskega morja že tisočletja izpostavljen različnim vplivom. V preteklosti so na otočju pustili sledove Feničani, Kartažani, Rimljani in Arabci, v 20. stoletju še Francozi in Britanci. Bogastvo Malte so slavna preteklost (Malteški vitezi), vroče sonce in dokaj čisto morje, ki obkroža kopno s strmimi in razgibanimi obalami. Vse te lastnosti privabljajo številne turiste.
  
  Sledi članek z naslovom Bangalore – indijski Silicon Valley, ki ga je napisala Jasmina Bedrač, profesorica geografije in zgodovine iz Maribora. V njem navaja, da Bangalore, sicer glavno mesto indijske zvezne države Karnataka, v zadnjih nekaj letih doživlja bliskovit razvoj, ki ga gre pripisati zlasti sprejetju informacijsko- tehnološkega razvojnega načrta v letu 1997. Kljub temu Bangalore še vedno ostaja tipično indijsko mesto s silovitimi razlikami med bogatimi in revnimi sloji prebivalstva.
  
  Malo bliže doma je Jordanija - biser Bližnjega vzhoda, kot to državo v svojem prispevku imenuje Boštjan Gradišar, univerzitetno diplomirani geograf in profesor zgodovine s Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Jordanija je sicer v večjem delu puščavska dežela, vendar med arabskimi državami simbolizira politično stabilnost in predstavlja zgleden primer prehoda iz tradicionalnosti v sodobnost. Na njenih tleh so se v preteklosti razvile mogočne civilizacije, ki so obvladovale ne le jordanski, ampak tudi širši prostor in v njem pustile globoke sledove. V prihodnosti se kani še bolj oprijeti turizma, za katerega je več kot dovolj temeljev, tako kulturno-zgodovinskih kot naravnih. Že zdaj število turistov iz vseh koncev sveta nenehno narašča. Pomemben pogoj za uresničitev tovrstnih razvojnih načrtov je zagotovitev trajnega miru na sicer še vedno nemirnem Bližnjem vzhodu.
  
  Profesor geografije in zgodovine Božidar Žibret s Planine pri Sevnici razčlenjuje vinogradništvo v Šmarsko-Virštanjskem okolišu z vidika podnebnih in morfometrijskih prvin. Okoliš se razprostira na skrajnem jugu Podravske vinorodne dežele in je pred spremembo zakonodaje sodil v Posavsko vinorodno deželo. Spada med zelo primerna območja za pridelovanje kakovostnih vin in ima več kot 80 odstotkov prvovrstnih vinogradniških leg. Na razširjenost vinogradov vpliva predvsem relativna višinska razlika, saj so omejeni na termalni (toplotni) pas. Prav tako so za njihovo razširjenost pomembni vplivi minimalnih temperatur in z njimi povezani negativni vremenski pojavi (pozeba, megla). V katastrski občini Virštanj se je v razdobju 1824–1998 površina vinogradov močno zmanjšala, kar je posledica pojava trtne uši proti koncu 19. stoletja in močne deagrarizacije po 2. svetovni vojni.
  
  Profesor geografije in diplomirani etnolog Jurij Senegačnik, urednik v založbi Modrijan, se je lotil primerjave nekaterih elementov zunanje strukture geografskih učbenikov v različnih evropskih državah. Njegov prispevek temelji na preučitvi 34 geografskih učbenikov iz 34 različnih evropskih držav. Čeprav v Evropi ne obstajajo enotne šole pisanja geografskih učbenikov, so se s sintetiziranjem spoznanj pokazali obrisi nekakšnih modelov koncipiranja učbenikov. Avtor navaja angleški, francoski, italijanski, nemški, skandinavski, vzhodnoevropski, balkanski in pribaltski model. V tujih učbenikih najdemo tudi rešitve, ki jih v slovenskih ne poznamo. Po drugi strani pa v nekaterih od njih ni elementov, ki se v Sloveniji zdijo nepogrešljivi. Ta prispevek bo brez dvoma pritegnil številne učitelje geografije, ki so s tujimi dogajanji in dosežki praviloma premalo seznanjeni.
   
• Ekskurzija na Tolminsko in Bovško
  Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje s spomladanskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje regionalnogeografskih značilnosti zahodne Slovenije. Zadnja ekskurzija v nizu bo v soboto, 19. maja 2001 in bo namenjena predvsem spoznavanju gorske pokrajine s poudarkom na posledicah poledenitve Zgornjega Posočja. Pri tem bo pomembno tudi terensko delo, zanemarjene pa ne bodo niti didaktične vsebine.
  
  Okvirna pot bo udeležence vodila na relaciji: Ljubljana–Cerkno–Most na Soči–Tolmin–Kobarid–Breginj–Bovec–Vršič–Ljubljana. Strokovni vodja bo dr. Jurij Kunaver, upokojeni redni univerzitetni profesor z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
  
  Odhod udeležencev bo točno ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Cena ekskurzije je za člane Ljubljanskega geografskega društva 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (1) 200 27 30, na katerem je mogoče pustiti sporočilo na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.
   
• 6. državno tekmovanje v znanju geografije
  V sredo, 16. maja bo pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za šolstvo na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji šesto državno tekmovanje iz znanja geografije. Začetek bo ob 12 uri in 30 minut, zaključek pa je predviden za 18. uro. Tekmovanje je sestavljeno iz testnega in terenskega dela, katerih rezultati se seštevajo. Terenski del traja za vsako ekipo največ 75 minut, tekmovalna komisija lahko izjemoma ta čas vsem ekipam podaljša za največ 15 minut.
  
  Na tekmovanje so se z osnovnošolskih regionalnih tekmovanj uvrstile zmagovite ekipe (osnovne šole Nove Jarše iz Ljubljane, Polje iz Ljubljane, Tone Čufar iz Maribora, Kungota, Franjo Golob s Prevalj, Bistrica ob Sotli, Zali Rovt iz Tržiča, Ivan Rob iz Šempetra, Dutovlje, Cerklje ob Krki in Gornja Radgona) s srednješolskih tekmovanj pa iz področnih tekmovanj v Slovenj Gradcu prvi dve ekipi, v Ljubljani pa prve štiri (Prva gimnazija Maribor, Gimnazija Franca Miklošiča iz Ljutomera, Šolski center Novo mesto, Gimnazija Novo mesto, Gimnazija Koper in Gimnazija Bežigrad).
   
• 6. državno tekmovanje v znanju geografije
  V sredo, 16. maja bo pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za šolstvo na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji šesto državno tekmovanje iz znanja geografije. Začetek bo ob 12 uri in 30 minut, zaključek pa je predviden za 18. uro. Tekmovanje je sestavljeno iz testnega in terenskega dela, katerih rezultati se seštevajo. Terenski del traja za vsako ekipo največ 75 minut, tekmovalna komisija lahko izjemoma ta čas vsem ekipam podaljša za največ 15 minut.
  
  Na tekmovanje so se z osnovnošolskih regionalnih tekmovanj uvrstile zmagovite ekipe (osnovne šole Nove Jarše iz Ljubljane, Polje iz Ljubljane, Tone Čufar iz Maribora, Kungota, Franjo Golob s Prevalj, Bistrica ob Sotli, Zali Rovt iz Tržiča, Ivan Rob iz Šempetra, Dutovlje, Cerklje ob Krki in Gornja Radgona) s srednješolskih tekmovanj pa iz področnih tekmovanj v Slovenj Gradcu prvi dve ekipi, v Ljubljani pa prve štiri (Prva gimnazija Maribor, Gimnazija Franca Miklošiča iz Ljutomera, Šolski center Novo mesto, Gimnazija Novo mesto, Gimnazija Koper in Gimnazija Bežigrad).
   
• Razvoj in učinki turizma v Rogaški Slatini
  Pod zgornjim naslovom se skriva že četrta knjiga iz zbirke Geografija Slovenije, ki jo izdaja Geografski inštitut Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Urednik zbirke je dr. Drago Perko, avtor znanstvene monografije o turizmu v Rogaški Slatini pa je dr. Uroš Hrovat, docent na Oddelku za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.
  
  V bogato dokumentirani in ilustrirani publikaciji (na koncu je knjigi priložen tudi turistični zemljevid Rogaške Slatine) nam avtor na 213 straneh podrobno predstavi učinke turizma na razvoj mesta in njegovo preobrazbo, obenem pa nakaže številne možnosti, ki jih metodologija geografije turizma ponuja pri spoznavanju pokrajinskih značilnosti in opredeljevanju glavnih razvojnih gibal.
  
  Avtor na primeru zdraviliškega turističnega kraja z dolgoletno tradicijo obravnava nastanek, funkcijski razvoj, družbenogospodarsko sestavo in ustroj naselja, ki se je sredi 19. stoletja razvilo v enega najpomembnejših turističnih krajev v Sloveniji, nato pa z razvojem industrije in drugih mestotvornih dejavnosti še okrepilo svojo vlogo razvojnega gibala v sicer manj razvitem Zgornjem Posotelju. Raziskava je teoretično naslonjena na Butlerjev model razvoja turističnega kraja, ki temelji na ugotavljanju razvojnih stopenj in učinkov turističnega razvoja.
  
  V njenem prvem delu so prikazani razvoj zdravilišča po posameznih značilnih obdobjih ter glavne značilnosti turističnega prometa v Rogaški Slatini. Poudarjena je odvisnost od turističnega povpraševanja in ponudbe, pa tudi od spreminjajočih se gospodarskih, družbenih in političnih razmer. Posebej je izpostavljeno postopno izgubljanje vodilne vloge Rogaške Slatine med sicer vse bolj številnimi slovenskimi zdravilišči. V tem delu avtor analizira tudi navade sedanjih gostov zdravilišča, njihove potrebe in motive ter njihovo socio-demografsko sestavo.
  
  V drugem delu je podrobno predstavljen demografski, gospodarski in prostorski razvoj Rogaške Slatine. Mesto je gospodarsko polifunkcionalno turistični kraj, zato je poudarjen vpliv zdraviliško-turistične in industrijske dejavnosti na razvoj in sestavo delovnih mest, dinamiko prebivalstvene rasti ter ekonomsko sestavo prebivalstva in gospodinjstev. Opredeljene so glavne funkcijske cone v Rogaški Slatini, še posebno podrobno tiste, kjer sta turizem in rekreacija vodilni obliki rabe prostora. Preučena sta tudi odnos prebivalcev do zdraviliško-turistične dejavnosti v naselju ter pomen turistične infrastrukture za kakovost bivanja domačinov.
  
  V predstavljeni publikaciji je avtor osvetlil nekatere nove geografske dejavnike, učinke in probleme oblikovanja turistično-industrijskega malega mesta. Primeri raziskovanja podobnih mest so namreč v geografski literaturi redki, kar je predvsem posledica dejstva, da se številni naravno pogojeni turistični kraji običajno razvijajo enostransko, to je zgolj v terciarne dejavnosti, turistična in industrijska funkcija pa praviloma veljata za nezdružljivi. Raziskava v veliki meri temelji na samostojni, empirično zbrani podatkovni bazi, kar ji daje še posebno vrednost. V njej je 55 slik (fotografij, zemljevidov, načrtov, kartodiagramov, diagramov, shem, grafikonov) in natančno 100 preglednic.
   
• Dela 16
  Izšla je 16. številka Del, znanstvene revije Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki jo je Oddelek za geografijo izdal in založil ob pomoči Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete. Tokratno številko na 208 straneh je uredil dr. Mirko Pak. V njej je 13 člankov, ki so namenjeni podrobnejši predstavitvi socialnogeografske problematike obmejnih območij ob slovensko-hrvaški meji.
  
  Seminar s tem naslovom, ki so se ga udeležili slovenski in hrvaški geografi, je bil septembra 2000 v Portorožu. Prvi seminar s to tematiko je bil že leta 1997 organiziran v Čatežu, leta 1999 pa so se sodelavci oddelkov za geografijo na ljubljanski in zagrebški univerzi srečali v Koprivnici in Djurdjevcu na Hrvaškem, blizu državne meje z Madžarsko. Obmejna problematika vzdolž slovensko-hrvaške meje je očitno postala hvaležna tema preučevanja številnih slovenskih geografov in temu zgledu sledijo tudi geografi na Hrvaškem.
  
  Že v preteklosti razvojno zelo problematično območje na obeh straneh meje je z vzpostavitvijo državne meje leta 1991 postalo razvojno še bolj problematično. Sorazmerno živahni sosedski stiki so se močno skrčili ali celo povsem zamrli. To je prispevalo k slabšanju življenjskih razmer, ki so jih čezmejno zaposlovanje, oskrbovanje, izobraževanje in druge oblike sodelovanja ter povezovanja v preteklosti marsikje znatno blažile. V tem zvezku objavljeni članki nakazujejo oblikovanje specifične obmejne regije z vsemi regionalno-razvojnimi značilnostmi in problemi, ponekod tako izrazitih, da se pojavljajo ne glede na relativno bližino mestnih središč.
  
  V pričujoči številki Del so objavljeni naslednji prispevki:
  
  Slovensko-hrvaška obmejna regija in njene funkcije v povezovanju med Hrvaško in Slovenijo v luči evropske integracije (avtor je dr. Vladimir Klemenčič, upokojeni profesor z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Politično-geografski vidiki hrvaško-slovenskih odnosov v obdobju 1991–2000 (mag. Mladen Klemenčić z Leksikografskega zavoda Miroslav Krleža v Zagrebu);
  
  Regionalno-razvojna problematika območja ob slovensko-hrvaški meji (dr. Mirko Pak, profesor z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Oblikovanje čezmejnih vezi na tromeji med Slovenijo, Hrvaško in Italijo v Istri (dr. Milan Bufon, docent z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Vpliv naravno-geografskih dejavnikov na razvoj hrvaško-slovenske meje (dr. Andrija Bognar, profesor z Oddelka za geografijo Naravno-Matematične fakultete Univerze v Zagrebu);
  
  Vodno-ekološki dejavniki regionalnega razvoja obmejnih območij ob slovensko-hrvaški meji (dr. Dušan Plut, profesor z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Odnos prebivalcev obmejnih območij Slovenije do slovensko-hrvaške državne meje (dr. Metka Špes, docentka z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Življenjska raven prebivalstva slovenskega obmejnega območja ob meji s Hrvaško (dr. Marko Krevs, docent z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Odnosi in povezave v obmejnih predelih na primeru hrvaško-slovenske meje (dr. Zoran Stiperski, docent z Oddelka za geografijo Naravno-Matematične fakultete Univerze v Zagrebu; dr. Vera Kochi Pavlakovich z Oddelka za gospodarski razvoj Univerze v Arizoni);
  
  Učinki slovensko-hrvaške meje in osamosvojitve na turizem v hrvaški in slovenski Istri (dr. Anton Gosar, profesor z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani);
  
  Posebnosti Istre kot hrvaške obmejne regije (dr. Miroslav Sić, profesor z Oddelka za geografijo Naravno-Matematične fakultete Univerze v Zagrebu);
  
  Depopulacija severnega dela hrvaške Istre (Ivan Zupanc, profesor geografije iz Zagreba);
  
  Geografska problematika obmejnega naselja Dvori pri Movražu (mag. valentina Brečko Grubar, asistentka z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani).
   
• Rastlinjaki
  Pri poimenovanju rastlinjakov še vedno vlada določena pojmovna zmeda. Ta je še zlasti očitna ob dejstvu, da nekateri enačijo pojem rastlinjak s steklenjakom, drugi pa uvrščajo med rastlinjake vse zavarovane prostore, to je steklenjake, plastenjake, visoke in nizke tunele ter zaprte grede. Izraz rastlinjak najbrž med vsemi še najbolj nazorno spregovori o namenu teh neobhodnih pripomočkov za sodobno pridelovanje vrtnin, sadja in gojenje cvetja.
  
  Rastlinjaki so lahko stabilni, postavljeni v zabetonirane temelje, ali prenosni, da se lahko ogrodje vsako leto prestavi na drugo zemljišče. Steklenjaki so navadno fiksni, postavljeni na temeljih, globokih med 50 in 100 cm. V novejšem času lažji plastični materiali in lažja konstrukcija omogočajo začasno namestitev rastlinjaka, ki ga je mogoče po uporabi tako rekoč brez sledov premestiti na drugo parcelo.
  
  Glede na temperaturne razmere se rastlinjaki delijo v hladne rastlinjake s temperaturo do 10 stopinj Celzija, ogrete ali temperirane steklenjake s temperaturo med 10 in 18 stopinj ter ogrevane ali tople rastlinjake s temperaturo med 18 in 24 stopinj. Po uporabnosti razlikujemo stalne in nestalne ali sestavljive rastlinjake. Stalni so praviloma topli in so najbolj uveljavljeni v hladnejših predelih. Nestalni ali sestavljivi so praviloma hladni ali ogrevani in so se razširili v toplejših sredozemskih pokrajinah. Glede na obliko razlikujemo enoločne, dvoločne in večločne rastlinjake. Glede na kritino je glavna členitev na steklenjake, prekrite s steklom, in plastenjake, prekrite s plastično folijo ali plastičnimi ploščami.
  
  Marsikje po svetu je intenzivno gojenje rastlin v rastlinjakih že dolgo pomembna oblika kmetovanja. O tem pričajo tudi desetletje stari podatki. Po površini je izstopalo sedem držav, v katerih so leta 1990 registrirali več kot 5000 hektarov rastlinjakov. Daleč največ zemljišč (okrog 28.000 ha) je bilo prekritih z rastlinjaki na Japonskem, kjer so prevladovali plastenjaki. Za ogrevanje so na veliko izkoriščali geotermalno energijo.
  
  Za Japonsko so se po njihovi razprostranjenosti zvrstile sredozemske države Italija, Španija in Turčija, kjer so bili prav tako v prevladi plastenjaki. Med temi tremi državami pa so bile določene razlike glede na energetske vire za njihovo ogrevanje. Medtem ko je bila v Turčiji zelo pomembna raba geotermalne energije, ki je imela precejšen pomen tudi v Italiji, je v Španiji izrazito prevladovalo koriščenje sončne energije. Podobne značilnosti kot za Turčijo so veljale tudi za nekdanjo Sovjetsko zvezo in Francijo, ki sta na lestvici z največ zavarovanimi prostori zavzemali šesto in sedmo mesto.
  
  Pred njima se je na peto mesto z okrog 9000 ha rastlinjakov uvrstila Nizozemska, ki je, če izmerimo gostoto rastlinjakov glede na površino celotnega ozemlja (z njimi je prekrito 0,27 % ozemlja države), brez konkurence v ospredju. Med vsemi navedenimi državami je samo za Nizozemsko značilna velika prevlada steklenjakov. Tudi v nekdanji Jugoslaviji je bilo leta 1990 okrog 400 ha registriranih rastlinjakov; glavnino so sestavljali steklenjaki.
   
• Steklenjaki
  Steklenjaki so s steklom prekriti rastlinjaki, v katerih se gojijo toplotni bolj zahtevne rastline. V njih gojene sadike se lahko pozneje presajajo v plastenjake in tunele ali na prosto. K notranji opremi steklenjaka spadajo sistem za dodatno ogrevanje, fiksni ali premični sistem za zalivanje in megljenje, svetila za podaljšanje dneva ali za povečanje intenzitete osvetlitve, senčila, kalilniki in ventilatorji Steklenjaki s tako opremo so primerni za gojenje najbolj zahtevnih rastlin prek celega leta.
  
  V primerjavi s plastenjaki so glavne prednosti steklenjakov boljši toplotni učinek, bolje izvedeno zračenje, večja nosilnost konstrukcije in večja trajnost kritine, glavne slabosti pa so višja cena, onemogočeno odstranjevanje kritine in zahtevnejša postavitev na betonskih temeljih.
  
  Steklenjaki so v primerjavi s plastenjaki bolj razširjeni v deželah s hladnejšim podnebjem, kjer jih tudi izdatno dodatno ogrevajo, zato je potrebno kar najboljše zadrževanje toplote in dobro tesnjenje. Tako na primer na Nizozemskem med vsemi površinami rastlinjakov kar 99 % zavzemajo steklenjaki, podobno razmerje je tudi na Danskem, le nekoliko nižje deleže steklenjakov pa so registrirali na Švedskem, v Belgiji, Nemčiji in Veliki Britaniji.
  
  V Sloveniji in tudi v Ljubljani je steklenjakov malo. Še največ jih uporabljajo večja podjetja, ki koreninijo že v prejšnjem sistemu. Opazno je, da je nekaj večjih steklenjakov v zadnjih letih zraslo tudi pri največjih družinskih pridelovalcih. Eden od glavnih vzrokov za majhno razširjenost je visoka cena, a ne gre prezreti tudi težav pri pridobivanju lokacijskih dovoljenj.
   
• Plastenjaki
  Plastenjaki imajo v vrtnarstvu vse pomembnejšo vlogo in so cenejše nadomestilo za steklenjake. Nekateri jih imenujejo tudi tunelski rastlinjaki. Začetki njihove uporabe segajo v leto 1959, ko so prve plastenjake postavili v Franciji. Konstruiranih je veliko tipov različnih velikosti, ki so jih sčasoma v želji gojenim rastlinam zagotoviti čim ugodnejše rastne razmere znatno izpopolnili.
  
  Pri postavljanju plastenjakov je potrebno upoštevati višino stroškov postavitve in vzdrževanja, stroške menjave prekrivala, nevarnost poškodb zaradi vetra, toče in pregrevanja na konstrukciji, prezračevanje (optimalni delež odprtin za prezračevanje naj bi bil med 18 in 20 % od celotne površine prekrivala), trajnost prekrivala in kakovost osvetlitve, pojavljanje kondenzata na foliji in obliko konstrukcije. Ravne stene v primerjavi z usločenimi omogočajo boljši izkoristek prekritega zemljišča.
  
  Za prekrivanje plastenjakov so zlasti primerne stabilizirane polietilenske folije (pod njimi je temperatura za stopinjo ali dve višja kot v plastenjaku, pokritem z nestabilizirano politilensko folijo) in etilenvinilacetatne folije (pod njimi se ohranja še za dve do tri stopinje višja temperatura kot v plastenjaku, pokritem s stabilizirano polietilensko folijo).
  
  Po posameznih evropskih državah so glede na podnebne razmere in tradicijo s plastično kritino prekriti zelo različni deleži rastlinjakov. Na Nizozemskem je površinski delež plastenjakov le en odstotek, v Nemčiji med okrog 12 %, v Italiji pa kar 90 %. Podobno razmerje je tudi v Turčiji, s še večjim deležem plastenjakov pa se ponašajo sredozemske države Španija, Grčija, Izrael in Tunizija. Več plastenjakov kot steklenjakov je tudi na Japonskem in v Združenih državah Amerike.
  
  V zadnjih letih je tako v Ljubljani in okolici kot tudi drugod po Sloveniji zraslo precej novih plastenjakov. Imamo tudi nekaj lastnih proizvajalcev. Še vedno je pomembna vloga trgovskih posrednikov, ki materiale za izdelavo uvažajo iz nekaterih zahodnih držav, kjer je ta dejavnost bolj razvita. Pri uporabi teh materialov se lahko zaradi podnebnih razlik med Slovenijo in deželo proizvodnje pojavijo določene težave. Ena najpogostejših je prešibka konstrukcija, ki ni prilagojena obilnemu sneženju v naših krajih.
   
• Tuneli
  Tuneli, ki so navadno nameščeni le del leta, nakar jih z obdelanega zemljišča odstranijo, se delijo na nizke in visoke tunele. Čeprav s plastično folijo prekrit tunel lahko do določene mere nadomesti zaprto gredo, je prvenstveno vendarle namenjen podaljšanju rastne dobe rastlin na prostem. Pod takim zavetjem seme zelenjadnic vzkali prej in rastline rasejo hitreje.
  
  Visoki tuneli so podobni enoločnim plastenjakom, imajo podobno konstrukcijo in so visoki od dva do tri metre. Njihova širina je največkrat od 3 do 9 metrov. Nizki tuneli navadno ne presegajo višine enega metra.
  
  V svetu je bilo leta 1988 največ zemljišč prekritih z nizkimi tuneli. Na Japonskem so jih uporabili na 60.000 ha, v Franciji na 25.000 ha, Italiji na 17.000 ha, Bolgariji na 12.000 ha, Španiji na 9000 ha in Grčiji na 5000 ha.
   
• Zaprte (tople) grede
  Zaprta ali topla greda je toplotno zavarovan, lahko v zemljo vkopan in s steklom ali folijo zaščiten prostor, namenjen predvsem vzgoji sadik, zlasti tistih vrst zelenjave, ki potrebujejo več toplote. Zaprte grede se uporabljajo tudi za zagotovitev zgodnejšega vegetacijskega obdobja, za dozorevanje določenih vrst zelenjave v pozni jeseni in v hladni polovici leta za pospeševanje začetnih faz v pridelavi zelenjave, nakar se v nadaljnji rasti steklene ali plastične okvire odstrani. Tople grede navadno v širino merijo dober meter, v dolžino pa tudi več kot deset metrov.
  
  Po nekaterih tolmačenjih so tople grede le tiste zaprte grede, ki se dodatno ogrevajo z biološkimi (svež gnoj, slama, listje, pleva itd.) in tehničnimi (tople odpadne vode, geotermalne vode, para iz termoelektrarn, elektrika, industrijski plini itd.) viri toplote. Ti avtorji razlikujejo še poltople grede, kjer prst segreje na 15 do 20 stopinj Celzija plast gnoja, in hladne grede, v katerih ni naprav za ogrevanje in se kot vir za pospeševanje rasti uporablja le sončna energija.
  
  V preteklosti je bila uporaba zaprtih gred v vrtnarskem pridelovalnem ciklu zelo pomembna. Z uveljavitvijo sodobnejših in predvsem večjih zavarovanih prostorov se njihova uporaba zmanjšuje, čeprav jih marsikje še niso dokončno opustili. Vzrok za nazadovanje njihove vloge je tudi zamudno in težavno delo.
   
• Malta
  Malta je le največji v skupini Malteških otokov in hkrati ime otoške države med Evropo in Afriko. Leži 90 km južno od Sicilije, 290 km severno od afriške celine, 1830 km vzhodno od Gibraltarja in 1500 km zahodno od Aleksandrije. Malteške otoke sestavljajo naseljeni otoki Malta, Gozo in Comino in majhni, nenaseljeni otokčki Cominotto, Fifla in Saint Pauls. Površina vseh meri 316 kvadratnih kilometrov, od tega odpade na Malto 246 in na Gozo 67 kvadratnih kilometrov.
  
  Otoki so najvišji ostanki kopnine, ki je še v ledenih dobah povezovala Sicilijo z Afriko. Apnenčaste vzpetine se dvigajo do okrog 250 m nad morsko gladino (najvišja, imenovana Ta Dmejrek, je visoka 253 m). Sicer so za otoke značilni nizki griči s terasami, na katerih so majhna polja. Na zahodu največjega otoka Malta je razgledna planota. Obale Malte so dolge 136 km, Goza pa 43 km. Zanje so značilni številni skalni zalivi, peščene plaže in delno naravna pristanišča.
  
  Kraška pokrajina je brez stalno tekočih voda, tudi izvirov sladke vode je zelo malo, zato dobivajo pitno vodo z razsoljevanjem morske vode. Vodna oskrba velikih turističnih središč je odsev vloženega truda in želje po razvoju turizma.
  
  Tisočletno krčenje je povzročilo popolno izginotje gozda. Pomanjkanje vode pomembno vpliva tudi na razprostranjenost kmetijskih zemljišč. Ravnice so le vzdolž občasno tekočih rek, na njih pa so intenzivno obdelane njive, ki jih namakajo. Kolo za črpanje vode za namakanje so uvedli Arabci, ki so vpeljali tudi gojenje bombaža, glavne gospodarske dejavnosti vse do 20. stoletja. Še v 19. stoletju so Britanci posekali več deset tisoč oljk, da so pridobili zemljišča za gojenje bombaža.. Zdaj so glavni kmetijski pridelki sadje in zelenjava. Zaradi pomanjkanja rodovitnih zemljišč kmetijska pridelava ne pokriva vseh domačih potreb.
  
  Simbol Malte je kamen, saj je večina površja skalnatega. Apnenčaste planote so porasle z borno sušnoljubno vegetacijo. Med najbolj pogostimi rastlinami so opuncije, agave, oleandri in brogovite. Malta ima sredozemsko podnebje z vročimi in suhimi poletji ter milimi in deževnimi zimami. Na otokih ne poznajo mrzlih in močnih vetrov, snega, mraza in megle. Dežuje od septembra do aprila, le redko tudi poleti, vendar pade dokaj malo padavin (le slabih 600 mm na leto). Najbolj vroče je od junija do avgusta, ko se temperature dvignejo do 40 stopinj Celzija, zato ob 14. uri zaprejo vrata večine trgovin in uradov ter počivajo. Poletno vročino blažijo vetrovi, ki pihajo iznad bolj hladnega morja. Povprečna temperatura morske vode presega 25 stopinj Celzija le avgusta in septembra.
  
  Po ustnem izročilu je okoli leta 6000 pred našim štetjem ena od sicilijanskih kmečkih družin zapustila stalno bivališče in se preselila na otoke južno od Sicilije. S seboj so vzeli domače živali, vreče semen in kamnito orodje. S priseljevanjem še drugih "Sicilijancev" so na otokih nastala prva naselja. Novoselci so se na Sicilijo občasno še vračali, kajti potrebovali so železo, ki ga v novi deželi niso našli. Otoki so bili takrat še poraščeni z gozdom, prst je bila rodovitna, prebivalci pa so se ob kmetijstvu preživljali z lovom in ribolovom.
  
  2000 let za prvimi priseljenci so na Malto prijadrali novi naseljenci, ki so poznali svinec. Medtem ko so bili staroselci miroljubni kmetovalci, so bili novi naseljenci bolj bojeviti. Uporabljali so puščice iz obsidiana in bronaste sekire, razen tega so skrbno izbirali mesta, kjer so si postavili naselja. Bili so pastirji in niso gradili templjev, kot njihovi predhodniki, temveč so stare templje uporabljali za pokopališča. Prvotni priseljenci naj bi izumrli zaradi suše, lakote, epidemij in državljanskih vojn.
  
  Feničani, pomorsko ljudstvo iz vzhodnega Sredozemlja, so na Malto prispeli okrog leta 850 pred našim štetjem, kar so jim omogočila varna naravna pristanišča. Navezovali so stike z domačini in se z njimi pomešali. Z asimilacijo, ki je trajala več stoletij, se je oblikovalo novo ljudstvo.
  
  Tri punske vojne med Kartažani in Rimljani so trajale več kot 100 let. Takrat sta otoka Malta in Gozo postala del Rimskega imperija in Malti je pripadla pomembna vloga pri nadziranju Sredozemlja. Rimljani so na otoku zgradili mesto Melita in otok poimenovali Malta. Krščanstvo se je na Malti razširilo po letu 60, ko je sv. Pavel na poti v Rim doživel brodolom. Na sv. Pavla spominjajo nekatera zemljepisna imena, na primer Saint Paulus Island (Otok svetega Pavla) in Saint Paulus Bay (Zaliv svetega Pavla), kjer naj bi sveti Pavel ob prihodu pristal.
  
  V 10. stol. so Malteške otoke zasedli Arabci, vendar posledice njihove zasedbe niso ostale tako izrazite kot v deželah severne Afrike. Zgodovinski viri sicer navajajo, da se je tri četrtine Maltežanov izreklo za pripadnike islamske vere, toda očitno le navidezno, saj so našli ostanke ene same mošeje.
  
  Najbolj je na življenje na otokih vplival malteški viteški red. Ne le, da so malteški vitezi povsem spremenili mesto in zgradili mogočno trdnjavo v prestolnici La Valeta, temveč so bili predstraža krščanstva proti osmanskemu cesarstvu. Beli križ na črnih oblačilih je bil prvotno znak skupine, ki se je zavezala varovati bolne romarje v Sveti deželi. Bili so znani negovalci v bolnišnici Sv. Ivana v Jeruzalemu in leta 1113 ustanovili viteški red. Po letu 1291 so jih Turki iz Svete dežele pregnali in naselili so se na Rodosu. Tudi od tam so jih pregnali in od cesarja Karla V. so dobili možnost naselitve na Malti, ki so jo izkoristili leta 1530. Ljudje so od vitezov pričakovali, da jih bodo zavarovali pred turškimi napadi. Gradili so obzidja okoli mest in šele z zmanjšanjem nevarnosti napadov so se začeli naseljevati tudi zunaj obzidij. Nekateri bogati Maltežani so zgradili vile daleč stran od mest.
  
  Zaradi strateške lege je bila Malta pomorsko vojaško oporišče Francozov in Britancev. Po prihodu Napoleona (leta 1798) so Maltežani na pomoč poklicali angleško floto. Od sredine 19. stoletja do leta 1964 so bili otoki kolonija Velike Britanije. V drugi polovici 19. stoletja so doživeli hiter razcvet pomorske trgovine in postali zatočišče glavnine britanske mornarice. Z odprtjem Sueškega kanala se je strateški pomen Malte še povečal; dobila je osrednje mesto v Sredozemlju. Med 2. svetovno vojno so otoke močno prizadeli bombni napadi, ki so uničili na tisoče hiš. Malta je neodvisnost znotraj Britanske skupnosti narodov (Commonwealth of Nations) dosegla 21. septembra 1964 in se čez deset let razglasila za republiko.
  
  Kot rezultat mešanja semitskih, latinskih in rodoško-grških lastnosti je nastala prebivalstvena mešanica, ki jo poosebljajo Maltežani z zelo prilagodljivim značajem. Uradna jezika sta malteščina in angleščina. Malteški jezik za nevajeno uho zveni kot arabščina, čeprav je mešanica arabščine in italijanščine. Arabščina je dala malteškemu jeziku več izrazov tudi zato, ker so številne sicilijanske besede prav tako arabskega izvora.
  
  Leta 1999 je na malteških otokih živelo 381.603 ljudi. Po gostoti naseljenosti spada Malta med najgosteje naseljene države, saj na kvadratnem kilometru živi povprečno 1300 ljudi. Letna rast prebivalstva znaša 0,5 %. Pričakovana življenjska doba je 77,7 let, 80,2 leti za ženske in 75,4 leta za moške.
  
  Leta 1998 je bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca znašal 13.000 USD; njegova letna rast je bila 4 odstotna. Turizem s storitvenimi dejavnostmi je imel v njem 71 odstotni delež, industrija 26 % (pomembnejše panoge so elektronska, ladjedelniška, živilska, tekstilna, obutvena in tobačna industrija ter industrija gradbenega materiala) in kmetijstvo 3 %. Letna stopnja inflacije je samo 2,8 %. Država je med najresnejšimi kandidatkami za skorajšnje polnopravno članstvo v Evropski zvezi.
   
• Gegrafija v šoli 10/1
  Izšla je prva številka desetega letnika revije Geografija v šoli, ki jo izdaja Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Namenjena je predvsem učiteljem geografije v osnovnih in srednjih šolah, saj obravnava številne metodične in didaktične vidike pri pouku geografije. Urednica Nevenka Cigler, pedagoška svetovalka na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, v območni enoti Kranj, je ob pomoči uredniškega odbora poskrbela za pestro vsebino.
  
  Rdeča nit tokratne številke so regionalizacije. Pri nas dobro znani bavarski geograf dr. Karl Ruppert obravnava problem regionalizacije srednje Evrope kot zgodovinskega, geografskega, političnega in kulturnega pojma, ki mu kot alternativo pripisuje tudi vlogo geometrijskega pojma. Regionalizacijo pojmuje kot stvar izbire kriterijev, ki so v različnih časovnih obdobjih lahko različni. Trditve podkrepi s primerom ozemlja Slovenije, ki je v evropskem merilu pripadala zdaj južni zdaj srednji Evropi. Posebej razčleni geografsko pojmovanje srednje Evrope, pri čemer izpostavi podnebni in topografski kriterij.
  
  Akademik dr. Ivan Gams je prispeval članek regionalizacije Slovenije in pouk. V njem na primeru več različnih poskusov regionalizacij sporoča, da z regionalizacijami pester pokrajinski mozaik Slovenije poenostavljamo v še obvladljivo in strokovno sprejemljivo shematizirano podobo, prirejeno za osnovno, srednješolsko in visokošolsko izobraževanje. Vsaka stopnja zahteva svoje število mezoregij. Učenci postopek regionaliziranja najbolje osvojijo s poskusnim terenskim mikroregionaliziranjem. Pred podrobno členitvijo Slovenije na regije je učencem potrebno pojasniti, na podlagi katerih pokrajinskih prvin je izvedena. Prav nobena namreč ne upošteva in ne more upoštevati vseh prvin, ki sestavljajo kompleksno geografsko podobo naše države.
  
  Diplomirani geograf Damir Josipovič, mladi raziskovalec na Inštitutu za geografijo, obravnava problematiko razmejitve med Azijo in Evropo, pri čemer najprej na kratko oriše nastanek in v zgodovinskem prerezu razvoj meje med celinama. Poudari predvsem probleme razmejitve na širšem območju Kavkaza ter morskih obrobjih. Za ta območja namreč nikoli ni bilo povsem jasno, kam zares sodijo. V zvezi s tem se pojavljajo povsem praktični problemi natančne izmere površin različnih ozemelj, navajanja njihovih najbolj skrajnih pojavov (na primer najvišji vrh celine, najdaljša reka,…), regionalizacij in podobno. Članek poskuša dati izhodišča za bolj ustaljeno ločevanje med celinama, oprto na jasno navedene kriterije. Na primeru Azije se s tem odpira možnost za njeno bolj dosledno členitev po vseh straneh neba, saj se za Kavkazje, Turčijo in Ciper odpira možnost uvrstitve v novo regijo, imenovano zahodna Azija.
  
  Razdelek Učenje v naravi sestavljata dva članka. Geografsko učno pot na Golovec je pripravila Ana Marolt, ki poučuje geografijo na Srednji ekonomski šoli v Ljubljani. V članku Domača okolica - najboljša učilnica, avtorici Lilijana Homovec, predmetna učiteljica biologije in kemije na Osnovni šoli Črni Vrh nad Idrijo, ter Karmen Simonič Mervic, profesorica geografije in zgodovine na isti šoli, predstavljata povezovanje učne snovi pri predmetu spoznavanje narave in spoznavanje družbe na primeru Črnovrškega polja in Predgriž.
  
  Sledi razdelek Prenova, ki ga sestavljata prispevka Karmen Cunder, višje svetovalke za geografijo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, in urednice Nevenke Cigler. Cundrova predstavlja bistvene izsledke spremljave pouka geografije v sedmih razredih devetletne osnovne šole, Ciglerjeva pa rezultate spremljave prenovljenega programa 2. letnika gimnazije.
  
  Razdelek Ocenjevanje sestavlja članek Preverjanje in ocenjevanje znanja o monsunski Aziji, ki ga je pripravila Zdenka Schauer, učiteljica geografije na ljubljanski osnovni šoli Martin Krpan. V rubriki Aktualno Jernej Klemen, profesor geografije in zgodovine na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, razmišlja o položaju geografije v srednjem strokovnem in poklicnem izobraževanju. Za konec nas Igor Lipovšek, vodja predmetne skupine za geografijo na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, in urednica seznanita s raznovrstnimi novicami, ki spremljajo geografsko izobraževanje ali so pomembne za njegovo kar najbolj uspešno izvedbo.
   
• Bangalore – indijska Silicijeva dolina
  Bangalore, glavno mesto indijske zvezne države Karnataka, stoji v osrčju južnega dela Dekanske planote, na nadmorski višini 949 metrov. Kot pravi legenda, je dobilo ime po kuhanem fižolu ("benda kaluru"), ki naj bi ga neka tamkaj živeča starka postregla lačnemu kralju v 10. stoletju. Zgodovina navaja, da ga je leta 1537 ustanovil plemenski poglavar Kempe Gowda. Britanski kolonialisti so v njem zapustili čudovite avenije, parke, cerkve, muzeje in vile. Najbolj mogočna stavba v mestu je Vidhana Soudha (zgrajena leta 1954), kjer je sedež sekretariata in državnega zakonodajnega zbora. Za Indijce je ta zgradba v neodravidskem slogu pomembna zlasti kot turistična privlačnost, ki, razsvetljena ob nedeljah zvečer, privabi številne radovedneže in občudovalce.
  
  Rast števila prebivalstva sovpada z gospodarskim napredkom. Leta 1951 je imelo mesto s satelitskimi naselji 786.000 prebivalcev, leta 1981 2.922.000, leta 1991 4.130.000 prebivalcev, zdaj pa naj bi številka že presegla vrednost 6 milijonov.
  
  V zadnjih dvajsetih letih je Bangalore postal eno od najbolj pomembnih južnoindijskih industrijskih središč z usnjarsko, kemično, letalsko, telekomunikacijsko, elektronsko in računalniško industrijo. K temu je pripomogla vlada Karnatake, ki je kot prva država v Indiji leta 1997 objavila informacijsko-tehnološki načrt. Njegovi glavni cilji so bili izkoreniniti revščino, zagotoviti večje možnosti za zaposlitev in enakopravnost za ženske, računalniško opismeniti otroke v osnovnih šolah, usmerjati mlade v študij računalništva, elektrotehnike in informatike, kar bi jim kasneje povečalo možnosti za zaposlitev, vzpodbuditi poslovno sodelovanje z neangleško govorečimi državami ter Karnataki in Bangaloreju v informacijski tehnologiji zagotoviti dominanten položaj.
  
  Investitorjem so ponudili razmeroma poceni izobraženo delovno silo, raziskovalne inštitute, infrastrukturno popolnoma opremljene informacijsko-tehnološke parke ter največje davčne olajšave v Indiji. Znotraj informacijske tehnologije je dosegla največje razsežnosti softverska industrija. Tu so se namestili svetovni računalniški giganti IMB, Novell, Microsoft, Oracle, Sybase, Hewlett-Packard, Siemens, Motorola, Compaq in Digital.
  
  V letih 1991–1992 je 13 softverskih podjetij ustvarilo 1,5 milijonov USD prihodka, v letih 1998–1999 je 271 podjetij ustvarilo že 875 milijonov USD, za obdobje 2002–2003 pa načrtujejo celo med 2,5 in 3,0 milijarde USD prihodka.
  
  Zaradi pozitivnih, pa tudi negativnih posledic (preobremenjenost infrastrukture, nekontrolirano širjenje mesta, obremenjevanje okolja), ki jih je prinesel razvoj informacijske tehnologije v Bangaloreju, se je vlada Karnatake odločila, da vzpodbudi in usmerja razvoj informacijske tehnologije tudi v druga mesta Karnatake: Mysore, Hubli, Mangalore in Manipal.
  
  Klub skokoviti rasti in hitremu razvoju Bangalore ostaja tipično indijsko mesto, kjer se tudi po najbolj prometnih cestah brezskrbno sprehajajo svete krave. Razlika med bogatimi in revnimi se zdi nepremostljiva. Kljub osupljivemu bogastvu, ki se kaže v razkošnih vilah, h katerim spadajo čistilke, vrtnarji, varnostniki in šoferji, so v mestu številni brezdomci, ki so zatočišče našli v šotorih in barakah brez vodovoda, kanalizacije in elektrike, postavljenih na nikogaršnji zemlji. Vladna pomoč in priložnostna dela velikokrat ne zadoščajo za preživetje, zato mnogi ljudje, zlasti otroci in invalidi, beračijo. Za "uspešnejše" tovrstno delo starši ali skrbniki otroke nemalokrat tudi pohabijo.
   
• Nekaj manj znanih geomorfoloških pojmov
  Atol : obročast koralni greben, ki obkroža plitvo laguno. Nastane v značilnem zaporedju, pri čemer korale najprej zgradijo priobalni koralni greben okrog (praviloma vulkanskega) otoka. Ko se otok začne pogrezati pod morsko gladino, korale še naprej gradijo na nastali apnenčasti podlagi, tako da je njihov dejavni vršni del nenehno v primerni globini tik pod morsko gladino, ko lahko polipi koral še vedno delujejo; globlje namreč odmrejo in rast grebena se ustavi. Pri nadaljnjem pogrezanju otoka najprej nastane pregradni koralni greben, ki laguno obroblja le z ene strani; obročast koralni greben ali atol je šele zaključna faza tega procesa. Za nastanek atola pa ni nujno pogrezanje otoka, saj pride do enakega učinka tudi ob postopnem, enakomernem dviganju morske gladine, kar je lahko posledica različnih dejavnikov (spremembe v vodnem ciklu, taljenje ledenih pokrovov,…). Sopomenka je koralni otok.
  
  Badlands je po istoimenski pokrajini v Južni Dakoti na severu Združenih držav Amerike poimenovano razgaljeno, nerodovitno, močno razčlenjeno površje na sušnih, skromno poraslih območjih z vodoravno ležečimi plastmi slabo odpornih sedimentnih kamnin, predvsem glinavcev in peščenjakov, tudi puhlice. Zaradi denudacije in erozije, ki ju povzročajo občasni močni nalivi, je preoblikovano v težko prehoden splet grebenov s strmimi stenami, piramid, kupol, skalnih čokov in stebrov z vmesnimi soteskami, grapami in erozijskimi jarki, pri čemer relativna višina med najvišjimi in najnižjimi deli lahko presega 100 metrov. Takšna pokrajina lahko nastane tudi zaradi neprimernega človekovega ravnanja, zlasti zaradi pospešene erozije kot posledice roparskega načina gospodarjenja.
  
  Balvan je večja, osamljena skala, ki jo je na njeno zdajšnje mesto prinesel, prestavil ledenik. Njena kamninska sestava se ne razlikuje od prevladujoče sestave v okolici. Pri nas so balvani pogosti v zatrepih dolin, ki so jih nekoč preoblikali ledeniki. V zatrepu doline Kamniške Bistrice je največji slovenski balvan Sivnica , nedaleč stran pa sta še bolj znana balvana Žagana peč in Lepi kamen, na katerem je lovska koča. Primerjaj eratični blok. Sopomenka je samovnjak.
  
  Black smokers ali črni dimniki so podmorski izviri, iz katerih bruha z žveplovodikom prepojena voda s temperaturo več kot 350 stopinj Celzija. Pri ohlajanju v hladni morski vodi nastanejo drobne temno obarvane padavine, ki se pri odlaganju na dnu lahko kopičijo v dimnikom podobnih stolpih, lahko pa tudi v bolj ravnih plasteh, ki pogosto vsebujejo železovo rudo. Iz manj vročih izvirov nastale padavine so belo obarvane in se odlagajo v obliki svetlih stolpov (White Smokers - beli dimniki). Največ tovrstnih pojavov je na območjih srednjeoceanskih hrbtov.
  
  Drumlin je podolgovat zaobljen grič iz drobirja ledenodobne talne morene, razpotegnjen v smeri premikanja nekdanjega ledenika. Ima jasno izraženo privetrno in odvetrno stran ter eliptičen tloris. Njegovo jedro je deloma iz drugačnega gradiva, na primer iz peska ali plastnatega proda. Drumlini so dolgi od 200 do 2000 metrov, visoki do 40 metrov in široki od 3 do 30 metrov. Vselej se pojavljajo v večjih skupinah in sestavljajo drumlinsko pokrajino, značilno za severno Evropo, za tamkajšnja območja na obrobju nekdanje celinske poledenitve.
  
  Eratični blok, tudi eratik, je večja, osamljena skala območjih nekdanje poledenitve, z drugačno kamninsko sestavo od okolja, kjer jo je odložil ledenik. Na ledeniku ali celinskem ledu lahko premaga večstometrsko ali večkilometrsko razdaljo in je dober pokazatelj nekdanje razsežnosti ledenih mas. Primerjaj balvan.
  
  Estuar, tudi estuarij, je široko, za plovbo primerno rečno ustje lijakaste ali cevaste oblike, kamor seže morsko plimovanje in kjer se mešata sladka in slana voda.
  
  Krojenje je proces razpadanja kamnine, ki se pojavi zaradi notranjih napetosti v kamnini, ki nastanejo kot posledica strjevanja in ohlajanja magmatskih kamnin ter poznejših tektonskih pritiskov nanje, pri sedimentnih kamninah pa zaradi izsuševanja, pri čemer zaradi krčenja nastajajo razpoke, reže in lezike. S krojenjem nastajajo značilne ploščate, stebraste, kvadratne ali kroglaste oblike, med drugim tudi bazaltni stebri, ki sestavljajo na primer znameniti Hudičev stolp (Devil's Tower) v ameriški zvezni državi Wyoming.
  
  Luskanje >ali deskvamacija je odpadanje različno debelih, luskam podobnih kamnitih plošč in ploščic s površine skal, posebno v puščavah in polpuščavah. Povzroča ga predvsem močno spreminjanje temperature med dnevom in nočjo (temperaturno preperevanje), a tudi tlačne razbremenitve in razširjanje solnih kristalov.
  
  Peneplen je rahlo valovito ali skoraj ravno površje s širokimi dolinami in nizkimi, položnimi razvodji na skromni nadmorski višini. Nastane z dolgotrajnim zniževanjem nekdanjih gorovij, ki je posledica delovanja eksogenih procesov v tektonsko mirnih obdobjih Zemljine geološke zgodovine. Po Davisu (Davisov erozijski cikel) je senilna faza v razvoju vzpetih delov Zemljinega površja.
  
  Vulkanska bomba je vulkanski izmeček, odtrgan od tekoče lave, ki zaradi vrtenja med letom po zraku dobi značilno obliko in strnjen pade na tla. Njegova prostornina je lahko od enega kubičnega centimetra (manjšim delcem pravimo lapili) do več kubičnih metrov. Vulkanske bombe iz s plini revne, redko tekoče lave so gladke in imajo hruškasto, vretenasto ali kroglasto obliko, bombe iz s plini bogate, gosto tekoče lave pa so na površini pogosto razpokane ali napihnjene, podobne hlebčkom kruha.