Glede na izvor zemljepisnih imen razlikujemo domača imena oziroma endonime in tuja imena oziroma eksonime. Iz zemljepisnih imen je mogoče razbrati marsikatero potezo naravne, družbene ter značajske preteklosti in sedanjosti posameznega naseljenega in nenaseljenega območja na našem planetu.
Ker gre za problematiko svetovnih razsežnosti, je temeljno združenje za standardizacijo zemljepisnih imen osnovano pod okriljem Združenih narodov (United Nations Group of Experts on Geographical Names). Ustanovili so ga maja 1973. V skladu s sprejetimi mednarodnimi priporočili deluje tudi slovenska Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen (ustanovljena leta 1986), ki jo je osnovala Vlada Republike Slovenije. Deluje v okviru Geodetske uprave Republike Slovenije Ministrstva za okolje in prostor, njen sedež pa je na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Temeljna naloga komisije je usmerjanje in usklajevanje dela ter reševanje tekoče problematike na področju standardizacije zemljepisnih imen v Republiki Sloveniji. Člani komisije so konec leta 1995 pripravili publikaciji Toponimska navodila za Slovenijo in Slovar toponimske terminologije.
Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen deluje v regionalni skupini za vzhodno, srednjo in jugovzhodno Evropo (dejavne članice so Albanija, Bolgarija, Češka, Hrvaška, Makedonija, Madžarska, Poljska, Slovaška in Slovenija, medtem ko imajo Bosna in Hercegovina, Ciper, Turčija in Ukrajina status opazovalcev) in ji v letih 1998–2002 tudi predseduje.
Med 19. in 21. aprilom 1999 je bilo v Ljubljani 15. srečanje ekspertov regionalne skupine, na katerem so udeleženci pregledali najnovejše dosežke, jih ovrednotili in izmenjali izkušnje pri delu. Vsebinski poudarki so izpostavili terensko zbiranje in vodenje evidence zemljepisnih imen, problematiko zemljepisnih imen na večjezikovnih območjih, toponimnska navodila za potrebe izdelave zemljevidov in drugih založnikov, upravljanje s podatkovnimi bazami, izrazoslovje pri standardizaciji zemljepisnih imen, problematiko prečrkovanja in izgovorjave zemljepisnih imen, imena držav, eksonime, udejanjanje resolucij Generalne konference za standardizacijo zemljepisnih imen pod okriljem OZN in sodelovanje z drugimi regionalnimi skupinami, zlasti tistimi, v katere so vključeni strokovnjaki iz sosednjih držav.
-
Tekmovanje iz znanja geografije
V sredo, 19. maja bo Gimnazija Piran gostiteljica 4. državnega tekmovanja iz znanja geografije. Na njem se bodo pomerile najboljše izmed 2300 tričlanskih ekip, ki so si to pravico priborile na izločilnih šolskih in regionalnih tekmovanjih. Tekmovanje je deloma kabinetno in deloma terensko v konkretni pokrajini. Tam udeleženci odgovarjajo na vprašanja o reliefnih oblikah, izrabi prostora in spreminjanju pokrajinske podobe zaradi delovanja človeka. Obenem merijo nekatere vremenske parametre in se orientirajo s pomočjo zemljevida in kompasa. V letošnjem letu je pisni tekst posvečen oceanom.
-
Angelov slap
Z ene od mizastih gor (imenovanih tepuis) v Gvajanskem višavju, južno od venezuelskega mesta Ciudad Bolivar, grmi v globino mogočni Angelov slap (originalno Salto Angel). Z višino 979 m je najvišji slap na našem planetu. Gre pravzaprav za navpičen padec reke, imenovane Rio Churuna.
Zaradi obilja padavin je slap navadno zelo vodnat. Le v sušnem obdobju v času koledarske zime se količina vode precej zmanjša. Slap pada v globino v enem samem skoku, ob glavnem vodnem strženu pa je še niz manjših slapov, ki s svojimi višinami presegajo višino našega najvišjega slapu, 130 m visoke Čedce nad Jezerskim.
Kljub izjemnim dimenzijam je bil slap zaradi odmaknjenosti belemu človeku dolgo neznan. Šele novembra 1933 ga je odkril ameriški pilot Jimmy Angel, po katerem je dobil ime. Obisk in ogled Angelovega slapu sta težavna. Dostop je mogoč le po reki, ki je plovna samo v bolj namočenem delu leta. Ogled je mogoč tudi iz letala, ki vzleta iz okrog 50 km oddaljenega letališča v kraju Canaima ob reki Caroni.
-
Geographica Slovenica 31
Pred kratkim je Inštitut za geografijo založil nov zvezek periodične publikacije Geographice Slovenice, ki prinaša prispevke slovenskih, čeških in slovaških raziskovalcev. Rdeča nit člankov je tematika o novih razvojnih možnostih podeželja. Posebna pozornost je namenjena obmejnim in manj razvitim območjem v vseh treh državah.
Z oblikovanjem novih nacionalnih držav so nekatere prej administrativne meje postale meddržavne. Dobile so nove vloge, pri čemer so se odprle nove razvojne možnosti, a pojavile so se tudi razvojne težave, ki jih spremljajo nedorečenosti v infrastrukturnem omrežju in marsikje prekinitev stikov s tradicionalnimi središči, kar povzroča odmaknjenost od sodobnih razvojnih tokov. Obsežna nova obmejna območja, ki so zaradi prevladujočega podeželskega značaja že prej veljala za razvojno problematična, je nova razmejitev našla v marsičem povsem nepripravljena.
V Sloveniji je glavna skrb namenjena predstavitvi razvojnih dilem štirih območij vzdolž slovensko-hrvaške državne meje, Slovenski Istri, Beli krajini, Spodnjemu Posavju in Spodnjemu Podravju.
-
Urbanizacija
Izraz urbanizacija ima več pomenov, ki pa se medsebojno dopolnjujejo in se ozražajo v značilnem procesu, ki je v novejšem času korenito prispeval k preobrazbi razvitega dela sveta, vse bolj izrazit pa je tudi v deželah v razvoju. Izraz je prevzet iz francoskega urbanisation v enakem pomenu, ki je izpeljan iz latinskega pridevnika urbanus v pomenu ’mestni, mesten’, ta pa je izpeljan iz latinske besede urbs, ki pomeni ’mesto’. Ustreznega slovenskega izraza ni; še najbližji bi lahko bil pomestenje.
Prvi pomenski razloček označuje selitveno gibanje prebivalstva iz podeželskih na mestna (urbana) območja in nenehno spreminjanje prebivalstvenih tokov znotraj mestnih območij samih, kar ima za posledico kopičenje v mestih živečega prebivalstva oziroma povečevanje deleža mestnega prebivalstva.
Drugi pomenski razloček označuje civilizacijski proces širjenja mestnega načina življenja, ki se kaže v prevzemanju mestnih vzorcev in načinov vedenja ter mišljenja, tako da v razvitem delu sveta z močnimi urbanimi družbami razlike med mestnim in podeželskim prebivalstvom hitro izginjajo.
Tretji pomenski razloček označuje družbeno-gospodarski in prostorski proces, ki ga sprožijo in spremljajo demografske, socialne, gospodarske, fiziognomske in druge spremembe, ki se dogajajo v družbi in odražajo v prostoru, praviloma v mestih, a glede na način življenja tudi na podeželju.
V najširšem smislu pomeni urbanizacija zgoščanje gospodarskih in socialnih dejavnosti pod vplivom industrije, storitvenih dejavnosti, znanstveno-tehničnega napredka ali osebnih vzgibov, prostorsko in funkcijsko povezovanje sosednjih naselij, širitev mestnih dejavnosti v obmestja in povečevanje akcijskega radija zaradi posodabljanja prometnih sistemov.
Na potek urbanizacije vplivajo nekateri družbeno-gospodarski procesi, med katerimi sta najpomembnejša industrializacija in deagrarizacija. Na eni strani se torej širijo mesta, na drugi pa se podeželska naselja spreminjajo v naselja z mestnim značajem. Spreminjajo se raba tal, pokrajinski videz, gospodarske dejavnosti, funkcije naselij, način in gostota zazidave, komunalna opremljenost, prometno omrežje in seveda način življenja.
-
Viktorijini slapovi
"Dim, ki grmi" je izvirno ime najmogočnejših afriških slapov, ki so jim ga nadeli domačini. Pozneje se je uveljavilo kolonialno ime v čast angleški kraljici Viktoriji, po kateri so poimenovana še mnoga druga zemljepisna imena širom sveta. Dim je vodni pršec nad slapovi, ki ga je kot oblak mogoče opazovati celo z razdalje 30 km. Prek 122 m visokega in 1370 m širokega praga se spušča v globino voda Zambezija, ene najdaljših afriških rek, ki tu tvori državno mejo med Zambijo na severu in Zimbabvejem na jugu.
Slapovi so delo erozijskega reza Zambezija vzdolž prelomov črnega bazalta, ki se pojavlja na površju na tem odseku reke. Prvi belec, ki je občudoval veličastno lepoto slapov, je bil David Livingstone. Na popotovanju po južnem delu črne celine jih je obiskal leta 1855.
-
Ekskurzija po Cerkljanskem hribovju
Ljubljansko geografsko društvo organizira v soboto, 29. 5. 1999 ekskurzijo po Cerkljanskem hribovju. Odhod je ob 7. uri zjutraj s Kongresnega trga v Ljubljani. Strokovni vodja je dr. Matej Gabrovec. Pot ekskurzije: Ljubljana - Škofja Loka - Sovodenj - Otalež - Straža - zaganjalka - Kladje - Cerkno - Ravenska jama - Zakojca - Selška dolina - Ljubljana. Hoje bo 2 do 3 ure s približno 600 m vzpona, zato priporočamo planinsko obutev. Za ogled Ravenske jame je potrebno plačati vstopnino, ki ni vključena v ceno (3000 SIT člani LGD, 3600 nečlani LGD). Prijavite se lahko še do četrtka, 27. 5. na Kolodvorski 6 (tel. 311 - 535) v času uradnih ur (od torka do četrtka med 12. 30 in 15. 30). Vabljeni!
-
Geografski zbornik 38
Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je pred kratkim izdal 38. zvezek periodične publikacije Geografski zbornik. Zanj je značilno, da v posamezni številki objavi daljše prispevke zgolj nekaj avtorjev, ki predstavljajo zlasti ugotovitve s področij fizične in regionalne geografije, čeprav je v njem izšlo tudi nekaj tehtnih družbenogeografskih prispevkov.
Tokrat je uvodnik namenjen razmišljanjem ob pomembnem jubileju, petdesetletnici delovanja Geografskega inštituta Antona Melika. V nadaljevanju so predstavljeni regionalizacija Slovenije skozi prizmo geografskih informacijskih sistemov, pretočni režimi slovenskih rek z opredelitvijo in opisom osmih značilnih tipov, dogajanja na Triglavskem ledeniku med letoma 1986 in 1998, s katerimi se bralce seznani z alarmantnim zmanjševanjem njegovih dimenzij, kmetijsko obremenjevanje okolja na gorenjskih Dobravah v energetski luči in problematika zemljepisnih imen na primeru izbranega območja v Kamniško-Savinjskih Alpah; ta opozarja na pomembnost interdisciplinarnega pristopa.
Privlačna podoba s kakovostnimi fotografijami ter barvnimi zemljevidi in grafikoni naredi pestro vsebino še dodatno privlačno. Geografski zbornik od leta 1995 izhaja v angleščini in ima v slovenščini praviloma objavljene le krajše povzetke posameznih člankov. Celotni prispevki v slovenskem jeziku so na voljo na Internetu na naslovu: http://giam.zrc-sazu.si/GZ.htm.
-
Suburbanizacija
V ožjem pomenu izraz suburbanizacija označuje seljenje prebivalstva, mestnih dejavnosti in ustanov ter z njimi povezanih delovnih mest iz mestnih središč v njihovo okolico, kar se odraža v številnih novih gradnjah na prej bolj ali manj podeželskih območjih.
Ta so bila prej pomembna predvsem za kmetijstvo in rekreacijo, zdaj pa onstran mestnih meja povsem na novo nastajajo urbanizirana predmestja ali pa se vanje preobražajo nekdanje vaške naselbine, ki dobivajo popolnoma novo vlogo in deloma drugačen videz. Značilna pojavna oblika so tudi številna spalna naselja.
Do tega prihaja zaradi možnosti nakupa zazidljivih parcel, sorazmerno ugodnih cen zemljišča, zadovoljivih komunalne in infrastrukturne opremljenosti, izboljšanega prometnega omrežja, hitrejših in rednejših linij javnega prevoza in nenazadnje zaradi (za mnoge) privlačnejšega okolja. Značilnost suburbaniziranih območij je predvsem močna dnevna migracija.
-
Niagarski slapovi
Najmogočnejši slapovi Severne Amerike (originalno ime je Niagara Falls) so dobili ime po indijanskem izrazu Onguiaahra, kar pomeni ’grmeča voda’. Najdemo jih na mejni reki Niagara, ki teče iz Eriejskega v 40 km oddaljeno Ontarijsko jezero, dve izmed petih Velikih jezer na vzhodu celine.
Slapovi so nastali zaradi stometrske višinske razlike med obema jezeroma in zaradi odpornejših apnenčastih plasti, ki jih erozija sorazmerno počasi razžira. Zaradi spodjedanja mehkejših plasti se skalnata stopnja vsako leto zadenjsko pomakne za meter in pol. Na kanadski strani je 900 m širok in 49,4 m visok Podkvasti slap (Horseshue Fall), na ameriški strani pa je 350 m širok in 51 m visok Ameriški slap (American Fall). Vmes je suha skalnata stopnja. Povprečni vodni pretok je okoli 6000 kubičnih metrov na sekundo (Sava pri Čatežu ima pretok le 290 kubičnih metrov na sekundo).
Slapovi so zlasti turistično izjemno pomembni. Ob panoramskih slovijo predvsem ogledi na ladjicah, ki obiskovalce popeljejo v neposredno bližino slapov, kjer jih izdatno namoči vodni pršec. Od leta 1909 je vodna energija koriščena tudi v energetske namene. Na obeh straneh slapov sta zrasli mesti z enakima imenoma, Niagara Falls. Mesto v Združenih državah Amerike ima 60.000, mesto v Kanadi pa 72.000 prebivalcev.
-
Geografski obzornik 46/1
Zveza geografskih društev Slovenije je izdala prvo letošnjo številko Geografskega obzornika, strokovne revije, namenjene popularizaciji geografije in sorodnih znanosti. Kot za vse druge številke sta tudi za to značilni pestra vsebina in privlačna grafična ureditev s številnimi zemljevidi, grafikoni in fotografijami, ki jih uvede naslovna slika mlade matere z otrokom iz ljudstva Himba v Namibiji.
Za najširši krog bralcev bo gotovo zanimiv uvodni članek, ki predstavi vlogo, razprostranjenost in spreminjanje meja med zgodovinskimi deželami na ozemlju današnje Slovenije. V njem so prostorsko umeščene Koroška, Štajerska, Kranjska z Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko, Goriška, Istra in mesto Trst, ki še vedno žive v našem vsakdanjem komuniciranju, čeprav imajo korenine v administrativni členitvi Avstro-Ogrske. Posebno vrednost ima prikaz razmejitve med Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko leta 1914. Takrat je glavnina (95 %) ozemlja Slovenije spadala pod Avstrijo, le Prekmurje je bilo del Ogrske.
V nadaljevanju so predstavljene hribovske kmetije kot prvina kulturne pokrajine na primeru slovenjgraškega dela Pohorja, namibijsko ljudstvo Himba kot civilizacijski preostanek izginevajoče samobitnosti v procesu globalizacije in popotne impresije z indonezijskega otoka Balija. Predvsem učiteljem geografije je namenjena predstavitev uporabnosti nekaterih matematičnih metod in primerjalnih analiz fotografij, posnetih v različnih časovnih obdobjih. Ni dvoma, da ima ta metoda v zemljepisju velik pomen.
-
Deagrarizacija
Deagrarizacija je proces opuščanja kmetijstva kot dejavnosti, vira dohodka in načina življenja, kar ima za posledico preslojevanje kmečkega prebivalstva in njegovo zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih, pri čemer ljudje sprejemajo mestni način življenja. Začela se je v 19. stoletju z agrarno in še zlasti z industrijsko revolucijo. Vseskozi je tesno povezana s procesoma industrializacije in urbanizacije.
V Sloveniji se je pojavila z nekajdesetletnim časovnim zamikom. Z deagrarizacijo so se kmečke družine manjšale in marsikje sta se krhali njihova gospodarska trdnost in gospodarska moč kmetij nasploh. Na splošno sta se gospodarnost pridelave in s tem socialna varnost kmečkega prebivalstva vendarle povečali.
Še pred dobrimi sto leti, leta 1890, je bilo med prebivalstvom na ozemlju zdajšnje Slovenije kar 75,8 % pripadnikov kmečkega stanu. Ta delež se je do 1. svetovne vojne skrčil na 66,7 %, šele po končani 2. svetovni vojni pa se je zmanjšal pod polovico. Od takrat dalje se je deagrarizacija stopnjevala. Leta 1951 je bilo kmečkega prebivalstva le še 41 %, leta 1961 31,1 %, leta 1971 20,4 %, leta 1981 samo še 9,2 % in leta 1991 7,6 %. Glede na delež kmečkega prebivalstva so bile leta 1991 najbolj kmetijske slovenske pokrajine Goričko (39,0 %), Srednjesotelsko gričevje (30,2 %), Haloze (24,1 %) in Goriška Brda (23,6 %). V razvitih deželah srednje, zahodne in severne Evrope je tovrsten delež manjši od 5 %.
Izraz deagrarizacija v tuji literaturi in raziskovalni praksi ni uveljavljen. Sestavljen je iz latinske predpone de-, ki zanika temeljni pomen glavnega člena, in besede agrarizacija, ki izraža spreminjanje nekmetijskega v kmetijsko. V angleščini se za opisani proces uporablja izraz rural depopulation.
-
Slap Boka
Najmogočnejši slap v Sloveniji je nedvomno Boka na Bovškem. V njem so združene vode s Kaninskih podov, ki privrejo na plan v močnem kraškem izviru. Voda se po okrog 60 m dolgem toku med skalnimi policami navpično spusti prek visokega in trdnega dolomitnega pragu. Vodna pahljača ima višino 106 m. Za razliko od večine slovenskih slapov, ki se umikajo in postopno znižujejo svoj padec, Boka še vedno nastaja in se povečuje.
Slap je najbolj vodnat spomladi, ko ga vzajemno napaja voda iz obilja padavin in talečega se snega na Kaninskem pogorju. Takrat se pretok poveča tudi na prek 100 kubičnih metrov na sekundo, medtem ko je v sušnem zimskem času lahko vsega 0,2 kubičnega metra na sekundo. Domačini vedo povedati, da ob dolgotrajni suši slap tudi presahne.
Temperatura vode pri izviru Boke ne preseže vrednosti 5 stopinj celzija. Jamskim potapljačem se je posrečilo preplavati dobrih 100 m dolg sifon takoj za izvirom, kar je omogočila tudi izredna vidljivost v čisti vodi. Za sifonom je okrog 30 m dolgo jezerce, na drugi strani pa je rov v treh nadstropjih. V zgornjem, suhem delu so jamarji našli številne kapnike.
Boka je najlepše vidna z urejenega parkirišča ob cesti med Žago in Bovcem. Do nje vodita dve stezici, vsaka po svoji strani rečice z enakim imenom, ki se v neposredni bližini izliva v Sočo.
-
Geografija Slovenije
Pri Slovenski matici je izšlo pomembno delo z naslovom Geografija Slovenije. V njem so na ravni celotne države sistematično obdelane splošne pokrajinske značilnosti, v čemer se razlikuje od regionalnogeografskega pristopa nekaj starejše knjige Slovenija - Pokrajine in ljudje, v kateri so pokrajinske značilnosti predstavljene po posameznih sestavnih delih, pokrajinah oziroma regijah. Z opisano vsebinsko zasnovo je knjiga Geografija Slovenije posodobljena različica Melikove splošne monografije Slovenija, geografski opis, ki je prav tako pri Slovenski matici izšla že daljnega leta 1935.
Vsebina je razdeljena na 18 poglavij: lega Slovenije v Evropi, relief, kras, vreme, sončno obsevanje in temperature, padavine in vetrovi, hidrografija, pedogeografske značilnosti, rastlinstvo, živalstvo, pokrajinsko-ekološka sestava, zgodovinsko-geografska dediščina, prebivalstvo, naselja in poselitev, gospodarska geografija, promet, turizem, varstvo naravne dediščine ter družbenogeografska regionalizacija. Predstavitve nekaterih tematik, zlasti njihovih zgodovinskih vidikov, segajo tudi prek meja Republike Slovenije, v tako imenovano zamejstvo. Knjigo zaokrožita geslovnik in seznam ilustracij.
Prav z ilustracijami (fotografijami, grafikoni, kartogrami, skicami in tematskimi zemljevidi) je knjiga bogato opremljena, čeprav so zaradi prevladujočega črnobelega tiska nekatere žal slabše nazorne. Precej je tudi preglednic, ki določene tematike podrobneje predstavijo v številkah. Knjiga formata A 4 ima 500 strani. Vsako tematiko zaključuje seznam virov in literature, ki so v obliki številk v oklepajih citirani tudi med besedilom.
Pri realizaciji obsežnega projekta, katerega korenine segajo v leto 1985, je sodelovalo dvanajst uglednih geografov (večinoma starejše generacije) in en biolog. Za težaško uredniško delo sta poskrbela akademika Ivan Gams in Igor Vrišer, ki ju najdemo tudi med avtorji. Prvi je uredil fizičnogeografski, drugi pa družbenogeografski del. Knjigo je mogoče dobiti v vseh večjih slovenskih knjigarnah, naročiti pa jo je mogoče tudi neposredno na Slovenski matici, tel. 126 31 90.
-
Agrarna revolucija
Agrarna revolucija je pomemben proces tehnoloških in institucionalnih sprememb v razvoju kmetijstva, ki je bil v zahodni Evropi značilen med letoma 1750 in 1850. V tem času je bil uveden sodobnejši navečletni kolobar s pomembno udeležbo krmnih rastlin, s čimer je bilo mogoče preživeti več živine. Njen gnoj je izboljšal rodovitnost tal, kar je omogočilo opuščanje prahe in s tem bistveno večje pridelke na površinsko enoto.
Dotlej marsikje prevladujočo skupno vaško lastnino je povsem izpodrinila zasebna posest. Nastajati so začele večje kmetije, ki so viške pridelkov prodajale na trgu. S tem se je prej skoraj izključno samooskrbno kmetijstvo postopoma preobrazilo v tržno. Agrarna revolucija je omogočila in hkrati spodbudila procese deagrarizacije, industrializacije in urbanizacije.
Kot večina drugih procesov gospodarskega in družbenega posodabljanja, je tudi ta pojav območje Slovenije dosegel z nekajdesetletno zamudo, zato pa je bila njegova intenzivnost večja in čas preobrazbe krajši.
-
Čedca
Čedca je najvišji slovenski slap, ki se s svojo naravno lepoto lahko kosa z marsikaterim drugim, bolj znanim slapom, čeprav mu je množina vode iz bližnjega snežišča na severni strani Jezerske Kočne v običajnih razmerah bolj skopo odmerjena. Zato njegova slikovitost pride do izraza šele iz neposredne bližine. Slap je prek ledeniške doline Makekove Kočne dostopen po markirani poti iz Zgornjega Jezerskega, ki se konča pri njegovem podnožju, okrog 1340 m visoko.
Čedca se poganja prek razkosane, odlomljene dolomitne stene, kar kaže na mladost slapu. Najprej voda navpično pada 50 m globoko, nakar butne na skalno grbino in se z nje v večjih curkih preliva čez izjedene žlebove zelo strme stene. Pod steno se zbere v manjšem tolmunu, ki je 105 m pod ustjem slapa, kjer še ni nastala globlja zajeda. Iz tolmuna se voda prek strme stene spusti do podnožja, ki je 130 m pod ustjem. V spodnjem delu slapa je vodni stržen bolj enoten in voda v živoskalno podlago počasi dolbe korito.
Zaradi skromne vodnatosti se z vodno pahljačo neredko poigravajo vetrovi, kar še povečuje Čedcino mikavnost. Ob obilnem deževju ali naglem taljenju snega je lahko slap prav mogočen. Takrat pada z vrhnjega roba dolomitne stene še en manjši slap, ki v skoraj navpični steni še nima izdolbenega žleba.
-
Zelena revolucija
V manj razvitih deželah tretjega sveta je prišlo do posebne oblike agrarne revolucije, ki je bila najbolj uspešna v monsunskem delu Azije in ponekod v Latinski Ameriki. Začela se je okrog leta 1955, največji razmah pa je doživela v šestdesetih in sedemdesetih letih. Takrat se je z uvedbo novih, visoko donosnih in bolj odpornih sort riža, pšenice in koruze, izboljšanim gnojenjem in namakanjem, načrtnejšim varstvom rastlin, njihovim žlahtnjenjem ter s posodobitvijo agrotehnike nasploh znatno izboljšala oskrba tamkajšnjega prebivalstva s hrano.
S tem je bilo v mnogih deželah prej redno pojavljanje lakote odpravljeno ali vsaj omiljeno. Uspehe zelene revolucije je marsikje zmanjšala, ponekod pa skoraj povsem izničila nenadzorovana eksplozija prebivalstva.
Zaradi večje energetske potratnosti kmetovanja in predvsem večje odvisnosti manj razvitih dežel od razvitega dela sveta, ki je nosilec inovacij, pobudnik, snovalec in investitor razvojnih programov ter dobavitelj repromateriala, so nekateri do rezultatov zelene revolucije zadržani, zlasti gledano skozi prizmo sonaravnega, energetsko uravnoteženega udejstvovanja človeka. Le vprašanje časa je, kdaj bo načeto krhko naravno ravnovesje, ki je bilo vzpostavljeno tekom stoletij tradicionalnega, tako imenovanega konvencionalnega kmetovanja.
-
Puščave
Puščave so sušna, navadno prostrana območja, kjer izhlapevanje iz kakršnega koli razloga presega količino padavin, tako da količina vlage ne zadostuje za uspevanje rastlinja ali pa je le-to izrazito skopo. Prevladujejo šopaste trave, sukulenti, v katerih se kopiči voda, in kserofiti oziroma sušnoljubne rastline.
Glede na odsotnost rastja razlikujemo prave oziroma osrednje puščave, ki so povsem brez rastja, robne puščave, polpuščave in stepske puščave. Slednje predstavljajo postopen prehod k stepam. Pomanjkanje rastlinja lahko povzročajo tudi nizke temperature (hladne puščave) ali leden pokrov (ledene puščave). V novejšem času je značilen intenziven proces dezertifikacije oziroma širjenja puščav.
Puščave so v vseh podnebnih pasovih na Zemlji, vendar jih je največ v zmernotoplem in tropskem pasu. Temperaturne razlike so zlasti med dnevom in nočjo zelo velike, četudi je tudi z letnimi časi zaznati izdatno spreminjanje temperatur. Zato je značilno močno mehanično preperevanje, ki ga dopolnjuje in pospešuje vetrna erozija oziroma korazija.
Po obliki so kamnite (imenovane hamada), gruščnate in prodnate (serir), peščene (erg), slane, prekrite s slano skorjo, in ledene. Z izjemo oaz in območij tradicionalnih trgovskih poti so puščave izrazita območja anekumene oziroma neposeljenega sveta.
Najbolj znane puščave so Sahara, Velika arabska puščava, Thar, Kizilkum, Karakum, Takla Makan, Gobi, Namib, Atacama in puščave v zahodnem delu Avstralije. Izraz puščava je izpeljan iz besede pušča v pomenu ’pust svet’.
-
Savica
Savica je ime za najbolj obiskovan, občudovan in opevan slovenski slap ter za rečico, ki odteka izpod njega in se v Ukancu deltasto izliva v Bohinjsko jezero. Ob normalnem vodostaju prihaja slap na plan na nadmorski višini 836 m in pada 71 m globoko v tolmun. Gledano s smeri opazovalca na nasprotni strani je levo od glavnega vodnega stržena še mali slap, ki pada vsega 25 m globoko. Vsako zimo ob zelo nizki vodi veliki slap presahne in takrat celotno vodo odvaja mali slap.
Razlog za dvojni slap pojasnjujejo vodne razmere v raziskanem, nekaj nad 100 m dolgem rovu nad ustjem slapa. V njem so štiri jezerca, ki jih ločujejo vmesni pragovi. Iz zadnjega, največjega, odteka voda v veliki slap, iz tretjega pa voda odteka prek malega slapu. Geološki ogledi nakazujejo, da bo voda sčasoma ob tretjem jezeru toliko razširila pot ob prelomni razpoki in povečala še druge luknje, da bo po njih odtekala kar naravnost v spodnji, mali slap, vendar bo ob visokih vodah še dolgo iskala zgornjo pot v dolino.
Skozi Savico se odvaja voda iz Doline Triglavskih jezer, zato je slap v neposredni zvezi z znamenitimi Sedmerimi jezeri. Še pred nekaj milijon leti je tod voda odtekala površinsko. Ko so se pričele Julijske Alpe dvigati, so vode skozi razpokani apnenec začele izginjati v globini in prevladal je podzemeljski odtok.
V pleistocenu je dolino preoblikoval ledenik in v njej nasul morensko gradivo, ki zadržuje vodo na površju. Nastala so jezerca, ki so med seboj povezana s podzemsko tekočo vodo (le najvišje, Jezero pod Vršacem, se odmaka proti Soči). Voda iz najnižjega, Črnega jezera se po podzemeljskem toku z več kot 500 m padcem pojavi v rovu pred slapom, nakar se spusti prek skalnatega praga iz triadnega apnenca.
-
Regija
Z izrazom regija označujemo bolj ali manj enovit del zemeljskega površja oziroma večje območje, ki zaradi svojstvenih pokrajinskih sestavin in procesov ter njihovega svojskega medsebojnega součinkovanja oziroma prepletanja predstavlja značilno pokrajinsko enoto z enakimi naravnimi ali družbenimi značilnostmi. Pojem regija poznajo različne vede (geografija, geologija, biologija, etnologija, ekonomija, arhitektura, prostorsko načrtovanje, …), ki prikazujejo razprostranjenost določenih pojavov in pri tem skušajo izdvojiti značilna območja s svojskimi lastnostmi, kar je naloga regionalizacije.
Vsaka regija je edinstvena in enkratna na svetu, kar izražamo z zapisovanjem njenega imena z veliko začetnico. Čeprav je v geografiji pojmovanje regije razmeroma enotno, se v širši javnosti pod tem imenovanjem skrivajo tudi oznake za ozemlje, območje, svet (na primer panonski), višinski pas (na primer subalpski), provinca (upravnopolitična, floristična), predel (na primer sušni), rajon (na primer sadjarski), prostor (na primer poselitveni) in okoliš (na primer statistični). Nekateri krogi pojem regija enačijo z upravnimi enotami; od tod tudi izraz pokrajina za večje upravnopolitične skupnosti.
Glede na različna izhodišča regionalizacij v geografiji razlikujemo različne vrste regij. Najpomembnejše zvrsti so naravnogeografska oziroma fiziognomska regija z enotnimi naravnimi lastnosti, homogena regija, ki označuje območje s podobno gospodarsko in socialno sestavo ter funkcijska oziroma nodalna regija. Ta temelji na gospodarskih in socialnih stikih, ki določeno mesto povezujejo z njegovim vplivnim območjem.
Glede na velikost se regije delijo na velike regije oziroma makroregije, srednjevelike regije oziroma mezoregije in majhne regije oziroma mikroregije. Z geografskimi regijami oziroma pokrajinami se ukvarja regionalna geografija. Izraz regija izhaja iz latinske besede regio, ki pomeni ’predel, območje, ozemlje, kraj’ in je izpeljana iz latinskega glagola regere v pomenu ’omejiti, napraviti mejo’, katerega prvotni pomen je bil ’ravnati, voditi, upravljati’.
-
Sahel
Sahel je ekološko zelo labilno, vzdolžno razprostranjeno polpuščavsko območje med puščavo Saharo na severu in savanskim pasom v pokrajini Sudan (ne sme se je zamenjati z istoimensko državo) na jugu. Od Mavretanije in Senegala na zahodu se prek Malija, Burkine Fasa, Nigra, Nigerije in Čada razprostira do države Sudan na vzhodu.
Zaradi sorazmerno skromnih in nezanesljivih padavin, kar je lahko posledica dolgoročnih podnebnih sprememb, ter hitrega naraščanja števila prebivalstva, s čimer je povezano večje obremenjevanje okolja z živino, prihaja do zniževanja nivoja talne vode in obsežnega procesa desertifikacije oziroma opuščavljanja, pri čemer kmetijska zemljišča, šope trav in trnovo grmičevje postopoma prekriva "živ" pesek. Za zdaj se zdi proces neustavljiv in neobvladljiv.
V letih 1968–1973 in 1982–1984 sta v sahelu zaradi popolnega izpada letine razsajali katastrofalni suši, ki sta povzročili hudo lakoto in smrt mnogih ljudi. Takrat so se številni nomadi preselili v večja mesta, ki so zato skokovito narasla. Izraz sahel so uveljavili francoski avtorji, ki so ga prevzeli iz enake arabske besede v pomenu ’breg, obrobje'.
-
Peričnik
Slap Peričnik v ledeniško preoblikovani dolini Vrata sestavljata višji spodnji in nižji zgornji slap, ki ju je mogoče skupaj videti z nasprotnega pobočja doline, z opazovališča na nadmorski višini približno 950 m. Oba slapova nista v ravni črti drug nad drugim, ampak je spodnji v podaljšku globoke grape nad slapovoma.
V tisočletjih nenehnega glodanja in odnašanja konglomeratne stene, prek katere pada voda, je nekoč enoten slap izginil. Obenem se je zažrl razmeroma daleč nazaj od prvotnega roba vrhnjega, manjšega dela konglomeratne skladovnice in tam v malo odpornejših kamninah ustvaril 16 m visok zgornji slap. V spodnjem slapu se voda poganja prek konglomeratnega roba 52 m globoko.
Trši konglomerat je le v zgornjem delu spodnjega slapu, medtem ko je v spodnjem delu lahko krušljiva breča, v kateri so se izoblikovali slikoviti spodmoli. Ko bo voda prežrla konglomerat, kar se bo zgodilo v bližnji geološki prihodnosti, bo slap izginil in voda se bo poganjala navzdol le še kot slapišče.
Žlebovi v konglomeratni steni pričajo, da je slap večkrat spremenil mesto svojega odtoka. Pri spodnjem slapu je lepo vidna globoka zareza, od današnjega žleba oddaljena okrog 5 m. Prek nje je glavnina vode odtekala do leta 1885, ko je plavje ob hudem neurju preusmerilo vodni stržen na zdajšnje mesto. Pozneje se je voda spet usmerila v stari žleb, a so leta 1935 odtekanje po njem preprečili tako, da so njegovo korito zabetonirali. 50 m vstran je še en globlji žleb, po katerem curlja voda le ob največjem deževju. Do njega vodi suha strma grapa, ki priča, da je na tem mestu slap sorazmerno dolgo vztrajal.
Zgodaj poleti je v slapu tudi do dva kubična metra vode. Njena količina koleba tudi prek dneva, saj se močno poveča ob izdatnejšem taljenju snega v popoldanskem času. Pozimi voda zamrzne in Peričnik je med ekstremnimi plezalci med našimi najbolj priljubljenimi točkami.
-
Regionalizacija, tipizacija
Regionalizacija je postopek prostorskega ločevanja regij oziroma členitev zemeljskega površja na pokrajine. V podobnih zvezah, ki zadevajo prostorsko delitev, se uporabljata še izraza členitev in rajonizacija. Izraz regionalizacija pomeni tudi hierarhično razvrščanje, delitev in združevanje regij oziroma pokrajin. Glede na raznolik pokrajinski značaj z množico kombinacij pokrajinskih sestavin in njihovih medsebojnih součinkovanj, je regionalizacija zahtevno opravilo.
Še posebej težavno je konkretno določevanje pokrajinskih mej, ki so zaradi prehodnosti in spreminjanja večine pokrajinskih sestavin težko določljive. Snovalec regionalizacije mora v hotenju približevanja teoretičnega pojma pokrajine splošnemu, ljudskemu pojmovanju (to razlikuje pokrajine predvsem glede na njihov zunanji videz oziroma pejsaž), upoštevati več kriterijev, to je več pokrajinskih sestavin. Najbolje bi bilo upoštevati prav vse sestavine, vendar je to praktično nemogoče. Za regionalizacijo je bolj kot izbor kriterijev pomembno dosledno upoštevanje izbranega kriterija.
Geografija pozna dve temeljni regionalizaciji: naravnogeografsko, ki upošteva naravne pokrajinske sestavine, in družbenogeografsko, ki daje prednost družbenim pokrajinskim sestavinam. Zaradi njunih velikih vsebinskih in metodoloških razlik je celovita regionalizacija praktično neizvedljivo opravilo. Če regionalizacijo izvedemo na podlagi določene prevladujoče prvine, govorimo o specifični, če pa je izvedena na podlagi medsebojnega prepletanja večih prvin, govorimo o splošni (obči ali celostni) regionalizaciji.
Tipizacija pomeni členitev po eni sami pokrajinotvorni prvini. Ker govorimo o povezanosti pokrajinskih sestavin, tudi tipizacija na temelju ene same sestavine pomeni regionalizacijo na osnovi z njo močno povezanih in prepletenih sestavin. Zato regionalizacija pogosto temelji na tipizaciji pokrajin, to je na razvrščanju glede na njihove značilnosti v skupine. Vsaka regija spada v določen tip regij in v vsak tip regij se lahko uvrsti več regij.
Za tipizacijo je značilno načelo podobnosti, za regionalizacijo pa veljata predvsem načeli posamičnosti in posebnosti. Ker se pri tipizaciji vsak tip lahko pojavi večkrat, imena pokrajinskih tipov zapisujemo z malo začetnico. S tem se razlikujejo od regij, katerih imena se zaradi enkratnosti zapisujejo z veliko začetnico.
-
Stepa
Stepa je značilen rastlinski in podnebni naravnopokrajinski pas s prevlado trav na zunajtropskih območjih. Zanj so značilne travnate širjave, praviloma brez sklenjenega drevja in grmičevja. Razširjen je tam, kjer je celinsko podnebje s toplimi poletji in mrzlimi zimami s sorazmerno malo padavinami. Med 500 in 700 mm letne moče se izcedi v glavnem pomladi in poleti.
Stepe se razprostirajo med celinskimi puščavami in obsežnimi gozdovi celinskega pasu (tajga), s katerimi jih povezuje prehodni pas, imenovan lesostepje ali gozdna stepa. Poleg gozdne stepe poznamo še drevesno, travno, puščavsko, slano in zeliščno stepo. Travna stepa se nadalje deli na visokotravno in nizkotravno. Nekoč so tudi savane označevali z izrazom tropska stepa.
Zlasti travne stepe z rodovitnimi temnimi prstmi so med najbolj kmetijsko koriščenimi deli našega planeta, zato so po človeku že močno preoblikovane. Visokotravne stepe so predvsem žitnice, nizkotravne pa predvsem območja ekstenzivne pašne živinoreje.
Stepe najdemo na vseh celinah in ponekod imajo značilna pokrajinska imena: prerije v Severni Ameriki, pampe v Argentini in Urugvaju, pusta na Madžarskem, veld na skrajnem jugu Afrike, itd. Izraz stepa je prek nemškega Steppe prevzet iz ruske besede step?, katere izvor etimološko še ni zadovoljivo pojasnjen.
-
Rinka
Rinka v zatrepu Logarske doline, imenovana tudi Slap Savinje, spada med naše najveličastnejše slapove in slapove z najbolj zanimivo geološko zgodovino. Višina njenega vodnega padca je okoli 90 metrov. Tektonsko prepokane kamnine so sčasoma preoblikovali ledeniki v ledenih dobah in skupaj z vodami v medledenih dobah izoblikovali mogočen prag med Logarskim kotom in krnico Okrešljem. Precej verjetno je, da je živahna tektonika sodelovala tudi pri nastanku strmega praga. Rinka se je rodila ob umiku zadnjega pleistocenskega ledenika.
Amfiteatralna stena, prek katere pada voda, je iz trde rdečkastorjave apnenčeve breče (sprimka z ostrorobimi delci) in iz brečastega konglomerata (sprimka z zaobljenimi delci). Breča se v spodnjem delu naslanja na sivkasti apnenec, v katerem so prelomne ploskve razpredene v različnih smereh. V njenem vrhnjem delu je gorski potok trdno brečo preglodal in se med skalnatima zidovoma zažrl v okoli 10 metrov globoko, tesno korito. Čeprav je navadno v breči sprijeto morensko gradivo, ki so ga odložili ledeniki, nastanka te breče ni mogoče pripisati ledeniškemu delovanju, saj druge morene v ledeniško preoblikovani Logarski dolini še niso sprijete in nimajo rdečkastega veziva kot posledice vsebnosti železovih hidroksidov. Takšno vezivo je lahko nastajalo le v toplejših časih. Čeprav je bilo tudi v medledenih dobah v pleistocenu podnebje sorazmerno toplo, se zdi verjetneje, da je vezivo nastalo v še toplejšem pliocenu.
Vodni vir slapa je majhen, zelo mrzel izvir ob planinski poti na Okrešelj. Voda kaj kmalu ponikne, a se na vrhu hudourniškega jarka pojavi kot stalen vodotok, ki pred slapom dobi še nekaj pritokov. Voda do roba stene združeno teče v obliki brzic, nakar v eni sami pahljači pada v globino. Njena količina znatno koleba. Slap je najbolj vodnat pozno pomladi v času taljenja snega v visokogorju. Več vode ima tudi popoldan, ko taljenje pospešijo višje temperature. Pod slapom voda kmalu ponikne v prodnati dolinski strugi hudournika, imenovanega Kotovec.