Abecedni seznam vseh gesel

Maj 2000

•  Hrušica
  Hrušica je okrog 100 kvadratnih kilometrov velika, v osrčju neposeljena in z gozdom porasla visoka kraška planota med Trnovskim gozdom na severozahodu, Nanosom na jugozahodu, Postojnsko kotlino na jugu ter Notranjskim podoljem na vzhodu in severu. S strmimi pobočji se spušča proti severu in jugu, od Nanosa jo ločujeta suha Črnjavška dolina in zgornji del podolja pri Podkraju. Le proti Trnovskemu gozdu ni izrazitejših višinskih razlik.
  
  Planoto sestavljajo kredni, jurski ter v južnem in jugovzhodnem delu triasni apnenec in dolomit tako imenovanega Hrušiškega nariva. Hotenjsko podolje in Planinsko polje na vzhodnem vznožju sta izoblikovana v delu Idrijske prelomne cone, na zahodu pa je imel odločilno vlogo v oblikovanju površja Predjamski prelom, po katerem poteka že omenjena Črnjavška dolina. Ob obeh glavnih prelomih v dinarski smeri in ob več manjših prečnih prelomih je planota razlomljena in različno visoko dvignjena. Kamnito površje je močno zakraselo in razčlenjeno. Med vrtačami in večjimi doli se vzpenjajo številni kopasti vrhovi z nadmorsko višino med 950 in 1000 metri. Najvišja vzpetina je 1275 metrov visoka Srednja gora, najbolj vpadljiv vrh pa je Sv. Lovrenc ali Gora (1019 m) severno nad krajem Studeno v Podgori na Postojnskem.
  
  Na planoti in njenem obrobju je mnogo kraških jam. Prevladujejo enostavna brezna, med katerimi je najgloblje 183 metrov globoko Brezno na ledeniški poti. V številnih ledenicah so v preteklosti sekali led. V Breznu za Hramom so odkrili jamsko mleko, ki je v slovenskih jamah redek pojav.
  
  Padavin je sicer manj kot na sosednjih Trnovskem gozdu in Nanosu, a je namočenost še vedno velika. Kljub temu je planota povsem brez površinskih vod. Manjši studenci so le na obrobju, v povirju potoka Bele, na manjših flišnih zaplatah pri Podkraju, na Vodicah in ob vznožju Streliškega vrha (1265 m). V kraški masiv Hrušice ponikajo Lokva, Belščica in drugi manjši potoki, ki pritečejo s flišne Spodnje Pivke. Njihova in padavinska voda odtekajo podzemno v kraške izvire Vipave, Idrijce in Ljubljanice.
  
  Hrušico poraščajo dinarski jelovo-bukovi gozdovi. Planota velja za enega večjih sklenjenih gozdnih predelov v Sloveniji, le na južni strani so na dolomitnih pobočjih Podgore izkrčeni prostrani travniki in pašniki. Za lažje spravilo lesa je planota prepredena z gostim omrežjem gozdnih cest. Nekoč je bilo ob gozdarjenju pomembno tudi oglarstvo.
  
  Na Hrušici je le nekaj samotnih domačij nad Podkrajem (naselje je na stičišču Hrušice, Nanosa in Trnovskega gozda) in gozdarski zaselek Hrušica ob nekoč zelo pomembni rimski cesti; po njeni trasi je zdaj speljana najkrajša povezava med Logatcem in Vipavo. V zaselku so muzej rimskih zapornih zidov (Claustra Alpium Iuliarum), utrdbe in poštna postojanka Ad Pirum, po kateri je dobil ime ne le zaselek, ampak cela planota. Med svetovnima vojnama je Hrušica spadala k Italiji. Zaradi lege ob državni meji so Italijani na njej gradili vojaške ceste in tu postavili številne bunkerje, podzemna skladišča in kasarne.

• Idrijsko hribovje
  Idrijsko hribovje je sredogorje na prehodu z alpskega v dinarski svet. Ima značilnosti obeh glavnih pokrajinskih enot, čeprav se zdi, da so dinarske poteze nekoliko bolj izrazite. Na severu sega do reke Idrijce, onstran katere se vzpenjata Cerkljansko hribovje in Šentviška planota; slednjo nekateri zaradi planotastega značaja z Idrijskim hribovjem združujejo v enotno regijo. Na vzhodu se onstran Idrijce vzpenja Rovtarsko hribovje, na jugu in zahodu pa se meja vzdolž celotne dolžine naslanja na Trnovski gozd. Potoka Kanomljica in Hotenja, ki tečeta po Idrijskem prelomu, delita Idrijsko hribovje na dva izrazita hrbta s slemenitvijo od severozahoda proti jugovzhodu. Najvišja vzpetina južnega hrbta je Planinca (1170 m), severnega pa Jelenk (1107 m).
  
  Precejšen del slabih 200 kvadratnih kilometrov velikega in povprečno 648 metrov visokega hribovja sestavlja uravnano zakraselo površje, v katerega so reke in potoki vrezali globoke debrske doline in grape ter ga razkosali na posamezne planote. Najbolj obsežni sta Vojskarska v delu južno od Idrijskega preloma in Šebreljska v delu severno od njega. Kljub planotastemu značaju precejšnjega dela površja so marsikje pobočja dolin in grap tako strma, da je povprečen naklon 23 stopinj, z naskokom največ v dinarskem svetu in več od povprečja alpskega sveta.
  
  Zaradi zapletenih tektonskih in kamninskih razmer se menjavajo prepustne in neprepustne plasti različnih starosti. Glavnino površja sestavljajo triasni apnenci in dolomiti. Na pretrtih apnencih so se razvili kraški pojavi, med katerimi so najbolj značilni vrtače, brezna, kraške jame in kraški izviri. Nad planotami se vzpenjajo posamezne nizke, zaobljene vzpetine. V podlagi Idrijskega hribovja so zgornjekredne in eocenske plasti, kar kaže na narivno zgradbo pokrovov in lusk. V dolini potoka Nikove so zaplate eocenskega fliša ohranjene na površju. Širše holocenske ravnice so le ob sotočjih Idrijce z Nikovo (ob njem stoji Idrija), Belco in Kanomljico (ob njem je postavljena Spodnja Idrija).
  
  Idrijsko hribovje spada med pokrajine s prehodnim podnebjem. Zaradi pestre izoblikovanosti površja se nadmorske višine, nakloni in ekspozicije spreminjajo na kratke razdalje, zato so raznolike tudi podnebne, talne in rastlinske razmere. V Idriji je srednja letna temperatura nekaj nad 9 stopinj Celzija, na Vojskem pa samo 6,2 stopinji. Značilna je velika namočenost. Na Vojskem se povprečno izcedi 2764 mm padavin, v posameznih letih celo do 3500 mm. Zaradi hladnega podnebja na Vojskarski planoti nekatere kulturne rastline, na primer ajda, koruza, fižol in oreh, ne uspevajo. Pogost pojav je žled, ki v gozdovih lahko naredi veliko škodo.
  
  Gozd porašča skoraj 70 % površja. Zaradi potreb po lesu v idrijskem rudniku z gozdovi načrtno gospodarijo že okrog pet stoletij. V osrednjem delu je zato prvotni mešani gozd prešel v skoraj čiste bukove sestoje. Precejšen del gozdnih zemljišč je namenjen varovanju naravnega ravnovesja.
  
  Najstarejše sledove naselitve neandertalca so odkrili v paleolitskem jamskem nahajališču Divje babe pod Šebreljami. Sodobna poselitev je plod načrtne kolonizacije na koncu srednjega veka. Višje ležeča plana zemljišča so bila nekoč razmeroma gosto poseljena v sklenjenih vaseh. Zdaj razen v središčih naselij po planotah in prisojnih pobočnih policah prevladujejo samotne domačije. Zaradi strmin je bilo mnoge težko povezati s sodobnimi prometnicami, do nekaterih pa z avtomobilom še vedno ni mogoče priti. Tudi zato je za višje lege značilno krepko nazadovanje števila prebivalcev.
  
  Glavna kmetijska dejavnost je govedoreja, ob njej pa sta pomembna tradicionalna vira zaslužka sečnja in spravilo lesa ter njegova obdelava. Marsikje se še vedno ukvarjajo s čipkarstvom. Zaradi izrazite odmaknjenosti in slabe prometne povezanosti je dolgo kazalo, da se bo v rudarstvo enostransko usmerjeno gospodarstvo soočilo z resnimi razvojnimi težavami, vendar je opuščeno rudarjenje razmeroma uspešno nadomestila industrija. Tovarne so v središčih Spodnji Idriji in Idriji, od koder se je zaradi pomanjkanja prostora del industrije preselil v industrijsko cono v Godoviču.

• Idrija
  Idrija je staro mesto v kotlini ob izlivu hudourniškega potoka Nikova v Idrijco. Je oskrbovalno, izobraževalno in zdravstveno središče širše okolice. Z vseh strani ga obdajajo vzpetine. Na severovzhodu je Cajni vrh (883 m), na severozahodu Kobalove planine (834 m), na jugu je tik nad mestom Tičnica (580 m), dlje na jugozahodu Hleviška planina (908 m) in na jugovzhodu Zagodov vrh (729 m). Pozidava je zelo gosta, zaradi pomanjkanja ravnega površja so hiše postavljene tudi na pobočjih.
  
  Mestni deli so Grapa, Žabja vas, Skirca, Riže, Pront, Brusovše, Lejnštat, Kalvin, Prejnuta, Na luži, Podgora, Zaspana grapa, Pri likarci in Cegovnica. V okolici strnjenega jedra je več zaselkov in samotnih domačij: Podroteja, Zagoda, Ljubevč, Čerinovše, Poljanc, Smukovše, Bevk, Kobal, Češnjice, Pod Golicami in visoko na pobočju pod Gorami zaselek Kovačev Rovt.
  
  Zgodovina Idrije se začenja okrog leta 1490, ko so tam, kjer zdaj stoji cerkev sv. Trojice, našli živo srebro. Rudnik je bil do velikega zmanjšanja proizvodnje leta 1977 temelj razvoja idrijskega gospodarstva. V obdobju, ko je bilo živo srebro zelo dragoceno, je bila Idrija prava zakladnica cesarskega Dunaja. Na začetku 17. stoletja je postala trg, stoletje pozneje pa mesto. V 18. in 19. stoletju je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je mesto imelo 5000 prebivalcev in je bilo drugo največje naselje na Kranjskem.
  
  V rudniku so bili zaposleni nekateri znameniti ljudje (B. Hacquet, G. A. Scopoli). Njegova petstoletna zapuščina je izjemna, rudnik z ohranjenimi rudniškimi napravami je svojevrsten tehniški muzej. Zlasti zanimiva je kamšt, rudniška črpalka. Del jame Antonijev rov je muzej, urejen za turistične obiske. Zdaj 360 metrov globoko rudniško jamo z okrog 150 kilometrov rovov, postopoma zapirajo in jo je delno že zalila voda. Nad globino 100 metrov zalitje ne bo mogoče, ker bi lahko prišlo do zdrsov zemljin, to pa bi pomenilo nevarnost za mestne hiše.
  
  Gospodarsko pomembni sta zlasti izvozno usmerjeni podjetji Kolektor in Rotomatika. V Idriji je tudi srednja čipkarska šola. Tradiciji izdelovanja idrijskih čipk, tako imenovanemu klekljanju, je posvečen vsakoletni čipkarski festival konec avgusta. V mestu so ohranjene nekatere umetnostnozgodovinsko in arhitekturno pomembne stavbe. V rudniškem gradu Gewerkeneggu, zgrajenem leta 1527, je zdaj mestni muzej. Omembe vredna sta tudi rudniški magazin in najstarejše ohranjeno slovensko gledališče (oba iz leta 1770). Poslopje prve slovenske realke je iz leta 1903. Na Mestnem trgu je stala cerkev sv. Barbare, zaščitnice rudarjev. Leta 1945 je bila med bombardiranjem poškodovana in so jo porušili. Na razglednem griču nad mestom stoji cerkev sv. Antona Padovanskega, ob poti nad njo pa je križev pot.
  
  Na robu mesta se začne krajinski park Zgornja Idrijca. Ogleda vredne okoliške naravne znamenitosti so kraški izviri pri Podroteji in bližnji vokliški izvir Divje jezero. Jezernica, pritok Idrijce, je dolga manj kot 100 metrov in velja za najkrajšo reko v Sloveniji.

• Idrijski rudnik živega srebra
  Idrijski rudnik je najbolj znan, najdlje delujoč in skozi zgodovinsko obdobje najbolj pomemben rudnik na območju Slovenije, saj so v njem pridobili okog 13 odstotkov celotne svetovne proizvodnje živega srebra.
  
  Rudišče je del zapletene narivne geološke sestave idrijsko-žirovskega območja. V dolžini 1500 metrov in širini med 300 in 600 metrov je razpotegnjeno v dinarski smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Globoko je okrog 450 metrov in sega od površja do absolutne kote minus 120 metrov.
  
  Z živim srebrom in živosrebrnim sulfidom obogatene hidrotermalne raztopine, ki so sledile tektonskim premikom in razpokam, so s tako imenovanim epigenetskim orudenjem najprej prepojile karbonske, permske, skitske, anizijske in starejše ladinijske plasti. V drugi fazi so bile starejše plasti dodatno orudene, mlajše ladinijske in karnijske pa na novo. Sočasno so se s tako imenovanim singenetskim orudenjem bogate raztopine izlivale tudi neposredno v takratno močvirje, kjer so nastajale za idrijsko rudišče značilne zelo bogate sedimentne rude. Glavni rudni mineral je cinabarit, v večjih količinah se pojavlja tudi samorodno živo srebro.
  
  Po nekaterih virih naj bi samorodno živo srebro odkrili že leta 1490, prvi pisni dokument o rudarjenju v Idriji pa je iz leta 1493 in je shranjen v Čedadskem arhivu. Do leta 1504 so v Idriji rudarile beneška in dve nemški družbi. Kovino so pridobivali z izpiranjem karbonskih skrilavcev s samorodnim živim srebrom. Raziskovali so tudi v plitvih kopih. Rudarjenje se je razmahnilo leta 1508, ko so v globini 42 metrov odkrili cinabaritno rudo, ki jo je bilo treba žgati podobno kot apno ali oglje. Do sredine 17. stoletja so jo žgali v glinastih vrčih na prostem, sredi gozdov. Zaradi primitivnega postopka je bila poraba lesa velika, precej rude pa je ostalo neizkoriščene. Zaradi redne oskrbe z lesom so že v 16. stoletju zgradili lesene klavže in postavili zaporne grablje. V šestdesetih letih 16. stoletja so rudo kopali že v globini 170 metrov in idrijska jama je bila med najglobljimi v Evropi. Med 100 in 200 delavcev je letno pridobilo nekaj deset ton živega srebra.
  
  Kljub primitivnim postopkom je rudnik, ki je bil takrat že v državni lasti, habsburškemu dvoru prinašal velike dohodke, saj je izredno bogata ruda vsebovala tudi od 15 do 20 odstotkov živega srebra, edine kovine v tekočem stanju pri vsakdanji temperaturi. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da idrijskega rudnika še ne bi bilo potrebno zapreti, če bi že od vsega začetka uporabljali sodobnejše delovne postopke, kot so jih na primer v njegovem velikem tekmecu, španskem Almadenu.
  
  Šele okrog leta 1650 so začeli rudo žgati v retortnih pečeh, ki so prav tako potrebovale veliko lesa. Povprečna letna proizvodnja je narasla na 100 do 200 ton, z njeno količino pa sta bila tesno povezana letni posek lesa in posredno naseljevanje prebivalcev na prej skromno poseljenem Idrijskem. Leta 1659 je vso trgovino z živim srebrom prevzela dunajska dvorna komora, ki je imela posredništvi v Amsterdamu in pozneje še v Trstu.
  
  Obdobje novega tehničnega napredka je nastopilo v tridesetih letih 18. stoletja, ko so v jami odprli Terezijin jašek, razširili obzorja in dosegli pomembne uspehe pri iskanju novih rudnih zalog. To obdobje se je končalo z odprtjem Jožefovega in Frančiškovega jaška ter postavitvijo zmogljive vodne črpalke, imenovane kamšt. Ta danes pomemben tehniški spomenik je začel delovati leta 1790 in so ga uporabljali več kot 150 let. Leta 1750 so uvedli španske peči. V tem času je v rudniku delalo med 500 in 600 ljudi, ki so iz rude z veliko vsebnostjo živega srebra pridobili med 150 in 250 ton kovine na leto. Na koncu 18. stoletja se je zaradi pogodbe za oskrbo Španije proizvodnja povečala na 600 do 700 ton, število zaposlenih pa na 1350.
  
  Začetek 19. stoletja za rudnik ni bil obetaven. Francoska zasedba, rudniški požar in izčrpanost znanih delov rudišča so zmanjšali tako proizvodnjo kot število zaposlenih. Z najdbo novih rudišč si je rudnik v dvajsetih letih opomogel, pri čemer so pridelovalne postopke stalno prilagajali zmanjševanju vsebnosti živega srebra v rudi. Sredi 19. stoletja je ta znašala okrog 2 odstotka, med 1. svetovno vojno pa samo še 0,6 odstotka. Kljub temu je letna proizvodnja leta 1913, tik pred začetkom vojne, z 820 tonami dosegla višek.
  
  Leta 1917 je zamrla proizvodnja cinobra. S priključitvijo Italiji je rudnik tehnično in tehnološko precej zaostal in proizvodnja se je po svetovni gospodarski krizi zmanjšala na 350 ton. Po 2. svetovni vojni je rudnik sprva postal last države, leta 1950 pa družbena last. Takrat so ga znova začeli posodabljati. Zadnji vzpon je z letno proizvodnjo okrog 500 ton in s 1250 zaposlenimi doživel na začetku sedemdesetih let. Ob tem je vsebnost živega srebra v rudi padla na samo 0,2 odstotka, kar je proizvodnjo močno dražilo. Zaradi omejevanja njegove uporabe iz zdravstvenih in ekoloških razlogov je prišlo tudi do padca cen na svetovnem tržišču. Zaradi vseh teh negativnih dejavnikov so rudnik leta 1987 začeli postopoma zapirati.

• Klavže
  Klavže so visoke vodne pregrade na reki Idrijci in njenih pritokih Belci in Zali ter pritoku Kanomljice Klavžarici. Namenjene so bile zbiranju vode za občasno plavljenje lesa za potrebe rudnika živega srebra v Idriji. Zidane klavže so zaradi mogočnosti poimenovali "slovenske piramide". Sestavni del sistema za plavljenje je bila tudi 412 metrov dolga lesena prepustna zapora za zaustavljanje lesa v Idriji, imenovana grablje.
  
  V težko dostopnih delih Idrijskega hribovja je bila voda vodnatih rek in potokov dolgo edino zanesljivo transportno sredstvo, s katerim je bilo mogoče rudniku za jamski les in žganje živosrebrove rude zagotoviti potrebne količine lesa in drv. Na pobudo rudniškega upravitelja Gregorja Komarja so prve lesene klavže postavili leta 1589 na Zali, leta 1595 pa še na Idrijci. Leseni pregradi na Belci so postavili leta 1750.
  
  V drugi polovici 18. stoletja so lesene klavže zamenjali z zidanimi, zgrajenimi iz klesanih kamnitih blokov, povezanih s podaljšano pucolansko malto in apnom. Za zaprtimi jezovi klavž se je nabrala večja količina vode, nakar je ob njenem izpustu zajeten poplavni val proti dolini odplavil velike količine posekanega lesa. Med leti 1767 in 1769 so po načrtih graditelja in jamomerca Jožefa Mraka zgradili Brusove ali Belčne klavže in Putrihove klavže na Belci, med letoma 1767 in 1772 so postavili klavže na Idrijci in leta 1772 še klavže na Zali. Zadnje zidane, imenovane Ovčjaške klavže, so bile zgrajene leta 1812 na pritoku Kanomljice Klavžarici v Ovčjaku.
  
  Poleg naštetih zidanih klavž je sistem za plavljenje lesa na Idrijskem sestavljalo še več lesenih klavž na pritokih Kanomljice in Idrijce. Smrečne klavže so opustili že leta 1849, Ovčjaške leta 1912, medtem ko so klavže na Idrijci in Belci delovale do leta 1925, ko je povodenj pretrgala in odnesla del idrijskih grabelj. Smrečne klavže na Zali niso ohranjene. Ovčjaške klavže še stojijo, vendar razpadajo. Tako kot klavže na Idrijci so tudi tiste na Belci obnovljene in spadajo med naše najpomembnejše tehniške spomenike.
  
  Največje (višina dobrih 11 metrov, dolžina zgoraj 41 metrov, debelina zgoraj skoraj 11 metrov, debelina spodaj 18 metrov) in najbolje ohranjene so klavže na Idrijci. Za njihovo pregrado je nastalo 785 metrov dolgo jezero s prostornino 210.000 kubičnih metrov vode, ki je skozi privzdignjeno zaporo odtekla v dobre četrt ure. Z enkratnim izpustom vode so do Idrije lahko splavili okrog 13.000 kubičnih metrov lesa.

• Divje jezero
  Divje jezero se skriva v temačnem zatrepu, ki ga z južne strani obdaja 100 metrov visoka navpična stena iz krednega apnenca, v kateri je lepo viden prelom v smeri sever–jug. Vzdolž preloma so apnenčaste plasti zaradi tektonskih premikov upognjene. Jezero, v bistvu mogočen kraški izvir, je na nadmorski višini 320 metrov, v neposredni bližini sotočja Idrijce in njenega levega pritoka Zale.
  
  Pod navpično steno se začne 15 metrov pod jezersko gladino poševen rov, iz katerega priteka voda. Potapljači so ga raziskali do globine 124 metrov, ki je vodoravno oddaljena 290 metrov od njegovega začetka. Glede na strm potek rova in njegovo globino uvrščamo Divje jezero med vokliške izvire.
  
  Vokliški izvir je poimenovan po izviru v pokrajini Vaucluse v Provansi na jugu Francije, blizu Avignona. Je eden od najglobljih tovrstnih izvirov na svetu, raziskan do globine 315 metrov. Za izvire tega tipa je značilno, da voda iz velikih globin pod pritiskom po strmih kanalih priteka na površje.
  
  Ponavadi majhno jezero (dolgo je vsega 65 metrov in široko 40 metrov, površina 15 arov) s prozorno vodo, iz katerega teče odtok Jezernica, ki se že po 55 metrih izliva v Idrijco, s čimer velja za najkrajšo slovensko reko, ob obilnih padavinah včasih kar na hitro v resnici postane "divje" in motno. Takrat lahko pride do tega, da se voda iz Idrijce preusmeri proti Divjemu jezeru, ki vsako sekundo izbruha tudi do 60 kubičnih metrov vode. Skupaj z bližnjimi izviri Podroteje je to najmogočnejši izvir Idrijce. Kraško zaledje sega do Vodic na Hrušici in do ponikalnic pri Hotedršici v severozahodnem podaljšku Notranjskega podolja. Z barvanjem so dokazali, da ga napajajo tudi ponikalnice z bližnje Črnovrške planote.
  
  Povprečna letna temperatura vode je 9,5 stopinj Celzija, pri čemer se poleti na gladini povzpne na 17 stopinj, v globini 15 metrov pa le na 12 stopinj. Jezerska gladina koleba za 2 do 3 metre.
  
  Divje jezero je bilo leta 1967 razglašeno za naravni spomenik. Ob njem so uredili učno-vzgojno pot, tako da velja za geološki, morfološki, speleološki, hidrološki, botanični in zoološki muzej v naravi. Po stopničasti stezici tako rekoč z enim samim korakom pridemo iz toploljubnega rastlinstva v osojno zatočišče ledenodobnih razmer. V globokem zakotju pod ostenjem najdemo rastline, ki jih sicer srečujemo v visokogorju. Posebno sloveč je vijoličast kranjski jeglič (Primula carniolica). Sicer jezero obdaja mešani gozd bukve in jelke, ki je tudi življenjski biotop ogroženega in zavarovanega hrošča Carabus gigas.

• Vodniček Iran
  Ljubljansko geografsko društvo je pred kratkim izdalo vodnik z naslovom Iran, tretji (za Irsko in Sirijo) zvezek iz zbirke Vodniki Ljubljanskega geografskega društva. Nastal je v želji zadovoljivo informirati okrog 50 udeležencev dvotedenske strokovne ekskurzije v azijsko državo s površino 1.645.258 kvadratnih kilometrov in z dobrimi 60 milijoni prebivalci. Seveda je namenjen tudi drugim ljubiteljem zanimivega branja, saj je v njem na sedemdesetih straneh prikazano obilo strokovnega in poljudnega gradiva, ki ga je trinajst avtorjev zbralo s preučitvijo skoraj stotih geografskih in drugih del o tej še vedno slabo poznani državi. Vodnik je uredil dr. Matej Gabrovec, oblikovala ga je Milojka Žalik Huzjan, fotografije sta prispevala Jože Knez in Mitja Pušnik, zemljevide pa je pripravil Peter Frantar.
  
  V prvem delu so opisane geografske značilnosti Irana, v drugem pa je podrobno predstavljena pot prvomajske ekskurzije v letu 2000. Značilnosti države predstavljajo poglavja Relief, Podnebje, Rastlinstvo in živalstvo, Vode, Gospodarstvo ter Prebivalstvo in poselitev. Kulturnozgodovinske znamenitosti so omenjene bolj mimogrede, saj je na tržišču dovolj druge tovrstne literature. V drugem delu je za popestritev pri vsakem dnevnem opisu poti dodan odlomek različnih potopisov ali pa sta dodani perzijska pripovedka oziroma pesem. S tem se je ob prebiranju strokovnih besedil bralca želelo razvedriti.
  
  Vodnik je mogoče naročiti na Ljubljanskem geografskem društvu, tel. (061) 200 27 30, na voljo pa je tudi v trgovini Kod&Kam na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani.

• Kanat
  Kanat je svojevrstna namakalna naprava oziroma namakalni sistem v Iranu ter nekaterih drugih bližnjevzhodnih in srednjevzhodnih azijskih državah, kjer je kmetijstvo možno le z namakanjem. Zanj je značilno podzemsko pretakanje vode po posebnem z zračniki opremljenem rovu, v katerem se zbira voda iz podtalnice ob vznožjih pobočij in se glede na njeno gladino ter oblikovanost površja dovaja do namakalnih zemljišč tudi do 50 kilometrov daleč. Večina kanatov je krajših od 5 kilometrov.
  
  Najprej so morali izvrtati jašek, da so potrdili prisotnost talne vode in ugotovili njeno globino. Ta prvi jašek so poimenovali materinski jašek. Njihova globina je navadno med 10 in 50 metrov, nekateri pa segajo celo 250 metrov globoko. Delo so nato nadaljevali na točki, kjer pride kanat z namakalno vodo na površje. Tam so začeli kopati predor, tega pa so morali na določene razdalje povezati s površjem z navpičnimi jaški, namenjenimi odstranjevanju izkopanega materiala in prezračevanju. V zgornjih delih so jaški ponekod tudi do okrog 100 m pod površjem.
  
  Izvorno je sistem zelo star, saj so ga vpeljali že v prvem tisočletju pred našim štetjem. V zadnjem času kanate marsikje zamenjuje črpanje vode z motornimi črpalkami. Podobna sistema poznajo tudi v pakistanskem Beludžistanu, kjer se imenuje karez, in v skrajnem severnem, sredozemskem delu Afrike, kjer se imenuje foggara.

• Boneh
  Boneh je oblika kolektivnega kmetijstva v Iranu, ki je najbolj razširjena v pokrajini Rhey južno od glavnega mesta Teherana. Zanj je značilen večji poljedelski obrat, ki ga na podlagi enoletnih dogovorov o delitvi dela upravlja skupina kmetovalcev. Največji poudarek pri organizaciji kmetovanja namenjajo smotrnemu upravljanju z vodo in gospodarjenju z razpoložljivimi kmetijskimi stroji.
  
  Najpomembnejša dejavnika velikosti in upravljanja boneha sta kakovost prsti in razpoložljiva količina vode oziroma možnost namakanja. Velikost boneha se meri v joftih. Joft približno ustreza našemu oralu, to je tolikšni ploskvi polja, kakršno zmore v enem dnevu preorati par volov (navadno 57,5 arov). Da je najpomembnejši dejavnik voda, kaže dejstvo, da se joft ne nanaša na površino obdelovalnih zemljišč, ampak na površino namakalnih zemljišč.
  
  Povprečen boneh meri tri jofte, ki jih navadno obdeluje šest kmetovalcev. Ti so hierarhično razvrščeni v pet stopenj. Na vrhu piramide je zemljiški lastnik, glede na velikost boneha in drugo lastništvo imenovan arbab, malek ali gavband, ki praviloma živi v mestu. Med zemljiškim lastnikom in poljedelskimi delavci je nameščen zastopnik, imenovan mubašir kadkhoda. Vodja pridelave v bonehu je tako imenovani sar boneh ali abjar, ki si je vodstveno mesto med delavci pridobil s starostjo, izkušnjami ali socialnim statusom. Njemu sta podrejena dva pomočnika, imenovana dom-abjar. Ostali delavci se imenujejo barzegarji. Njihove zadolžitve so strogo ločene in predpisane.
  
  Sar boneh skrbi za sodelovanje z abjarji z drugih bonehov, imenuje svoje pomočnike in nastavlja delavce, načrtuje namakanje in določa delovni ritem, nadzira delavce, skrbi za oskrbo nočnih delavcev, skrbi za predajo pridelkov lastniku zemljišča in razdelitev pridelka, ki pripada delavcem, skrbi za prevoz pridelkov in vodi knjigovodstvo. Poleg tega neposredno nadzira oba dom-abjarja, zadolžena predvsem za nemoteno namakanje polj. Skrbita še za razmejevanje zemljišč, oskrbo z gnojili in spravilo pridelkov. Najtežja fizična dela opravljajo barzegarji, ki nameščajo namakalne naprave, orjejo, gnojijo, mlatijo, ravnajo zemljišča, sejejo, uničujejo škodljivce, pobirajo pridelke in jih prenašajo ali prevažajo v skladišča na bonehu. Njihova skrb so tudi delovne živali, večinoma osli in voli. Za posebna dela na bonehu najemajo druge delavce, ki niso člani "kolektiva": mizarji, kovači in čuvaji polj. Tudi ti imajo pravico do manjšega deleža pridelka. Večino pridelka dobijo lastniki posestva, ostalo pa si po določenem ključu med seboj razdelijo kmetovalci. Nekaj pridelka dobita tudi župan, imenovan kadkhoda, in verski voditelj, imenovan aklunda.
  
  Leta 1962 so v Iranu začeli izvajati kmetijsko reformo, ki se je dotaknila tudi reorganizacije bonehov. Prizadevanja so šla predvsem v smeri povečevanja površine razpoložljivih obdelovalnih zemljišč, kar naj bi povečalo gospodarnost pridelave. Sicer v državi prevladujejo majhni zasebni kmetovalci, ki praviloma niso vpeti v kolektivno kmetijstvo.

• Ekskurzija v Tržič in okolico
  Ljubljansko geografsko društvo organizira še zadnjo strokovno ekskurzijo v tem šolskem letu, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje regionalnogeografskih značilnosti izbranih slovenskih pokrajin. Udeležence bo popeljala v industrijsko mestece Tržič in njegovo pestro okolico.
  
  Območje občine Tržič je pokrajinsko raznoliko in ga sestavlja več pokrajinskih enot. Med njimi izstopajo Karavanke, ki se z najvišjim vrhom na območju občine (Košutnikov Turn, 2133 m) vzpnejo prek 2100 m visoko. Južno od Karavank je sredogorje z višinami do 1700 m, ki se naslanja na Storžičevo skupino (Storžič, 2132 m), del Kamniško-Savinjskih Alp. Zahodno od Tržišče Bistrice je v njegovem nadaljevanju še plečata Dobrča (1634 m). Pogorje se proti jugu zniža v uravnane ledeniško-rečne terase, imenovane Dobrave. Za celotno območje je značilna velika gozdnatost, saj delež gozda presega 70 %. Primarne dejavnosti v občini zaposlujejo vsega 2,8 % prebivalstva. Čistih kmetij je malo. Kmetovalci si pomagajo z zaposlovanjem v tržiških tovarnah, turizem kot dopolnilna dejavnost pa se le počasi uveljavlja. Občina Tržič spodbuja tudi druge dopolnilne dejavnosti, na primer sirarstvo, gojenje divjadi, predelavo lesa.
  
  Ekskurzija bo v soboto, 3. junija 2000. Okvirna pot bo udeležence iz Ljubljane najprej popeljala na mejni prehod Ljubelj, sledil bo vzpon na stari prelaz Ljubelj in povratek do avtobusa, nato sledita obisk Tržiča in ogled Dovžanove soteske, povratek v Ljubljano pa je predvideno okrog 17. ure. Strokovni vodja bo asistentka Irena Mrak z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
  
  Cena ekskurzije za člane Ljubljanskega geografskega društva je 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (061) 200 27 30, na katerem je mogoče sporočilo pustiti na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.
  
  Postanek z možnostjo kosila je predviden v Tržiču. Potrebni sta terenska obutev in obleka. Vzpon na stari prelaz Ljubelj ni zahteven in hoja po makadamski cesti traja približno eno uro; sestop po isti poti je nekoliko krajši.

• Dovžanova soteska
  Dovžanova soteska ob zgornjem toku Tržiške Bistrice je svetovno znano najdišče okamnin iz perma, najmlajše dobe starega veka (paleozoika) zemeljske geološke zgodovine. Poleg okamnin so v rečni strugi zanimivi balvani iz kremenovih usedlin. Posebnosti so tudi cestni predor in pet izrazitih piramidastih apnenčastih stolpov, med katerimi je najslikovitejši Kušpergarjev turn.
  
  Leta 1985 so namesto nekdanje brvi postavili most, s katerega je lep pogled na sotesko. Dovžanova soteska je ena od osrednjih točk Slovenske geološke transverzale, označene s posebno markacijo, prekrižanima kladivcema. Leta 1993 so v njej postavili geološki steber s primeri kamnin tega območja.

• Tržič
  Tržič je industrijsko središče, stisnjeno v ozko dolinsko dno ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico. Stoji ob severnem robu Ljubljanske kotline, na vznožju Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Z juga in vzhoda ga utesnjuje Kriška gora (Vrata, 1591 m), na severu se strmo dviga vzpetina Kamnik (873 m), z zahoda se spuščajo pobočja Dobrče (1634 m) z vzhodnim obronkom Dobjim (987 m).
  
  Prvotna naselbina je bila severneje od današnje. Prvič se omenja leta 1261 kot trg Ljubelj. Njen nastanek je tesno povezan s prometno potjo čez preval Ljubelj. Novi Tržič se prvič omenja leta 1337, leta 1492 je bil povzdignjen v trg, mesto pa je postal šele leta 1926. Vodna energija, obsežni gozdovi in nahajališča železove rude so bili podlaga za razvoj fužinarstva, kovaštva in drugih obrti. V Tržiču je bilo več hudih požarov (v letih 1689, 1809, 1811), a so njegovi mojstri kljub temu uspešno tekmovali s koroškimi rokodelci. Čeprav so fužine zaradi pomanjkanja rude sčasoma zamrle, se je naselje v 19. stoletju razvilo v močno industrijsko središče s tekstilno, čevljarsko, lesnopredelovalno in kovinskopredelovalno industrijo.
  
  Sedanja industrija temelji predvsem na večstoletni obrtni tradiciji. Za razvoj tržiške industrije sta najpomembnejši tovarni Bombažna predilnica in tkalnica ter Peko. Prva je začela delovati leta 1885, druga leta 1903. Druga podjetja so majhna ali srednje velika. Leta 1991 sta bili skoraj dve tretjini aktivnega prebivalstva zaposleni v industriji.
  
  V mestu ima sedež Zavod za kulturo in izobraževanje, ki vključuje knjižnico, galerijo, muzej in ljudsko univerzo. Tržič je znan po vsakoletni razstavi mineralov in fosilov ter po Šuštarski nedelji. Staro mestno jedro je bilo leta 1985 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik. Mesto ima razširjeno tržno ulico, ki se konča s cerkvijo sv. Andreja iz 19. stoletja. Nad njo se vzpenja grajski hrib s srednjeveškim gradom Neuhausom. Po požaru leta 1811 je bila sezidana še ena, manjša, s parkom obdana graščina.
  
  V Tržiču je več izredno dobro ohranjenih, v osnovi srednjeveških stavb, ki spadajo med vrhunske stvaritve naše meščanske arhitekture. Takšna je na primer Mallyjeva hiša. Rojstna hiša pesnika Vojteha Kurnika (1826–1886), značilna tržiška stavba s stavbnimi elementi iz obdobja od 17. do 19. stoletja, je etnološki spomenik z likovnim razstaviščem v zgornjem nadstropju. V mestu je tudi več tehniških spomenikov.

• Ledenice
  Ledenice ali ledene jame so podzemne odprtine s stalnim ali občasnim ledom. Pri nas jih je največ na Trnovskem gozdu, kjer se odpirajo vhodi mnogih brezen in kraških jam. Hladne in vlažne odprtine, ki vodijo v globino podzemlja, so neprijazne; strah pred neznanim človeka od vstopa odvrača. Pa vendar je življenjska nuja domačine prisilila, da so tako kot v nekatere ledenice na Snežniku, Javornikih, Hrušici ter v Kočevskih gozdovih, tudi tu v njih nadelali poti ali jih opremili z lestvami. V njih se namreč nabirata sneg in led, v brezvodnih pokrajinah dragoceni snovi. Ker se tu ohranjata prek celega leta, so jih poimenovali ledenice.
  
  Sprva so jih obiskovali oglarji, gozdarji in pastirji. Led so topili za pitno vodo ali pa so z njim hladili mleko in druga živila. Ob koncu 19. stoletja, ko so po kraških planotah zgradili prve ceste, so pričeli led v ledenicah lomiti oziroma kopati in ga voziti v dolino, še posebno v Trst, Gorico in druge primorske kraje. Iz Trsta so ga v sodih z dvojnim obodom odpošiljali na Dunaj, v Budimpešto, Aleksandrijo in še kam. Sekanje ledu in prevoz do odjemalcev je bilo zahtevno opravilo. Precej natančno sta bila določena tudi velikost oziroma teža kosov ledu, vsak naj bi tehtal med 30 in 55 kg. Med 1. svetovno vojno so tedanje vojaške oblasti ustanovile posebno enoto, ki je ledene jame raziskovala zaradi oskrbe soške fronte z vodo in ledom. S pojavom hladilnikov v petdesetih letih 20. stoletja so led prenehali izkoriščati. Vendar ob poletnih sušah jamski led še vedno oskrbuje z vodo izvire na vznožjih visokih kraških planot.
  
  O vzrokih za nastanek ledu in njegovo prisotnost prek celega leta obstoji več teorij. Po ledeniški teoriji naj bi jamski led izviral iz ledene dobe, po poletni teoriji naj bi nastajal s prenikanjem snežnice v hladno podzemlje, po zimski teoriji z zmrzovanjem deževnice v ohlajenih votlinah, po valovni pa naj bi led nastajal le v določenih podnebnih obdobjih. Sodobne ugotovitve kažejo predvsem na prepletenost zimske in poletne teorije.
  
  Nesporno je, da se zemeljsko površje ogreva in ohlaja skladno s temperaturnimi spremembami letnih časov. Toplota se počasi prevaja navzdol, a vplivi temperaturnih sprememb sežejo le do globine od okoli 20 do 30 m. Tam je temperatura kamnine izravnana s povprečno letno temperaturo na površju, nakar začne z globino počasi naraščati. Na krasu se toplota prenaša v globino tudi s prenikajočo vodo in v izvotljenem svetu s kroženjem zraka. Ker so lahko količine vode in zraka obilne, je mogoče v zelo globokih jamskih objektih vplive zunanjega podnebja čutiti tudi več sto metrov globoko. Jame lahko pod ledišče ohladi le mrzel zrak.
  
  Ta pojav je zlasti pogost v jamah, v katerih se zaradi žepaste oblike in velikega vhoda v hladni polovici leta nabira hladnejši in zato težji zrak. Ko se zunanja temperatura dvigne, zrak preneha krožiti in v jami obleži "jezero" hladnega, gostejšega zraka, ki se v njej zadrži tudi v topli polovici leta. Vendar v takšnih jamah, ki so pri nas najbolj pogoste, količina ledu ni velika, zato se led poleti navadno stali. Takšne jame imajo strme ali navpične vhodne odprtine, posejane predvsem po gozdnatih osojah.
  
  Večje količine ledu nastanejo v jamah z enim glavnim in več manjšimi vhodi; ti so po večini manjše, neprehodne špranje. Pozimi priteka v jamo hladen zrak skozi največji ali najnižji vhod. Zrak se v jami segreje in skozi višji vhod uhaja na površje. Ob večjih temperaturnih razlikah se v jamah pojavijo močni vetrovi, temperatura pod lediščem pa je še nekaj sto metrov daleč od vhoda. Velike količine hladnega zraka lahko ohladijo mnogo večji del podzemlja in v jamo pritekajoča voda zamrzne v jamski led. Za njegovo rast je potrebno sprotno dovajanje vode, kar globlje pod površjem, kjer se voda že združuje v večje curke, ni večji problem. Pri zmrzovanju se sprošča latentna toplota, ki preprečuje, da bi led zaprl mesta dotoka vode v jamo. Od zimskih zalog in poletnega taljenja je odvisno, ali se bo led ohranil prek celega leta.
  
  Naša najbolj znana ledenica je Velika ledena jama v Paradani na Trnovskem gozdu. Vhod vanjo je na nadmorski višini 1100 m, na dnu velike vrtače na severnem vznožju Golakov. Zaradi izkoriščanja ledu je bila do vhoda speljana cesta, ki obiskovalcem še vedno lajša pristop. Okrog 600 m globoka jama meri v dolžino 2 km. Led v njej sega do globine 150 m. Iz snega nastaja le tik ob vhodu, sicer pa je posledica zmrzovanja prenikajoče vode. Količina ledu se z leti spreminja, kar gre pripisati različni količini padavin in še bolj spremenjenim okoliščinam kroženja zraka. Zaradi velike količine ledu namreč nastane ledeni čep, ki prepreči ohlajanje globljih delov jame. Ko se ledeni čep od spodaj stali, se prične nov cikel.

• Veliki in Mali Golak
  Veliki in Mali Golak sta najvišji vzpetini Trnovskega gozda. O njima ne bi bilo vredno pisati, če se ne bi na podrobnejših zemljevidih okrog njunih imen in nadmorskih višin pojavljala precejšnja zmeda. Ta je tolikšna, da ni prav jasno, kateri vrh je kateri. Problem je namreč v tem, da je pogosto zapisano, da je najvišji vrh Trnovskega gozda Mali Golak (1495 m), najbolj zahodni med Golaki, vhodni vrh Veliki Golak pa naj bi bil nižji, visok le 1480 m (med obema vzpetinama je še Srednji Golak, prav tako visok 1480 m). Takšna razporeditev je za nepoznavalca nelogična in širša javnost pomisli na kartografsko napako. Prav zato se je v novejšem času začelo ob višjem vrhu pogosteje zapisovati ime Veliki in ob nižjem Mali Golak.
  
  Vendar je vprašanje, če je takšna na pogled logična rešitev tudi v resnici najbolj ustrezna, še posebno če poznamo vzrok za na videz čudno poimenovanje. Imeni sta namreč izpeljani iz nekdanjih planin oziroma planinskih pašnikov, ki so bile pred stoletjem pogoste tudi na Trnovskem gozdu. Imeni ne izražata vzpetosti, pač pa velikost planin v njuni medsebojni primerjavi. Večja planina, Veliki Golak (tudi ime Golak opominja na plano, izkrčeno površje), je bila pač na nekoliko nižji vzpetini. Obratno je bila na najvišjem vrhu manjša planina, Mali Golak.
  
  Kako dokončno razrešiti nastalo zmedo, je težko reči. Vsekakor bodo morali skupaj sesti strokovnjaki različnih disciplin (kartografi, geografi, zgodovinarji, slavisti, tudi domačini, terenski poznavalci) in izoblikovati najboljšo rešitev, ki bi se je pri nadaljnji uporabi morali držati vsi uporabniki.

• Breginjski kot
  Breginjski kot v povirju reke Nadiže spada med najbolj samosvoje slovenske pokrajine. Površinsko je sicer skromen, zaradi odprtosti proti Beneški Sloveniji in nasilne arhitekturne preobrazbe po potresih v letu 1976 pa so njegove razvojne poteze takšne, kakršnih ni moč najti nikjer drugje pri nas. Razprostira se na skrajnem zahodu Slovenije in Kobariškega, med razpotegnjenim (Kobariškim) Stolom (1673 m) na severu in plečato Mijo (1237 m) na jugu. Proti vzhodu se spusti v široko Staroselsko podolje, na zahodu pa ga omejuje državna meja z Italijo, ki tu teče po Nadiži in njenem vzhodnem povirnem kraku Črnem potoku. V širšem smislu spadajo v Breginjski kot vse vasi med Potoki in Breginjem, v ožjem pa le kraji v neposredni okolici Breginja.
  
  Tektonsko zasnovan Breginjski kot sestavljajo tri vrste kamnin. V zahodnem delu so v položna slemena oblikovane plasti krednega fliša, nad katerim so se na pobočjih Stola sčasoma nabrale debele plasti grušča, na dnu doline ob Nadiži in ob njenem pritoku Beli pa so nanosi ledeniško-rečnega proda, ki so marsikje preoblikovani v rečne terase. Kompaktni apnenec sestavlja le zgornje dele pobočij ter ovršji Stola in Mije. V ledeni dobi je odcep soškega ledenika tu odložil morene, ki se v obliki nasipov širijo vzhodno in južno od Breginja. Kamninska sestava se je pokazala za odločilni dejavnik stopnje potresne škode na stavbah. Najbolj prizadete so bile hiše na zaobljenem produ, bolje so jo odnesli objekti na prav tako nesprijetem, a oglatem grušču, še najbolje pa na trdnem flišu.
  
  Samosvoje so tudi podnebne razmere, saj je sredogorska pokrajina v neposredni bližini visokogorja. Kljub trdemu podnebju se v Breginjskem kotu še čutijo blažilni vplivi Sredozemlja, ki prihajajo ob globoko vrezanih Nadiži in njenih levih pritokih navzgor. Ker so tu prve večje reliefne ovire na poti prevladujočih zahodnih zračnih tokov, se v času slabega vremena ob pregradi Muzcev in Stola izcedi mnogo padavin, na njunem ovršju celo več kot 3000 mm letno. Breginj prejme prek 2600 mm padavin, ki padejo tudi v obliki nalivov. Te zlasti poleti pogosto spremljajo nevihte s hudim grmenjem in točo. Pozimi pade precej snega in na strmih, slabo poraslih pobočjih Stola se pojavljajo snežni plazovi. Leta 1952 je ob močnem sneženju snežni plaz v Borjani zahteval več smrtnih žrtev.
  
  Glavni kmetijski dejavnosti hlevska živinoreja in skromno polikulturno poljedelstvo sta v zadnjih desetletjih zaradi ostarevanja kmečke delovne močno nazadovala. Prevladujoč pomen sta imela v času prevladujočega samooskrbnega gospodarstva na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Posledično se je spremenila tudi raba tal. Nekdanje njive okrog naselij so postale travniki in pašniki, nekdanji travniki v nekoliko večji oddaljenosti od domov so postali senožeti, medtem ko je večino nekoč zelo prostranih senožeti že prerasel gozd. Paslo se je le na območju z najrevnejšimi prstmi na vznožju Stola; z nazadovanjem števila živine sta tudi tega prerasla grmovje in drevje.
  
  Doma narejen sir je bil nekoč ob polenti in krompirju eden od najpomembnejših prehrambenih in tudi prodajnih artiklov, zdaj pa ga je mogoče s težavo dobiti le še tu in tam. Živina je bila nekoč nastanjena v hlevih, ki so bili v neposredno povezani s stanovanjskimi prostori. Krava je imela pri starejši generaciji vlogo domače živali, zato je bila popotresna pomoč v obliki na hitro zgrajenih skupnih hlevov za večino ljudi neprimerna, celo nedobrodošla. Ni čudno, da so že prej na pol prazni skupni hlevi v Breginju, Sedlu, Stanovišču, Podbeli in na Robidišču kmalu opusteli.
  
  Potres je korenito posegel tudi v poselitveni vzorec. Prebivalstvo Breginjskega kota je zaradi nenehnega izseljevanja in sezonskega zaposlovanja že pred njim močno nazadovalo, tako da so marsikje ostali le še ostareli ljudje. V krajih Breginj, Logje, Sedlo, Homec, Stanovišče, Podbela in Robidišče je leta 1910 živelo 2388 ljudi, leta 1971 805 in leta 1991 le še 641. Na Robidišču se je med letoma 1931 in 1991 število prebivalcev zmanjšalo z 211 na 17; le ena oseba je bila mlajša od 50 let.
  
  Še bolj korenite so bile posledice potresov v videzu naselij. Stara Breginj in Podbela sta v bistvu izginila, saj je bila v obeh večina novih hiš postavljena na novih lokacijah. Dosti bolje je niso odnesli niti Sedlo, Stanovišče in Homec, medtem ko sta Logje in še zlasti Robidišče vsaj v tlorisni zasnovi obdržala prvotni videz. Njune hiše je bolj kot potres prizadel zob časa, saj ni ljudi, ki bi jih vzdrževali.
  
  V obliki gruče strnjeno pozidani stari Breginj je veljal za biser z edinstveno beneškoslovensko arhitekturo znotraj meja naše države. Imel je ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami. Prevladovale so s kamenja zidane nadstropne in dvonadstropne hiše z lesenimi zunanjimi hodniki (ganki), stopnišči, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in "kmečkimi" freskami na pročeljih. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi.
  
  Nove montažne stavbe so sicer omogočile, da se Breginjci niso povsem izselili in mlajši so si v njih lahko uredili prijaznejše bivalno okolje, starejši pa se na nove bivanjske razmere niso nikoli navadili. Tudi zato v nekaterih lopah ob novih, na široko pozidanih montažnih hišah še zamuka kakšna kravica.

• Senožet
  Senožet, največkrat se uporablja množinska oblika senožeti, je manj kakovosten travnik, ki se praviloma kosi samo enkrat na leto. Značilne so zlasti za hribovit svet. V obdobju maksimalne rabe tal so bile izredno razširjene, tako da jih je katastrska statistika nekaj časa vodila kot samostojno zemljiško kategorijo.
  
  Ker so se zaradi nenehne uporabe in pomanjkljivega gnojenja prsti pod njimi dokaj hitro izčrpavale, so zaradi pospeševanja naravnega dognojevanja med travinje sadili drevje, predvsem jelšo. Z deagrarizacijo in opuščanjem bolj oddaljenih kmetijskih zemljišč se je drevje sčasoma nenadzorovano razraslo, tako da je zdaj večina senožeti že porasla s sklenjenimi gozdovi. Največ se jih še vedno uporablja na Tolminskem, vendar jih tudi tam ogroža ogozdovanje. Sopomenka je košenica.
  
  V Julijskih Alpah se z izrazom senožet označujejo nižje ležeči planinski pašniki, na katerih se trava tudi kosi. Izraz je prevzet iz praslovanske zloženke senožet?, ki jo sestavljata besedi seno v pomenu ’trava, seno’ in žet? v pomenu ’košnja’. Prvotni pomen je bil torej ’košnja trave; mesto, kjer se kosi trava’. Prav iz besede senožet je razvidno, da je praslovanski izraz seno prvotno pomenil ’trava’.

• Baška grapa
  Zemljepisno ime Baška grapa ne označuje le ozke doline ob reki Bači, ampak tudi močno razčlenjen svet severno nad njenim dolinskim dnom, ki se naslanja na dolg venec Spodnjih Bohinjskih gora med Voglom (1922 m) in Črno prstjo (1844 m) ter njihovih nižjih vzhodnih obronkov (Kobla, 1498 m; Slatnik, 1609 m; Lajnar 1549 m).
  
  Njeno južno krilo se v zahodnem delu neposredno vzpenja v pobočja Šentviške planote, v vzhodnem delu pa v pobočja severozahodnega dela Cerkljanskega hribovja oziroma njegovih najbolj izstopajočih vzpetin Kojce (1303 m) in Porezna (1630 m). Dolina med izlivom Bače v Idrijco in prevalom proti Selški dolini, kjer stoji kraj Petrovo Brdo, meri v dolžino okrog 30 km. Ozko dolinsko dno se nekoliko razširi le ponekod ob sotočjih vodotokov, kjer se iz glavne doline zlasti proti severu odpirajo stranske grape, mnoge s slikovitimi soteskami.
  
  Kamninsko zelo pestro območje sestavljajo predvsem mezozojske sedimentne kamnine, ki so jih tektonske sile ob številnih prelomih v dinarski smeri medsebojno dodobra prepletle. Pretrti apnenci se mešajo s plastmi rdečega laporja, fliša, glinovca, peščenjaka, apnenčeve breče in roženca. Glede na lego bi pričakovali gorske podnebne razmere, vendar je odprtost doline na jugozahodu tako pomemben dejavnik, da so učinki okoliškega visokogorja in sredogorja precej omiljeni. Naravno rastje sestavlja toploljubni gozd bukve in gabrovca.
  
  Dolina je prometno pomembna predvsem zaradi na začetku 19. stoletja zgrajene železnice med Novo Gorico in Jesenicami, ki pri Podbrdu vstopi v skoraj 7 km dolg predor, ki ga zapusti na Bohinjski Bistrici. Cestna povezava med Tolminsko kotlinico ter Selško dolino in Bohinjem je ovinkasta in ozka, tako da je Baška grapa znotraj prometno odmaknjenega Posočja svet zase.
  
  Kljub slabi dostopnosti in prometni povezanosti arheološke najdbe dokazujejo, da je bilo vsaj območje v spodnjem delu Baške grape že zgodaj naseljeno. Poseben pečat poselitvenemu vzorcu je vtisnila kolonizacija priseljencev s Tirolske v 13. stoletju, ki je bila usmerjena v njen zgornji del. Na območje nekoč sklenjenega nemškega jezikovnega otoka še vedno spominjajo značilni priimki, popačena, fonetično zapisana imena potokov (na primer Kacenpoh ali Mačji potok, Alpenpoh, Driselpoh), okoliških vrhov (Jehle, Lajte, Stonbont, Vidizek), krajevna (Grant) in ledinska imena (Rajtler, Ejbrat, Jolpak) ter, čeprav se je otok jezikovno že v 19. stoletju stopil s slovensko govorečo okolico, značilna govorica starejših ljudi, ki zamenjujejo sičnike in šumnike ter ne poznajo dvojine.
  
  Zdaj je skoraj celotno območje Baške grape demografsko ogroženo. Ker so se mladi nenehno odseljevali, se je število ljudi v večini naselij vseskozi zmanjševalo in v marsikaterem kraju so ostali le še stari ljudje. Nekaj vasic je na tem, da dokončno odmro. Od leta 1910, ko je na območju Baške grape živelo prek 4300 ljudi, se je število prebivalcev do leta 1991 skrčilo na vsega 2400. Če izvzamemo središče Podbrdo, edini kraj s prebivalstveno rastjo (kjer pa v zadnjem času število ljudi prav tako nazaduje), je podoba še bolj klavrna. V krajih nad dolinskim dnom se je število ljudi v omenjenem obdobju zmanjšalo za več kot trikrat.
  
  Težke življenjske razmere so opravile svoje. Nekoč prevladujočo govedorejo, oprto na strme travnike in poletno planinsko pašništvo, je sčasoma nadomestila ali pa vsaj dopolnila zaposlitev v tovarnah. Železniška povezava je omogočila zaposlovanje tako v podjetjih na primorski strani (zlasti v Tolminu in Anhovem), kot na gorenjski (zlasti na Bohinjski Bistrici in Jesenicah), kjer so močnejša industrijska središča z bolj raznoliko ponudbo delovnih mest. Nekaj manjših tovarn je zraslo tudi v krajih na dnu Baške grape, Podbrdu, Klavžah in Kneži.
  
  Sicer je med več kot dvajsetimi graparskimi naselji le šest krajev na dnu doline. Drugi so razmeščeni po pobočjih, pobočnih policah in dolinskih zatrepih, ki spominjajo na krnice. Z izjemo vasi Porezen so prav vsi na prisojni, severni strani glavne doline. V spodnjem delu grape so še v prevladi primorske arhitekturne prvine, ki se z naraščanjem nadmorske višine in po dolini navzgor vse bolj prepletajo z alpskimi. Arhitekturno podobo sta pomembno zaznamovala obdobje pod italijansko upravo med svetovnima vojnama in obnova po rušilnih potresih v letu 1976.

• Kolonizacija
  Kolonizacija je proces naseljevanja ljudi (kolonistov), ki v sorazmerno pomembnem obsegu spreminja sestavo prebivalstva (po izvoru, narodni pripadnosti, poklicu ipd.), naselitveno podobo pokrajine ter gospodarsko in kulturno podobo določenega večjega ali manjšega območja.
  
  Kadar gre za neorganizirano naseljevanje, je kolonizacija samorasla oziroma neorganizirana, kadar pa naseljevanje organizira določena oblastna struktura, govorimo o načrtni kolonizaciji. Notranja kolonizacija je naseljevanje prebivalstva, ki izvira iz domačega prebivalstvenega presežka, medtem ko je zunanja kolonizacija naseljevanje priseljencev, ki s krajem nove naselitve prej niso bili v ožjem stiku. Pri agrarni oziroma kmetijski kolonizaciji gre za organizirano naseljevanje kmečkega prebivalstva na še neposeljena, izpraznjena ali opuščena kmetijska območja.
  
  V zgodovinskem razvoju je bilo mnogo pomembnih kolonizacij, predvsem v srednjem veku v obdobju fevdalizma, a tudi v socialističnih režimih v 20. stoletju.
  
  Na območju Slovenije so značilne zlasti naslednje načrtne kolonizacije: prvotna nemška med 9. in 11. stoletjem v že kultivirane ravninske predele, drugotna nemška v 13. in 14. stoletju, tu in tam pa vse do konca 16. stoletja, s katero je zemljiška gospoda kultivirala predalpski svet, ter kolonizacija primorskih Slovencev med svetovnima vojnama z ozemlja pod italijansko upravo v Prekmurje.
  
  V biologiji beseda kolonizacija pomeni širjenje skupine rastlinskih in živalskih vrst na določenem območju.
  
  Izraz kolonizacija izhaja iz angleškega colonization, ta pa je izpeljan iz latinskega colonia v pomenu ’naselbina na novoosvojeni ali novopridobljeni zemlji’ in prvotno ’naselniki, kolonisti’, kar je kolektiv (edninski samostalnik, ki označuje množico česa) od latinskega izraza colonus, ki pomeni ’kmet, najemnik, kolonist’.

• Državno tekmovanje v znanju geografije v Ljubljani
  Osnovna šola Polje iz Ljubljane je bila organizator letošnjega državnega tekmovanja v znanju geografije, ki ga je že petič zapored pripravil Zavod RS za šolstvo. Na tekmovalni poti med Poljem in Vevčami se je pomerilo 13 osnovnošolskih in 6 srednješolskih ekip, zmagovalk regionalnih tekmovanj. Nanje so se uvrstile najboljše tričlanske ekipe s 190 šolskih tekmovanj. Na šolski ravni je tekmovalo prek 4500 osnovnošolcev in 700 srednješolcev.
  
  Vsebinski sklopi tekmovanja so bili rečna pokrajina, naselja in geografija. Tekmovanje iz znanja geografije se od ostalih šolskih tekmovanj razlikuje po tem, da je izpeljano v konkretni pokrajini; učenci opravljajo terenske meritve in raziskave, se orientirajo in odgovarjajo na vprašanja o vzrokih in posledicah geografskih procesov v pokrajini.
  
  Kakovost tekmovanj dokazujejo tudi redni uspehi slovenskih srednješolcev na mednarodnih olimpiadah. Tako pred štirimi leti kot predlani je bila slovenska ekipa druga. Letošnji srednješolski zmagovalci bodo poleti nastopili na olimpiadi v južnokorejskem glavnem mestu Seulu, kjer bo avgusta tudi svetovni kongres geografov.
  
  V Polju so nastopile ekipe OŠ Center iz Novega mesta, OŠ Gorje, OŠ Milana Šuštaršiča iz Ljubljane, OŠ Miška Kranjca iz Ljubljane, 1. OŠ Žalec, OŠ Gornja Radgona, OŠ Solkan, OŠ dr. Bogomirja Magajne iz Divače, OŠ Franja Goloba s Prevalj, OŠ Ivana Cankarja iz Maribora, OŠ Šmarjeta, OŠ Miklavž na Dravskem polju, OŠ Polje iz Ljubljane, III. gimnazije iz Maribora, Gimnazije Jesenice, Splošne in strokovne gimnazije šolskega centra iz Velenja, Živilske šole iz Maribora, Gimnazije Bežigrad iz Ljubljane in Gimnazije Brežice.
  
  Ker so vse ekipe pokazale izjemno znanje in veščine, je imela ocenjevalna komisija težko delo. Na razglasitvi rezultatov so se tako pri osnovnošolcih kot pri srednješolcih najbolj veselili Ljubljančani. Med osnovnimi šolami je zmagala ekipa iz OŠ Polje pred OŠ Milana Šuštaršiča iz Ljubljane in OŠ Ivana Cankarja iz Maribora, med srednješolci pa je zmagala ekipa z Gimnazije Bežigrad pred Živilsko šolo iz Maribora ter Splošno in strokovno gimnazijo šolskega centra iz Velenja.

• Bovško
  Ime Bovško se uporablja v ožjem in širšem pomenu. V ožjem označuje pokrajino, ki obsega Bovško kotlino ter sosednje doline Bavšico, Golobar in Slatenko, Žagarski kot z dolino Učje in del Soške doline pri Srpenici. V širšem pomenu se z njim označuje vse povirne doline Zgornjega Posočja oziroma večji del visokogorja Julijskih Alp v porečju Soče, torej ozemlje, ki se v celoti ujema z območjem občine Bovec. Z njenim nastankom se vse bolj krepi uporaba pojma Bovško v širšem pomenu. Pokrajina meri okrog 340 km2 in v njej živi približno 3300 ljudi. Gostota poselitve je zaradi prevlade neposeljenega visokogorja sorazmerno majhna.
  
  Na severu in vzhodu Bovško meji na Gorenjsko; meja teče po razvodnici med Sočo in Savo. Na zahodu teče meja po državni meji z Italijo, na jugu pa ozemlje brez opazne ločnice prehaja v Kobariško, ki pa ima v svojem južnem delu sredogorski značaj. Bolj izraziti so tudi blažilni podnebni vplivi z juga, ki prihajajo ob Soči navzgor. Ti so predvsem pozimi opazni tudi na dnu dolin na Bovškem. Kljub njihovi nizki nadmorski višini je snega manj, kot bi ga glede na visokogorsko okolico in izdatne padavine pričakovali. Zato pa je s snegom izrazito obdarjeno visokogorje. Neredko se zgodi, da na začetku pomladi območje nad nadmorsko višino 1800 m prekriva več metrov debela snežna odeja, zato je marsikje na strmih pobočjih po obilnem sneženju ali med močnimi odjugami velika nevarnost snežnih plazov. Vpliv Sredozemlja je viden tudi v rastlinstvu, saj je opazna prevlada listavcev. Šele v višjih legah je več iglavcev, zlasti macesna.
  
  Sicer je Bovško pokrajina z močno prevlado zgornjetriasnih apnencev, kar daje goram še posebno slikovitost. Zlasti v Kaninskem pogorju se širijo značilni visokogorski podi, ki veljajo za visokogorske kraške planote z raznolikimi in svojevrstnimi kraškimi pojavi: škraplje, žlebiči, škavnice, kotliči, tudi prek 1000 m globoka brezna in celo kraške jame. Zlasti v zgornjem delu doline Koritnice in v Učji je zastopan dolomit, medtem ko so dolinska dna prekrita z ledeniško-rečnimi nanosi. V kolikor jih mlajše erozijsko delovanje ni odstranilo, so na robovih dolin ponekod že sprijeti v konglomerat.
  
  Posebna značilnost Bovškega je menjavanje ledeniško preoblikovanih dolin z vmesnimi gorskimi hrbti, ki se po večini dokaj strmo vzpenjajo nad okolico. Za najlepše primere ledeniških dolin veljajo Lepena, Bavšica in Zapoden. Ta "enoličen" vzorec oblikovanosti površja moti tektonsko zasnovana Bovška kotlina, najgloblja s prodom zapolnjena kotlina v slovenskem delu Julijcev. Soča, ki še tik nad kotlino vrezuje ozka in globoka korita, je tu na široko razlita in ustvarja celo nekaj majhnih rečnih otokov, edinstvenih v našem alpskem svetu. Na dnu kotline so ohranjeni sledovi več poledenitev, ki pa jih lahko razkrije le izkušeno oko strokovnjaka.
  
  Bovško je edina slovenska pokrajina, kjer so prebivalci v preteklosti pridelovali krmo v glavnem za rejo ovc in koz. Te so pasli tudi po najvišjih in drugih strmih planinah, medtem ko so bile planine z več ravnega površja namenjene tudi poletni paši goveje živine. Planinsko pašništvo je v novejšem času močno nazadovalo in precej planin je zaraslo skrotje in grmičevje. Stanovi marsikje nezadržno propadajo in ponekod nanje spominjajo le še ostanki temeljev.
  
  V zadnjem času ovčereja znova pridobiva pomen, sloni pa na reji bovške ovce, avtohtone mlečne pasme iz Zgornjesoške doline. Ovca je lahka, bele barve in s kratkimi ušesi. Je zelo skromna in dobro izkorišča kratko planinsko pašo. Skromno poljedelstvo je omejeno na njive na dnu dolin, še zlasti pa na dnu Bovške kotline. Posebno dobro uspevata krompir (znamenite čompe) in rž.
  
  Že v preteklosti so bile za preživetje nujne dopolnilne dejavnosti, na primer delo v gozdu, lov, vodništvo po gorah in tovorništvo, pozneje se je ob fužinarstvu pojavilo še delo v rabeljskem rudniku. Po 2. svetovni vojni se je uveljavilo delo v industriji. Tovarne so v središču pokrajine Bovcu in na Srpenici. Zaradi krize delovnih mest domačini vidijo razvojne možnosti v razvoju turizma. Ta se je močno razmahnil z odprtjem zimskošportnega središča na Kaninu, v zadnjem času pa se je v središču ponudbe znašla reka Soča in neokrnjena narava v njeni okolici. Žal je smele razvojne načrte do neke mere upočasnil velikonočni potres leta 1998.
  
  Naselja v spodnjem delu Bovškega so večinoma gručasta in obcestna, postavljena po robovih rodovitnih ravnic. Nad Bovško kotlino se gručasta naselja še pojavljajo, a jih s približevanjem osrčju visokogorja vse bolj izpodriva poselitveni vzorec v obliki samotnih domačij. Ta je tipičen za dna vseh stranskih, ledeniško preoblikovanih dolin. Z oddaljevanjem od morja se prvine primorske arhitekture umikajo alpskim. Le Srpenica je kraj s prevlado primorskih hiš (nekaj jih je tudi na Logu pod Mangartom), povsod drugje pa je v tradicionalni gradnji opazna osrednja vloga bovške hiše, podtipa slovenske alpske hiše. Kamnita bovška hiša je manj masivna, v njej so še vedno nekatere primorske prvine. Ima kratek zunanji hodnik, do katerega vodijo strme stopnice, širok podstrešek na sprednji strani in streho brez čopa, krito s skodlami. Novejše različice so se od značilnega vzorca v marsičem odmaknile.