Abecedni seznam vseh gesel

Marec 2000

• Brkini in dolina Reke
  Brkini in dolina Reke je notranje raznolika, v dinarski smeri razpotegnjena flišna mezoregija v jugozahodni Sloveniji. Meri 342 kvadratnih kilometrov, na katerih ob povprečni gostoti poselitve 48 ljudi na kvadratni kilometer živi 16.254 ljudi. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev zmanjšalo za dobrih 13 % odstotkov.
  
  Mezoregijo, v kateri je osrednji vezni člen 50 kilometrov dolga ponikalnica Reka, sestavljajo razgibano hribovje Brkini s posameznimi vzpetinami, višjimi od 800 m, v dnu razširjena in s pogostimi potresi zaznamovana Ilirskobistriška kotlina, razširjeni zgornji, povirni del doline Reke, zaradi lege pod strmimi pobočji Snežnika imenovan Podgora, v glavnem ozka Reška dolina v ožjem smislu ob spodnjem toku Reke, severni, začetni del Jelšanskega podolja ter rodovitni Vremska in Košanska dolina. Slednji sta na stiku z zakraselim površjem. Na stiku južnega podnožja Brkinov in zakraselega Podgrajskega podolja, kjer kratki južni brkinski potoki na apnenčastem površju poniknejo, je nastal niz manjših, a zelo izrazitih slepih dolin. Povprečni naklon mezoregije je 11,5 stopinj, to pa pomeni, da so predvsem Brkini izrazito razgibani.
  
  Zaradi znatne nadmorske višine (povprečna nadmorska višina mezoregije je 526 metrov) je podnebje že precej ostro in kaže značilnosti prehoda od sredozemskega k celinskemu. Pozimi se pogosto pojavi uničujoči žled. Gozd porašča slabih 43 % površja.
  Pokrajina je prometno pomembna, saj prek nje vodita železniška in cestna povezava iz Kvarnerja v notranjost Slovenije, po njenem južnem obrobju pa je speljana cesta med Reko in Trstom. Vse do konca petdesetih let, v Brkinih pa celo do konca sedemdesetih let 20. stoletja je bila najpomembnejša gospodarska panoga kmetijstvo. V krajih na vznožju Snežnika, kjer izvirajo močni kraški izviri, je nekoč v tamkajšnjih številnih žagah cvetelo žagarstvo. Danes so glavne dejavnosti živinoreja, sadjarstvo, industrija in drobno gospodarstvo.
  
  Arheološka odkritja dokazujejo, da je bila pokrajina naseljena že pred antiko. V mezoregiji je 95 naselij. Prevladujejo gručaste vasi, v Brkinih razporejene predvsem po zložnih temenih slemen. Tamkajšnje vasi dajejo od daleč vtis utrjenih naselbin. Ravnina ob Reki je precej mokrotna in skoraj neposeljena. Naselja so umaknjena na stik ravnine s pobočji ali celo na vznožje pobočij, kjer so varna pred poplavami, obenem pa se ohranjajo najbolj kakovostna kmetijska zemljišča. Središče mezoregije je Ilirska Bistrica, edino naselje z več kot 500 prebivalci.

• Slepe doline
  Slepa dolina je sestavljena kraška oblika, ki nastane na prehodu vodnega toka s površja v kraško podzemlje. Sestavlja jo rečna dolina s stalnim vodotokom, ki se na apnencu, prekritem s plastjo slabo prepustne naplavine, razširi in nato nenadno, slepo sklene s strmim polkrožnim pobočjem nad ponorno jamo ali breznom, kamor ponikne vodotok.
  
  V krasoslovju velja slepa dolina za začetek nastajanja robnih kraških polj in ravnikov. Vodotoki z neprepustnega sosedstva na robni apnenec odlagajo neprepustne naplavine, ki površinsko pretakanje vode podaljšajo. Ob ponikvah voda živahno razjeda (korodira) podlago. Trditve o zgolj korozijskem ali zgolj erozijskem nastanku slepih dolin so nedorečene, saj podrobne raziskave kažejo, da je nekatere izoblikovala predvsem erozija, pri večini pa je bila odločujoča korozija.
  
  Kaže tudi, da nekateri robni apnenci sploh ne dopuščajo nastanka slepih dolin. To dokazujejo razmere ob potoku Lokvišču oziroma Mržljaku, edinem večjem potoku na južni strani Brkinov, ki na robnih apnencih ni izdelal slepe doline. Ko priteče voda na apnenec pod Dolenjami pri Jelšanah, se dolina razširi in na flišni naplavini imajo vaščani obsežno polje. Dolina je brez izrazitega ponorniškega zaključka pod strmim pobočjem, zato seveda nima značaja slepe doline.
  
  Danes prevladuje v slepih dolinah z neprepustnimi odkladninami bočna korozija, talna korozija pa je v prevladi tam, kjer je naplavina grobozrnata in zato prepustna. Ker je velikost naplavinskih delcev navadno odvisna od podnebja, povzročajo hladna obdobja povečano talno korozijo, topla obdobja pa povečano bočno korozijo. Menjavo obeh potrjujejo skalne police znotraj slepih dolin.
  
  Na jugozahodni strani Brkinov je 13 slepih dolin. Slepe doline se pojavljajo tudi drugod po Sloveniji, povsod seveda na stičišču neprepustnega in zakraselega površja. Za največji slepi dolini veljata Vremska in Temeniška dolina. Več slepih dolin je tudi pod Podgoro na severnem obrobju Pivke, najbolj na gosto pa so posejane ob vznožju manjše zaplate neprepustnih kamnin, ki sestavljajo vzpetino Šibje vzhodno od Mozlja na Kočevskem. Tu se na vse strani stekajo majhni potočki, še največ proti Rajndolu na jugu in Kačjemu potoku na severu. Na Štajerskem je nad Hudo luknjo slepa dolina Ponikve.

• Žled
  Žled je vremenski pojav, ki nastane, ko se v hladni polovici leta dež pri prehodu skozi spodnje, zaradi toplotnega obrata hladnejše plasti zraka, ohladi pod ledišče, a ne zamrzne. Šele potem, ko se podhlajena kapljica dotakne zamrzlih tal, drevja ali drugih predmetov, primrzne na podlago in postopoma lahko nastane težak ledeni oklep. Najpogosteje se pojavlja na nadmorski višini med 500 in 1000 metrov, še največkrat tam, kjer se prepletajo vplivi sredozemskega in celinskega podnebja.
  
  Govorimo o tako imenovanem žlednem pasu, ki se v širini 30 do 50 kilometrov razteza v jugozahodni in zahodni Sloveniji, med Beneško Slovenijo in Gorskim kotarjem. Med vsemi pokrajinami žled najbolj pogosto in najmočneje prizadeva Brkine, Trnovski gozd ter Idrijsko in Cerkljansko hribovje.
  
  Poleg vremenskih razmer je za nastanek žleda pomembna tudi izoblikovanost površja, ki njegovo uničujočo moč spreminja že na kratke razdalje. S prodorom toplih zračnih gmot, ki hladen zrak odrivajo, se del hladnega zraka lahko ujame v zaprtih kotanjah, kjer se dežne kapljice lahko tako zelo ohladijo, da zmrznejo in se ne nabirajo v enotni plasti. Zato žled najmanj prizadene najhladnejše dele pokrajin, najbolj izpostavljene pa so višje lege in lege na stiku sosednjih pokrajin.
  
  Pogosto se žled pojavlja le za nekaj ur, tu in tam pa se zgodi, da nastaja tudi več dni. Do nekaj milimetrov debel leden oklep običajno ni nevaren, ko pa njegova debelina preseže pol centimetra, začne povzročati škodo. Največjo povzroča na drevju v gozdovih in sadovnjakih ter na električnem omrežju. Zaradi žleda na cestah in železniških progah prihaja do zastojev v prometu ali celo do začasne prekinitve prometa med obalnim delom Slovenije in notranjostjo. O katastrofalnem žledu govorimo, kadar ledena obloga presega debelino 5 centimetrov. Žled tolikšne debeline se na primer v Brkinih pojavlja v približno tridesetletnih presledkih. Leta 1980 je bila plast ledu debela do 10 centimetrov, leta 1984 pa so v Idrijskem hribovju namerili tudi prek 15 centimetrov debel sloj ledu.

• Podgorski kras, Čičarija in Podgrajsko podolje
  Podgorski kras, Čičarija in Podgrajsko podolje so pokrajine, ki sestavljajo notranje raznoliko obmejno mezoregijo v jugozahodni Sloveniji. Njena glavna skupna lastnost je prevlada močno zakraselega kamnitega površja z brezštevilnimi vrtačami. Meri 244 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 4674 ljudi. Povprečna gostota poselitve je samo 19 ljudi na kvadratni kilometer. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev zmanjšalo za 13 %.
  
  Mezoregijo nadvladuje hrib Slavnik (1028 m), skrajni severozahodni odrastek hribovite, v dinarski smeri razpotegnjene Čičarije. Podgorski kras je kraški ravnik, ki je najbolj na široko uravnan v osrednjem in severnem delu. Podgrajsko podolje je suha dolina nekdanje reke, ki se je v geološki preteklosti napajala z vodami z Brkinov in Slavniškega pogorja ter odtekala proti severozahodu. Dno prometno pomembnega podolja je široko od dva do štiri kilometre. Na stiku flišnih Brkinov in zakraselega površja v podolju je niz izrazitih slepih dolin. Za celotno pokrajino s povprečnim naklonom 9 stopinj in povprečno nadmorsko višino 587 metrov se zaradi njene apneniške podlage oziroma izrazite kraške podobe uporablja tudi ime Bela Istra.
  
  Podnebne značilnosti kažejo na prepletanje lastnosti sredozemskega podnebja s celinskim. Vinska trta uspeva samo na morju najbližjem Podgorskem krasu, nikjer pa ni oljk, smokev in lovora. Gozd porašča 43 % površja mezoregije in zaradi zaraščanja kmetijskih zemljišč njegov delež narašča.
  
  Glavni dejavnosti sta industrija in živinoreja. Tradicionalno gospodarstvo je temeljilo zlasti na polnomadski obliki reje drobnice (transhumanca), reji oslov in pozneje konj kot tovornih živali. Za prebivalce je bilo nekoč pomembno zaposlovanje v tržaškem pristanišču in delo v tržaških tovarnah, v Podgrajskem podolju so bile pomembne dejavnosti tudi prevozništvo, tovorništvo, gostilničarstvo, opekarstvo in proizvodnja ledu za hladilnice v Trstu, za prebivalce Kozine, Hrpelj in Podgrajskega podolja pa predvsem delo na železnici. V redkih naseljih Čičarije so se nekoč ukvarjali z oglarstvom.
  
  V pokrajini je 35 naselij. Na redko posejana naselja so po večini gručasta. Vse vasi Podgrajskega podolja in severnega obrobja Čičarije imajo značilna sredozemska gručasta jedra, naselja ob cesti od Trsta proti Reki pa imajo zaradi novih hiš ob cesti videz obcestnih naselij. Pokrajina predvsem zaradi reliefne oblikovanosti nima pomembnejšega središča. Glavna središčna naselja so urbanistično zraščajoča se kraja Kozina in Hrpelje ter Podgrad.

• Transhumanca
  Transhumanca je polnomadska oblika pašne živinoreje, za katero je bilo značilno občasno, največkrat sezonsko seljenje pastirjev in pašnih živali (predvsem ovc) z namenom poiskati sveže, še ne izrabljene pašnike. Do tega je prihajalo zaradi časovnih razlik v rasti travinja, kar je posledica podnebne raznovrstnosti. Transhumanca je bila najbolj razširjena v Sredozemlju in na Balkanu.
  
  S čredami so se selili le pastirji. Drugi družinski člani so ostali v stalnih naseljih in se ukvarjali predvsem s poljedelstvom. Pri tako imenovani pravi transhumanci so pastirji pašnike jemali v zakup, včasih tudi za dlje kot eno leto, pri nepravi transhumanci pa so imeli pašni upravičenci stvarno pravico, da so živino leto za letom pošiljajo na določen pašnik. Gibanja so bila prilagojena predvsem menjavanju letnih časov, čeprav jih je bilo mogoče zaznati v različnih podnebnih, višinskih oziroma rastlinskih pasovih.
  
  Na območju Slovenije je bila prava transhumanca precej razširjena v zahodnem delu. Posebej znana je bila menjava paše ovc med Snežnikom, Slavnikom, Vremščico in Nanosom na eni ter Istro in Furlansko nižino na drugi strani. Večje črede s 10 do 25 ovcami so imeli lastniki s Podgrajskega podolja in južnega dela Brkinov, manjše, s 5 do 10 živalmi pa so imeli lastniki na Pivki, v severnem delu Brkinov, Ilirskobistriški kotlini in Čičariji, medtem ko so črede lastnikov s Podgorskega Krasa štele tudi do 50 glav. Ponekod na Pivki, v Podgori, Vremski in Košanski dolini ter po Brkinih so ustanavljali samostojne ovčarske obrate z več sto živalmi (tudi do 400) in s šestimi do osmimi pastirji.
  
  Med začetkom maja in začetkom septembra so pasli po planinah, razporejenih zlasti na južnih pobočjih Snežnika, kjer so si za prenočevanje uredili preproste koče iz vejevja in desk, imenovane kozare. Na začetku septembra so se pastirji za približno dva meseca premaknili na nižje dele zahodnih pobočij Snežnika, nakar so se sredi novembra pomaknili na zemljišča okrog domačih vasi. Proti koncu decembra so se pred mrazom in pomanjkanjem dobre paše umaknili v Istro, v zaledje Rovinja, Novega Grada, Umaga, Pirana in Kopra, pa tudi v osrednji del zahodne Istre in na skrajno jugovzhodno obrobje Furlanske nižine, kjer so najemali pašnike ob spodnji Soči, nekako med Oglejem in Palmanovo na zahodu ter Tržičem in Gradiščem ob Soči na vzhodu. Iz Furlanije so se že na začetku aprila umaknili na območje zahodnega dela Krasa, kjer so se okrog Opatjega sela in Lokvic zadrževali mesec dni, potem pa so se začeli vračati na višinske poletne pašnike; ovčarji iz Istre so se tja vrnili brez vmesnega postanka.
  
  Selilno ovčarstvo je začelo nazadovati med svetovnima vojnama. Nova razmejitev med Italijo in Jugoslavijo po končani 2. svetovni vojni je onemogočila pašo v Furlanski nižini. Leta 1948 ga je močno prizadela ovčarska bolezen bruceloza in v petdesetih letih je skoraj povsem zamrlo. Kmetje so se postopoma preusmerili v bolj donosno mlečno govedorejo. Obdobno lahko transhumanco še zasledimo ponekod na Primorskem in Notranjskem (na Krasu, v Vipavski dolini in Pivki), kjer pastirji črede ovc priženejo iz notranjosti Balkanskega polotoka.
  
  Izraz transhumanca je prevzet iz francoske besede transhumance, ki pomeni ’preselitev ovc ali živine na poletno pašo v planine’. Znana je tudi fonetično zapisana različica tranzimansa.

• Geografski večer
  V torek, 14. marca 2000 bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci bodo lahko prisluhnili in v nadaljevanju sproščeno pokramljali o indikatorjih (kazalcih) v vlogi upravljanja z okoljem in prostorom. Tokrat bo večerni gost stanovska kolegica, univerzitetna diplomirana geografska Anita Pirc Velkavrh, zaposlena na Ministrstvu za okolje in prostor. Povezovalec bo Aleš Smrekar, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.

• Koprska ali Šavrinska brda
  Koprska ali Šavrinska brda, tudi Šavrini, so obmejna gričevnata, v glavnem flišna mezoregija na skrajnem jugozahodu Slovenije, v neposrednem zaledju Tržaškega zaliva. Merijo 326 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 75.727 ljudi, ki so osredotočeni v obalnih mestih Kopru, Izoli, Piranu, Portorožu in Luciji ter drugih krajih na obali. Povprečna gostota poselitve je 152 ljudi na kvadratni kilometer. Med letoma 1961 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za skoraj 53 %, pri čemer je na obali prišlo še do večjega porasta, medtem ko je marsikje v odročnih naseljih mezoregije njihovo število precej nazadovalo.
  
  Najbolj prostran del Koprskih brd je flišno gričevje. Vmesne nižje ležeče ravnine so večinoma holocenske ravnice vodotokov Rižane, Badaševice, Drnice in Dragonje ter njihovih pritokov. Morfološko in kamninsko drugačno ravno površje sestavljajo apneniška plošča pri Izoli ter flišni nanosi v tako imenovanih valah sredi vzpetih apneniških hrbtov na skrajnem jugovzhodu mezoregije. Na flišni Pregarski planoti dobiva gričevje značaj hribovja. Na vzhodu mezoregije je Bržanija, pokrajina, kjer se flišno površje z vmesnimi apneniškini stopnjami vzpenja proti Podgorskemu krasu. Povprečna nadmorska višina mezoregije je 180 m, povprečni naklon pa je dobrih 11 stopinj, kar kaže na izdatno razgibanost površja.
  
  Površje je v znatni meri preoblikoval tudi človek. Na obali naletimo predvsem na odmike prvotne obalne črte zaradi izsuševanj in gradnje solin, pristanišč ter povečevanja površine kmetijskih zemljišč, po gričevju v neposrednem zaledju obale pa so brezštevilne kulturne terase. Prebivalstvo je pobočja terasiralo že v antiki zaradi zadrževanja talne vlage na bolj ravnem površju, zmanjševanja erozije in nenazadnje zaradi lažje obdelave. Ker terase niso primerne za sodobno mehanizirano obdelavo, zaradi izgube trga v Trstu z novo državno mejo in zaradi močne deagrarizacije so danes kulturne terase že skoraj v celoti opuščene.
  
  Submediteransko podnebje Koprskih brd je najtoplejše v Sloveniji. Povprečne temperature najtoplejšega meseca julija so ob morju med 23 in 25 stopinj Celzija, v gričevnatem in hribovitem zaledju pa so sicer nekoliko nižje, a presegajo 20 stopinj. Povprečne januarske temperature povsod presegajo dve stopinji Celzija. Kljub sorazmerno milim zimam se zaradi bližine hladne notranjosti celine temperature občasno spustijo pod minus 10 stopinj, kar v primerih, da mraz traja več dni zapored, lahko povzroči pozebe katastrofalnih razsežnosti. Tako so februarja 1956 pozeble vse oljke. Nasade so pozneje vsaj deloma obnovili. Višina padavin se giblje od okrog 1000 mm tik ob morju do 1350 mm v vzhodnih delih gričevja. Najbolj namočena je jesen. Kljub precejšnji količini padavin v vseh letnih časih se poleti pojavlja sušnost, zato je za zagotovitev rednih in obilnih pridelkov potrebno namakanje.
  
  Glavne kmetijske panoge so vinogradništvo, sadjarstvo s prevlado subtropskega sadnega drevja in zelenjadarstvo z usmeritvijo v pridelovanje zgodnje zelenjave. Zaradi poudarjeno ugodnega sredozemskega podnebja je zastopano tudi deloma tržno usmerjeno oljkarstvo. Najbolj skrbno so obdelane naplavne ravnice v razširjenih spodnjih delih rečnih dolin, vinogradi in sadovnjaki rasejo po na novo urejenih, za strojno obdelavo prilagojenih kulturnih terasah, medtem ko starejše kulturne terase na strminah propadajo in jih zarašča gospodarsko malo vreden listnati gozd. Gozd porašča dobro četrtino mezoregije. Zlasti na apnenčastem površju je v obdobjih dolgotrajnega suhega vremena velika nevarnost požarov.
  
  Glavne nekmetijske dejavnosti so turizem, industrija, drobno gospodarstvo in promet. Posebnega pomena je tudi luška dejavnost. Značilno za vse te dejavnosti je, da se skupaj s stanovanji gnetejo v izrazito ozkem priobalnem pasu in prepletajo na zelo kratke razdalje. Priobalni pas je med ekološko najbolj obremenjenimi območji pri nas. Ribištvo je za prehrano obalnega prebivalstva sicer od nekdaj pomembno, a prodaja za trg zaradi konkurence številnih italijanskih ribiških središč v severnem Jadranu ni nikoli prav zaživela. Stoletja je bilo gospodarsko pomembno solinarstvo.
  
  Za naselbinsko podobo Koprskih brd so značilna stara slikovita romanska mesteca na obali, nove urbanizirane soseske v njihovih zaledjih ter podeželska naselja. Za gričevje v neposrednem zaledju obale je značilna nestrnjena poselitev z domovi, razporejenimi glede na parcelno delitev in rabo tal. Posamič stoječe hiše so imenovali kazete, pogost pojav pa so bile tudi haciende na veleposestvih. V bolj razgibani notranjosti prevladujejo slemenska gručasta naselja, mnoga s številnimi zaselki. Nekatera med njimi so arhitektonsko zelo privlačna. To velja še posebno za Padno, Koštabono in Krkavče, vasi v slikovitih legah vrh slemenskih pomolov.

• Predavanje o poledenitvi v Andih
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 21. marca 2000 predavanje z diapozitivi o recentni poledenitvi v Andih s poudarkom na Patagoniji, ki bo ob 19. uri na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v predavalnici št. 233 v drugem nadstropju. Predavateljica bo Irena Mrak, asistentka na Oddelku za geografijo. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Tržaški zaliv
  Tržaški zaliv je slovenska mezoregija, ki zavzema skrajni severozahodni del Jadranskega morja, severno od navidezne črte med Savudrijo in Gradežem, dolge približno 21 kilometrov. Obsega manj kot pol odstotka površine Jadranskega morja. Je precej pravilne, v grobem pravokotne oblike. Podatki o njegovi površini so neenotni in se gibljejo v razponu od 548 do 582 kvadratnih kilometrov. Razlike so posledica težko določljive obalne črte v plitvem priobalnem pasu. Površina zaliva se zaradi nasipavanja rek in intenzivnega antropogenega krčenja priobalnih ravnic zmanjšuje. Obalna črta je dolga približno 130 km, od tega v Sloveniji natančno 46,6 km.
  
  Pomembna značilnost Tržaškega zaliva je plitvost. Njegova povprečna globina je dobrih 16 metrov, najgloblja točka pa je le 37 metrov. Če odštejemo nizke otočke, ki zapirajo Gradeško laguno na italijanski strani, v njem ni otokov in čeri. V nekoliko bolj razčlenjeno vzhodno obalo so najgloblje vrezani Miljski, Koprski in Piranski zaliv. Zaradi skromnih razsežnosti je majhna tudi količina vode v Tržaškem zalivu, vsega okrog 9 kubičnih kilometrov, kar je manj od marsikaterega večjega jezera. Tudi zato ves zaliv velja za ekološko izredno občutljivo območje.
  
  Morski tok je usmerjen v obratni smeri teka urinih kazalcev. Njegova povprečna hitrost je 0,8 vozla. V nasprotni smeri se občasno pojavlja šibkejši tok s hitrostjo 0,5 vozla. Čeprav je bibavica v Tržaškem zalivu med največjimi v Jadranskem morju, običajno razlika med plimo in oseko ni večja od 60 cm, izjemoma se približa enemu metru. Visoka gladina morja, ko se vodna plast dvigne za tri metre, se pojavi ob plimi v času nizkega zračnega pritiska (zaradi znižanja pritiska za en milibar se gladina zviša za en centimeter), ki ga v prvem delu poslabšanja vremena spremlja južni veter, ki še dodatno potiska vodo na preplavljeno zemljišče in njeno gladino zviša za dodatnega pol metra. Povprečna letna temperatura morja v Portorožu je 15,8 stopinje Celzija in je za 2,4 stopinje višja od povprečne letne temperature zraka. Obdobje z za kopanje primerno temperaturo nad 20 stopinjami običajno traja več kot 110 dni na leto. Najnižja izmerjena temperatura morja v Kopru je bila 1,6 stopinje Celzija, najvišja pa 28,6 stopinj. Običajna slanost je okrog 37 promilov. Valovi ne presežejo višine treh metrov. Prozornost vode je spremenljiva, a vidljivost je le redko večja od 10 metrov.
  
  Približno dve tretjini zaliva pripadata Italiji, ena tretjina pa je spadala k Jugoslaviji. Po njenem razpadu njen večji del spada k Sloveniji, vendar pomorska meja med Slovenijo in Hrvaško še ni določena. Za Slovenijo je ureditev meje na morju zelo pomembna, ker je od tega odvisen dostopni režim do odprtega morja.
  
  Glavne morske in na morje vezane obmorske dejavnosti so pomorski promet, luška dejavnost, industrija, ribolov in turizem. Nekoč je bila pomembna dejavnost pridobivanje soli. Na slovenski obali so središča stara romanska mesta Koper, Izola in Piran, osrednje turistično središče je Portorož, največja spalna naselja pa so Lucija, Jagodje in Ankaran.

• Solinarstvo
  Solinarstvo je dejavnost pridobivanja soli v solinah, plitvih umetnih bazenih z robovi iz blata, narejennih tako, da je vanje speljana morska voda, se v njih zadržuje in postopoma izhlapeva, tako da se iz nje izloča sol. Pridobivanje soli je odvisno od vremena; čim več je dežja, tem manjši je donos. Največ solin je na obalah tropskih in subtropskih morij, ki so bolj slana, še posebno v predelih s sušnim podnebjem. S sodobnejšimi metodami pridobivanja soli se mnoge stoletja stare soline postopoma opuščajo. Ponekod so soline tudi v notranjosti celine, tam, kjer prek kamene soli spuščajo tekočo vodo, ki sol tali, nakar vodo usmerijo v bazene za izhlapevanje. Postopek žetve je enak kot ob morjih.
  
  Pri nas se je do današnjih dni solinarstvo ohranilo v Sečovljah in Strunjanu. Nekdaj so si severno od tod sledile še soline pri Izoli, Kopru in Miljah ter v Žavljah in Škednju, predmestjih Trsta. Soline so bile tudi pri Luciji, a so jih pred dobrima dvema destletjema zasuli in na njihovem mestu zgradili turistične objekte; največji med njimi je pristanišče za jahte (marina). V južnem nadaljevanju Istre so sol pridobivali le še pri Vrsarju in na Brijonih.
  
  Solinarstvo je bilo zaradi morfološke in geološke sestave površja razvito le na obali "rumene" Istre, kjer je bilo na obrobjih plitvih naplavnih ravnic možno urediti bazene za izhlapevanje morske vode. Tu je na razpolago tudi obilo ilovnatega blata. Iz trdo zgnetene neprepustne ilovice je dno bazenov, iz nje pa so tudi vsi notranji in deloma obrobni nasipi, ki z vseh strani obkrožajo solarno, da vanjo ne more vdreti ne morska ne sladka voda.
  
  Pri počasnem kroženju iz enega bazena za izhlapevanje v drugega postaja morska voda vse bolj gosta. Ko doseže primerno gostoto, jo spustijo v bazene, ki imajo posebne polkrožne jaške, v katere spuščajo padavinsko vodo, da že zgoščene slane vode dežnica preveč ne razredči. V teh bazenih se pri primerni gostoti v obliki drobnih kristalov izloča kuhinjska sol, ki jo spravljajo iz bazenov s posebnimi grebljami.
  
  Poleg naravnih razmer je bila za razvoj solinarstva pomembna tudi lega v Tržaškem zalivu, od koder so vodile pomembne trgovske poti globoko v notranjost Evrope. O trgovanju s soljo in "kontrabantu" pripoveduje tudi ena najbolj znanih slovenskih povesti, Levstikov Martin Krpan.
  
  Solinarske hiše med bazeni dajejo pokrajini poseben videz. Sredi 19. stoletja jih je bilo v Sečoveljskih solinah kar 493. Danes je le še malo ohranjenih, ker je večji del solin opuščen. Med njimi je ena preurejena v Muzej solinarstva.

• Ekskurzija po Temeniški in Mirnski dolini
  Ljubljansko geografsko društvo pričenja s spomladanskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje regionalnogeografskih značilnosti izbranih slovenskih pokrajin.
  
  Prva ekskurzija v nizu bo v soboto, 25. marca 2000. Okvirna pot bo udeležence iz Ljubljane prek Stične vodila v dolino večkratne ponikalnice Temenice ter na Zaplaz in Čatež, od tam v Šentrupert in Mokronog v Mirnski dolini in nato prek Trebnjega v Ponikve, od tam na krajši sprehod po Baragovi poti v Malo vas na severnem obrobju Suhe krajine, nakar sledi povratek v Ljubljano. Strokovni vodja bo dr. Marko Koščak, strokovnjak z bogatimi izkušnjami pri uveljavljanju turizma na slovenskem podeželju. Odhod udeležencev bo ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.
  
  Cena ekskurzije za člane Ljubljanskega geografskega društva je 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (061) 200 27 30, na katerem je mogoče sporočilo pustiti na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu. Predviden je postanek z možnostjo kosila.

• Dinarski svet
  Dinarski svet je makroregija na zahodu, jugu in jugovzhodu Slovenije. Meri 5706 kvadratnih kilometrov in zavzema 28,1 % ozemlja države. V njej živi 309.492 ljudi oziroma 15,7 % slovenskega prebivalstva. To pomeni, da je makroregija med vsemi štirimi enotami te ravni najredkeje poseljena; na kvadratnem kilometru živi povprečno le 54 ljudi, kar je dobra polovica povprečne slovenske gostote. V zadnjih tridesetih letih se je število prebivalcev povečalo za dobro petino.
  
  Bistvena značilnost makroregije je prevlada zakraselega sveta, ki je del Dinarskega gorstva. Ta se vleče v prepoznavni smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Temeljna delitev dinarskega sveta izdvaja dve submakroregiji: Visoki dinarski svet, ki zavzema tri petine površja s povprečno gostoto 28 ljudi na kvadratni kilometer, ter Nizki kraški svet, ki zavzema dve petini površja, gostota poselitve pa je 91 ljudi na kvadratni kilometer, le malo manj od slovenskega povprečja.
  
  V grobem sicer ne preveč izrazito, v drobnem pa izjemno razgibano površje sestavlja splet bolj ali manj visokih, redko poseljenih kraških planot brez stalnih vodotokov (na primer Trnovski gozd, Snežnik, Velika gora,…), razpotegnjenih, gosteje poseljenih podolij z nizi kraških polj s ponikalnicami, uval in vmesnih pregrad (Pivško, Notranjsko, Ribniško-Kočevsko in Dolenjsko podolje ter Loški potok), ter zakraselih ravnikov (največji med njimi je Belokranjski ravnik, velik je tudi Kočevskoreški ravnik). Precej razsežno je tudi delno vododržno dolomitno površje, medtem ko se fliš pojavlja le osamljeno. Povprečna nadmorska višina mezoregije je 580 m, malo nad slovenskim povprečjem (557 m), povprečni naklon pa je 11,4 o in je rahlo podpovprečen.
  
  Čeprav se zakraselo površje nadaljuje tudi v Sredozemski svet s submediteranskim podnebjem, je druga značilnost Dinarskega sveta hladno in dobro namočeno podnebje, ki je najbolj izrazito izraženo prav na najvišje vzpetem zunanjem obrobju na jugozahodu makroregije, imenovanem Visoki kraški rob. Padavinski režim se v smeri proti vzhodu spreminja od sredozemskega k celinskemu, tako da ima jugovzhodna Slovenija, razen Bele krajine, podnebje subpanonskega tipa. Mreža površinskih voda se zgosti le na neprepustnih kamninah, sicer je značilen podzemeljski vodni odtok s številnimi ponikalnicami, ki oblikujejo skrivnostni svet kraških jam in brezen. Bolj rodovitne prsti so na naplavinah na dnu kraških polj, ki pa so v glavnem mokrotna; v njih je pogost tudi toplotni obrat. Prsti na strminah so nerazvite, na živoskalni podlagi pa plitve. V višjih legah prevladujejo rjavice, medtem ko so v nižjih nadmorskih višinah razširjene tudi rdečkaste prsti.
  
  Poleg Alpskega je Dinarski svet naša najbolj gozdnata makroregija. Gozd porašča okrog 60 % površja. Čeprav je značilnost prvotne rastlinske odeje prevlada listnatih gozdov, je človek sčasoma močno razširil hitreje rastoče iglavce, predvsem smreko, ki danes marsikje rase v čistih gozdnih sestojih. Gozdarstvo ima še vedno velik pomen, vzpodbudilo pa je tudi nastanek lesne industrije. Pozneje se je v ekološko zelo ranljivih okoliščinah razvila tudi druga industrija, vendar je makroregija nadpovprečno pomembna predvsem v prometu in nekoliko manj v turizmu. V kmetijstvu prevladuje živinoreja, vinogradov je nekaj le na skrajnem jugovzhodu.
  
  Med 1619 naselji je večina gručastih, le ponekod so zastopana razložena slemenska in obcestna naselja, na zahodu pokrajine najdemo celo kraje s samotnimi domačijami. Naselja so praviloma majhna. Mnoga so nastala iz samotnih domačij, ki so prerasle v vasice. To dokazujejo njihova kolektivna imena (na primer Lahovo, Levstiki, Pirče, Žuniči), nastala iz priimkov prvotnih prebivalcev. Takšni kraji so posebno pogosti na Blokah, v Velikolaščanski pokrajini, dolinah ob zgornjem toku Kolpe in Čabranki ter v Beli krajini.
  
  Mesta so redka. Stara mestna naselja so Kočevje, Črnomelj, Metlika, Novo mesto, Idrija ter Višnja Gora in Lož, ki pa sta zastala v razvoju. Vsa druga mesta so dobila status šele po 2. svetovni vojni. Z izjemo Novega mesta nobeno ne dosega 10.000 prebivalcev. Leta 1991 so imela več kot 5000 prebivalcev naselja Postojna, Idrija, Logatec, Vrhnika, Grosuplje, Kočevje in Črnomelj, nad 2000 pa Metlika, Ribnica, Trebnje, Cerknica, Pivka in Borovnica. Vsi našteti kraji so glavna središča v naselbinskem sistemu Dinarskega sveta.

• Kraško polje
  Kraško polje je praviloma največja kraška vdolbina z ravnim naplavljenim dnom in krajšo, navadno vijugavo ponikalnico, ki na eni strani izvira in na drugi izgine pod površje. Dno z njivami in (ali) travniki obdaja strm obod, nad katerim se površje navadno uravna v planotast kraški svet.Tipično kraško polje ima ravno dno široko vsaj 500 m. Pri nas se kraška polja na dnu podolij (na primer v Notranjskem in Ribniško-Kočevskem podolju) pogosto pojavljajo v nizih.
  
  Kraško polje nastane v tektonsko zasnovanih kotanjah ali z zraščanjem vrtač in uval, v vsakem primeru pa s kemičnim raztapljanjem ali korozijo apnenca. Večja polja so praviloma poligenetska, pri njihovem nastanku je torej sodelovalo več različnih dejavnikov.
  
  Glede na raznovrstne pojavne oblike obstoji več členitev kraških polj. Glede na vodne razmere se delijo na jezerska (na primer Cerkniško polje), obdobno poplavljena (na primer Planinsko polje) in suha, brez površinskega vodotoka (na primer Babno polje, Dobrepolje). Glede na pritočno-odtočne razmere je temeljna členitev na pritočno-ponorniška polja in izvirno-ponorniška polja. Glede na geotektonski vidik temeljna klasifikacija razlikuje med polji v tektonskem jarku, sinklinalnimi polji in antiklinalnimi polji. Členitev po obliki polja in legi v pokrajini navaja polja visokih planot, ki se delijo na polja z ravnim dnom in kadunjasta polja, ter dolinasta polja, poglobljena v sistem starejših podolij, ki se delijo na polja s pleistocenskim zasipom in kadunjasta polja. Obenem s pojmom robna korozija se je uveljavil tudi izraz robno polje, ki označuje kraško polje na stiku neprepustnih in prepustnih kamnin.
  
  Sprva se je tako v slovenskem kot srbskem jeziku za kraško polje uporabljal le izraz polje, izraz kraško polje pa je v izogib zamenjavi z obdelovalnimi zemljišči leta 1935 prvi uporabil Anton Melik. Seveda tudi to poimenovanje zamenjave ne izključuje, saj laiku lahko pomeni njivski in travniški svet na kraških tleh. Iz južnoslovanskih jezikov povzet izraz polje, se je uveljavil kot mednarodni geografski in geomorfološki termin.

April 2000

•  Kambreško in Banjšice
  Kambreško in Banjšice so obmejna, notranje raznolika mezoregija v zahodni Sloveniji, ki jo na dva dela deli globoko vrezana dolina Soče. Meri 272 kvadratnih kilometrov, na katerih živi 9328 ljudi, največ v ozki dolini. Od Trnovskega gozda na vzhodu Banjšice razdvaja globoko zarezana, zakrasela suha dolina Čepovanski dol. Kambreško je bolj flišno, na Banjšicah pa so na sicer prevladujočem apnencu le še zaplate fliša. Glavne dejavnosti so živinoreja, industrija in energetika. V Soški dolini so gručasta naselja, na obeh planotah pa vasi s številnimi gručastimi zaselki; na s. Kambreškega so tudi samotne domačije. Središče je Kanal.
   
• Kambreško
  Kambreško je umetno ime (po istoimenskem naselju) za odmaknjeno hribovito pokrajino na levem bregu Soče, imenovano tudi Kanalski Kolovrat. Razprostira se med mejno reko Idrija (italijansko Iudrio) na zahodu, Goriškimi brdi na jugu in Sočo na vzhodu. Glavni greben je usmerjen v za ta konec Slovenije nenavadni smeri od severovzhoda proti jugozahodu. Najvišja vzpetina je Ježa (949 m) v severnem delu, južni del pa nadvladuje Korada (812 m).
  
  Pomembna lastnost je prevlada vododržnih kamnin, ki jih sekajo številne tektonske prelomnice v dinarski smeri, torej pravokotno na glavno slemenitev grebena. Prevladujoče kamnine so fliš, glinovec, peščenjak, konglomerat, rdeči lapor in apnenčeva breča. Kratki vodotoki so zlasti v pobočja soške doline vrezali globoke, v glavnem z gozdom porasle grape. Nasploh so pobočja nad Sočo dosti bolj strma od onih nad Idrijo, kjer je precej pobočnih uravnav, zato so tudi bistveno redkeje poseljena.
  
  Dno doline 25 km dolge Idrije je na nadmorski višini med 150 m in 400 m, zato se ob njej širijo blažilni vplivi sredozemskega podnebja. Žal je dno ozko in se šele v bližini Golega Brda toliko razširi, da je ob reki nekaj več njiv, sicer na njem prevladujejo travniki. V višjih legah je podnebje bolj ostro, a zaradi večje uravnanosti površja je tudi tam območje nekoliko gostejše poselitve.
  
  Idrija je mejna reka že več stoletij. Do leta 1797 je po njej potekala meja med beneško in habsburško posestjo, med letoma 1866 in 1918 je razmejevala Italijo in Avstrijo, med 1945 in 1991 Italijo in Jugoslavijo, od takrat dalje pa Italijo in Slovenijo. Dolgotrajen negotov položaj ob meji, prometna odmaknjenost, oddaljenost od zaposlitvenih središč in nazadnje še uničujoč potres leta 1976 so glavni razlogi, ki so pokrajino pahnili med najbolj izrazito demografsko ogrožena območja v naši državi. V njej je leta 1931 živelo 1738 ljudi, leta 1961 še 908, leta 1991 pa samo še 409. V 20. stoletju se je torej število prebivalcev vsakih trideset let prepolovilo.
  
  Preostali ljudje so zvečine ostareli, zato se je precej zmanjšala intenzivnost kmetijstva, nekoč prevladujočega vira preživljanja, nakar je prišlo do močnega zaraščanja z gozdom. O silovitosti tega procesa govore sadna drevesa, ki jih je danes mogoče marsikje najti sredi sklenjenega gozda ali grmičevja.
  
  Štiri južna naselja sestavljajo številni zaselki. Nastali so tam, kjer so bili na voljo vodni izviri. Zaselki so sestavljeni iz majhnega števila gručasto postavljenih domačij, med njimi pa je tudi nekaj samotnih domačij. Teh je več na ovršju glavnega grebena, v celoti pa sestavljajo kraj Volčanski Ruti. Na nekaterih stavbah so ohranjeni vplivi beneškoslovenskega stavbarskega sloga. Zanj so značilne velike kvadrataste stanovanjske hiše s položnimi štirikapnimi strehami in dolgimi napušči. 
   
• Banjšice
  Banjšice so svojska pokrajina, ki je po svojih značilnostih nekje vmes med visokimi in nizkimi kraškimi planotami. Zato jih nekateri obravnavajo skupaj s Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico, drugi pa skupaj s sicer flišnim svetom onstran globoko vrezane doline Soče na z., za katerega sta se uveljavili imeni Kambreško oz. Kanalski Kolovrat. Okrog 100 kvadratnih kilometrov veliko območje je tako rekoč z vseh strani obkroženo z globoko vrezanimi dolinami: ob Soški dolini na zahodu jih na vzhodu in jugu oklepa naša najbolj izrazita suha dolina Čepovanski dol, na severu pa se površje strmo prevesi v dolino Idrijce. Nekoliko bolj postopen prehod je le na jugozahodni strani, kjer se planota v stopnjah spušča proti Grgarski kotlinici, ta pa pri Solkanu na Soško ravnino.
  
  V grobem se površje postopoma vzpenja od zahoda proti vzhodu, kjer greben Lokovci presega 1000 m (se najvišje, 1071 m se vzpenjata Lašček in Veliki vrh). V reliefu Banjšic je opazen vpliv tektonskih prelomnic, ki potekajo v dinarski smeri. Največja, Avška prelomnica, je tako izrazita, da planoto deli na severno in južno polovico. V glavnem apneniško planoto ponekod še prekriva tanka plast fliša, ki omogoča bolj intenzivno kmetijsko rabo. Najobsežnejše flišne zaplate so v osrednjem delu planote. Fliš je tudi na obrobju Grgarske kotlinice, ki je nastala ob dejavni prelomnici v dinarski smeri. Na območju karbonatnih kamnin je površje marsikje izrazito zakraselo. Na območju kraja Lokovec je na primer na kvadratnem kilometru ozemlja mogoče najti povprečno kar 45 vrtač.
  
  Zaradi precejšnje nadmorske višine ima podnebje Banjšic značilnosti celinskega, vendar z obiljem padavin, ki v najbolj izpostavljenih legah letno presegajo višino 3000 mm. Zaradi izdatnih padavin je tudi snežna odeja razmeroma dolgotrajna, ponekod tudi več kot štiri mesece. Podnebne razmere so ugodne za rast trave in tudi za oskrbo z vodo, saj je nekaj naselij še vedno odvisnih od kapnice. Prsti na flišnih ravnicah so skoraj v celoti izrabljene za travnike in pašnike. Na bolj plitvih karbonatnih prsteh do višine 700 m uspeva gozd belega gabra, nad njim vse do najvišjih predelov prevladujejo bukovi sestoji.
  
  Značilna zemljiška raba je temelj sorazmerno razviti živinoreji, ki je edina omembe vredna kmetijska dejavnost. Kot pomemben vir preživljanja sta v ospredju tudi delo v gozdu in spravilo lesa. Od glavnih prometnih tokov odmaknjeno pokrajino so sodobni gospodarski tokovi zaobšli. V sedemdesetih letih je bilo na planoti postavljenih nekaj manjših industrijskih obratov, ki so zaposlili predvsem žensko delovno silo in s tem do neke mere zajezili odseljevanje. V Kalu nad Kanalom je odprla vrata šivalnica čevljev, v Srednjem Lokovcu je na temeljih stare kovaške tradicije deloval kovinarski obrat, v kraju Banjšice pa tekstilna delavnica. Z gospodarsko krizo v devetdesetih letih so številna delovna mesta na planoti in v dolini postala negotova. Posodobitev cest proti industrijskim središčem v dolini je omogočila, da se je v tamkajšnjih tovarnah postopoma zaposlil velik del dejavnega prebivalstva.
  
  Število prebivalcev nazaduje že od prvih popisov sredi 19. stoletja. Izrazito neugodni sta starostna in izobrazbena sestava. Kmečkega prebivalstva je bilo leta 1991 še skoraj četrtina. Večina naselij je sestavljena iz osrednjega gručastega zaselka, obdanega z množico majhnih, tudi precej oddaljenih gručastih zaselkov. Kraj Banjšice na primer sestavlja kar 16 zaselkov. Razpršena poselitev v obliki samotnih domačij je le v najvišjem in hkrati najbolj zakraselem severovzhodnem delu planote. Vas Lokovec je verjetno med najbolj prostranimi v naši državi. Izrazitega središča ni. Kot nadpovprečno opremljeni naselji izstopata Kal nad Kanalom in Grgar, ki pa je že na obrobju pokrajine.
   
• Geografski večer
  V torek, 11. aprila 2000 bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 (vhod skozi trgovino Kod&Kam) tradicionalni Geografski večer, ki ga organizira Ljubljansko geografsko društvo. Udeleženci bodo lahko prisluhnili in v nadaljevanju sproščeno pokramljali o problematiki vstopanja Slovenije v Evropsko unijo na področju varstva okolja.
  
  Tokrat bo večerni gost stanovski kolega, dr. Fedor Černe, državni podsekretar pri Službi vlade za evropske zadeve in član ožje pogajalske skupine ter koordinator za področji varstva okolja in institucij. Gost bo udeležencem predstavil značilnosti pogajalskega procesa, organizacijo dela v Sloveniji, do zdaj opravljeno delo na področju okolja (pregled zakonodaje, pogajalska izhodišča, dodatna pojasnila) ter poglavitne probleme po posameznih tematskih področjih. Povezovalec bo Aleš Smrekar, univerzitetni diplomirani geograf in etnolog z Inštituta za geografijo.
   
• Ekskurzija po litijski občini
  Ljubljansko geografsko društvo nadaljuje s spomladanskim nizom strokovnih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje regionalnogeografskih značilnosti izbranih slovenskih pokrajin. Druga ekskurzija v nizu bo v soboto, 15. aprila 2000. Vodilna tema ekskurzije bo spoznavanje kmetijskih (sadjarsko-vinogradniških) in demografsko ogroženih območij.
  
  Okvirna pot bo udeležence iz Ljubljane prek Slivne (tam bo predstavljen naravnogeografski pregled Litijske kotline) vodila v Vače (ogled GEOSS-a, predstavitev Vač kot zanimivega turističnega območja v razvoju). Od tam se bodo udeleženci odpravili v Litijo (ogled mesta in predstavitev družbenogeografskih značilnosti) in v Šmartno pri Litiji (ogled kraja in predstavitev njegove vloge). Prek Bogenšperka (ogled gradu) jih bo pot vodila na Primskovo (predstavitev vinorodnega, potencialnega turističnega območja) in prek Gabrovke (predstavitev sadjarsko-vinogradniškega območja) na Dole pri Litiji (predstavitev demografsko ogroženega območja), od koder bo povratek v Ljubljano.
  
  Strokovni vodja bo univerzitetna diplomirana geografinja Karmen Sadar, zaposlena v Podjetniškem centru Litija, kjer posebno pozornost namenja možnostim turističnega razvoja v matični občini. Odhod udeležencev bo ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani.
  
  Cena ekskurzije za člane Ljubljanskega geografskega društva je 3000 tolarjev in za nečlane 3600 tolarjev. Zainteresirani se lahko prijavijo po telefonu (061) 200 27 30, na katerem je mogoče sporočilo pustiti na odzivniku. Na njem bo sporočeno tudi, ko bo ekskurzija polno zasedena. V kolikor bodo prosta mesta še na voljo, je mogoča udeležba z neposrednim plačilom na avtobusu.
   
• Predavanje o jamski učni poti v Dimnicah
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 18. aprila 2000 predavanje z diapozitivi o jamski učni poti v Dimnicah, kraški jami pri Markovščini v osrčju Podgrajskega podolja. Predavatelj, diplomirani geograf Jože Žumer z osnovne šole Dušana Bordona v Kopru, bo predstavil značilnosti učnovzgojnega projekta, ki mladim udeležencem ekskurzij v eno naših najlepših, a širši javnosti manj znanih turističnih jam, ob strokovnem vodstvu omogoča spoznavati glavne lastnosti in pojavne oblike slikovitega kraškega podzemlja. Predavanje bo ob 19. uri na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v predavalnici št. 233 v drugem nadstropju. Tako kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.
   

• Geografski obzornik 47/1
  Izšla je prva letošnja številka Geografskega obzornika, strokovne revije za popularizacijo geografije. Kot že celoten lanski letnik je tudi to številko uredil mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Poleg štirih vodilnih, v nadaljevanju nekoliko podrobneje predstavljenih člankov, prinaša tudi poročilo o stanju Triglavskega ledenika v letu 1999 (avtor je Borut Peršolja), o prizadevanjih za kakovostno izobraževanje bodočih učiteljev geografije, zapisanih ob okrogli mizi na 11. Ilešičevih dnevih na Pedagoški fakulteti v Mariboru (dr. Jurij Kunaver in dr. Karmen Kolnik Kolenc), o študijski in družabni poti geografov s Pedagoške fakultete v Mariboru in Filozofske fakultete v Ljubljani po severovzhodni Sloveniji (dr. Ana Vovk Korže) in več knjižnih poročil izpod peres dr. Irene Rejec Brancelj, mag. Draga Kladnika, mag. Tatjane Resnik Planinc in dr. Jerneja Zupančiča.
  
  V uvodnem članku profesorica geografije in zgodovine Urška Eniko iz Žirov predstavi preobrazbo pokrajine na Bovškem v zadnjih dveh stoletjih. Prispevek temelji predvsem na analizi jožefinske vojaške karte iz druge polovice 18. stoletja, franciscejskega katastra iz prve polovice. 19. stoletja, sodobnih topografskih kart in terenskem delu. Avtorica ob spremembah v načinu poselitve razčlenjuje tudi demografske spremembe in ugotavlja, da je v novejšem času z nazadovanjem ovčereje in prepovedjo kozjereje leta 1950 prišlo do obsežnega zaraščanja z gozdom. Opozarja tudi na spremembe v poteku struge Soče in njenih večjih pritokov, nazadovanje števila mlinov ter spremembe v poteku cest in pešpoti ter v drugih prvinah prometne infrastrukture.
  
  Profesor geografije in biologije Smiljan Bačani iz Maribora je napisal članek Vegetacija v Mariboru. V njem predstavlja rezultate popisa rastlinskih združb po metodi Braun-Blanqueta. Kartirani so bili biotopi, ki so značilni za drugo največje slovensko mesto. Skupaj je bilo določenih 112 rastlinskih vrst, ki pripadajo 37 družinam. Najuspešnejše vrste so generalisti in niso vezane na kakšen poseben tip rastišča. Glede na izvor prevladujejo tiste, ki zaradi prilagodljivosti preživijo rastiščne razmere. Podrobneje so predstavljene značilnosti rastlinstva v parkovnih nasadih in parkih, drevoredih, na kmetijskih zemljiščih mestnega obrobja, vrtovih in zelenicah. Vegetacija je ovrednotena glede na ekološki, oblikovni in socialni vidik.
  
  Dr. Lučka Lorber, višja predavateljica iz Maribora razmišlja o trendih v razvoju svetovnega gospodarstva v postindustrijskem obdobju. Ugotavlja, da sta razvoj znanosti in tehnološki napredek povzročila pomembne strukturne spremembe v gospodarstvu, zlasti deindustrializacijo in terciarizacijo ter z globalizacijo oblikovanje svetovnega trga. je Temeljni pogoj za gospodarski razvoj določene regije v procesu globalizacije je vlaganje v raziskave ter znanstveni in tehnološki razvoj, pri čemer Slovenija kar precej zaostaja.
  
  Univerzitetni diplomirani geograf in profesor zgodovine Boštjan Gradišar z Inštituta za geografijo je prispeval regionalno obarvani članek z naslovom Algarve, evropski "Konec sveta". V njem navaja, da je portugalska pokrajina Algarve ena izmed evropskih pokrajin, ki so se zaradi razmaha množičnega turizma po 2. svetovni vojni močno spremenile. Turiste privlači z bogato zgodovino, prelepimi peščenimi plažami pod mogočnimi klifi ter s svojstveno kulinariko. "Dežela na zahodu", kot so Algarve poimenovali mavrski osvajalci, postaja ena od turistično najbolj razvitih regij v Evropi, pri razvijanju turizma pa se žal ni uspela izognila napakam, kakršne so zagrešili njihovi španski sosedje. Govora je o pretirani masovnosti z "betonsko džunglo" hotelov in druge infrastrukture, ki kazi tradicionalno sanjav pokrajinski videz.

• Nanos
  Nanos je visoka kraška planota v gorski pregradi Visoki kraški rob, ki celinski del Slovenije najbolj izrazito ločuje od Primorja. Je 12 kilometrov dolga in do 6 kilometrov široka zakrasela gmota z razčlenjenim gozdnatim ovršjem in s strmo odrezanim robom, imenovanim Pleša.
  
  Na vzhodni strani ga od kraške planote Hrušica ločuje Predjamski prelom, po katerem se proti severozahodu, proti Podkraju, vleče suha Črnjavška dolina. Na severozahodu in severu ga od nekoliko višjega Trnovskega gozda ločuje dolina Bele. Proti jugozahodu in jugu se strmo, ponekod celo prepadno prek 500 do 700 metrov visokih pobočij, imenovanih Breg in Rebrnice, spušča v zgornji del Vipavske doline, medtem ko so jugovzhodna pobočja, ki se spuščajo v Postojnsko kotlino, bolj blaga. S številnimi vrtačami posut vršni del planote je razčlenjen v podolgovate dole in kopaste vzpetine, med katerimi se najvišje vzpne Suhi vrh (1313 metrov) v njenem jugovzhodnem delu, za najbolj izstopajočo pa velja vzpetina Pleša (1262 metrov) na skrajnem jugu, tik nad Razdrtim. Na razgledni Pleši stoji televizijski pretvornik, tik pod njo pa je tudi Vojkova planinska koča.
  
  Nanos sestavlja apnenec jurske in še zlasti kredne starosti, ki je kot polegla guba delno narinjen na mlajše flišne kamnine Vipavske doline in Spodnje Pivke. Na ovršju planote so mnogi vhodi v brezna in jame; najgloblja med njimi je 379 metrov globoka Strmadna. Precej je tudi uval in mikroreliefnih kraških oblik, predvsem razpadlih kotličev in škrapelj.
  
  Nanos je izrazita podnebna ločnica z obilnimi padavinami. Najbolj namočena sta meseca november in junij, najmanj pa februar in marec, vendar med posameznimi meseci razlika ni prav velika. Večina zimskih padavin je v obliki snega, kar še posebno velja za višje predele, kjer sneg v kraških kotanjah s toplotnim obratom obleži do poletja. V ledenih jamah oziroma ledenicah (Veliki Trški ledenik, Slapenski ledenik, Podraški ledenik) so v preteklosti sekali led in ga prodajali v Trst. Morda najbolj značilen vremenski pojav je burja, sunkovit veter, ki se po pobočju navzdol proti Vipavski dolini marsikdaj zaganja s hitrostjo prek 100 kilometrov na uro. Zaradi burje imajo drevesne krošnje na obrobju planote nepravilne oblike.
  
  Kljub obilnim padavinam je celotna planota brez površinsko tekočih vod. Glavnina vode teče podzemno iz Postojnske kotline proti Vipavski dolini, kjer izvira v močnih izvirih v kraju Vipava, manjše količine vode z jugovzhodne strani pa odtečejo v Nanoščico, ki spada v kraško porečje Ljubljanice. Ovršje planote je poraslo s skoraj sklenjenimi gozdovi. Večino gozda sestavljajo bukovi in jelovo-bukovi gozdovi, po prisojnih pobočjih pa je precej toploljubnih rastlinskih vrst.
  
  Delež gozda se tudi v bolj izkrčenem zahodnem delu zaradi zaraščanja opuščenih pašnikov, kamor so nekoč na poletno pašo gnali drobnico in živino iz vasi v zgornjem delu Vipavske doline, še naprej povečuje. Sledovi opuščenih pašnih planin so na Lipah, Skalnici, Orlovšu, Ravniku, Furlanovi planini, pri Šembijski in Podraški bajti ter okrog cerkve sv. Hieronima.
  
  Nanos je zelo redko poseljen. Posamezne gručaste vasi in nekaj bolj razloženih zaselkov je postavljenih le v podolju na njegovem severnem robu in po jugovzhodnih. vznožjih nad dnom Spodnje Pivke oziroma Postojnske kotline. Edina vas v njegovem osrčju je istoimensko naselje samotnih domačij, ki je nastalo iz nekdanjih planin nad Rebrnicami in Bregom. Število ljudi v njej se je z okrog 70 takoj po končani 2. svetovni vojni zmanjšalo na vsega 13 leta 1991. Preostali prebivalci se ukvarjajo s spravilom lesa in živinorejo, zaradi privlačne narave pa si iščejo dodatni zaslužek v kmečkem turizmu.

• Trnovski gozd, Nanos in Hrušica
  Trnovski gozd, Nanos in Hrušica so sestavni deli zakrasele planotaste, redko poseljene mezoregije, razpotegnjene v zahodni in jugozahodni Sloveniji. Meri 508 kvadratnih kilometrov in v njej živi 4534 prebivalcev, največ na Črnovrški planoti severno in na robni uravnavi Gori južno pod ovršjem Trnovskega gozda. Najvišje vzpetine so Mali Golak (1495 m), Suhi vrh (1313 m) in Sv. Lovrenc (1019 m). Povprečna nadmorska višina mezoregije je 832 m, povprečni naklon pa je 15,6 stopinj. Vse tri narivne planote sestavljajo severozahodni krak Visokega kraškega roba in se strmo spuščajo v Vipavsko dolino, Spodnjo Pivko, Notranjsko podolje, dolini Idrijce in Trebuščice ter v Čepovanski dol, ki Trnovski gozd razdvaja od nižjih Banjšic na zahodu.
  
  Vse tri planote so dobro namočene in porasle predvsem z listnatimi gozdovi. Gozd porašča nekaj več kot tri četrtine površja mezoregije. Na Trnovskem gozdu so značilna mrazišča s toplotnim in rastlinskim obratom, na vseh treh planotah pa je vrsta ledenic, kjer so nekoč lomili led in ga v sodih vozili v Vipavsko dolino in Trst. Glavne dejavnosti prebivalstva so gozdarstvo, živinoreja in turizem. Z izjemo posameznih gručastih naselij in naselij z gručastimi jedri med devetindvajsetimi pripadajočimi kraji prevladujejo razložena naselja in naselja s samotnimi domačijami. Središča so Črni Vrh, Col, Otlica in Trnovo.

• Čepovanski dol
  Čepovanski dol, znan tudi kot Čepovanska dolina, zbuja pozornost s svojo izrazito in globoko zarezanostjo med sosednji planoti Banjšice na zahodu in Trnovski gozd na vzhodu ter obviselostjo nad dolino Idrijce na severu. Po njem ne teče noben vodotok. Zato so ga preučevali mnogi znanstveniki in skušali ugotoviti, katera reka je zmogla izdolbsti tako obsežno dolino, saj je Čepovanski dol eden od najlepših dokazov za obstoj rečnega sistema, o katerem ni zdaj nobenih drugih sledov.
  
  Sprva so menili, da je 16 kilometrov dolgo dolino izoblikoval levi pritok Soče, pozneje pa so jo pripisali stari Soči. Anton Melik je bil mnenja, da naj bi Čepovanski dol izdolbla reka, ki naj bi izvirala v južnem delu Julijskih Alp ter med Mostom na Soči in Plavami tekla vzporedno s staro Sočo. Vodo naj bi zbirala na območju zdajšnjih porečij Bače, Cerknice in Idrijce. Obdobje rečne erozije naj bi trajalo skoraj 6 milijonov let. Njegovo razlago so izpopolnili z ugotovitvijo, da naj bi bil glavni vzrok za pretočitev in globoko vrezanost čepovanske reke tektonsko dviganje površja.
  
  Najbolj zanimiv del Čepovanskega dola je njegov zgornji del med Podčepovanom in severnim zaključkom doline. Pobočja dokaj simetrične doline so malo razčlenjena, njeno dno pa je zaradi zakraselosti močno razdrapano. Še pred začetkom zakrasevanja ga naj bi ostanek nekdanje reke znatno poglobil. Dno doline se na razdalji 5 kilometrov spusti za skoraj 90 metrov. Strmina pobočij od vznožja proti vrhu narašča. Zahodno pobočje je zaradi pravokotnega vpadnega kota skladov in bolj odpornih kamnin bolj kamnito kakor vzhodno. Vrtače na dnu so majhne in njihov premer ne presega 50 metrov, globina pa ni večja od 3 metre.
  
  Bolj gostoljuben in za življenje primeren je osrednji, nekoliko razširjen del doline, kjer se na vzhodnem pobočju s skladnim vpadom skladov pojavljajo stalni in občasni studenci in tokovi; nekateri so precej globoko zarezani v pobočje. Občasni izviri oživijo le ob izdatnih padavinah. Na razdalji 5 kilometrov se zvrsti 15 izvirov, ki jih uporabljajo za zajetja pitne vode. Na dnu doline je bilo nekoč precej njiv, zdaj pa je tam en sam velik travnik in pašnik, a velikih živinorejcev je malo. Prevladujejo polkmetje, ki so zvečine zaposleni v lesnopredelovalni tovarni v Čepovanu, razpotegnjenem kraju z gručastim jedrom, po katerem je dolina dobila ime.

• Črnovrška planota
  Črnovrška planota je severna robna uravnava visoke kraške planote Trnovski gozd. Je večidel zakrasela in jo sestavlja več neizrazitih suhih kraških polj in uval ter vmesnih z gozdom poraslih hrbtov. Proti severu se strmo spušča v sotesko reke Idrijce, na zahodu jo omejujejo manj in na jugu precej bolj strma pobočja vzhodnega dela osrčja Trnovskega gozda, na vzhodu pa se manj izrazito vzpenja nad Hotenjskim ravnikom, skrajnim secerozahodnim delom Notranjskega podolja. Vzhodni del je v primerjavi z zahodnim reliefno bolj razgiban.
  
  Kljub prevladi triasnih dolomitov z apnenčastimi primesmi je pokrajina skorajda brez površinskih tekočih voda. Edini nekoliko daljši stalni vodotok je kratka ponikalnica na območju kraja Idrijski Log v severnem delu planote. Njeni najbolj prostrani uravnavi sta Črnovrško in Zadloško kraško polje. Njuno dno prekriva tanka naplavina potočkov, ki so večino leta suhi. Po dolgotrajnih padavinah Zadloško polje sem in tja zalijejo poplavne vode številnih hudourniških potočkov. Sicer nizek obod obeh polj je precej razgiban. Črnovrško polje se na vzhodu stika z nekoliko višje vzpetim krednim apnencem, na katerega so bile v geološki preteklosti narinjene danes nižje ležeče, a geološko starejše triasne plasti, v katerih je več primesi dolomita. Površje na njih je manj kamnato, vrtače pa redkejše in plitvejše. Površinski in podzemeljski kraški pojavi so precej bolj razviti na čistejših krednih apnencih. V njih se slabe tri km severno od Črnega Vrha odpira 333 metrov globoko stopnjasto brezno Habečkov brezen, ki je dolgo veljalo za eno najglobljih v Sloveniji.
  
  Podnebje je zaradi nadmorske višine od 650 do 800 metrov razmeroma ostro. Padavin je kljub legi v navidezni padavinski senci vetrovom izpostavljenega ovršja Trnovskega gozda celo nekoliko več (v obdobju med letoma 1961in 1990 je bilo na Črnem Vrhu v povprečju izmerjeno 2589 mm padavin, na Otlici pa le 2409 mm) kot v širši okolici, skoraj enkrat toliko kot v Ljubljani. Zime so precej snežene, a vendar se dokaj redno pojavljajo vdori toplejšega zraka, ki onemogočajo dolge in zanesljive smučarske sezone.
  
  Črnovrška planota je namreč prav zaradi rahlo razgibanega površja in dobre zasneženosti med našimi najbolj priljubljenimi središči teka in sprehajanja na smučeh. V času njune največje priljubljenosti pred dobrim desetletjem se je na množični prireditvi Trnovski maraton vsako leto zbralo tudi prek 3000 udeležencev: Redne snežne zime so omogočile izpeljavo prireditve več kot deset let zapored, potem pa je konec osemdesetih let prišlo do več zaporednih zim brez snega, kar je močno omajalo navdušenje med amaterskimi udeleženci in zagnanost med prireditelji, tako da so bile tovrstne prireditve tako kot skoraj povsod po Sloveniji odpovedane. Pozneje se je udeležba močno zmanjšala, saj so si medtem ljudje omislili druge zimske radosti. Manjše zimskošportno središče s hotelom in vlečnicama je vzhodno od Črnega Vrha, a tudi tamkajšnje zmogljivosti so prizadele "zelene" zime. Kljub težavam se zdi, da je turistična ponudba v dokaj neokrnjeni naravi ena od tukajšnjih glavnih razvojnih perspektiv.
  
  Središče Črni Vrh ob pomembni poti iz Godoviča proti Colu, ki je med najkrajšimi povezavami med Goriško in Osrednjo Slovenijo, je edino gručasto naselje, manjše gruče hiš pa sestavljajo tudi zaselke v bližnjih naseljih Predgriže in Zadlog ter v spodnjem delu kraja Lome. Sicer prevladuje poselitev v obliki samotnih domačij, ki so večinoma v odprtih celkih. Travnato dno kraških kotanj je temelj tradicionalno razvite govedoreje, sicer pa je vseskozi pomemben vir zaslužka tudi spravilo posekanega lesa. Njiv je malo in na njih pridelujejo predvsem krmne rastline in krompir. V novejšem času se je precej ljudi zaposlilo v tovarnah v bližnjem Godoviču.