Abecedni seznam vseh gesel
Januar 2005
- Triglavski ledenik
Triglavski ledenik je nastal na severnih obronkih Triglava v Julijskih Alpah, na nadmorski višini 2450 m. Za zadnjih sto let njegove poltisočletne življenjske dobe je značilno hitro umikanje.
Potek njegovega "življenja" je mogoče obnoviti s preučevanjem starejših morenskih nasipov. Nekateri raziskovalci po legi moren, poraščenosti z modrozelenimi algami Chroococcus lithophilus Erceg in razmerah drugod v Alpah sklepajo, da so najstarejše morene iz 17. ali 18. stoletja, naslednje iz sredine 19. stoletja, tretji morenski nasip pa naj bi nastal okrog leta 1920, ko je zaradi zelo sneženih zim prišlo do začasne prekinitve umikanja ledenikov.
Slikovni so na voljo viri od sredine 19. stoletja dalje. Leta 1849 se je na Triglav povzpel slikar Marko Pernhart. Na zelo natančno izrisani Triglavski panorami je mogoče videti Triglavski ledenik, ki sega do roba Triglavske severne stene. Precej boljšo primerjavo z novejšimi fotografijami omogoča slika Čeha Ladislava Benescha, nastala med letoma 1875 in 1880, ki Triglav prikazuje s severne strani. Že bežen pogled nakazuje mnogo večji obseg ledenika od današnjega.
Po 2. svetovni vojni se na območju Triglavskega ledenika opravljajo stalna in v zadnjem času zelo sistematična opazovanja ter raziskovanja, kar to skromno gmoto ledu uvršča med pojave, ki so deležni najstarejših neprekinjenih znanstvenih raziskav v Sloveniji. Podatki o površini Triglavskega ledenika so se pridobivali na različne načine. Sprva so vsakoletne meritve obsegale merjenje razdalj od ledu do merilnih točk, ki so jih raziskovalci ročno označevali na obodu ledenika. Razen tega je bil v nekaterih letih z vodoravno črto in z drugimi znaki, ki jim je bila pripisana letnica, označen tedanji rob ledenika. Občasno so bile opravljene klasične geodetske meritve s teodolitom, prve že leta 1952, pozneje pa še v letih 1995 in 1999.
Življenje ledenika po 2. svetovni vojni lahko v grobem razdelimo v tri obdobja. V prvih petnajstih letih je značilno njegovo hitro umikanje in tanjšanje; že takrat se prvič omenja njegovo skorajšnje izginotje. Po letu 1960 se je umikanje upočasnilo, površina ledenika je se ni spreminjala, opazovalci so zabeležili le njegovo počasno tanjšanje. V drugi polovici sedemdesetih let se je umikanje ledenika še bolj upočasnilo oziroma skoraj povsem ustavilo. Njegov spodnji del l je bil ob koncu talilne dobe večinoma pokrit s snegom, razkrit pa je bil le manjši osrednji del.
V tem času je povprečna debelina snežne odeje ob koncu redilne dobe ledenika (v mesecu aprilu) znašala več kot štiri metre in pol, medtem ko je bilo v razdobju od leta 1955, do leta 1962 povprečje le 297 cm. Do korenitega zasuka je prišlo v letu 1983. Takratne raziskave so pokazale močno skrčenje in stanjšanje ledenika, ki ju je povzročilo izjemno toplo poletje. V naslednjih letih je bilo krčenje ledenika še posebej močno. Leta 1986 je izpod ledu na spodnjem vzhodnem koncu pogledal širok živoskalni prag, ki je spodnji jezik ledenika ločil od njegovega osrednjega dela. Od takrat ne govorimo več le o umikanju ledenika, ampak tudi o njegovem razpadanju. V letu 2003 so bili robni deli ledenika prekriti z gruščem, v osrednjem delu pa je v vpadnici žleba v steni Triglava voda izdolbla plitev rov. Levi zgornji stenski del ledenika, ki je leta 1999 prvič izgubil stik z osrednjim pobočnim delom, je skoraj v celoti izginil.
Leta 1999 je bil Triglavski ledenik prvič posnet iz zraka s fotogrametrično kamero v običajni stereo tehniki. Podatki so omogočili prikaz tridimenzionalnega modela ledenika. Zato je bilo snemanje iz zraka ponovljeno še v letih 2001 in 2003, na podlagi helikopterskih posnetkov pa so bili za vsa snemanja izdelani digitalni topografski načrti Triglavskega ledenika.
Leta 1999 je bil na Triglavskem ledeniku prvič uporabljen tudi georadar, naprava za raziskovanje prekritih gradiv. Na dveh prerezih so bili zbrani podatki o izoblikovanosti pobočja oziroma kotanje, v kateri je ledenik. V letu 2000 so bile georadarske meritve ponovljene na 14 prerezih, s čimer so bili dopolnjeni podatki o podledeniškem površju. Največja izmerjena debelina ledu je bila 9,5 m, povprečna debelina pa je bila ocenjena na 3 metre.
Tridimenzionalni podatki o površini ledenika so skupaj s podatki o njegovi debelini omogočili izračun prostornine v posameznih letih. Medtem ko se je površina Triglavskega ledenika v pol stoletja skrčila na približno dvajsetino prvotne, se je prostornina na manj kot stotino. Sredi 20. stoletja je bila prostornina ledenika namreč med 1,5 in 2 milijona kubičnih metrov, največja debelina ledu pa je bila okoli 40 m. Po prvih ocenah zdajšnja prostornina ne presega 20.000 kubičnih metrov.
Leta 1976 se je začelo ledenik redno in sistematično, približno enkrat mesečno, fotografirati z dveh stalnih mest v okolici Triglavskega doma na Kredarici (2515 m). Več kot 4000 posnetkov omogoča spremljanje stanja ledenika med koledarskim letom in primerjavo med posameznimi leti. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila izdelana metodologija fotogrametrične obdelave teh fotografij in izdelave ploskovnega modela površine ledenika v različnih časovnih obdobjih.
Vidni dokaz gibanja ledenika so ledeniške razpoke, ki nastajajo zaradi razlik v hitrosti premikanja posameznih delov ledenika. Lepo so vidne na starih fotografijah Triglavskega ledenika z začetka 20. stoletja, pa tudi na posnetkih prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931. Očitno se ledenik v zadnjih letih nič več ne premika, saj je bila zadnja ledeniška razpoka opažena oktobra 2001. Hitrost premikanja ledu je namreč odvisna od nagnjenosti in izoblikovanosti površja oziroma podlage, debeline oziroma mase ledene gmote in temperature oziroma plastičnosti ledu. Največji del premikanja ledenika je mogoče pripisati težnostnemu gibanju zaradi nagnjene podlage in mase ledenika, ki sili navzdol.
Triglavski ledenik v sedanjem stanju si svojega imena ne zasluži več. Vse tipične lastnosti ledenika se spreminjajo ali celo izginjajo. Tako se je s krčenjem debeline in površine ledenika spremenila tudi sestava ledu. Za nastanek ledeniškega leda s prostorninsko gostoto od 870 do 910 kilogramov na kubični meter so odločilni dejavniki dovolj velika količina snežnih padavin, trajanje in način preobrazbe snega v led ter vrhnja obtežitev nižje ležečih slojev. Modrikasto-zelenega ledeniškega ledu praktično ni več, zamenjal ga je gostejši in temnejši vodni led, ki mu do konca preobrazbe manjka predvsem dolgotrajnejša obtežitev.
Kadar je led pod pritiskom, se tali tudi pri temperaturi, nižji od 0 °C. Zato se ledenik na stiku s podlago lahko tali tudi pozimi, kar dokazujejo ledeniški potoki izpod ledeniškega ledu. Ko se pritisk zmanjša, pride do ponovnega zmrzovanja. Takšno ponavljajoče se zmrzovanje in taljenje ledu se imenuje regelacija, ki pomembno vpliva na gibanje ledenikov.
Manjši del k hitrosti prispeva regelacijsko gibanje ledenika, ki je rezultat ponavljajočega taljenja in zmrzovanja zaradi tlaka ledenika na podlago, ponekod zglajene, drugje zagruščene. Gravitacijsko gibanje, posledično pa tudi regelacijsko gibanje, je prenehalo zaradi fizične ujetosti ledenika v plitvo kotanjo, ki se jo je v podledeniškem površju razbralo z georadarskimi meritvami.
Vsakoletno spreminjanje ledenika je posledica zapletenega součinkovanja različnih podnebnih dejavnikov v topli in hladni polovici leta oziroma v njegovi talilni in redilni dobi. Prvo celovito analizo podnebnih dejavnikov v povezavi s kolebanjem ledenika je naredil akademik Ivan Gams. Izračunaval je korelacijske koeficiente med izbranimi podnebnimi prvinami in letnim gibanjem spodnjega roba ledenika. Največja povezanost je bila s poletno temperaturo zraka. Gamsa je slaba korelacijska povezanost med poletnim številom ur Sončevega obsevanja in spremembami v obsegu ledenika presenetila.
Vendar jo je mogoče pojasniti s teoretičnimi izračuni Sončevega obsevanja. Na Kredarici namreč njegovo moč poleti pogosto zmanjšuje popoldanska oblačnost. Kadar je popoldne Triglavski ledenik v senci, takratna oblačnost ne zmanjša moči Sončevega obsevanja na ledeniku. Zaradi povečanega difuznega obsevanja je učinek prej nasproten. Upoštevati pa je potrebno tudi posebnosti Triglavskega ledenika.
Izpostavili so na primer pomen erozijskega delovanja vode na ledeniku. Tako so v nekaterih letih že na začetku talilne dobe nastali številni žlebovi, globoki tudi do dva metra. Voda v veliki meri prenaša grušč in tako se njena erozijska moč še poveča. Seveda je količina staljenega ledu v talilni dobi odvisna tudi od količine snega ob koncu redilne dobe. Taljenje ledenika se namreč lahko začne šele potem, ko se na njem stali ves sneg predhodnih zim. V devetdesetih letih 20. stoletja se je led pokazal izpod snega navadno v drugi polovici julija, meteorološki opazovalci na Kredarici pa so v prvem desetletju delovanja leta 1954 ustanovljene postaje poročali, da se je led navadno pokazal v avgustu.
V letu 2001, ko je bila na Kredarici izmerjena rekordna debelina snežne odeje, je ledenik preko celega poletja ostal prekrit s snegom in krčenje ledenika se je začasno ustavilo; podobno se je zgodilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi v letu 2004 je bila snežna odeja na ledeniku na začetku talilne dobe podobna oni iz leta 2001.
Spreminjanje ledenikov v daljšem časovnem obdobju je tudi rezultat planetarnih podnebnih sprememb. Nastanek Triglavskega ledenika je namreč povzročila ohladitev na prehodu iz srednjega v novi vek, imenovana mala ledena doba. Hitro krčenje ledenika v zadnjem desetletju je nedvomno povezano z dvigom temperatur v tem času. To jasno dokazujejo podatki z meteorološke postaje na Kredarici v njegovi neposredni bližini. V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja je ledenik sicer razpadel na več manjših delov, razkroju pa je sledilo zasipavanje posameznih delov z gruščem. To pa pomeni, da se Triglavski ledenik v bližnji prihodnosti najverjetneje ne bo stalil v celoti, ampak ga bo gruščnati nanos zaščitil in spremenil v fosilni ali ujeti led.
Marec 2005
- Sneg na Kilimandžaru
Sneg na Kilimandžaru, ki je pred desetletji navdihnil ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwayja, da je napisal zgodbo z istim naslovom, hitro izginja. Gora, ki se kot svetilnik dviga nad tanzanijsko in kenijsko savano, svojo značilno snežno kapo nezadržno izgublja.
Še nekaj let in nič več ne bo Lesketajoča gora, kar naj bi v svahiliju pomenilo Kilima Njaro. Masaji jo imenujejo Oldoinyo Oibor, po naše Bela gora. Le še kratek čas trajanja ledenikov in snežišč na najvišjih afriških vrhovih blizu ekvatorja napovedujejo nekateri glaciologi, znanstveniki, ki se ukvarjajo z ledeniki in njihovim spreminjanjem. Podobna usoda čaka tudi druge ledenike v tropskem pasu. Najvišja samostoječa gora na svetu Kilimandžaro je pravzaprav stratovulkan s tremi glavnimi ognjeniki na površini približno 4000 kvadratnih kilometrov, ki se vzpenja le okrog 350 km južno od ekvatorja. Zaradi svoje lege je izjemno občutljiva za podnebne spremembe.
Prvi je Kilimandžaro v 2. stoletju omenil grški učenjak Ptolomej, ko je pisal o skrivnostni deželi južno od zdajšnje Somalije, kjer so ljudožerci in čudovita zasnežena gora. Znanje je verjetno povzel po Feničanih, ki so v tem delu Afrike trgovali, morda pa tudi po Egipčanih, ki so v času vladarice Hačepsut navezali intenzivne trgovske stike z deželami vzdolž vzhodnoafriške obale. Rimski učenjak Seneka je zapisal, da Anaksagora meni, da sneg, ki se topi na visokih afriških gorah, prek puščave priteče vse do Nila. Grška hipoteza o izviru Nila se je pokazala za napačno šele v 19. stoletju, ko so Evropejci odkrili pravi izvir afriškega veletoka. Ponovno se Kilimandžaro omenja šele v zapisih kitajskih trgovcev iz 12. stoletja, in sicer kot visoka gora zahodno od Zanzibarja, ki je bil v tistem času pomembno trgovsko središče.
Skrivnostno goro v svojem poročilu iz leta 1519 omenja tudi Španec Martín Fernández de Enciso, ki jo je poimenoval etiopski Olimp. Kljub vsem tem zapisom pa skoraj nihče ni verjel, da je tako blizu ekvatorja v resnici s snegom pokrita gora; vedenje o njej naj bi bilo zgolj legenda arabskih trgovcev. Njene prave podobe ni razkril niti britanski geograf William Cooley, ki je sredi 19. stoletja vodil eno prvih odprav v notranjost Afrike. Zapisal je namreč, da naj bi bil velik hrbet, imenovan Kirimanjara, prekrit z rdečim prodom.
Resničnost arabske legende sta potrdila šele misijonarja Johann Ludwig Krapf in Johann Rebmann, ki sta vzhodno in zahodno afriško obalo želela povezati z nizom misijonskih postaj. Njeno skrivnost sta si prizadevala razkriti kljub številnim opozorilom o duhu gore Kilimansharo, katere vrh je nad oblaki in prekrit s srebrom, na njenem vznožju pa živi strah vzbujajoče ljudstvo Čaga. S pomočjo domačinov je Rebmann pripotoval v deželo ljudstva Čaga. 27. aprila 1848 je skozi meglico zagledal "nenavadno belino na gori Čaga", kot je pozneje zapisal v dnevnik. Za okoliška ljudstva naj bi bil namreč na vrhu gore sedež demona, ki prinaša mraz. Poročilo o videnem je napisal v Cerkvenem misijonskem poročevalcu, vendar je navzlic temu večina ljudi v Evropi še vedno dvomila.
Po eni od legend naj bi bil na vrhu pokopan biblijski kralj, vrh pa je veljal za neosvojljivega. Razne vraže so se razblinile leta 1889, ko sta na najvišjo vzpetino Afrike stopila nemški geograf Hans Meyer in izkušeni alpinist Ludwig Purtscheller.
Meyer se je prvi lotil preučevanja ledenikov na Kilimandžaru. Ob njegovem prvem obisku je bil celotni rob kraterja na osrednjem in obenem najmlajšem ognjeniku Kibo (5898 m) prekrit z ledeniki. Devet let po prvem vzponu je zapisal, da so se ledeniki odebelili za 100 m in da so na vzhodnem robu nastale razpoke. Znanstveno preučevanja Kilimandžara se je razmahnilo sredi 20. stoletja. Takrat so ugotovili osem ledenodobnih poledenitev. V zadnjih letih je najvišja afriška gora ponovno pritegnila pozornost svetovne strokovne in laične javnosti.
Alarmantne vesti o taljenju afriških ledenikov prihajajo zlasti iz ameriške Ohio State University, kjer je raziskovalec Lonnie G. Thompson ugotovil, da je na Kilimandžaru glede na leto 1912 izginilo že 82 % ledu in snega, od tega samo v zadnjem desetletju ena tretjina. V celoti naj bi večni led in sneg izginila do leta 2015. Leta 1912 sta prekrivala 12,1 kvadratnih kilometrov površja, leta 2000 pa samo še 2,2 kvadratna kilometra. Meritve kažejo, da se obenem s površino hitro zmanjšujeta tudi debelina in s tem prostornina ledu. Med letoma 1962 in 2002 se je ledena odeja v povprečju stanjšala za 17 metrov. Thompson navaja tudi, da se je na eni izmed merilnih točk med februarjem 2000 in februarjem 2001 debelina zmanjšala za približno meter. Proces ni povsem enosmeren; v posameznih letih se je debelina ledu celo malenkostno povečala, med februarjem 2001 in februarjem 2003 na primer za 13 cm.
Raziskave so pokazale, da so zdajšnji ledeniki nastali pred približno 11.000 leti, pozneje pa se je njihov obseg nenehno spreminjal. Obdobjem rasti so zaradi naravnih podnebnih sprememb sledila obdobja nazadovanja in obratno. Največji obseg naj bi imeli v 19. stoletju, ko so prekrivali celotni vršni del, od tedaj dalje pa se neprestano krčijo. Prelomno je bilo leto 1880, saj se je takrat bistveno zmanjšala količina padavin, zato se je večni led začel taliti. Še leta 1930 je bil led ne le na Kibu, ampak tudi na drugem najvišjem vrhu Kilimandžara Mawenzi (5149 m).
Zdaj je uravnana vršna ploskev Kiba z izjemo Furtwänglerjevega ledenika skoraj povsem brez snega, saj je na ravnem površju zaradi bližine ekvatorja sončno obsevanje zelo močno. Ledeniki so le na vznožju ovršja. Skoraj povsem simetričen stožec ognjenika je z ledeniki neenakomerno pokrit. Obsežnejši so na njegovi južni in zahodni strani, kar je povezano zlasti s smerjo pasatnih vetrov, ki povzročajo oblačnost, in sončnim obsevanjem. Bolj oblačna južna pobočja prejmejo več padavin, severna pa imajo zaradi lege malce južno od ekvatorja tudi nekoliko močnejše sončno obsevanje. Temperaturna meja večnega snega je na približno 4750 metrih.
Posledice izginotja ledenikov na Kilimandžaru bodo čutili milijoni ljudi na njegovem vznožju in v bližini. Presahnili bodo izviri in potoki, ki se napajajo z vodo iz ledenikov, kar lahko povzroči velike probleme, saj je na to pitno vodo navezanih 5 % od 38 milijonov prebivalcev Tanzanije.
Na pomen Kilimandžara kot vodnega vira opozaraja tudi dejstvo, da se eden od prevodov masajskega imena gore glasi 'Hrib vode'. Obilica vode, ki priteka z gore, omogoča tudi kmetijsko pridelavo v sušnem obdobju leta, obenem pa je pomemben vir za proizvodnjo električne energije.
Snežena kapa je privlačna tudi za turiste. Med vzponom na vrh bo postala problematična oskrba z vodo. Spremembe podnebja, povezane s toplogrednimi plini, zlasti zviševanje temperatur, zmanjšujejo reproduktivno sposobnost najpomembnejših kulturnih rastlin, namenjenih prehrani domačega prebivalstva, to je riža, koruze in pšenice. Spremembe bodo prizadele tudi glavni tržni kulturi kavo in čaj. S tem bodo že tako revni kmetje postali še revnejši. Močno bosta osiromašena rastlinstvo in živalstvo, saj bodo mnoge rastlinske in živalske vrste izginile.
Predavanje o turizmu v visokogorju
Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje z naslovom Učinko turizma v visokogorju; primer Karakorum (Pakistan) in Hindukuš (Afganistan), ki ga bo predstavila mag. Irena Mrak, asistentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Predavateljica, ki jo odlikuje odlično poznavanje visokogorskih pokrajin vsega sveta, bo udeležencem na primeru Karakoruma in Hindukuša predstavila učinke turizma v teh zelo občutljivih in ranljivih gorskih ekosistemih. Za ugodnimi učinki turizma na družbenogeografsko podobo pokrajine se pogosto skriva temačna plat, ki se najbolj zrcali v čezmernem obremenjevanju okolja.
Prireditev bo v torek, 15. marca ob 19. uri v prenovljeni dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod poleg trgovine Kod&Kam), Gosposka ulica 16, Ljubljana. Kot na vse tovrstne prireditve LGD-ja je vstop prost!
Ekskurzija po notranjosti hrvaške Istre
Ljubljansko geografsko društvo vabi 19. marca 2005 na ekskurzijo po notranjosti Hrvaške Istre. Temeljni namen ekskurzije je seznanjanje z geografskimi značilnostmi notranjosti Hrvaške Istre ter njeno razvojno problematiko. Udeležence bo vodil Daniel Bogešić, profesor geografije in zgodovine na klasični gimnaziji Pazinski kolegij. Vodenje bo potekalo v hrvaškem jeziku.
Okvirna pot: Ljubljana–Buzet–Draguć–Pazin–Gračišće–Pićan–Potpićan–Kršan–Vozlići–Labin–Raša–Barban–Žminj–Stari Pazin–Karojba–Motovun–Istarske toplice–Buzet–Ljubljana.
Odhod udeležencev je v soboto, 19. marca točno ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Pri Ljubljanskem geografskem društvu priporočamo čimprejšnjo prijavo na telefonski odzivnik 01 200 27 30. Finančni prispevek za izvedbo ekskurzije znaša 3500 SIT za člane LGD oziroma 4200 SIT za nečlane. Nakazati ga je potrebno na transakcijski račun LGD št. 02010-0092471715. Plačilo neposredno na avtobusu je dražje. Stroški prehrane v ceno niso vključeni. Več informacij na LGD in Primož Pipan.
- Ledenik pod Skuto
Ledenik pod Skuto je preostanek nekdaj veliko večjega Jezerskega ledenika, katerega sledovi so najbolj vidni na širšem območju Jezerske kotlinice. V najvišjem stadiju pleistocenske poledenitve je segal vse do Zgornjih Fužin v dolini Kokre.
Danes velja pod osojami najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp skrita ledeniška krpa za najbolj jugovzhodno ležeči ledenik v Alpah. Prav zaradi lege je še posebno občutljiv na podnebne spremembe, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih. Čeprav na ledeniku ni nekaterih značilnih ledeniških pojavov in oblik, njegova vsakoletna opazovanja in meritve razkrivajo vedno nova spoznanja in zanimivostmi.
Še nekaj je, kar Ledenik pod Skuto loči od njegovih mogočnejših alpskih sosedov. Če potrebujemo za ogled nekdaj poledenelega površja na območju ledenika v Osrednjih Alpah vsaj nekaj dni, pa za to pri njem zadošča že enodnevni izlet.
Očem skriti dragulj se razprostira v strmem zatrepu manjše krnice nad Ledinami (znani sta tudi različici imena Vodine in Vadine), ki jo s treh strani obdajajo ostenja, zaključuje pa jo gorski greben med Kranjsko Rinko (2453 m) in Skuto (2532 m). Ker je krnica odprta le proti severozahodu, je ledenik večji del leta v senci.
V bližino ledenika nas pripelje več označenih planinskih poti, ki vodijo z Ravenske kočne do Kranjske koče (1700 m) na Ledinah. Ledenik zagledamo nekaj minut nad kočo, ko dosežemo položnejše površje na spodnjem robu Ledin. Do njega najlaže pridemo tako, da na križišču poti proti Jezerskemu sedlu in Koroški Rinki zavijemo na desno, nakar se ves čas zložno vzpenjamo po sprva travnatem, nato pa vse bolj gruščnatem pobočju, prepreženem z nekaj lahko prehodnimi grapami. Prek ozkega, a strmega melišča dosežemo travnato ramo pod ostenjem Kranjske Rinke, kjer si je ledenik prvič mogoče ogledati z bližine.
Še kratek spust in nato neprijeten vzpon prek grušča in temena nasipa, do katerega je ledenik segal še pred desetletji, in že smo na njegovem spodnjem robu. Tu je površje bolj položno (od 25 do 30°), zato ogled tega dela ledenika ni težaven, medtem ko celoten obhod zahteva alpinistična znanja, izkušnje in opremo, zato ga neveščim obiskovalcem odsvetujemo.
Ledenik pod Skuto je prvi podrobneje opisal Josip Kunaver v Planinskem vestniku iz leta 1913. Povod za opis je bila gorska nesreča oziroma kasnejše iskanje in dvigovanje ponesrečenca iz ene od tedaj številnih ledeniških razpok.
Ledenik je bil znan tudi nekaterim tujim raziskovalcem, saj ga v svoji knjigi Gletscherkunde kot enega najnižje ležečih krniških ledenikov omenja DrygalskiMachatschek. Bežna omemba ledenika je tudi v Klebelsbergovem zgodovinsko-regionalnem delu priročnika za glaciologijo in glacialno geologijo iz leta 1949.
Meritve na ledeniku so začeli izvajati leta 1946, ko so bile na njegovem robu zarisane tudi prve oznake. Kot eno sestavnih nalog tedanjega Inštituta za geografijo SAZU so jih začeli opravljati že dve leti pozneje. Rezultati sistematičnih meritev so predstavljeni v rednih letnih poročilih, za daljše časovno obdobje pa so na voljo tri obsežnejše študije.
Na začetku talilne dobe je ledenik pogosto povezan s snežišči pod njim, ki ob povprečnih zimah vztrajajo vse do sredine poletja. Končajo se na spodnjem robu Ledin, na nadmorski višini okrog 1750 m. Nekdanja poletna smuka po njih ob pomoči premične vlečnice je večinoma le še spomin na slovenski smučarski "boom" v osemdesetih letih prejšnjega stoletja oziroma na obdobje, ko zelene zime še niso bile tako pogoste.
Ledenik napajajo snežne neposredne in posredne (napihani sneg) padavine ter snežni plazovi, ki se prožijo prek obdajajočih ostenij. Ob normalnem ledeniškem ciklu je ledenik večji del leta prekrit s snegom, ob koncu talilne dobe pa je njegova površina deloma ali v celoti razgaljena. Takrat so vidni nekateri ledeniški pojavi, tako na njegovem površju kot pod njim in tudi na robovih ledenika. Svojevrstne geomorfološke pojave in oblike je mogoče opazovati opazujemo tudi na bližnji kopnini, ki je bila še pred desetletji prekrita z ledom, saj se ledenik manjša in tanjša. Zaradi senčne lege je precej močnejše njegovo tanjšanje, saj ga ponekod na leto "zmanjka" tudi za več kot meter.
Najpomembnejši sestavni del ledenika je ledeniški led, katerega prostorninska teža je okrog 860 kilogramov na kubični meter. Da iz snega v treh do petih letih nastane meter debela plast ledu, je potrebno od 6 do 8 m snega. Led je pogosto skrit pod snegom zadnje zime, v letih z močno ablacijo pa je povsem razgaljen.
Najbolj značilne oblike na površini ledenika so ledeniške razpoke. Kadar niso pod snegom, jih je mogoče opazovati tudi od daleč. Večinoma so vidne le prečne razpoke, zaradi oblikovanosti podlage pa je na robovih tudi nekaj podolžnih, ki pa so precej krajše. Razpoke so široke do nekaj decimetrov, sodeč po opisu že omenjene gorske nesreče pa so bile nekdaj mnogo širše. Razpok, ki so le v zgornjem delu, je vse manj, še zlasti v letih po zelenih zimah ter po dolgih in vročih poletjih.
V manj strmem spodnjem delu je površina ledenika pogosto prekrita z gruščem. Tam lahko nastajajo ledene grbine, saj grušč varuje led pred neposredno izpostavljenostjo soncu. Tamkajšnje grbine so večje in bolj izrazite, saj se tam grušč nabira dalj časa. V zgornjem delu so manj izrazite, ker grušč prekriva led le ploskovno. Razkriti led se zaradi izpostavljenosti soncu tali hitreje od z gruščem zasutega ledu. V enem letu lahko med obema deloma nastane tudi več kot metrska višinska razlika.
Po ocenah naj bi bila debelina ledu le še od tri do šest metrov. Poleg ledeniškega ledu je mestoma opazen tudi firnski led, bolj znan kot "zeleni sneg" z le malo manjšo specifično težo, to je 850 kilogramov na kubični meter. Čedalje pogosteje se pojavlja temnosivo obarvani vodni led, ki ga je največ v letih, ko se obseg ledenika najbolj zmanjša.
Ob koncu talilne dobe, ko je površina ledenika umazano sivkasta, so zelo opazne talilne ponvice. To so ovalne vbokline z osnovnico v smeri zahod-vzhod, premerom do nekaj deset in globino do nekaj centimetrov. Nastanejo zaradi krajevnega taljenja, kroženja in ponikanja snežnice ali deževnice ter sunkov oziroma vrtinčenja toplih vetrov. Proti koncu talilne dobe je hoja po njih zelo neprijetna, še zlasti v zgornjem, strmejšem delu ledenika.
Med najpomembnejše dejavnike preoblikovanja snega, ledu in okoliškega kamnitega površja spada voda. V odvisnosti od letnega časa ter vremenskih in snežnih razmer imamo opravka z deževnico, snežnico in tudi lednico. Vzdolž razpok ponekod nastanejo navpične ledeniške luknje in vodoravni rovi, prek katerih se zbirajo pod ledenikom tekoče vode. Te pritečejo na plan v dveh izrazitejših ledeniških vratih na spodnjem robu ledenika. V enih od njih občasno nastane nekaj kvadratnih metrov veliko jezerce.
V letih z močno ablacijo napravi voda na povsem razgaljeni površini ledenika vodne žlebiče oziroma ozke kanale, ki potekajo v smeri največjega strmca. Nekateri so vijugasti, manjši pa se združujejo v večje, nekakšne zbirne kanale. Na območju zgornjega dela robne ali krajne zevi se začenjajo tudi podledeniške grape, končne oblike sprva večjega poševnega ledeniškega rova ali celo predora. Njihov stranski prerez ima obliko lijaka, po katerem se je občasno na nekaj mestih z močnejšim vodnim zaledjem mogoče spustiti tudi več deset metrov pod ledenik.
Voda, ki priteče izpod ledenika, je močno korozivna. Ob meritvah leta 2003 je po vsega petdesetih metrih površinskega toka po apnenčastem kamnitem površju vsebovala kar triinpolkrat več raztopljene kamnine kot na začetku svoje poti. Posebno lepi korozijski žlebiči so ob spodnjem levem robu ledenika, kjer je svetel apnenec najčistejši.
V toplejši polovici leta voda včasih odteka pod površino ledenika in priteka nazaj na površje na meji med posameznimi plastmi ledu. Na izhodnih mestih zaradi izločanja mineralnih primesi nastajajo značilne, ponekod vzporedno potekajoče, plastnicam podobne črte oziroma pasovi. Za njihov barvni odtenek so poleg količine in vrste odloženih mineralnih delcev odločilne tudi odbojne lastnosti ledeniških plasti slojevitega ledu.
Na ledenik neprestano padajo manjši ali večji kamninski delci, še zlasti iz prepokanega rdečkastega severozahodnega dela ostenja nad zgornjim robom ledenika. To se dogaja zlasti intenzivno takrat, ko ponoči zmrzuje, dnevna temperatura zraka pa se vzpne nad ledišče. Vsako leto je z gruščem prekrita od desetina do dobra tretjina površine ledenika.
V poletnih mesecih leta 2002 se je iz severovzhodnega ostenja nad ledenikom odlomila večja skalna gmota. Dobrih 150 kubičnih metrov podornega gradiva je zasulo spodnji levi del ledenika, posamezni večji podorni bloki so merili tudi od 5 do 10 kubičnih metrov. Pod podornim gradivom je ponekod težko določiti mejo med poledenelim in nepoledenelim območjem. Večji podorni delci se praviloma skotalijo dlje po pobočju navzdol. Debelina grušča je največja na vrhu ledeniških grbin, manjša pa na njihovih pobočjih. Grušč se na pobočjih grbin obdrži tudi zaradi primrzovanja podnevi segretih delcev v led. Na pobočjih grbin obstanejo zlasti manjši delci grušča. Večji delci se skotalijo v vmesne kotanje oziroma ledene grapice, kjer jih premešča tudi voda. Prestavljanje je intenzivno zlasti ob večjih nalivih.
Eden najbolj zanimivih in slikovitih pojavov na robovih ledenika je gotovo robna ali krajna zev. V primeru Ledenika pod Skuto je to od nekaj decimetrov do več metrov široka špranja med skalo in snegom ali ledom, ki nastane zaradi hitrejšega taljenja ledu in snega ob stiku s toplejšo kamnino ter zaradi izhlapevanja. Robna zev omogoča vpogled v zgradbo in značilnosti posameznih ledeniških plasti, deloma tudi v značilnosti površja pod ledenikom.
Krčenje površine ledenika se je letu 2003 za nekaj časa zaustavilo, saj se je po nekajletnem nazadovanju spet povečal in njegova površina je spet presegla 1 hektar. Povečanje in odebelitev sta posledica kopičenja firna, to je predelanega snega zadnje zime. Odebelitev kaže tudi na to, da se je v tisti zimi sprožilo veliko snežnih plazov, saj je bila sicer v spodnjem delu vbočena površina ledenika ob zadnjih meritvah izbočena. V najnižjem delu se je ledenik po nekaj letih znova povezal s svojim severozahodnim podaljškom, še pred desetletjem njegovim sestavnim delom, ki je sčasoma postal osamljena ledeniška krpa.
Ledeniki v Alpah in drugod po svetu se v zadnjem desetletju večinoma krčijo. Kakorkoli že gledamo na to, je neizpodbitno, da gre tudi za naraven proces, saj so bila toplejša in hladnejša obdobja v Zemljini geološki zgodovini stalnica. Kakor pri drugih naravnih pojavih, tudi pri ledenikih nikoli ne moremo povsem izključiti naključij. Opravka imamo namreč z dinamičnim spreminjanjem Zemljinega površja, ki se dogaja pred našimi očmi in je v primerjavi z drugimi tovrstnimi procesi dobro razpoznavno in merljivo.
Morda je prav to spoznanje priložnost, da vsak sam pri sebi še enkrat pretehta in ovrednoti svoj odnos do narave, seveda ob neizogibnemu vprašanju, kaj bomo pustili zanamcem. Naravnih vrednot, kakršen je Ledenik pod Skuto, je namreč vse manj.Težko pa je reči, koliko časa nas bo ledenik še razveseljeval s svojo prisotnostjo in skrivnostmi.
Namesto pesimističnega zaključka o izginotju ledeniškega dragulja pod Skuto se raje oprimimo optimističnega pristopa. Pravzaprav smo privilegirani, da se vse to dogaja prav zdaj, saj smo morda zadnja generacija, ki ji je dano spremljanje in opazovanje tega naravnega pojava.
April 2005
- Geografski večer o prostorskem planiranju
Ljubljansko geografsko društvo vas v torek, 12. aprila 2005 ob 19. uri vljudno vabi na tradicionalni geografski večer. Izpopolnilo ga bo predavanje z naslovom Prostorsko planiranje na regionalni ravni, ki ga bo predstavila gostja geografka mag. Helena Šolar, zaposlena na Ministrstvu za okolje in prostor. Prireditev bo v prostorih Zemljepisnega muzeja (vhod poleg trgovine Kod&Kam), Gosposka ulica 16 v Ljubljani.
Gostja bo skozi regionalne zasnove prostorskega razvoja utemeljila razloge za ponovno uveljavljanje prostorskega planiranja na regionalni ravni, kakršnega uvaja novi zakon o urejanju prostora. Predstavila bo razloge za pripravo, postopek priprave in sprejemanja ter vsebinski okvir regionalnih zasnov prostorskega razvoja, odvisnih od naravnih in okoljskih razmer območja regionalne zasnove ter prostorskih, ekonomskih in socialnih potreb ljudi, ki na tem območju živijo. V zaključnem delu bo izpostavila nekatera nerešena metodološka vprašanja in pričakovane težave, neposredno povezane s pripravo regionalnih zasnov prostorskega razvoja.
O vsem tem bodo lahko udeleženci po zaključku predstavitve sproščeno pokramljali. Prireditev bo povezovala mag. Monika Benkovič z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
- Predavanje o New Yorku
Ljubljansko geografsko društvo vas v torek, 19. aprila ob 19. uri vabi na predavanje New York po 11. septembru, ki bo v dvorani Zemljepisnega muzeja na Gosposki ulici 16 (poleg trgovine Kod&Kam) v Ljubljani.
Predavatelj Ljubiša Šolajić, dr. vet. med., je opravljal strokovno prakso v Združenih državah Amerike. Med drugim je nekaj časa preživel tudi v New Yorku, kjer je fotografiral vsakdanje življenje velemesta, njegove znamenitosti in tudi "ground zero". Predavanje bo popestreno z nekaterimi velemestnimi posebnostmi, kot so parada ponosa, baby boom, kritika sistema varovanja.
Vljudno vabljeni na ogled Velikega jabolka od znotraj. Kot na vse tovrstne prireditve LGD-ja je vstop prost.
- Ekskurzija v zagrebško urbano regijo
Ljubljansko geografsko društvo vas v soboto, 23. aprila vabi na ekskurzijo po zagrebški urbani regiji. Namen ekskurzije je seznanjanje z njenimi geografskimi značilnostmi.
Zagrebška urbana regija je gospodarsko in demografsko središče Hrvaške. Mesto, ki je leta 1987 gostilo univerziado, je nekaj let pozneje sprejelo veliko število beguncev iz drugih delov Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Kljub temu, da njegovo prebivalstvo še vedno ni doseglo števila milijon, je bilo in ostaja pomembna metropola.
Razvoju prostorske strukture mesta bo predstavljen skozi razvojne etape od prvih začetkov urbanizacije prek suburbanizacije do metropolitanizacije. Udeleženci si bodo ogledali širše mestno središče, mestne vpadnice, ob katerih rastejo nakupovalna središča, stanovanjska predmestja v Novem Zagrebu južno od Save, stara in nova industrijska območja, satelitsko naselje Sesvete in nekatera primestna urbanizirana naselja. Popeljali se bodo po južnih obronkih Medvednice, za katere je značilna razkošna individualna stanovanjska gradnja. Na koncu se bodo sprehodili še po ožjem mestnem središču (Ilica, Trg Bana Jelačića, Kaptol,…)
Strokovno vodstvo bo v rokah doc. dr. Ksenije Bašić, z Oddelka za geografijo Naravoslovno-matematične fakultete Univerze v Zagrebu. Vodenje bo potekalo v hrvaškem jeziku.
Odhod je točno ob 7. uri iz Kongresnega trga v Ljubljani. Pri Ljubljanskem geografskem društvu priporočamo čimprejšnjo prijavo na telefonski odzivnik 01 200 27 30. Finančni prispevek za izvedbo ekskurzije znaša 3500 SIT za člane LGD oziroma 4200 SIT za nečlane. Nakazati ga je potrebno na transakcijski račun LGD št. 02010-0092471715. Plačilo neposredno na avtobusu je dražje. Stroški prehrane v ceno niso vključeni. Več informacij na LGD in Primož Pipan.
- Predavanje o podnebno-ledeniških spremembah na Antarktiki
Ljubljansko geografsko društvo in Zveza geografskih društev v sodelovanju z Geografskim inštitutom Antona Melika ZRC SAZU in Slovensko akademijo znanosti vabita na predavanje slovenskega rojaka Petra Skvarče iz Buenos Airesa v Argentini o izjemnih podnebno-ledeniških spremembah na Antarktiki, ki bo v torek, 10. maja ob 18. uri, tokrat izjemoma v Prešernovi dvorani SAZU na Novem trgu 4 v Ljubljani.
Apinist in glaciolog Peter Skvarča, rojen leta 1944 v Ljubljani, je vodja glaciološkega oddelka argentinskega Inštituta za Antarktiko. V Slovenijo prihaja na povabilo PD Domžale. Med bivanjem pri nas bo predstavil dve obdobji svojega življenja: znanstveno-raziskovalno delo, ki obsega več kot trideset znanstvenih odprav na območje Antarktike in več kot dvajset odprav v Patagonijo, ter alpinistične zgodbe, ki so ju z bratom Juretom vodile od prvih pristopov in zahtevnih vzponov v Patagoniji do drugih delov južnega dela Andov.
Kot na vse tovrstne prireditve je vstop prost!
- Ekskurzija v Medžimurje
Ljubljansko geografsko društvo v soboto, 21. maja, vabi na ekskurzijo v Medjimurje. Namen ekskurzije je spoznavanje naravno- in družbenogeografskih značilnostmi najsevernejše županije na Hrvaškem, za katero sta značilni obrobnost in obmejnost.
Udeleženci se bodo najprej seznanili s prostorskim in gospodarskim razvojem središča županije Čakovca. Do hidroelektrarne Čakovec, ki se napaja z vodo reke Drave, se bodo popeljali skozi eno od štirinajstih medžimurskih romskih naselij. Z jezu si bodo lahko ogledali zajezitveno Varaždinsko jezero. Nato se bodo odpravili v Kotoribo, središče Spodnjega Medžimurja in prvo mesto na Hrvaškem, ki je dobilo železniško progo. Pot ob reki Muri jih bo vodila do Paklenice, kjer sta najstarejše naftno črpališče v Medžimurju in opuščeni premogovnik. Od tam se bodo odpeljali v Mursko Središće, ki je obenem najsevernejše mesto na Hrvaškem. Možnost prigrizka bo na kmečkem turizmu v Svetem Martinu na Muri, kjer bo brod čez reko kmalu nadomestil most. Na bližnjem gradbišču termalnega kopališča se bodo seznanili z možnostmi razvoja turizma v pokrajini. Skozi Zgornje Medžimurje se bodo prek Štrigove in razglednega Sv. Juraja na Brijegu vrnili v Čakovec, kjer se bodo sprehodili po starem mestnem jedru in se seznanili z zgodovino mesta.
Strokovni vodja ekskurzije bo dr. Milan Ilić z Oddelka za geografijo Naravoslovno-matematične fakultete Univerze v Zagrebu. Vodenje bo potekalo v hrvaškem jeziku.
Odhod udeležencev je ob 7. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Priporočljiva je čimprejšnja prijava na telefonski odzivnik 01 200 27 30. Za člane LGD-ja je cena ekskurzije 3500 SIT za nečlane pa 4200 SIT. Možno je predhodno nakazilo na transakcijski račun LGD št. 02010-0092471715, medtem ko je plačilo neposredno na avtobusu 500 SIT dražje. Cena ne vključuje stroškov prehrane. Več informacij je na voljo na medmrežju www.zrc-sazu.si/lgd/dejavnosti.htm in po elektronski pošti Primož Pipan.
- Okameneli gozd na Lezbosu
Otok Lezbos, za Kreto in Evbojo tretji največji grški otok, meri 1630 kvadratnih kilometrov. Poznan je tudi pod imenom Mytilíni, kot se imenuje glavno mesto otoka. Leži v severovzhodnem delu Egejskega morja in je od turške obale oddaljen vsega nekaj kilometrov. Na otoku vulkanskega nastanka živi nekaj manj kot 90.000 prebivalcev.
Svetovno znan je po antični pesnici Sapfo, ki se je okrog leta 620 pr. n. št. rodila v kraju Eressos. Slovite so njene pesnitve, od katerih sta se žal le dve ohranili v celoti. Sapfo je na otoku ustanovila dekliško šolo, kjer je slušateljice poučevala vse do sklenitve njihove zakonske zveze.
Po drugi strani pa je Lezbos skoraj nepoznan kot območje enega najbolje ohranjenih nahajališč okamnelih debel na svetu. Po svetu je namreč še več drugih nahajališč okamnelih gozdov. Okamneli gozd na Lezbosu se razprostira na okrog 150 kvadratnih kilometrih v zahodnem delu otoka, med naselji Sigri, Antissa in Eressos. Čeprav se po svojem slovesu ne more primerjati z razvpitim nahajališčem v ameriški zvezni državi Arizoni, kjer je v Poslikani puščavi (Painted Desert) narodni park Okamneli gozd (Petrified Forest National Park), je geološko prav toliko, če ne še bolj zanimiv.
Okamneli gozdovi so nahajališča okamnelih ostankov debel oziroma dreves iz geološke preteklosti. Okamnela debla so se lahko ohranila na mestu, kjer so drevesa dejansko rasla (in situ). V takih primerih govorimo o avtohtonem okamnelem gozdu; primer takšnega gozda je tudi na Lezbosu. Pri tovrstnih nahajališčih stojijo deli dreves tako, kot so stali pred milijoni let v času rasti, ohranjen pa imajo lahko tudi koreninski sistem. V bližini dreves so dostikrat ostanki drugih fosilov. Na podlagi takšnih najdb je mogoče rekonstruirati celotno življenjsko okolje določenega obdobja v Zemljini geološki zgodovini.
V nasprotju z avtohtonimi so alohtoni okamneli gozdovi nahajališča, kjer ostanki dreves ne stojijo oziroma ležijo na mestu, kjer so drevesa rasla, ampak so bila sčasoma prestavljena na drugotno mesto. Nekateri se pri tovrstnih nahajališčih otepajo izraza "gozd", kajti drevesa na mestu nahajališča dejansko niso rasla. Primer takšnega okamnelega gozda je tudi v že omenjenem narodnem parku v Združenih državah Amerike.
Kakorkoli se že razvrščajo okamneli gozdovi, pogoj za njihov nastanek je v vseh primerih enak; obstajati mora namreč možnost fosilizacije. Le-ta prepreči hiter razpad debel, namesto tega pa pride z anorgansko mineralizacijo do impregnacije. Znanih je več načinov fosilizacije. Najbolj pogosta je petrifikacija, s katero je nastal tudi okamneli gozd na Lezbosu. Voda prinaša raztopljene mineralne snovi (npr. kalcit, dolomit, kremen, pirit ali limonit) v razpoke. Mineralne snovi sčasoma nadomestijo organsko snov, ki tako okamni. Za petrifikacijo je značilno, da ostanki izgubijo prvotno barvo, oblika in dimenzija pa ostaneta nespremenjeni. Proces poteka pri diagenezi sedimentov v morju ali sladki vodi, pa tudi na kopnem.
Da se je na Lezbosu okamneli gozd ohranil na mestu nastanka, dokazuje večje število stoječih debel z razvitim koreninskim sistemom. Razen debel so se ohranili še fosili plodov, vej in listov, našli pa so tudi večje število živalskih ostankov. Celoten takratni ekosistem je bil zaradi intenzivne vulkanske dejavnosti na otoku fosiliziran pred okrog 15 do 20 milijoni leti.
V času terciarnega vulkanizma so se na otoku pojavljali piroklastični tokovi in blatni tokovi iz piroklastičnega gradiva. Velik del otoka je zato prekrilo različno piroklastično gradivo, na primer vulkanski pepel, vulkanske bombe. Piroklastični tokovi so več kot 700 °C vroča zmes vulkanskih plinov, piroklastičnega gradiva in zraka, ki se zaradi težnosti s hitrostjo več kot 150 km/h pomika po pobočjih, tudi tistih z majhnim naklonom. Za tovrstne tokove se je v stroki uveljavil izraz nuées ardentes oziroma žareči oblaki. Njihova odkladnina se imenuje ignimbrit. Ignimbriti, ki spadajo med vulkanoklastične kamnine, ponekod po svetu prekrivajo zelo velika območja. Tako na primer na območju jezera Toba na indonezijskem otoku Sumatra prekrivajo 25.000 kvadratnih kilometrov, na območju jezer Taupo in Rotorua na Severnem otoku Nove Zelandije pa kar 26.000 kvadratnih kilometrov. Ob močnem deževju lahko iz nesprijetega piroklastičnega gradiva nastanejo blatni tokovi, kar se je dogajalo tudi na Lezbosu.
V sodobnosti so piroklastični tokovi poglavitni razlog človeških žrtev ob vulkanskih izbruhih. Najbolj so znani iz okolice Neaplja v Italiji, kjer so se leta 79 sprožili z ognjenika Vezuv in zasuli antični mesti Pompeji in Herkulaneum. Leta 1902 so nastali na pobočju ognjenika Pelée na karibskem otoku Martinik in terjali 30.000 življenj. V zadnjem času je leta 1982 ognjenik El Chichonal v Mehiki terjal 5000 človeških žrtev, skoraj sto ljudi pa je leta 1980 umrlo zaradi različnih piroklastičnih in blatnih tokov, ki so nastali ob izbruhu ognjenika Mount Saint Helens v ameriški zvezni državi Washington.
Piroklastični tokovi so najbolj pogosti pri izbruhih tako imenovanih stratovulkanov; na Zemlji jih letno izbruhne okrog štirideset. Največ jih je nad območji podrivanja litosferskih plošč na obrobju Tihega oceana, v Sredozemlju in Karibskem morju. Z naraščanjem števila prebivalcev so ljudje prisiljeni živeti v bližini ognjenikov. Njihova vznožja zagotavljajo rodovitno prst in privlačno, a nepredvidljivo naravo. Po ocenah živi pod ognjeniki, s katerih bi se lahko sprožili piroklastični tokovi, skoraj 400 milijonov ljudi.
Na Lezbosu so blatni tokovi iz piroklastičnega gradiva tekli od vzhoda proti zahodu, kjer so prekrili gozdove. Nastale so ugodne razmere za fosilizacijo oziroma okamnitev. Rastline niso bile več pod atmosferskim vplivom in prihajalo je do hidrotermalnega kroženja raztopin, obogatenih s silicijem. Organske dele rastlin je molekulo za molekulo zamenjalo anorgansko gradivo hidrotermalnih raztopin. Ohranile so se tudi nekatere morfološke značilnosti dreves, saj so na okamninah razločno vidni lubje, letnice in notranja struktura dreves. Na ta način so se ohranila do 20 m dolga debla s premerom do 3 m.
Posamezne fosilizirane ostanke so našli tudi drugod po otoku. Odkrita paleoflora se fitogeografsko deli v dve glavni skupini:
- skupina subtropskih rastlin z lovorjem (Laurus sp.) in cimetom (Cinnamomum polymorphum); v sodobnosti podobne rastlinske vrste rastejo v gozdovih Jugovzhodne Azije;
- skupina rastlin, ki uspevajo pri milejših temperaturah, na primer jelša (Alnus cycladum), topol (Popolus balsamoides, Popolus sp.), hrast (Quercus apocynophyllum, Quercus crutiata), bor (Pinus sp.) in sekvoja (Taxodioxylon gypsaceum); v sodobnosti podobne rastline uspevajo v toplem celinskem podnebju Jugovzhodne Azije in Severne Amerike.
S stratigrafsko primerjavo med fosilnimi ostanki rastlin z Lezbosa ter ostalo evropsko in grško paleofloro se paleoflora otoka datira v čas med zgornjim oligocenom in spodnjim miocenom. Na podlagi rastlinstva je bilo mogoče rekonstruirati tudi podnebje takratnega obdobja. Gozd je uspeval v subtropskih podnebnih razmerah, ki so jim sledile nagle spremembe v toplo celinsko podnebje.
V nasprotju z obdobjem pred 20 milijoni leti zdaj na zahodnem delu Lezbosa skorajda ni drevja, prst pa je močno degradirana. Uspevajo večinoma le pritlikavo grmičevje, trave in posamezna borova ali hrastova drevesa. Že tako borno rastlinstvo so v novejšem času dodatno prizadeli pašništvo, požari in erozija prsti. Na območju okamnelega gozda so v zadnjih letih nasadili različne drevesne vrste.
Prva poročila o okamnelih deblih na otoku segajo v leto 1844. Okoljsko, geološko in paleontološko vrednost nahajališča je spoznala tudi grška država, ki je območje leta 1985 razglasila za naravni spomenik. Leta 1994 je z namenom preučevanja, promocije in zaščite okamnelega gozda na Lezbosu v kraju Sigri na zahodni obali otoka ustanovila naravoslovni muzej. Ta je bil leta 2000 soustanovitelj tako imenovane mreže evropskih geoparkov (European Geoparks Network), katere namen je dodatna zaščita in promocija geološke naravne dediščine znotraj Evropske zveze.
V preteklosti so ostanke okamenelih debel uporabljali kot gradbeni material, označevali so jih tudi za "delo hudiča" in jih uničevali. Zdaj nahajališča po svetu ogrožajo rudniki, širjenje mest, turizem, ljubiteljski zbiralci ipd. Posledično so nepoškodovani ali neizropani le redki okamneli gozdovi, ki pridejo pod "drobnogled" raziskovalcev.
Geološka dediščina na Lezbosu kaže pomembno stopnjo v evoluciji Zemlje in omogoča pridobivanje znanstvenih dognanj o razvoju rastlinstva, živalstva in o podnebju preteklih geoloških obdobij. Samo želimo si lahko, da bi za dediščino, ki nam jo je zapustila narava, tako poskrbeli tudi drugod po svetu.