Abecedni seznam vseh gesel
Marec 2002
- Ekskurzija v Mirnsko dolino
Ljubljansko geografsko društvo vabi na ekskurzijo po Mirnski dolini, ki jo bo vodila dr. Maja Topole, znanstvena sodelavka z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Ekskurzija bo v soboto, 16. marca 2002 z odhodom ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.
Udeleženci se bodo seznanili z Mirnsko dolino, sorazmerno odmaknjeno pokrajino na Dolenjskem, ki je dolgo obdržala kmetijski značaj; spada med območja demografskega praznjenja in razvojne stagnacije. Predvidena pot: Ljubljana–Dolska planota (Čeplje)–Gabrovško gričevje (Gabrovka)–Mirnsko-Mokronoška kotlina (Mirna, Šentrupert, Mokronog)–Krmeljska kadunja (Krmelj)–Krško hribovje (Tržišče)–Dolenjsko podolje (Trebnje)–Ljubljana.
Cena za člane LGD je 3500 sit, za nečlane 4200 SIT; plačljivo na račun LGD (50100-620-133-05-1010115-16209/08) ali neposredno na avtobusu. Priporočamo terensko obleko in obutev. Organiziran bo postanek z možnostjo kosila.
- Geografski večer, 12. marec 2002
Ljubljansko geografsko društvo vabi na geografski večer, ki ga bo s predavanjem o mednarodni vezni planinski poti Via Alpina popestril Danilo Sbrizaj s Planinske zveze Slovenije. Po njeni zaslugi bodo lahko različne alpske regije sodelovale pri prestižnem projektu, ki naj bi prispeval h krepitvi skupne alpske identitete. Projekt je leta 1999 nastal na pobudo združenja La Grande Traverseé des Alpes., ki se ukvarja z izletniškim turizmom in že več kot 30 let združuje teritorialne skupnosti v francoskih Alpah, izletniška društva ter strokovnjake na področju turizma.
Prireditev bo v torek, 12. marca 2002 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam), Trg francoske revolucije 7, v Ljubljani. Povezovalka bo univerzitetno diplomirana geografinja Monika Benkovič, mlada raziskovalka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
- Namibija
Namibija je ena najredkeje poseljenih držav na svetu, saj v povprečju na kvadratnem kilometru živita le dva prebivalca. Zaradi pomanjkanja padavin so naravne razmere za življenje precej neugodne, zato kljub zdajšnji triodstotni letni rasti prebivalstva ni pričakovati, da bo gostota prebivalstva v prihodnosti pomembneje narasla. Izrazito rast doživljajo predvsem glavno mesto Windhoek (okrog 160.000 prebivalcev leta 1992) in nekatera gospodarska središča (Tsumeb, Swakopmund).
Kljub na videz skoraj nepomembni prisotnosti človeka, še zlasti na obsežnih neposeljenih območjih puščave Namib, je naravno okolje marsikje tudi v povsem "praznih" predelih ogroženo zaradi različnih človekovih dejavnosti. Zaradi neugodnih naravnih razmer in izrazito negostoljubne obale je bilo območje Namibije za Evropejce stoletja nezanimivo. Postopno so ga začeli odkrivati šele v 19. stoletju; v prvi vrsti so jih zanimala naravna bogastva.
Namibijo sestavljajo tri izrazite naravne enote. Na zahodu se v od 50 do 130 kilometrov širokem pasu ob Atlantskem oceanu razteza puščava Namib, ki je najmanj gostoljubna in skoraj neposeljena. V povprečju dobi manj kot 50 milimetrov padavin na leto, vendar so tu nahajališča diamantov in urana; ob obali je pomemben ribolov. Vzhodno od Namiba je tektonsko dvignjen rob Kalaharijske kotline, ki v povprečju sega do nadmorske višine 1800 metrov, na jugu do 2200 metrov. Predvsem severni del je zaradi nekoliko večje količine padavin bolj primeren za poselitev. Tam je mogoča ekstenzivna živinoreja, na skrajnem severu celo namakalno poljedelstvo. Gospodarsko je najpomembnejše rudno bogastvo, predvsem bakrova, svinčeva, cinkova, kositrova in številne druge rude. Vzhodni del države sestavlja uravnana, redko poseljena polpuščavska in stepska Kalaharijska kotlina z manj kot 200 milimetrov letnih padavin.
Zaradi podnebnih razmer in drugih naravnih potez je najbolj zanimiva in nenavadna pokrajina puščava Namib (namib v jeziku domačinov pomeni praznina). Ob obali Atlantika se razteza med rekama Olifants na jugu in Karunjambo na severu O starosti te puščave . obstajajo številne teorije (pogosto se govori o najstarejši puščavi na svetu), dejstvo pa je, da je njen razvoj v več fazah potekal verjetno kar 130 milijonov let. Izrazita sušnost obalnega pasu je posledica vplivov južnoafriškega anticiklona, predvsem pa hladnega Benguelskega toka. Podnebje je ključni dejavnik razvoja značilnega puščavskega živega sveta, pa tudi geomorfoloških pojavov. Na območjih peščene puščave strokovnjaki ločijo kar deset različnih tipov peščenih sipin, med katerimi so najbolj zanimive zvezdnate sipine.
Za celotno puščavo so značilni tudi številni občasni vodotoki, ki s planot Velikega roba tečejo proti zahodu in praviloma niti v obdobju poletnih neviht ne dosežejo Atlantika. Nekateri so bili v preteklosti izredno vodnati, tako da zdaj lahko občudujemo globoke kanjone. Edina stalna vodotoka sta reki Oranje na jugu in Kunene na severu, obe mejni reki s sosednjima državama, Južno Afriko in Angolo.
Prvotno prebivalstvo Namibije in Kalaharijske kotline v celoti so bili nomadski Bušmani, ki so živeli v večjih družinskih skupnostih in se preživljali izključno z nabiralništvom in lovom. Njihovo število je bilo sorazmerno majhno, še bolj pa se je zmanjšalo, ko so se z juga razširili Nami, s severa pa Hereri. Obe ljudstvi sta živeli v plemenski ureditvi in se preživljali v glavnem z živinorejo. Za svoj obstoj sta potrebovali čedalje več zemljišč, zato so bili Bušmani vse bolj odrinjeni v najbolj sušne in za življenje najmanj ugodne predele Kalaharija in Namiba. Z razmahom ekstenzivne živinoreje so za prebivalstvo vse večji problem predstavljale obdobno izrazite suše.
Konec 19. stoletja, ko se je belo prebivalstvo na območju današnje Južnoafriške republike razširilo že globoko v notranjost dežele, je v širši okolici zdajšnjega mesta Luederitz na jugu države nastala prva naselbina nemških priseljencev v Namibiji. Ko je Nemčija na silo zavzela večji del Namibije in predvsem po odkritju diamantov na začetku 20. stoletja, je število evropskih priseljencev predvsem na račun nemških vojakov v nekaj letih skokovito naraslo. Poleg izkoriščanja rudnih bogastev so si prilastili večino zemljišč v južni in osrednji Namibiji ter se na posestvih, velikih po 5000 hektarov, pričeli ukvarjati z živinorejo. Ko je deželo zasedla južnoafriška vojska, se je priseljevanje belcev še okrepilo; odpirali so se novi rudniki, gradila infrastruktura in prišlo je do velikega prostorskega razmaha živinoreje. Zdaj so med najdonosnejšimi gospodarskimi panogami mesna govedoreja, gojenje karakulskih ovac (katerih prireja je močno odvisna od povpraševanja na svetovnem trgu) ter farmska reja nojev in druge divjadi. Vse bolj priljubljeni postajajo tudi naravni in lovni rezervati.
Sicer skromen delež belega prebivalstva (6 %) je celo 20. stoletje predstavljal gonilno silo v razvoju gospodarstva. Kljub bojaznim pa v Namibiji po osamosvojitvi leta 1990 ni prišlo, kot na primer v Južni Afriki, še bolj izrazito pa v Mozambiku in Angoli, do dramatičnega preobrata v gospodarskem in političnem. Ob tradicionalnih gospodarskih panogah se čedalje bolj krepi vloga turizma. Za avtohtono črnsko prebivalstvo na severu ima še vedno velik pomen samooskrbno kmetijstvo na majhnih kmetijah. Zaradi pretirane paše je marsikje prišlo do močne erozije tal, s katerim je povezan proces širjenja puščave oziroma dezertifikacija. V po obsegu že tako skromnih savanskih gozdovih sta zaskrbljujoča tudi sekanje in požiganje lesa, kar še povečuje erozijo.
Za omilitev ranljivosti dragocenih vodnih zalog v osrednjem in južnem delu države je po veliki suši med letoma 1994 in 1997 prišlo do načrtov o oskrbovanju bolj sušnih predelov z vodo iz stalnih vodotokov na severu (predvsem iz rek Okavango, Kwando in Zambezi). Tem načrtom je najbolj nasprotovala vlada Bocvane, saj bi se ob spremembi rečnega režima gotovo pokazale ekološke posledice v delti reke Okavango.
Voda ima odločilen pomen tudi za kmetijstvo, saj je kmečkega prebivalstva kar 70 %. Na bolj namočenem severu, ki je za živinorejo najugodnejši, potrebujejo za vzrejo ene glave goveje živine od 8 do 20 hektarov pašnikov, na jugu, kjer zaradi skromnejših padavin prevladuje ovčereja, pa za eno ovco od 2,5 do 8 hektarov. Zato ni čudno, da je povprečna velikost farm nekaj nad 10.000 hektarov.
Zaloge vode, predvsem podtalnice, so pomembne tudi v rudarstvu. Namibija je ena vodilnih držav na svetu v pridobivanju uranove rude in diamantov. Slednje pridobivajo na jugozahodu države, okrog ustja reke Oranje. Sprva so diamante iskali v obalnih plasteh puščavskega peska, v novejšem času pa predvsem na območju priobalne celinske police do globine 200 m. Njihova letna proizvodnja znaša 1,5 milijonov karatov, kar Namibijo uvršča na šesto mesto na svetu. Velikega gospodarskega pomena je tudi rudnik urana Roessing 65 km zahodno od obmorskega letovišča Swakopmund. Roessing je največji dnevni kop urana na svetu; v njem pridobijo 8 % svetovne proizvodnje, kar Namibijo uvršča na peto mesto.
Z izjemo zares velikih rudnikov in nekaj mest pa v Namibiji ostajajo obsežna, skoraj nedotaknjena območja, ki predvsem ljubiteljem sušne pokrajine nudijo neizmerne užitke. O množičnem turizmu v Namibiji ne moremo govoriti, vendar so bila nekatera območja že pred osamosvojitvijo predvsem zaradi dobrih prometnih povezav zelo zanimiva predvsem za pripadnike višjega socialnega sloja iz takratne Južnoafriške republike (lovni turizem, obisk narodnih parkov). Višji socialni sloji domačega prebivalstva najraje obiskujejo obmorsko letovišče Swakopmund ter narodni park Etosha, tuji turisti pa množično zahajajo predvsem v narodne in tudi zasebne parke z bogatim živalskim svetom; redkeje obiskujejo tudi puščavo Namib in planotasto obrobje Kalaharijske kotline. Razvoj turizma gre, podobno kot v sosednji Bocvani, v smeri "visokega", prestižnega turizma, s katerim naj bi sorazmerno majhno število prestižnih turistov zagotovilo visok dohodek.
- Predavanje o Peruju
Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje prof. dr. Dušana Pluta, izrednega profesorja na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z naslovom Peru - dežela Inkov. Prof. Plut, ki se ukvarja predvsem z okoljevarstveno problematiko, geografijo naravnih virov in hidrogeografijo, bo udeležencem predstavil poglede geografa na aktualne geografske razmere na južni polobli. Utrinke z ekskurzije Oddelka za geografijo, ki je po Peruju potekala spomladi 2001, bo z obiskovalci delil ob glasbi in filmskem gradivu.
Predavanje bo v torek, 19. 3. 2002 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod in Kam), Trg francoske revolucije 7 v Ljubljani. Vstop prost.
- Geografski vestnik 73/1,2
Izšla je nova številka najstarejše in v vseh pogledih osrednje geografske revije Geografski vestnik. Njen založnik je Zveza geografskih društev Slovenije. Prva številka je izšla že leta 1925. To je tretja številka, ki jo je pripravil urednik dr. Drago Perko z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Zaradi zahtev Ministrstva za znanost in tehnologijo je Geografski vestnik v letu 2000 začel izhajati dvakrat letno. Vsaka številka je tako približno pol tanjša kot doslej, kar pomeni, da obseg letnika bistveno ne odstopa od obsega prejšnjih letnikov.
Rubrika Razprave je namenjena dvema prispevkoma. V prvem dr. Vladimir Drozg z Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru predstavlja nakupovalna središča v Sloveniji. Članek obravnava nekatere njihove temeljne razvojno-prostorske značilnosti: velikost, razmestitev, čas nastanka in strukturo trgovin. Skupna površina njihovega prodajnega prostora je med letoma 1993 in 1999 narasla z 10.000 na kar 280.000 kvadratnih metrov, kar pomeni skoraj četrtino od vseh prodajnih površin v državi. Drug članek z naslovom Geografija obmejnosti, čezmejne regije in oblike čezmejne povezanosti je delo dr. Milana Bufona z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V njem obravnava problematiko geografije obmejnosti v kontekstu sodobne politične geografije, njenih raziskovalnih interesov in metod, glavne značilnosti in tipe obmejnih oziroma čezmejnih regij ter različne organizacijske oblike tako imenovanih "evroregij". V zaključku je predstavljen še prispevek slovenske geografije obmejnosti pri preučevanju čezmejne povezanosti.
Rubriko Razgledi sestavlja šest prispevkov. O sestavi in številu lokalov v starem mestnem jedru Slovenj Gradca med letoma 1945 in 2000 piše mag. Dimitrij Krajnc, mladi raziskovalec z Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. O problematiki tujejezičnih ustreznic za slovenska zemljepisna imena razmišlja univerzitetno diplomirani inženir geodezije z Geodetskega inštituta Slovenije v Ljubljani. Podana so tudi priporočila za pisanje o slovenskih zemljepisnih razmerah v tujih jezikih. Redni univerzitetni profesor v pokoju, akademik dr. Igor Vrišer nas seznanja z nekaterimi novejšimi ekonomskogeografskimi pojmi, s katerimi se prikazujejo pomembni procesi in spremembe v svetovnem gospodarstvu, še posebej v organizaciji in razmestitvi industrijske proizvodnje. Podrobneje so obdelani pojmi deindustrializacija, fordizem, postfordizem, globalizacija, multinacionalne družbe in fleksibilni sistem industrijske proizvodnje. V zimi 2000–2001 je bila na meteorološki postaji Kredarica (2515 m) dosežena največja debelina snežne odeje od začetka meritev leta 1954. Vrednost 700 cm velja tudi za največjo debelino snežne odeje v Sloveniji nasploh. S podrobnostmi tega fenomena nas seznanja univerzitetno diplomirani meteorolog Andrej Velkavrh z Urada za meteorologijo Agencije Republike Slovenije za okolje. Akademik dr. Ivan Gams, redni univerzitetni profesor v pokoju je napisal članek O Afganistancih in drugih gorjancih. V njem razmišlja predvsem o manj znanih vzrokih za novodobno zaostajanje razvoja gorjancev in njihovih vplivih na okoliška nižavja, kamor se izseljujejo. Zadnji v nizu je članek Vojaškogeografska ocena slovensko-hrvaške državne meje v Srednjem Posotelju izpod peresa majorja Emila Pižorna, univerzitetno diplomiranega politologa iz Žalca. V njem so predstavljeni dejavniki, ki učinkujejo na izvajanje vojaškoškoobrambnih dejavnosti v obmejnem pasu ob reki Sotli.
Za razvoj geografske stroke je pomembna tudi rubrika Metode s skupaj tremi prispevki. V prvem univerzitetno diplomirani geograf Simon Kušar predstavlja metodologijo ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice v prodnih sedimentih, uporabno predvsem z vidika določitve prednostnega vrstnega reda sanacije neurejenih odlagališč odpadkov. Dr. Lojze Gosar na podlagi leta 1999 sprejetega Zakona o spodbujanju regionalnega razvoja predstavi metodo izdelave razvojnega programa, katerega namen je usklajevati in dopolnjevati, ne pa nadomestiti različne oblike neposrednih ali posrednih ukrepov za pospeševanje razvoja posameznih območij na medobčinski ali regionalni ravni. Razvojni program mora v končni fazi preiti v akcijski program za izvajanje. Tretji prispevek je delo češkega avtorja mag. Zdeneka Mačke, fizičnega geografa z Inštituta za geoniko v Brnu. V njem predstavlja določanje razčlenjenosti površja s topografskih zemljevidov velikega merila (1 : 25.000). Na območju češkega masiva je bila opravljena tudi primerjava med izrisom na zemljevidu in dejanskim stanjem v naravi.
Obe številki zaključujejo standardni razdelki Književnost, Kronika, Zborovanja in Poročila, ki s svojo pestro in dokaj obsežno vsebino odražajo ter nakazujejo uspešno delo slovenske geografske srenje v zadnjih nekaj letih.
- Geografski večer, 9. april 2002
Ljubljansko geografsko društvo vabi na geografski večer, ki ga bo s predavanjem CIPRA - Zavod za varstvo Alp zapolnil dr. Vilibald Premzl. Prireditev bo v torek, 9. aprila 2002 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam), Trg francoske revolucije 7, v Ljubljani.
Zaradi enkratne naravne in kulturne zgodovine so Alpe v osrčju naše celine postale življenjski, gospodarski in rekreacijski prostor vseevropskega pomena. CIPRA - Mednarodna komisija za varstvo Alp je bila ustanovljena leta 1952 in je nevladna krovna organizacija, ki zastopa več kot 104 združenja in organizacije v vseh alpskih državah (Francija, Italija, Nemčija, Švica, Lihtenštajn, Avstrija, Slovenija). Zavzema se za celostno ohranitev naravne in kulturne dediščine v alpskem prostoru ter za izboljšanje čezmejne izmenjave izkušenj in informacij v Alpah.
- 7. tekmovanje v znanju geografije
Tradicionalno državno tekmovanje v znanju geografije, ki ga organizira Zavod Republike Slovenije za šolstvo, bo v sredo, 24. aprila 2002 ob 14.uri na Gimnaziji Ljubljana Šentvid.
Kot najboljše ekipe na regionalnih tekmovanjih so se na zaključno prireditev uvrstile ekipe osnovnih šol Odranci, Razkrižje, Bistrica ob Sotli, Gorje, Majde Vrhovnik Ljubljana, Stari trg ob Kolpi, Janka Glazerja Ruše, Bled, Mozirje, Velika Dolina, Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, Dutovlje in Preserje pri Radomljah. Na srednješolski ravni se bodo pomerile Gimnazija Jurija Vege Idrija, Gimnazija Jesenice, Gimnazija Koper, Gimnazija Ljutomer, Prva gimnazija Maribor, Gimnazija Slovenj Gradec, Srednja šola Krško, Gimnazija Brežice, Gimnazija Novo mesto in gostiteljica, Gimnazija Šentvid.
- Predavanje o Mongoliji
Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje dr. Antona Branclja z Nacionalnega inštituta za biologijo z naslovom Po prašnih cestah Mongolije. Predavatelj nam bo predstavil svojo pot od Ulan Batorja po dolini reke Selenge na sever, do jezera Hovsogol. Poudarek bo na nekaterih pokrajinskih, še zlasti hidroloških zanimivostih tega območja. Predstavljene bodo tudi za obravnavano območje značilne rastlinske in živalske vrste.
Predavanje bo v torek, 16. 4. 2002 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod in Kam), Trg francoske revolucije 7 v Ljubljani. Vstop je prost.
- Ekskurzija v Poljansko dolino in Žirovsko kotlinico z obrobjem
Ljubljansko geografsko društvo vabi na ekskurzijo v Poljansko dolino in Žirovsko kotlinico z obrobjem, ki bo v soboto, 20. aprila 2002. Vodja ekskurzije je univerzitetno diplomirana geografinja Urška Eniko. Odhod bo ob vsakem vremenu ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani; povratek je predviden v večernih urah.
Namen ekskurzije je spoznavanje regionalne geografije Poljanske doline, Škofjeloškega hribovja in Žirovske kotlinice. Okvirna pot: Ljubljana–Škofja Loka–Poljane nad Škofjo Loko–Javorje–Gorenja vas–Hotavlje–Žiri–Smrečje–Vrh Sv. Treh Kraljev–Podlipa–Ljubljana.
Prijave se sprejemajo na telefonskem odzivniku (01) 200 27 30. Za člane Ljubljanskega geografskega društva je cena 3500 SIT, za nečlane 4200 SIT; plačljivo na račun LGD (50100-620-133-05-1010115-16209/08) ali neposredno na avtobusu. Priporočeni sta terenska obleka in obutev. Med potjo je predviden daljši postanek z možnostjo kosila.