Abecedni seznam vseh gesel

Marec 2001

• Podnebni pasovi
  Podnebni pasovi z značilno letno razporeditvijo podnebnih (meteoroloških) parametrov se raztezajo po bolj ali manj obsežnih, ne nujno sklenjenih delih našega planeta. S svojimi značilnimi potezami so pomemben dejavnik pri nastanku, oblikovanju drugih planetarnih pasov, med katerimi so še zlasti izraziti rastlinski in nekoliko manj prsteni pasovi.
  
  Členitev na podnebne pasove je izvedena s pomočjo tipizacije. Med različnimi poskusi se je najbolj uveljavila Koeppenova klasifikacija, objavljena že leta 1918. Temelji na statističnih analizah konkretnih letnih in mesečnih vrednosti temperatur in padavin, izmerjenih na številnih vremenskih postajah širom sveta. Poudarek je na vrednotenju razporeditve in spreminjanja obeh podnebnih dejavnikov.
  
  Koeppen je ugotovil, da je v nizkih zemljepisnih širinah najpomembnejša prvina srednja temperatura najhladnejšega, v višjih zemljepisnih širinah pa najtoplejšega meseca. Pri vzpostavljanju konkretnih območij in njihovih razmejitvah se je naslonil na svetovne rastlinske pasove. Vsa svetovna podnebja je razdelil na pet podnebnih razredov, označenih z velikimi črkami.
  
  Skupna značilnost podnebij s črkovno oznako B je sušnost, podnebij A, C in D gozdnatost ter podnebij E zasneženost, zaledenelost. Vsak od razredov (razen razreda E, ki se deli na ET in EF - tundrsko podnebje in podnebje večnega mraza -; velike črke v dodatku imajo tudi podnebja B, pri čemer S pomeni stepsko in W puščavsko podnebje) se z dodajanjem malih črk glede na stopnjo vlažnosti deli na podskupine: f pomeni, da ni vmesnega sušnega obdobja, s pomeni daljše poletno sušno obdobje in w pomeni daljše zimsko sušno obdobje. Za podrobnejše notranje členitve dodaja še druge črkovne oznake in ločila. Z njimi opredeljuje oziroma izraža na primer toploto oziroma mraz, temperaturno amplitudo, meglenost, obdobje in intenzivnost padavin.
  
  Rezultat njegovih prizadevanj je 11 glavnih svetovnih podnebnih pasov: Af ali pragozdno podnebje, Aw ali savansko podnebje, BW ali puščavska podnebja, BS ali stepska podnebja, Cf ali vlažna zmernotopla podnebja, Cs ali sredozemska (mediteranska) podnebja, Cw ali monsunska podnebja, Df ali vlažna hladna (borealna) podnebja, Dw ali suha hladna (borealna) podnebja, ET ali tundrsko podnebje in EF ali podnebje večnega mraza.

• Puhlica
  Puhlica je lahko drobljiva, drobnozrnata rumenkasta usedlina, nastala z vetrnimi nanosi z območij peščenih odkladnin. Rumenkasto barvo ji daje neznatna vsebnost železa. Marsikje so v puhlici strme stene, na primer ob usekih prometnic in tam, kjer se je vanjo zajedla reka. Zaradi poroznosti predstavlja primerno matično podlago (matični substrat) za nastanek zelo rodovitnih prsti, zato je k prstem ne moremo prištevati. Kljub temu jo nekateri še vedno vztrajno napačno označujejo kot prst, med drugim tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika.
  
  Puhlica je v Evropi debela največ do 50 metrov (na območju Panonske nižine), na Kitajskem pa ponekod tudi prek 400 metrov. Večina puhličnih nanosov je fosilnih, nastalih v geološki zgodovini, v osrednjih predelih Kitajske pa na primer še vedno nastajajo. Puhlica v srednji Evropi je nastajala v obdobjih pleistocenskih poledenitev na obrobjih poledenelih območij. Prah, ki ga je na zdajšnje mesto nanosil veter, je nastal z mehaničnim razpadanjem nanosov talnih moren.
  
  Puhlica je neplastna, prhka in prepredena z navpičnimi lasnicami. Prepereva v puhlično glino, pri čemer iz kalcita, izpranega iz zgornjih plasti, v spodnjih plasteh nastajajo nepravilni strdki, imenovani konkrecije. Puhlico praviloma sestavlja 70 odstotkov kremena, med 10 in 30 odstotkov kalcita in med 10 in 20 odstotkov glinencev. nekaj je tudi sljud in drugih mineralov. Glavnina puhličnih zrnc meri med 0,005 in 0,01 milimetra.
  
  Izraz puhlica je izpeljan iz pridevnika puhel, ki izhaja iz praslovanskega puxl? v pomenu ’napihnjen, prazen’, kar je pretekli tvorni deležnik glagola puxati se v pomenu ’napihovati se’. To je izpeljano iz indoevropske imitativne baze p(h)eus- v pomenu ’pihati, puhati’.

• Geografski večer
  V torek, 13. marca 2001 bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci bodo lahko prisluhnili in v nadaljevanju sproščeno pokramljali o procesih preobrazbe slovenskega podeželja. Problematiko bo predstavil dr. Marko Koščak z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Povezovalec bo mag. Aleš A. Smrekar, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.

• Namakanje
  Namakanje je dovajanje vode na obdelovalna zemljišča z namenom oskrbeti kulturne rastline z vodo in s tem pospešiti njihovo rast, povečati produktivnost pridelave, oskrbeti zemljišča s hranilnimi snovmi in gnojili ter segreti prsti in uničiti škodljivce.
  
  Na območjih s premajhno količino padavin je obdelovanje zemljišč mogoče izključno s pomočjo namakanja. Z njim je mogoče kultivirati obdelovalna zemljišča tudi tam, kjer je manj kot 200 milimetrov padavin na leto. Prav tako se z njegovo uporabo izboljšajo razmere za kmetovanje na območjih z nekaj več padavinami, ki pa so neredne in neenakomerno razporejene. Namakanje omogoča doseganje velikih donosov na površinsko enoto. Marsikje je na istem zemljišču mogoče zagotoviti tudi več žetev letno.
  
  Za njegovo uvajanje so potrebni velike naložbe in obilica vloženega dela, tako za izgradnjo samo, kot za vzdrževanje namakalnih sistemov. Potrebna je primerna družbena organiziranost, zato ne preseneča, da so se prve države v zgodovini pojavile prav z uvajanjem in razvijanjem namakalnega poljedelstva. S povečanimi potrebami po hrani in uvajanjem sodobne kmetijske mehanizacije so se namakana zemljišča močno povečala.
  
  Poznamo različne vrste in načine namakanja: namakanje iz vodnjakov, namakanje s prelivanjem, namakanje s preplavljanjem, namakanje v brazdah, namakanje v odprtih kanalih, namakanje z oroševanjem, kapljično namakanje, gravitacijsko namakanje, sezonsko namakanje, stalno namakanje itd.
  
  Zdaj se na našem planetu namaka okrog 17 odstotkov površine ornic in zemljišč s trajnimi kulturami. V Sloveniji so leta 1991 namakali 1292 hektarov obdelovalnih zemljišč, za namakanje pa je bilo pripravljenih še 2941 hektarov ali zgolj odstotek od skupne površine njiv, vrtov, sadovnjakov in vinogradov. Kar 92 odstotkov vode za namakanje je bilo zajete iz tekočih voda.
  
  Izraz namakanje je glagolnik od namakati, ta pa je izpeljan iz glagola močiti, v enakih obliki in pomenu znanega že v praslovanščini, kar je tvorba na osnovi indoevropskega korena mak- v pomenu 'moker, vlažen'. Sopomenka je irigacija.

• Predavanje o jugozahodni obali Turčije in Dodekanezu
  Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje s pomladanskim ciklom predavanj in vabi v torek, 20. marca na predavanje z diapozitivi z naslovom Jugozahodna obala Turčije in Dodekanez. Predavanje bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam) na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. Predavateljica bo mag. Valentina Brečko Grubar, asistentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Dodekanez
  Dodekanez, kar v grščini pomeni 'dvanajst otokov', je grška otoška skupina v Egejskem morju, pred jugozahodno obalo Male Azije. Njeno skupno pripadnost sta narekovali predvsem zgodovina in upravna organiziranost, ne pa lega, saj je celotna skupina del obsežnejših Južnih Sporadov.
  
  Dodekanez torej sestavlja 12 večjih otokov (najbolj znani med njimi so Rodos, Karpatos in Kos) ter okrog 40 manjših otočkov in čeri. Kopenski del okrožja Dodekanez meri 2714 kvadratnih kilometrov, ki jih poseljuje 150.000 prebivalcev, med katerimi je velika večina Grkov. Glavno mesto okrožja je Rodos na severu istoimenskega otoka.
  
  Kmetijstvo je še vedno ena od vodilnih gospodarskih panog, čeprav je v zadnjih desetletjih vsaj na večjih otokih močno porasel pomen turizma. Sredozemskemu podnebju z milimi in deževnimi zimami ter vročimi in suhimi poletji je prilagojen tudi izbor značilnih kulturnih rastlin. Najpomembnejše kulture so vinska trta, oljke, sezam in tobak. V živinoreji ima vodilno vlogo ovčereja, pomembno pa je tudi čebelarstvo. Tradicionalne dejavnosti so nabiranje spužev, lončarstvo in izdelovanje preprog, ki so danes predvsem v vlogi bogatitve turistične ponudbe.
  
  V antiki so Dodekanez poselili Dorci. V obdobju Bizantinskega cesarstva je bil kot posebna upravna enota vključen v okrožje Kikladi, ki je povezovalo skoraj vse egejske otoke. Po bizantinski in poznejši za krajše obdobje frankovski nadvladi, so leta 1309 oblast prevzeli rodoški vitezi Johaniti. Obdobje njihovega vladanja je trajalo dobrih 200 let, vse do leta 1522, ko so oblast za skoraj 400 let prevzeli Turki. V balkanske vojaške spopade se je leta 1911 vmešala tudi Italija in po krajši italijansko-turški vojni, v kateri so zmagali Italijani, je bil Dodekanez leta 1912 priključen k Italiji. Del Grčije je postal šele leta 1947.

• Kras
  Pojem kras, zapisan z malo začetnico, je območje, kjer zaradi poklinske prepustnosti kamnin vode tečejo večinoma pod zemeljskim površjem. Na njem so se razvile značilne, raznolike površinske in podzemne reliefne oblike, ki so nastale kot posledica kemičnega in mehanskega delovanja vode v razpokanih in lahko topnih karbonatnih kamninah, predvsem v apnencu.
  
  Na ozemlju Slovenije je apnenčastega površja 7200 kvadratnih kilometrov, slabše topnega dolomitnega pa 1600 kvadratnih kilometrov, kar pomeni skupno 43 odstotkov površja države.
  
  Razlikujemo celo vrsto zvrsti krasa. Temeljna členitev navaja goli kras (močno skalnat), polgoli kras (na površju so le kamniti čoki), prekriti kras (karbonatna podlaga je prekrita z naplavinami) in pokriti kras (karbonatna podlaga je prekrita s prstjo). Glede na kamnine, v katerih je kras nastal, razlikujemo apnenčasti, dolomitni, kredni, puhlični, solnati in sadreni kras ter klastokras (v nesprijetih ali slabo sprijetih oziroma klastičnih kamninah). Glede na nastanek v geološki preteklosti se navajajo fosilni kras ali paleokras, kopasti kras in ekshumirani ali razkriti kras, ki je nastal kot paleokras, a je bila z njega vododržna odeja sčasoma odstranjena.
  
  Glede na podnebje in območje, na katerem je kras nastal, razlikujemo glaciokras, nivalni kras, subnivalni kras, subpolarni kras, visokogorski kras, srednjeevropski kras, sredozemski kras, aridni kras, tropski kras in kontaktni kras. Glede na oblikovanost površja razlikujemo čokati, laštasti, kozavi, poligonalni, rebrasti, stolpasti, stožčasti in vrtačasti kras ter kras kraških polj in podolij in fluviokras.
  
  Glede na stopnjo razvitosti razlikujemo holokras (razviti kras), merokras (delno razviti, nepopolni kras) in parakras (neizraziti kras). Glede na globino zakrasele suhe cone je v rabi členitev na globoki in plitvi kras. Znanost pozna še več členitev. Pomembno vlogo pri preučevanju zakraselosti ima tudi slovenska znanost, ki ima pri tem bogato tradicijo in je vseskozi upoštevana tudi v svetovnem merilu.
  
  V ljudskem pojmovanju izraz kras označuje kamnito goličavo. Beseda kras izhaja iz imena slovenske pokrajine Kras, kjer so začeli tovrstne raziskave in se je v več sorodnih različicah (Karst, karst, carso, krš,…) uveljavila kot mednarodni termin. Prvotni kors? je verjetno prevzet iz ilirskega jezika in je v latinizirani obliki postal carsus, v slavizirani pa kras, vselej v enakem pomenu. Beseda je po vsej verjetnosti predindoevropskega izvora; osnova ji je izraz karra v pomenu 'kamen'. V tem pomenu je ostala živa na primer v irski keltščini in iranščini.

• Ekskurzija na slovensko obalo Tržaškega zaliva
  Ljubljansko geografsko društvo pričenja s spomladanskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje regionalnogeografskih značilnosti zahodne Slovenije.
  
  Prva ekskurzija v nizu bo v soboto, 24. marca 2001. Namenjena bo predvsem spoznavanju problematike obalnih ekosistemov s poudarkom na mokriščih in vlogi mednarodnih konvencij pri njihovem varovanju. Okvirna pot bo udeležence iz Ljubljane vodila do Ankarana, kjer si bodo na območju Sv. Katarine ogledali naravno odlagališče školjk in polžev. Ob ogledu Škocjanskega zatoka pri Kopru se bodo seznanili s problematiko revitalizacije brakične, to je pomešane slane in sladke vode. Na območju Strunjana bodo obiskali naravni rezervat in se sprehodili po poti rt Ronek–rt Strunjan–Stjuža (edina laguna v naši državi)–Strunjanske soline. Postanek za kosilo bo v Piranu.
  
  Popoldan si bodo udeleženci ogledali še Sečoveljske soline. Te so v okviru krajinskega parka Dragonja postale pomembna točka slovenskega udejanjanja Ramsarske konvencije o mokriščih. Na območju Lera so soline še vedno v dejavni vlogi pridobivanja soli, na območju Fontanigge pa so opuščene; tam sta osrednji predel značilne biotske raznovrstnosti in muzej solinarstva. Predvidoma od 17 uri in 30 minut bo povratek proti Ljubljani.
  
  Strokovni vodja bo dr. Gordana Beltram z Uprave za varstvo narave Ministrstva za okolje. Odhod udeležencev bo točno ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.
  
  Cena ekskurzije za člane Ljubljanskega geografskega društva je 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (01) 200 27 30, na katerem je mogoče pustiti sporočilo na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.

• Paragvaj
  Paragvaj leži v notranjosti Južne Amerike, med Argentino, Bolivijo in Brazilijo. Zaradi odmaknjenosti in političnih razlogov so njegovi prebivalci že od nekdaj odrezani od sveta. Država meri približno toliko kot Nemčija, vendar ima le okrog 5 milijonov prebivalcev. Večina jih je osredotočena v vzhodnem delu države. Zahodni del, imenovan Chaco, je zaradi hude vročine in pomanjkanja vode redko poseljen. V gozdovih ob meji z Bolivijo je še mogoče naleteti na posamezna indijanska plemena, medtem ko savanske ravnice sorazmerno uspešno obdelujejo evropski menoniti, pripadniki evangeličanske verske ločine, ki po ortodoksnem načinu življenja spominja na mormone. V Paragvaj so prišli v tridesetih letih 19. stoletja, večinoma iz Severne Amerike in Evrope. V njihovih naseljih kot jezik sporazumevanja še vedno prevladuje nemščina.
  
  Španski kolonizatorji so se zavedali izoliranosti sredi prostranih gozdov in iz povsem praktičnih razlogov niso pretirano preganjali prvotnih prebivalcev; z njimi so raje zaživeli v nekakšnem sožitju. Od Indijancev so dobivali hrano in se poročali z njihovimi ženskami, v njihovih rokah pa je bila trdno zasidrana oblast. Tako so današnji prebivalci Paragvaja večinoma mestici, mešanci Indijancev Gvaranov in Špancev, le kakšne tri odstotke je pravih Gvaranov, dva odstotka prebivalstva pa sestavljajo beli priseljenci.
  
  Tako kot v večjem delu Južne Amerike je v Paragvaju uradni jezik španščina. Skoraj enakovredna mu je indijanska gvaranščina. Je predvsem pogovorni jezik, čeprav jo v zadnjih letih uvajajo tudi v šole. Oba jezika sta prisotna v knjigah, časopisih in na radiu. Nad uporabo indijanskega jezika so se nekoč zgražali evropski misijonarji, toliko bolj priljubljen pa je bil pri vojaških oblasteh, tako da so v večjih spopadih s sosednjimi državami uporabo španščine pri poveljevanju iz varnostnih razlogov celo prepovedali.
  
  Paragvaj je preživel več hudih vojaških diktatur, kar ga je ob nesmiselnih vojnah s sosednjimi državami še bolj pahnilo v osamo. Neodvisna republika je postal leta 1811, toda že kar prvi predsednik je vladal kot diktator. V vojni z Brazilijo, Argentino in Urugvajem med letoma 1865 in 1870 je Paragvaj izgubil obsežna ozemlja in skoraj polovico prebivalcev. Po končani vojni je državo zajela dolgotrajna kriza, polna vojaških prevratov.
  
  Prebivalci kolikor toliko mirno živijo šele od leta 1989, ko so se rešili še zadnjega diktatorja in ko se je začela država odpirati navzven. Do takrat je bil več kot trideset let na oblasti general Alfredo Stroessner, ki je bil hkrati predsednik in vrhovni poveljnik vojske. Stroessnerjeva tajna služba je imela med ljudmi pravcato armado ovaduhov, ki so neumorno iskali državne sovražnike. S terorjem je diktatorju uspelo zadušiti tudi kulturno življenje, zato se je večina pisateljev, pesnikov in drugih umetnikov umaknila v tujino. Vračati so se začeli šele po njegovi odstavitvi, ko so Paragvajci končno svobodneje zadihali.
  
  Danes razmere v državi spominjajo na razmere v nekdanjih socialističnih državah. Mnogi menijo, da z odhodom zadnjega diktatorja gospodarstvu ne gre nič bolje, na račun "demokracije" pa se je precej razbohotil kriminal. V obdobju Stroessnerjeve vladavine sta se v državi zelo razmahnila tihotapljenje in uvažanje blaga brez carin. Na ta način so si bogati vladajoči izbranci nakopičili velikansko bogastvo. Njihova dediščina je še vedno opazna, saj so trgovine in večje tržnice presenetljivo dobro založene. S sosednjimi državami še vedno poteka na pol legalno trgovanje. Najlepšo podobo tovrstnega kupčevanja kaže mesto Ciudad del Este na tromeji z Brazilijo in Argentino.
  
  Ulice in trgovine so polne ljudi in najrazličnejšega blaga, med katerim je veliko tehničnih predmetov. Predvsem zaradi njih prihajajo v Ciudad del Este po nakupih Brazilci in Argentinci, medtem ko Paragvajci nakupujejo v Braziliji predvsem prehrambene izdelke. Mesto, ki živi od nakupovalnega turizma, "pravim" turistom kaj dosti ne ponuja. Edino turistično zanimivost so na žalost žrtvovali gospodarskemu napredku. Na bližnji reki Parana so nekoč šumeli eni izmed največjih slapov v Južni Ameriki, ki so izginili v vodah mogočnega zajezitvenega jezera največje hidroelektrarne na svetu, imenovane Itaipu. Jezero za 220 metrov visoko betonsko pregrado meri več kot 1300 kvadratnih kilometrov.
  
  Glavno mesto Asuncion ima približno 800.000 prebivalcev in se razprostira na dokaj veliki površini. Prevladujejo nizke stavbe, le v samem mestnem središču je nekaj stolpnic in arhitektonsko izstopajočih vladnih zgradb. Pred slednjimi je danes povsem normalen vrvež, medtem ko so še pred nekaj leti vsakega turista s fotoaparatom priprli. Asuncion je tudi najpomembnejše pristanišče v državi. Od tod gre po reki Paragvaj večina državnega izvoza in uvoza. Po reki lahko namreč plujejo tudi velike tovorne ladje, ki prestolnico povezujejo z več kot tisoč kilometrov oddaljenim Atlantskim oceanom.
  
  Največje naravno bogastvo Paragvaja sta vodna energija in les. Lesne zaloge se žal izredno hitro zmanjšujejo, saj so v zadnjih tridesetih letih posekali kar polovico gozdov v državi. Kljub temu, da je zdaj nekontrolirano trgovanje z lesom prepovedano, ga še vedno veliko izvozijo ilegalno. Paragvaj nima pomembnejših rudnih bogastev, tako da mora večino kovin in naftnih derivatov uvažati. Industrija je slabo razvita in ustvarja le dobrih 15 odstotkov bruto domačega proizvoda. Usmerjena je predvsem v predelavo kmetijskih pridelkov, ob živilski pa so pomembne še tekstilna, usnjarska in lesna industrija. Tovarne so osredotočene predvsem v okolici prestolnice in na vzhodu države, ob meji z Brazilijo in Argentino.
  
  Temelj paragvajskega gospodarstva je kmetijstvo z gozdarstvom, ki zagotavlja kar 76 odstotkov vrednosti celotnega izvoza. Poleg mesa z velikih živinorejskih posestev prinašajo največ zaslužka poljščine, zlasti koruza in kasava, ter čaj. V zadnjih letih predvsem za izvoz uspešno pridelujejo sojo in bombaž. Kmetijstvo zaposluje več kot tretjino aktivnega prebivalstva; mnogim delo na zemlji omogoča komaj kaj več kot zgolj preživetje. Večina obdelovalnih zemljišč je namreč v lasti nekaj sto veleposestnikov, ki bogatijo na račun slabo plačane delovne sile.

• Reka Paragvaj
  Reka Paragvaj (špansko Rio Paraguay, portugalsko Rio Paraguai) je največji pritok južnoameriškega veletoka Parane, dolg okrog 2550 kilometrov. Izvira na brazilski planoti Mato Grosso in teče deloma po meji med Paragvajem in Brazilijo ter Argentino. Reka, ki je plovna do mesta Corumba v pokrajini Pantanal, se v Parano izliva pri Corrientesu ob paragvajsko-argentinski meji. Porečje Paragvaja meri okrog 1.150.000 kvadratnih kilometrov, torej je veliko kot skoraj 60 Slovenij.

• Paragvajski misijoni
  Južno od paragvajskega glavnega mesta Asuncion turiste privabljajo ostanki nekdaj zelo pomembnih in kolonizatorsko uspešnih jezuitskih misijonov, v katerih so dokaj dobro uspevali tudi Indijanci Gvarani. Misijonarska naselja so španski zavojevalci pričeli ustanavljati že ob koncu 16. stoletja. Na ozemlju zdajšnjega Paragvaja jih je bilo okrog trideset.
  
  To so bile nekakšne velike samoupravne skupnosti; v večjih je živelo tudi več kot 5000 prebivalcev. V prvi polovici 18. stoletja je v misijonarskih naseljih živelo že skoraj 150.000 prebivalcev, ki so imeli v lasti precejšnje premoženje. V teh naseljih pod nadzorom jezuitov so imeli Španci in Indijanci enak družbeni položaj. Gojili so živino in obdelovali polja, jezuiti pa so skrbeli za poučevanje o kmetijstvu, mizarstvu in drugih obrteh, ki so takrat cvetele v Evropi.
  
  Jezuiti so Gvarane učili brati in pisati; razvili so celo pisno obliko gvaranščine. Med drugim so poskrbeli tudi za prevod Biblije. Zanemarjali niso niti kulture, saj so Indijance učili tudi slikarstva in kiparjenja.
  
  Zavistni španski priseljenci, ki niso bili deležni bogastva v jezuitskih postojankah, so se začeli pritoževati španskemu kralju. Ko so začeli v misijonih ustanavljati lastno vojsko, se je Karel III. leta 1767 odločil jezuite izgnati iz vseh španskih ozemelj. Zgledno urejeni misijoni so začeli propadati in Indijanci so se vrnili k tradicionalnemu nomadskemu načinu življenja ali pa so odšli delat na velika kolonialna posestva, tako imenovane haciende. Nekaj jezuitskih misijonov je še vedno dobro ohranjenih in predstavljajo eno največjih zanimivosti, kar jih lahko Paragvaj ponudi sicer maloštevilnim turistom.

• Vinogradništvo
  Vonogradništvo je intenzivna, sorazmerno stara kmetijska panoga, ki se ukvarja z gojenjem vinske trte v vinogradu za pridobivanje vina, namiznega grozdja, grozdnega soka, žganja, tropinovca in vinskega kisa. Vključuje tudi vinarstvo, predelavo grozdja v vino, ravnanje z njim in njegovo skladiščenje (zadnji dve postavki sta predmet kletarstva). Med vinogradniške dejavnosti spada tudi trsničarstvo.
  
  Vinska trta je ena najstarejših kulturnih rastlin in spada med tako imenovane posebne kulture. Zgodovinski pomniki dokazujejo, da so jo v Srednji Aziji, Zakavkazju, Mezopotamiji, na območju Sirije in v Egiptu gojili že pred približno 6000 leti. Pred tremi tisočletji je bilo vinogradništvo zelo razvito v Grčiji, od koder se je razširilo na območja zdajšnjih Italije, Francije, Španije, Romunije, Madžarske in Avstrije, poznali pa so ga tudi že na območju Slovenije.
  
  V deželah Novega sveta so trto sadili šele od 16. stoletja dalje. Ko so v drugi polovici 19. stoletja trtne bolezni (grozdna plesnoba ali Oidium tuckeri, pepelovka ali Uncinula necator, trtna uš ali Viteus vitifolii, pršica filoksera ali phylloxera vastatrix in peronospora ali Plasmopara viticola) grozile s popolnim uničenjem vinogradništva v Evropi, so ga rešili prav s cepljenkami na odpornih ameriških podlagah.
  
  Ker so vinogradniške obdelovalne tehnike (rigolanje, obrezovanje, okopavanje, večkratno škropljenje) z značilno delovno konico v času trgatve z izjemo škropljenja že kmalu izpopolnili, v vinogradništvu ni tako značilnih razvojnih stopenj kot na primer pri sadjarstvu. Načini obdelovanja vinogradov se razlikujejo zlasti glede na organiziranost delovnih opravil in uporabo kmetijske mehanizacije, kar je v prvi vrsti odvisno od velikosti vinogradniških obratov in organiziranosti dela. Pomembno je, da se lahko vinska trta uspešno goji na strmih pobočjih in na sorazmerno revnih tleh.
  
  Posledica razvoja vinogradništva so značilna vinorodna oziroma vinogradniška območja z od daleč prepoznavno, urejeno pokrajinsko podobo s prevlado terasnih ali tradicionalnih vinogradov, značilno poljsko razdelitvijo (vinogradniške grude), poselitvijo (prevlada razloženih naselij), značilnimi hišami (viničarije, zidanice, hrami, v novejšem času tudi vikend hišice idr.) in v preteklosti tudi z značilnimi družbenimi odnosi (na primer viničarstvo) in socialnimi sloji (viničarji, želarji itd.). Izraz vinogradništvo je izpeljan iz besede vinograd. Slabo uveljavljena sopomenka je vitikultura.

• Geografski večer
  V torek, 10. aprila 2001 bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci bodo lahko prisluhnili in v nadaljevanju sproščeno pokramljali o strukturni kmetijski politiki Evropske zveze ter njenih učinkih na slovensko kmetijstvo in pokrajino. Problematiko bo predstavil geograf Tomaž Cunder s Kmetijskega inštituta Slovenije, ki dejavno sodeluje pri pripravi strategije slovenskega kmetijstva ob vključevanju naše države v evropske povezave. Kot povezovalka se bo prvič predstavila univerzitetna diplomirana geografinja Monika Benkovič, mlada raziskovalka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

• Vino
  Vino je kmetijski prehrambeni izdelek, dobljen z delnim ali popolnim alkoholnim vrenjem mošta iz svežega grozdja vinskih sort plemenite vinske trte. V Egiptu so ga poznali že okrog leta 3500 pred našim štetjem, a v splošno rabo je prišlo šele v Rimskem imperiju, ko so iznašli pridobivanje vina z vrenjem. K širjenju navade pitje vina je v veliki meri pripomoglo krščanstvo, saj je vino pri cerkvenih obredih nepogrešljivo.
  
  V vseh vinorodnih deželah ga ščitijo s strogo vinsko zakonodajo in je pomemben predmet mednarodne trgovine. Glavne svetovne proizvajalke vin so Francija, Italija, Španija, Romunija, Grčija, Portugalska, Hrvaška, Zvezna republika Nemčija, Avstrija, Slovaška, Slovenija, Združene države Amerike, Argentina, Čile, Alžirija, Južnoafriška republika in Avstralija, torej dežele s sredozemskim in (ali) blagim zmerno toplim podnebjem.
  
  Vino vsebuje od 6 do 15 vol. odstotkov alkohola (lahka vina do 9 %, močna vina nad 12 %; posebna vina celo do 22 %). Njegove značilne sestavine so poleg etilnega alkohola še določena količina neprevretega sladkorja (najmanj pri suhem in največ pri sladkem vinu), organske kisline (vinska, jabolčna, mlečna, citronska, jantarna itd.), glicerol, polifenolne barvilne in taninske snovi, mineralne, dušične in aromatične snovi ter vitamini.
  
  Vina se v temeljni členitvi razvrščajo v vina v pravem pomenu besede (vina strictu sensu), ki se delijo na mirna vina (količina raztopljenega ogljikovega dioksida pri 20 stopinjah Celzija ne presega 0,5 bara nadtlaka), biser (od 0,5 do 2,5 bara) in peneča vina (od 2,5 do 5,5 bara; sem se uvrščata na primer šampanjec in sekt) ter posebna vina (specialna vina), kamor spadajo naravna sladka vina, kot so sherry vina, alkoholizirana vina (na primer portovec in madeira) ter aromatizirana vina (na primer vermut).
  
  Po barvi razlikujemo bela, rdečkasta (rose) in rdeča vina, po količini prevretega sladkorja pa suha, polsuha, polsladka in sladka vina. Glede na kakovost (ocenjujejo jo enologi) razlikujemo namizna (na dvajsetstopenjski lestvici morajo doseči najmanj 14 točk), kakovostna (od 16 do 18 točk) in vrhunska (od 18 do 20 točk) vina.
  
  Izraz vino je bil v enakih obliki in pomenu znan že v praslovanščini; verjetno je bil prevzet iz latinske besede vinum v enakem pomenu, ta pa je soroden z grškim izrazom oinos v enakem pomenu. Vse te besede so verjetno izpeljane iz indoevropske baze uei(H)-, ki pomeni ’viti, upogibati’; očitno so prvotno označevale vinsko trto.

• Vinograd
  Vinograd je intenzivno oskrbovana temeljna zemljiška kategorija, zasajena s plemenito ali samorodno vinsko trto. Poznamo terasne in tradicionalne vinograde, ki se razlikujejo predvsem po gostoti zasajenih rastlin in predpripravi zemljišča za zagotovitev možnosti uporabe kmetijske mehanizacije.
  
  Zaradi značilne oskrbe tal z rigolanjem vinogradi spadajo med obdelovalna zemljišča. Za količinsko in kakovostno ustrezen pridelek jih je potrebno obnoviti na vsakih trideset let. Pri nas je pred obnovo potrebno pridobiti soglasje za zasaditev primernih sort vinske trte, z rajonizacijo predpisanih za posamezne vinorodne okoliše. Govora je o tako imenovanih priporočenih in dovoljenih sortah vinske trte.
  
  V Sloveniji je bilo leta 1994 21.547 hektarov vinogradov, ki so bili urejeni na 1,06 odstotkih ozemlja države. Njihova površina se nenehno zmanjšuje (še leta 1896 so vinogradi prekrivali kar 1,95 odstotkov ozemlja zdajšnje Slovenije), sprva predvsem zaradi posledic trtnih bolezni, pozneje pa predvsem zaradi deagrarizacije. Le ponekod, na primer v Goriških brdih, Biljensko-Vrtojbenskih gričih in Lendavskih goricah prihaja zaradi povečane tržnosti pridelave do njihovega vnovičnega širjenja ali celo urejanja povsem na novo. Daleč največja zastopanost vinogradov je v sredozemskem (3,73 %) in gričevnatem subpanonskem svetu (3,27 %), medtem ko jih ni v alpskem svetu skupaj niti za hektar.
  
  Za vinograd se uporablja tudi ljudski izraz nograd. Izraz vinograd izhaja iz praslovanskega vinogord?, ki je verjetno zloženka iz praslovanske besede vino v pomenu ’vino, vinska trta’ in besede gord?, ki pomeni ’ograda’, torej je izraz prvotno najbrž pomenil ’ograjen prostor z vinsko trto’. Obstaja tudi možnost izposoje iz gotskega izraza weinagards, ki prav tako pomeni ’vinograd’.

• Viničarstvo
  Viničarstvo je posebna, izkoriščevalska oblika zemljiškoposestnih odnosov na Štajerskem (zlasti na vzhodu Slovenskih goric in Haloz), ki se je razbohotila s tem, da so po kmečki odvezi, izpeljani ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja, od kmetovanja neodvisni vinogradniški veleposestniki (fevdalci, samostani, bogati meščani idr.) od obubožanih in zadolženih majhnih kmetij kupovali zemljišča, zlasti vinograde, nakar so jim jih dajali v obdelavo v zameno za navadno večji del pridelkov.
  
  S tem so kmetje, tako imenovani viničarji, postali cenena delovna sila. Takšen status so imeli do konca 2. svetovne vojne, nakar je bilo viničarstvo z agrarno reformo odpravljeno. Na nekdanji veleposesti so nastali družbeni vinogradniški obrati, zdajšnja podjetja. Posledice viničarstva so ponekod še opazne v majhnih kmečkih domovih, imenovanih viničarije. Izraz viničar, znan tudi v obliki vincar, je prevzet in prilagojen iz srednjevisokonemškega winzer v enakem pomenu, kar se je razvilo iz starovisokonemškega winzuril, to pa je izposojeno in prilagojeno iz latinske besede vinitor v pomenu ’vinogradnik’, izpeljane iz latinskega vinum, ki pomeni ’vino’.

• Predavanje o Madagaskarju
  Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje s pomladanskim ciklom predavanj in vabi v torek, 17. aprila na predavanje z diapozitivi o eni največjih otoških držav na svetu, Madagaskarju. Predavanje bo ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam) na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. Predavatelj bo Joseph Rakotorahalahy, izseljenec z Madagaskarja. Že kar dolgo živi v Sloveniji, kjer si je ustvaril drugi dom. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Jukatan
  Jukatan (originalno Yucatan) je velik polotok v Srednji Ameriki, katerega največji del je na jugovzhodu Mehike, obsega pa še severni del Gvatemale in celotni Belize, nekdanji Britanski Honduras. Meri približno 175.000 kvadratnih kilometrov, kar je skoraj devet Slovenij. Na vzhodu ga obliva Karibsko morje in na zahodu Mehiški zaliv.
  
  Površje je razmeroma enolično, saj je za celotni polotok značilno, da ga sestavljajo mezozojske karbonatne kamnine, ki niso nagubane in so kamninski skladi povsem ravni, tako da lahko govorimo o apnenčasti polici. Le na jugu se neizrazito gričevje vzpenja do nadmorske višine 300 metrov. Povprečna nadmorska višina polotoka je samo 30 metrov. Na površini velikega dela polotoka je velika kamnitost; prsti so plitke, zato so ti predeli redko poseljeni in jih poraščajo na gosto zarasli listnati tropski gozdovi, ki pa so zaradi talne sušnosti manj bujni kot bi lahko bili glede na podnebne lastnosti. Povsod se pojavljajo kraški pojavi, med katerimi so zlasti pogosti neizrazite vrtače, udorne kotanje s sladko vodo, imenovane cenote, ter kraške jame. Zaradi zakraselosti na polotoku ni tekočih voda. Prenikajoča voda se zbira v podzemnih vodotokih, ki ponekod povezujejo kotanje s sladko vodo.
  
  Podnebje je skoraj povsem tropsko. Zime so le malo hladnejše od poletij, za katera je značilna deževna doba. Temperature vzdolž obale so podnevi zaradi blažilnih učinkov morja nekoliko nižje kot v notranjosti, kjer je vlažnost manjša. Ob morju se ponoči temperatura spusti pod 20 stopinj Celzija samo v zimskih mesecih. Manj ugodna okoliščina jukatanskega podnebja je dejstvo, da polotok leži v pasu potovanja hurikanov. Ti ga povprečno vsakih deset let prizadenejo v katastrofalnem obsegu. Pojavljajo se od junija do septembra.
  
  Apnenčasta polica se v dolžini več kilometrov nadaljuje pod morsko gladino, zato je priobalno morje globoko le nekaj metrov, kar je ugodno za nastanek koralnega grebena. Tako imenovani Veliki Majevski koralni greben se vzdolž vzhodne obale vleče okrog 250 kilometrov daleč in za avstralskim Velikim koralnim grebenom velja za drugega največjega na svetu. Na zunanji strani grebena se morje hitro poglobi v več tisoč metrov globoko podmorsko globel. Ker je morje ob obali plitvo, je zelo toplo (med 27 in 28 stopinjami Celzija), kar je ob dolgih in širokih belih mivkastih plažah pomemben turistični potencial. In res je turizem v zadnjih desetletjih postal daleč najpomembnejša gospodarska panoga.
  
  Zlasti tam, kjer so prsti bolj globoke, so se že pred tremi tisočletji naselili Maji, še pred njimi pa so tudi na Jukatanu doživela vzpone razna ljudstva, med katerimi velja omeniti Olmeke. Maji so od začetka našega štetja razvili eno najbolj veličastnih civilizacij Novega sveta, ki je temeljila predvsem na poljedelstvu. Posebno pomembno je bilo gojenje kakava, ki so ga uporabljali za izdelovanje čokolade, kakavova zrna pa so imeli za plačilno sredstvo.
  
  Po zavojevanju Špancev so se Maji v odmaknjeni notranjosti še vnaprej preživljali s tradicionalnim poljedelstvom, druge pa so kolonisti podjarmili kot brezpravno kmečko delovno silo, tako imenovane peone. Ti so delali na plantažah, ki jih je bilo največ na severu in zahodu polotoka. Na njih so pridelovali predvsem sisal; Jukatan je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje njegov najpomembnejši svetovni proizvajalec. Zdaj je del plantaž opuščen in se zarašča, del pa so spremenili v pašnike. Ti so razdeljeni med tako imenovane ranče, kjer se ukvarjajo predvsem z mlečno in mesno govedorejo.
  
  Polotok je še vedno sorazmerno redko naseljen. Na njem živi okrog 2,6 milijona ljudi, od tega dobrih 700.000 v starodavni prestolnici Meridi in skoraj 300.000 v turističnem Cancunu, mestu, ki je zaradi turističnega buma povsem na novo zraslo v zadnjih tridesetih letih na obali pred Zono Hoteliero (Hotelsko območje) na značilnem podolgovatem otoku, ki z zunanje strani obroblja vmesno laguno.
  
  Takšen turistični razvoj, kot ga je doživela vzhodna obala Jukatana, je redek celo v svetovnem merilu. V šestdestih letih prejšnjega stoletja so se turistični zametki pojavili na otokih Cozumel (največji mehiški otok) in Isla Muheres (Otok žensk), prvi načrti za turistične objekte na kopnem pa segajo v leto 1969. Najprej so s hoteli pozidali 21 kilometrov dolg in le do 400 metrov širok otok Cancun, kjer je prej živelo natančno 126 prebivalcev. Investitorji so bili in so še zaslužka željni poslovneži iz Združenih držav Amerike in tudi iz Zahodne Evrope. Slabih 150 km obale med Cancunom in starodavnim majevskim središčem Tulumom je že v veliki meri pozidanih s turističnimi objekti, vendar je priobalni pas v širini vsaj 10 metrov po mehiški zakonodaji javno dobro in tako dostopen vsakomur. na njem je mogoče celo brezplačno šotoriti.
  
  Med 3 milijoni turisti, ki v zadnjih letih obiščejo Jukatan, jih 2,6 milijonov obišče Cancun, od koder se (ali pa tudi ne) odpravljajo na dnevne izlete v okolico. Glavnina obiskovalcev je iz Združenih držav Amerike, za katere je Jukatan podoben cilj kot za Evropo Sredozemlje ali Kanarski otoki. Od obale Floride je oddaljen vsega 500 kilometrov. Čedalje več je tudi gostov iz Evrope, ki pa se pogosteje odpravijo v druga, manj razvpita letovišča. V cancunskih 30.000 hotelskih posteljah gostje povprečno prenočijo petkrat, pri čemer porabijo okrog 1200 USD. Ker je letalski promet edini res primeren in omembe vreden način dovažanja gostov, na cancunskem mednarodnem letališču dnevno opravijo več deset rednih in čarterskih letalskih operacij.
  
  Na turistično območje vzdolž povsem razprodane in razparcelirane severovzhodne obale se je iz notranjosti polotoka in iz celotne Mehike priselilo okrog pol milijona ljudi, ki so zaslutili ugodno možnost za boljši zaslužek. Vendar številni med njimi, še zlasti tradicionalni gradbinci majevskega porekla, živijo v zelo skromnih razmerah, na robu človeka dostojnega življenja. Mnogi priseljenci so se v turističnem vrvežu bolje znašli in so pomemben del personalne infrastrukture bodisi neposredno za turistično ponudbo bodisi za potrebe množice turističnih delavcev.
  
  Zanimivo je, kako je polotok dobil ime. Ko so Španci na začetku 16. stoletja stopili na njegovo obalo, so tamkajšnje ribiče spraševali, kdo je lastnik dežele in kako se ta imenuje. Indijanci so odgovarjali "M'ac ubab t'han", kar pomeni "Ne razumemo vaših besed". Španci tega seveda niso razumeli in so njihovo izreko zapisali kot Yucatan in tako na novo poimenovali deželo, ki so ji domačini sicer pravili Majab.

• Cenote
  Cenote (izgovori senote) je za jukatanski kras značilen pojav, nekakšna udornica kroglaste oblike, na dnu katere je jezerce s sladko vodo. Nastal je s podrtjem jamskega stropa. Mnoga jezerca so še vedno v podzemnih jamah, ki imajo pogosto tako tanke strope, da se prek njih v notranjost razraščajo drevesne korenine. Te segajo do vode v jezercih ali pa se zarivajo v vlažne jamske usedline. Pri nastajanju izrazite kroglaste oblike je svoje prispevalo tudi kemično raztapljanje apnenca oziroma korozija.
  
  Udornice imajo navadno premer nekaj deset metrov, globoke pa so med 10 in 30 metrov. Ponekod na gričevnatem jugu polotoka so globoke tudi več kot 100 metrov in tam jih imenujejo chenes. Mnoge udornice povezujejo podzemni tokovi sladke vode, kar so dokazali tako z barvanjem kot s potapljanjem.
  
  Blizu obale so cenote bolj plitve kot v notranjosti. V neposredni bližini morja se namesto udornic pojavljajo močni kraški izviri, ki kot nekaj sto metrov dolge reke tečejo proti morju, od koder morska voda s plimovanjem prodira navznoter. Tako prihaja do izrazitega mešanja sladke in slane vode, kar še posebej ugodno vpliva na raznovrsten rastlinski in živalski, zlasti ribji svet.
  
  S privatizacijo so udornice postale pomembna turistična atrakcija; v njih je mogoče plavati in se organizirano potapljati. Tradicionalno so imele izredno pomembno vlogo kot prvovrstni in zanesljivi vodni viri. Njihova prisotnost je omogočila trajno naselitev, zato ni slučaj, da so vsa majevska naselja nastala tam, kjer so udornice. Nekatere med njimi so imele mistično vlogo v tradicionalnih obredih žrtvovanja. Najbolj znana takšna udornica je v turistično razvpiti Chichen Itzi, najbolje ohranjenem med vsemi majevskimi naselji.