Abecedni seznam vseh gesel

Januar 2003

• Andora
  13. stoletja je Andora postala neodvisna kneževina pod skupno upravo urgelskega škofa in francoskih grofov iz Foixa. Grofje iz Foixa so kasneje prenesli svoje pravice na francoski dvor. Kneževina je bila odtlej notranje samostojna, zunanje zadeve pa je zastopala Francija. Tako sta Andoro stoletja dolgo kot sokneza vodila francoski kralj in pozneje predsednik francoske republike ter urgelski škof.
  
  Po drugi svetovni vojni se je Andora kljub gospodarskemu razvoju le počasi spreminjala. Ženske so si izborile volilno pravico šele pred dobrimi tridesetimi leti. Deset let pozneje sta sokneza na pobudo svojih podložnikov sestavila prvo vlado, leta 1993 pa je bila sprejeta nova ustava. Z njo je Andora dobila neposredno izvoljen parlament in popolno suverenost tudi v zunanji politiki; pristojnosti soknezov so močno okrnili.
  
  Stoletna razdvojenost med Francijo in Španijo se kaže na vsakem koraku. Uradni jezik je sicer katalonščina, toda večina prebivalcev obvlada tudi španščino in francoščino. Andora ima francoske in španske šole, pa tudi francosko in špansko pošto. Zanimivo je, da nobena od njih ne zaračunava poštnine za pošiljke v notranjosti države. Andorske znamke so prava filatelistična zanimivost, saj jih izdajata obe poštni upravi, francoska v frankih in španska v pesetah.
  
  Prebivalci Andore so bili v glavnem revni hribovski kmetje in kozji pastirji, vse dotlej, dokler niso odkrili, da v dolinah pod skoraj tri tisoč metrov visokimi vrhovi odlično uspeva tobak. Tega so v nahrbtnikih tihotapili v Francijo in Španijo. Tihotapljenje tobaka pa najbrž ni razlog za sorazmerno pozno cestno povezavo Andore s svetom. Cesto so dogradili šele v tridesetih letih 20. stoletja. Na Francosko stran se cesta povzpne prek dobrih 2400 m visokega prelaza, zato resno razmišljajo o zgraditvi predora. Cesta je za Andorce dobesedno edino okno v svet, saj železnice ni, v ozkih dolinah pa tudi ni dovolj prostora za zgraditev letališča.
  
  Strme gorske doline so skoraj brez rudnih bogastev, skope njive in pašniki omogočajo le skromno kmetovanje. Visokogorski pašniki obsegajo več kot polovico državnega ozemlja. Na njih v poletnih mesecih pasejo živino tudi kmetovalci iz sosednjih držav. V Andori je le malo industrije. Edini večji zaslužek prinašajo hidroelektrarne, ki zagotavljajo dovolj električne energije za lastne potrebe, precej pa je izvozijo v Španijo. Po 2. svetovni vojni sta se na račun blage davčne zakonodaje začela razvijati bančništvo in predvsem trgovina.
  
  Dve največji dolini v državi se združita prav v prestolnici države, imenovani Andora la Vella (22.000 prebivalcev), ki velja za najvišje ležečo evropsko prestolnico (1029 m). V mestu je večina trgovin, tu imajo sedež vladne in administrativne ustanove. Največja mestna zanimivost so tradicionalno grajene hiše, postavljene vzdolž ozkih ulic. Ena izmed najbolj zanimivih stavb v mestu je nekdanje upravno središče s sedežem vlade in sodiščem. Mogočna stavba se ponaša z dva metra širokimi zidovi in stolpičem, ki je videti, kot da se komajda drži kamnitih zidov. Že na prvi pogled je očitna njena obrambna vloga, saj je bila zgrajena konec nemirnega 16. stoletja. Privlačen srednjeveški videz so ohranile tudi nekatere okoliške vasi. Vendar se v pokrajino praviloma lepo vključujejo tudi novejše hiše. Njihova pročelja so delno ali v celoti obložena z značilnim sivim kamnom, iz kakršnega so bile nekoč zgrajene vse hiše v Andori.
  
  Andoro letno obišče kakih dvanajst milijonov turistov, katerih cilj so predvsem ugodni nakupi. Domnevni nakupovalni paradiž obišče dnevno tudi do 50.000 turistov, kar je skoraj toliko, kot ima prebivalcev cela kneževina! Na razmeroma majhnem prostoru je nakupov željnim obiskovalcem na voljo okoli štiri tisoč raznovrstnih trgovin. Francozi, Španci in še kdo brez najmanjše zadrege tovorijo zvrhane polivinilne vrečke proti parkiriščem. Vse skupaj močno spominja na množice, ki so tako vztrajno praznile police trgovin v največjem razcvetu nakupov v Trstu.
  
  Žepna kneževina je znana tudi kot smučarsko in rekreacijsko središče. Smučarska sezona traja vsaj sto petdeset dni letno, saj se sneg v visokogorju obdrži od decembra do maja, po potrebi pa naravi priskočijo na pomoč tudi s snežnimi topovi. K smučarskemu užitku veliko prispeva tudi ugodna mikroklima z več kot tristo sončnimi dnevi letno. V petih smučarskih središčih je urejenih več kot sto smučarskih prog, najvišje segajo do 2800 metrov visoko. Gorske ceste omogočajo hiter in lahkoten vzpon nad gozdno mejo, od koder se odpirajo številne možnosti za vzpone na nekaj ur hoda oddaljene vrhove. Posebna privlačnost so številna ledeniška jezera.
   

• Predavanje o Avstraliji
  Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje ob diapozitivih z naslovom Avstralija v očeh geografa, ki bo v torek, 21. januarja ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani (pri trgovini Kod&Kam). Predavatelj bo absolvent geografije Primož Pipan, član Društva mladih geografov Slovenije. Udeležence bo seznanil z nekaterimi manj znanimi pogledi in spoznanji, denimo: Zakaj je Avstralija tako neznansko majhna? Zakaj Aboridžini ne vidijo radi, da se povzpneš na vrh znamenite skale Ayers Rock oziroma Uluru? Zakaj se požari pojavljajo predvsem v okolici Sydneya? Kakšno je avstralsko pojmovanje sonaravnega oziroma trajnostnega razvoja? Kot na vsa predavanja LGD-ja je tudi na tega vstop prost. Vljudno vabljeni!
   

• Pričakovane posledice podnebnih sprememb v Sloveniji
  Podnebne spremembe se napovedujejo s pomočjo podnebnih modelov. Najbolj uporabni so splošni modeli cirkulacije v oceanih in atmosferi. Večina napovedi temelji na podmeni o podvojenih koncentracij ogljikovega dioksida in na ocenah njihovega vpliva na podnebne spremembe tako v svetovnem merilu kot pri nas.
  
  Opazovanja so pokazala, da so bile temperature zraka v Sloveniji v zadnjih letih višje od dolgoletnih povprečij. V Ljubljani so bili z izjemo oktobra nadpovprečno topli vsi meseci. Na Kredarici se je po 2. svetovni vojni občutno otoplila predvsem zima. Letne količine padavin se v Ljubljani v zadnjih 140 letih sicer niso občutno spremenile, vendar se je višek padavin premaknil iz oktobra v junij. Meteorologi zaznavajo krajšanje trajanja snežne odeje, skoraj usodno se je skrčil tudi triglavski ledenik.
  
  Podnebni scenarij za v prihodnje predvideva povečanje povprečne letne temperature zraka v Sloveniji za 1 stopinjo Celzija in zvečanje ali zmanjšanje povprečnih letnih količin padavin za desetino. Povečala naj bi se pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, trajanje snežne odeje pa se naj bi še naprej skrajševalo.
  
  Kakšne naj bi bile posledice podnebnih sprememb? Nedvomno bodo vplivale na posamezne pokrajinotvorne prvine (rastlinstvo, živalstvo, vodovje, površje, prst) in gospodarske dejavnosti (kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, oskrba z energijo, oskrba z vodo). Posledice podnebnih sprememb bodo lahko močne, zmerne ali šibke, pozitivne ali negativne. Problem tovrstnega napovedovanja je v dejstvu, da ni mogoče natančno predvideti podnebnih sprememb, zato tudi ni možno natančno predvideti njihovih posledic.
  
  V gorskem svetu je pričakovati je, da bo pod vplivom podnebnih sprememb prišlo do močnih vplivov na gozdno mejo in sposobnost živih organizmov za preživetje. Zaradi zvišanja temperature zraka bo prišlo do premika rastlinskih pasov in gozdne meje navzgor, v večje nadmorske višine. Ker je v gorah sposobnost selitve rastlinstva majhna, obstaja nevarnost, da se precej rastlinskih vrst ne bi zmoglo preseliti in bi zato izumrle. To bi povzročilo zmanjšanje biološke raznovrstnosti. Spremenjene podnebne razmere bodo zmanjšale tudi sposobnost preživetja endemičnih živih bitij, ki uspevajo le v svojskih življenjskih okoliščinah.
  
  Krajšanje trajanja snežne odeje bo imelo določene posledice tudi za vodovje. Tako bodo viški pretokov na vodotokih, ki so odvisni od taljenja snega oziroma snežne retinence, nastopili prej. Sčasoma lahko pričakujemo tudi spremembo rečnih režimov.
  
  V subpanonski Sloveniji naj bi prišlo do pomika potencialne meje uspevanja vinske trte v večje nadmorske višine. Kmetijstvo bo ogrožala pogostejša suša, zlasti v poletnih mesecih. To bi lahko bilo neugodno za pridelovanje zgodnje zelenjave in sadja, ki potrebujeta sorazmerno velike količine vode v rastni dobi. Zato bo potrebno večjo pozornost nameniti namakanju, pri čemer je problem dejstvo, da so potrebe po vodi največje takrat, ko je je najmanj na razpolago.
  
  Obstajajo napovedi, da naj bi se pod vplivom povečanih koncentracij ogljikovega dioksida povečala pridelava nekaterih kmetijskih kultur. Tovrstne pozitivne posledice podnebnih sprememb bi utegnili izničiti nekateri negativni podnebni učinki, zlasti povečana pogostost ekstremnih vremenskih pojavov, na primer suše, pozebe, močnih nalivov ter neurij s točo in vetrom. Pričakovati je, da se bodo v toplejših razmerah bolje počutili tudi rastlinski škodljivci.
  
  Kmetovalci se lahko predvidenim spremembam prilagajajo z ustreznimi ukrepi:
  z izborom kmetijskih rastlin, prilagojenih toplejšim podnebnim razmeram,
  z izboljševanjem genetskih značilnosti kulturnih rastlin,
  z izboljševanjem zaščite kultur pred točo in pozebami,
  z zagotavljanjem zadostnih količin vode za namakanje,
  s prilagajanjem rabe tal na območjih usadov,
  do določene mere tudi s povečano porabo sredstev za zatiranje škodljivcev.
  
  V submediteranski Sloveniji lahko zaradi pogostejših sušnih obdobij pričakujemo, da se bo že zdaj velika nevarnost gozdnih požarov še povečevala, zato bo potrebno izboljšati protipožarno zaščito. Območja z nizko obalo bodo ogrožena zaradi dviganja morske gladine in obmorskih poplav. Nekoliko se bo spremenila tudi slanost morja, temperatura morske vode pa se bo dvignila. V poletnih mesecih se bodo povečale tudi potrebe po energiji za hlajenje bivalnih in poslovnih prostorov.
  
  Kotlinsko-dolinska območja so v zadnjih desetletjih območja intenzivnega zgoščanja prebivalstva, gospodarskih dejavnosti in infrastrukture. Pričakovati je, da se bodo tovrstne težnje nadaljevale, obenem pa lahko na teh območjih pričakujemo povečano nevarnost poplav. Zato bi bilo potrebno obrambo pred poplavami izboljšati z urejanjem hudournikov, gradnjo zadrževalnikov visokih voda in drugimi ukrepi.
  
  V poletnih mesecih bo pod vplivom povišanih temperatur zraka in povečanih koncentracij talnega ozona bolj ogroženo tudi človekovo zdravje. Predvideva se, da bodo podnebne spremembe v znatni meri vplivale na vsakdanje življenje in delovanje človeške družbe nasploh, vendar je zaradi prilagodljivosti človeka natančen scenarij težko predvideti.
   

• Pantanal
  Pantanal je pokrajina v osrednjem delu Latinske Amerike, na tromeji Brazilije, Bolivije in Paragvaja. Njena površina je enajstkrat večja od Slovenije. Ime izvira iz portugalščine; beseda pantano namreč pomeni 'močvirje'. Drugo ime zanjo je Terra de Ninguem oziroma po naše Nikogaršnja zemlja.
  
  Pantanal je obsežna aluvialna ravnica, pravzaprav kvartarni sedimentacijski bazen, presušeni ostanek nekdanjega notranjega morja. Sezonsko poplavljena ravnina na nadmorski višini od 100 do 200 m je okrog 2000 km oddaljena od Atlantskega oceana. Na severu jo omejuje hribovje Chapada dos Parecis, na vzhodu Serra de Sao Jeronimo, na jugovzhodu Serra do Maracaju in na zahodu Chaco Boreal.
  
  Glavna podnebna značilnost tega območja je menjava deževnega in sušnega obdobja. Temperature so razmeroma visoke in se nekoliko znižajo le v sušni dobi med majem in avgustom. Med deževno dobo med oktobrom in marcem reke prestopijo bregove in preplavijo večino ravnice. Glavnina vodotokov je v porečju reke Paragvaj. Najvišji vodostaj imajo januarja ali februarja, ko se vode dvignejo za več kot tri metre, vendar začno že v marcu upadati. Na vmesnih območjih suhega površja se zbirajo množice živali.
  
  Jutranje meglice ob sončnem vzhodu polagoma zamenja močno opoldansko sonce, ki zaide v čudovitih barvnih tonih. Savanski pokrajini daje življenjski utrip voda. To je zahtevalo prilagoditev vegetacije, ki zagotavlja enega najbolj produktivnih ekosistemov na svetu. Zato ni presenetljivo, da je to območje med tistimi z največjo biotsko raznovrstnostjo na našem planetu.
  
  S hranili bogato založene poplavne vode izboljšujejo rodovitnost prsti. Ko se vode umaknejo in se močvirni travniki osušijo, poženejo sveže trave, ki skupaj z redkim drevjem in grmičevjem sestavljajo tipično rastlinje tega savanskega območja. Ostanki tropskega pragozda so le na vzpetem svetu, ki ga preplavi le najvišja voda.
  
  Sezonske poplave in velik delež mokrotnega sveta so bili huda ovira za kolonizacijo Pantanala, ki je še vedno izredno redko poseljen. Prevladujoča oblika poselitve so samotne kmetije in majhni zaselki, medtem ko so mesta le na njegovem obrobju. Največje med njimi je Campo Grande s 600.000 prebivalci, ki je od leta 1977 glavno mesto brazilske zvezne države Mato Grosso do Sul. Večji mesti sta še Corumba (90.000 prebivalcev) in Aquiduana (40.000 prebivalcev). Avtohtoni prebivalci so bili Indijanci. Med najpomembnejšimi etničnimi skupinami so bile Gvato, Bororo, Gvajkuru, Pareci in Gvaraniji. Po naselitvi belcev je njihovo število upadlo. Zdaj je čistih Indijancev le malo, več je mesticev, ki so kot delavci na velikih poljedelskih in živinorejskih posestvih praviloma dobri poznavalci regionalnih značilnosti in posebnosti.
  
  Priseljenci so se v Pantanal množično naseljevali po letu 1970. Ustanavljali so velika posestva z ekstenzivno živinorejo, ki dosegajo velikost tudi do več tisoč hektarov. Glavni kmetijski pridelki nekoliko višjega in bolj suhega površja so soja, pšenica, proso, riž in kava. V zadnjem času so začeli saditi tudi sladkorni trs za proizvodnjo alkohola. V nekaterih rečnih dolinah so našli tudi zlato, ki ga izpirajo. Turistični razmah je zlasti na državni ravni povzročil številne razprave o varovanju okolja, tako da se zavestno pospešuje tako imenovani ekoturizem. Zaradi velikih razdalj so najobičajnejša prometna sredstva majhna letala in motorni čolni. Edina cesta, ki vodi v Pantanal, se imenuje Transpantaneira in poteka od Cuiabe do Poconeja do naselja Porto Jofre. Načrtovan podaljšek do Corumbe so morali zaradi pritiskov ekološko ozaveščene javnosti opustiti.
  
  Zaradi izjemne raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta imajo mnogi Pantanal za brazilsko ekološko svetišče. Navajajo, da je bilo doslej ugotovljenih več kot 15.000 različnih živalskih vrst. Samo v njegovem južnem delu so doslej ugotovili okoli 40 vrst sesalcev, 330 vrst ptic, 230 vrst rib in okoli 20 vrst plazilcev. Med najbolj zanimivimi prebivalci tega predela so jaguar, puma in grivasti volk, ki so tudi največji plenilci. Tukaj najdemo največje glodalce na svetu, kapibare, ki so sicer najbližji sorodniki vider, a so veliki kot ovce. V savani lahko srečamo številne predstavnike jelenov. Zanimiva so srečanja z mravljinčarji in pasavci. Med plazilci so najbolj zanimivi paragvajski kajmani (vrsta južnoameriških krokodilov) in kače anakonde; priporočljivo jih je opazovati iz primerne oddaljenosti. Zaradi požrešnih rib piranh v rečni vodi domačini odsvetujejo kopanje. Ptičji svet je zelo raznolik, od največjih črnih jastrebov in številnih drugih ujed, prek raznih vrst čapelj, ibisov, štorkelj, pisanih tukanov pa vse do najmanjših ptic pevk.
  
  Največji posebnež med ptiči je nedvomno črno-belo-rdeči žabiru, ki je simbol tega območja in je sorodnik štorklje. Čez krila meri 2,8 metra, visok pa je do 1,6 metra, s čimer je eden od največjih letečih ptičev ameriške celine. Njegovo gnezdo, v katerem par vzgaja do tri mladiče, ima v premeru do 2,5 metra. Med človeku manj privlačnimi živalmi velja omeniti ptičje pajke, velike kakor moška dlan, ki pa na srečo niso nevarni. Precej manjši prebivalci Pantanala so termiti, ki si pod zemljo ali na površini delajo prebivališča - termitnjake. Zadržujejo se na območjih, kjer ni poplav.
  
  Prevladujoči tip rastlinstva v Pantanalu so sicer travišča z avtohtono pampsko travo, vendar je simbol flore tega območja do 15 metrov visoko drevo, imenovano piuva. V sušnem poletnem času prav to drevo zaznamuje čudovito barvno preobrazbo pokrajine. Cveti le tri tedne v letu v rumeni, rdeči ali roza barvi. Za Pantanal so značilne tudi palme, predvsem za okolico kmečkih domov. V neposredni bližini hiš rastejo še nekatera druga drevesa, na primer judeževo uho, ki so v sorodu z našimi rastlinami grahom, fižolom ali akacijo.
  
  Gladino voda v Pantanalu prerašča nekaj vrst lokvanjev, vodnih oreškov in vodnih lilij (rod Eichornia). Tukaj rastejo tudi mesojede rastline iz skupine mešink, ki pa so nevarne samo drobnim vodnim živalcam.
  
  Le desetina Pantanala je zavarovana kot narodni park (Parque Nacional do Pantanal Matogrossense), preostala večina pa je v zasebni lasti. Na robnih območjih je glavna dejavnost ekstenzivna živinoreja. Zanjo je značilno, da z negovanimi pašniki močno posega v prvobitno pokrajino. Ekstenzivna paša je z uvajanjem boleznim odpornega goveda (zebu govedo in križanci) zmanjšala število avtohtonih vrst divjih živali. Nedovoljeni ribolov in lov kajmanov ter kapibar je Brazilija prepovedala. Še več, izvajati je začela vrsto projektov za njihovo varovanje in ohranjanje številčnosti populacije.
  
  Pomembne oblike obremenjevanja okolja so tudi onesnaževanje voda zaradi uporabe živega srebra pri izkoriščanju zlata, uporaba agrokemičnih sredstev v kmetijstvu, stranski učinki pri proizvodnji sladkorja in alkohola ter kanalizacijski izpusti iz urbanih območij in turističnih kompleksov. Izsekavanje galerijskih gozdov in kmetijstvo sta povzročila erozijo prsti, izpiranje delcev v reke in njihov transport v rečni vodi. To negativno vpliva na drstenje rib in na njihove reprodukcijske sposobnosti nasploh.
   

• Galerijski gozd
  Galerijski gozd je ozek pas gozdnega drevja, ki porašča bregove rek v savanah. Vodo za rast dobiva iz podtalnice, ki se nabira na vznožjih pobočij, ki obdajajo dolino. V vlažni savani je vedno zelen in tako po obliki kot po raznovrstnosti rastlinskih vrst spominja na tropski deževni gozd. V suhi savani ga enakovredno sestavljajo vedno zelene in dežno zelene drevesne vrste. V trnovi savani porašča občasno suhe doline in je pokazatelj nahajališč talne vode.
   

• Hileja
  Hileja je strokovni izraz za vedno zeleni tropski deževni gozd v Amazonskem nižavju. Njegov stalno poplavljen del se imenuje igapo, tisti del, ki je poplavljen le občasno, je varzea. Izraz se uporablja tudi za tropske deževne gozdove na drugih območjih.
   

• Jamajka
  Jamajka je tretji največji karibski otok; leži 150 km južno od Kube. Na otoku je tropsko podnebje s povprečno letno temperaturo okrog 28 stopinj Celzija v obalnem pasu. Na vzhodu Jamajke se dvigajo prek 2000 metrov visoki vrhovi Modrega gorovja (Blue Mountains). Na večjem delu otoka prevladuje tropsko rastlinstvo, le na najbolj sušnih območjih se razprostirajo savane z nizkim grmičevjem in redkim drevjem. Deževni gozd marsikje sega vse do obal in to je enkratna priložnost za potepanje med drevesnimi velikani, pisanimi cvetovi in velikanskimi ovijalkami. Sprehod po gozdnih stezicah je popolnoma varen. Na otoku namreč že dolgo ni kač, saj so jih iztrebili mungi. Prav tako ni omembe vrednih strupenih pajkov ali kakšnih drugih živali, ki bi utegnile ogrožati ljudi. Aligatorji živijo le v nekaterih rekah, a človeku niso nevarni in se mu praviloma umaknejo s poti. Nekoč so s splavi po večjih rekah prevažali banane in druge pridelke, zdaj pa le še turiste, tako se reke ena od pomembnih turističnih privlačnosti.
  
  Življenje na tem otoku pa od Kolumbovega obiska dalje ni bilo brezskrbno. Sloviti morjeplovec se je na svoji drugi plovbi proti Indiji leta 1494 izkrcal tudi na Jamajki. Prvotni prebivalci otoka, Indijanci Aravaki, so prišleke lepo sprejeli. Na Jamajki jih je živelo kakih 100.000, vendar so jih, nevajene suženjstva in težkega dela na plantažah, povsem iztrebili že v nekaj desetletjih. Zato so kolonisti začeli dovažati črnske sužnje iz Afrike. Ker na otoku niso našli zlata, mu Španci posebne pozornosti niso namenjali.
  
  V 17. stoletju so otok zavzeli Britanci, ki so velike dobičke s plantažami sladkornega trsta kovali vse do odprave suženjstva leta 1838. Jamajka je ostala britanska kolonija do leta 1959, ko so Britanci domačinom zaradi naraščajočih gospodarskih in socialnih težav priznali delno avtonomijo in le tri leta pozneje tudi neodvisnost.
  
  Na otoku, velikem za polovico Slovenije (10.990 kvadratnih kilometrov), živi več kot dva milijona prebivalcev. Domačini so večinoma potomci osvobojenih sužnjev, večina belcev pa se je po razglasitvi neodvisnosti odselila. Na otoku živi še nekaj Kitajcev in Indijcev, ki so jih sem kot ceneno delovno silo po odpravi suženjstva pripeljali plantažniki.
  
  Od nekdanjih velikih plantaž jih je ostalo le še nekaj. Na njih prevladuje pridelovanje banan in sladkornega trsta. Eden od produktov sladkornega trsta so alkoholne pijače; svetovno znan je jamajški rum. Izdelujejo več vrst belega in rjavega ruma ter raznih likerjev, narejenih na osnovi ruma in kave ali eksotičnega sadja. Zaradi nižjih transportnih stroškov rum običajno destilirajo kar na plantažah sladkornega trsta.
  
  S kmetijstvom se ukvarja le dobra petina vsega zaposlenega prebivalstva. Skoraj tri četrtine kmetijske pridelave odpade na majhne kmetije z manj kot 2 ha obdelovalnimi zemljišči. Med rudnimi bogastvi je najpomembnejši boksit, zaradi katerega se je razvila barvna metalurgija. Marsikje sta izkopavanje in prevoz boksita prišla navzkriž z eno od vodilnih gospodarskih panog - turizmom. Otok sonca, kot ga radi imenujejo domačini, so prvi turisti začeli odkrivati že konec 19. stoletja. Kmalu je postal zatočišče petičnežev, med katerimi so tudi številne filmske zvezde.
  
  Jamajka je še vedno priljubljena med bogataši, vendar si lahko malo manj razkošen oddih privoščijo tudi povsem vsakdanji ljubitelji morja in sonca. Danes se turisti odločajo predvsem za varno zavetje hotelskih kompleksov. Najlepše plaže, ki so običajno pogoj za razvoj masovnega turizma, se razprostirajo na severu otoka. Tu je tudi med tujci najbolj znani Montego Bay, ki velja za glavno turistično središče Jamajke. Turiste privabljajo predvsem sonce, bele peščene obale in vroča karibska zabava z obvezno glasbo. Kljub gradnji velikih turističnih središč je na otoku še vedno dovolj prostora tudi za ljubitelje samotnih kotičkov. Predvsem južna obala se ponaša s številnimi peščenimi zalivi, ob katerih so namesto hotelov zrasli le preprosti bungalovi. V njih v družbi z domačimi ribiči dneve ali celo tedne lenarijo ljubitelji lagodnega življenja. In prav to je tisti pravi tropski raj, kakršnega turisti v urejenih hotelih le stežka doživijo...
  
  Vedno večjo razsežnost dobiva tako imenovani seksualni turizem. Ob visoki stopnji brezposelnosti so za mnoge postavne domačine bela dekleta nenadomestljiv vir zabave, lagodnega življenja in predvsem denarja. Vsaka nova "ljubezen" jim omogoči udobno streho nad glavo, nekajtedensko pohajkovanje po lokalih, najem avtomobila, kakšno darilce in še kaj. Najbolj navdušena dekleta temnopolte ljubimce odpeljejo kar v svojo domovino, vendar se le malokatero znanstvo konča s srečnim življenjem v dvoje. V zimskih mesecih sem zahajajo predvsem Američanke, medtem ko v poletnih mesecih tropske plaže zasedejo Evropejke. Med njimi je največ Nemk, ki si tu brez zadržkov privoščijo seksualni turizem, podobno kot njihovi moški kolegi na Tajskem.
  
  Uradni jezik je angleščina, toda domačini pogovorno uporabljajo jezikovno mešanico, imenovano patua. Ta je tujcem nerazumljiva, čeprav je zasnovana na temelju angleščine z vplivi afriških jezikov, francoščine in španščine.
  
  Večina prebivalcev je protestantov. Mnogi pripadajo anglikanski cerkvi, baptistom, metodistom, pa tudi različnim sektam. Med slednjimi je najbolj razširjeno rastafarijsko gibanje, ki je nastalo na Jamajki v tridesetih letih 20. stoletja. Začetnik gibanja Marcus Garvey (1887-1940) je v svojih govorih napovedoval kronanje črnega kralja, ki bo osvobodil zatirano temnopolto ljudstvo. Ko so leta 1930 za cesarja Etiopije okronali Haileja Selassieja, katerega sorodstvene vezi naj bi segale vse do svetopisemskih kraljev Davida in Salomona, so se zapostavljeni in revni črnci na Jamajki takoj oprijeli izrečene prerokbe. Beseda rastafarijec je sestavljenka iz etiopske besede ras v pomenu 'vladati' in lastnega imena Tafari Makonnen, kakor se je Haile Selassie imenoval pred kronanjem. Razširila se je ideja, da je Haile bog v človeški podobi. Potrditev svojih domnev so našli v vnetem prebiranju Biblije, kar je še zdaj eno od pomembnejših opravil rastafarijcev. Za rastafarijce so značilni lasje, spleteni v vitice, imenovane "dreadlocks" (strah vzbujajoči kodri), kakršne so nekoč nosili etiopski vojščaki. Še vedno se vračajo k naravi in čimbolj naravnemu življenju. Mnogi privrženci kulta zavračajo hrano živalskega izvora in se prehranjujejo v glavnem kot vegetarijanci. Radi uporabljajo razne zdravilne rastline, med katere uvrščajo tudi marihuano.
  
  Člani kulta so skušali živeti neodvisno, brez prosjačenja in dela za borno mezdo. V nekakšnih skupnostih so živeli od ribarjenja, kmetovanja in različnih obrti. Toda gibanju so se začeli priključevati tudi bolj nestrpni in nekultivirani ljudje in kult je postal razvpit po nasilnosti. Oblasti so člane kulta dolgo časa preganjale, saj so veljali za nevarne delomrzneže in odvisneže od mamil. Toda gibanje se je med revnimi nezadržno širilo, saj je v svoji biti vsebovalo protest proti nepravičnim družbenim razmeram.
  
  Od leta 1872 je glavno mesto Jamajke Kingston; zdaj živi v njem dobra četrtina Jamajčanov. V mestu in okolici je precej tovarn, kar je posledica izjemnega naravnega pristanišča. Obalo pred odprtim morjem varuje 14 km dolg polotok, na koncu katerega je nekdanje gusarsko mestece Port Royal. Želja po boljšem življenju je v Kingston sčasoma privabila na tisoče priseljencev, ki so prodali svoje borno imetje na podeželju in prispeli v veliko mesto z velikimi pričakovanji. Večini se želje po dobrem zaslužku niso nikoli uresničile. V nekaterih predelih Kingstona so zrasla velika naselja zasilnih kolib. Zaradi stalne brezposelnosti se mnogi ljudje zatekajo h kriminalu in prav v najrevnejših četrteh domujejo številne tolpe. Oboroženi spopadi, med katerimi so pogoste tudi nedolžne žrtve, so postali že skoraj vsakdanji pojav.
  
  In prav tu, v enem od najrevnejših predelov Jamajke, je nastal najuspešnejši jamajški izdelek reggae. Njegove korenine segajo v Trench Town, eno izmed revnih četrti Kingstona. Tu je začel svojo glasbeno pot Robert Nesta Marley. S skupino The Wailers je že v šestdesetih letih 20. stoletja nizal uspešnice na jamajški glasbeni sceni. Ko pa je njegova glasba prodrla tudi izven jamajških meja, se je začela bliskovita kariera glasbenika, ki je utrdil povsem nov slog glasbe tudi v svetovnem merilu. Marley je dal reggaeju novo vsebino, ki je svojo sporočilnost črpala iz verskega kulta rastafari in socialnih krivic. Njegove pesmi govore o bedi, pomanjkanju in trdem življenju revnih množic.
   

• Predavanje o Bolgariji
  Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje ob diapozitivih z naslovom Bolgarija, ki bo v torek, 18. februarja ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani (pri trgovini Kod&Kam). Predavateljica bo Andreja Gobec Vidali, udeleženka lanske strokovne ekskurzije v to bližnjo, a dokaj slabo poznano državo na vzhodu Evrope. Obiskovalcem bo predstavila potek ekskurzije in poglavitne značilnosti pokrajin, ki so si jih udeleženci ekskurzije ogledali. Predavanje naj bi izzvenelo tudi kot družabno srečanje udeležencev in gostov, ki jih popotovanje v to deželo zanima. Popestreno bo z glasbenimi vložki. Na predavanju bo predstavljena tudi knjižica Bolgarija iz zbirke Vodniki Ljubljanskega geografskega društva, avtorice Monike Benkovič. Prav tako se bodo zbirale prijave za tradicionalno prvomajsko ekskurzijo, ki bo letos predvidoma potekala po Kirgizistanu. Kot na vsa predavanja LGD-ja je tudi na tega vstop prost. Vljudno vabljeni!
   

• Geografski obzornik 49/4
  Izšla je zadnja številka devetinštiridesetega letnika Geografskega obzornika, strokovne revije Zveze geografskih društev Slovenije, namenjene popularizacije geografije. Uredil jo je mag. Dejan Cigale z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg treh nosilnih člankov jo v zaključnem delu sestavljajo še strokovne in društvene informacije, ki bralstvo seznanjajo s strokovno konferenco učiteljev geografije Eurogeo 2002 na Madeiri (avtorica prispevka je dr. Tatjana Resnik Planinc), z mednarodnim medinštitutskim geografskim seminarjem Prihodnost mest, ki je bil oktobra 2002 v Frankfurtu na Majni (Simon Kušar), s prvimi športnimi igrami geografov junija 2002 v Velenju (Katja Vintar), z jesenskimi ekskurzijami Ljubljanskega geografskega društva (Simon Kušar) in z diplomanti Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v letu 2002 (Janja Turk).
  
  Uvodni članek z na videz nerazumljivim naslovom Fencong, fenglin in shilin nas ob pomoči avtorice Nataše Ravbar, mlade raziskovalke na Inštitutu za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, popelje v svet kitajskega krasa, ki je z svojimi značilnimi oblikami dal imena tudi sorodnim kraškim pojavom drugje po svetu. čeprav se kraško raziskovanje na Kitajskem razvija ločeno od krasoslovja na Zahodu, se v mednarodni in slovenski kraški terminologiji postopoma uveljavljajo izrazi fengcong, fenglin, shilin in drugi. Namesto stolpastega in stožčastega krasa kitajski krasoslovci razlikujejo dva tipa stolpastega krasa: fengcong in fenglin. Izraz shilin pa označuje pokrajino večjih skalnih gmot, visokih od 20 do 50 metrov, ki so tesno skupaj, a dajejo vtis, kot da so samostoječe, ker so med njimi globoke navpične razpoke in jarki.
  
  Prispevek Zanzibar - otok sužnjev in začimb je delo mag. Mimi Urbanc z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zgodovino otoka začimb, s palmami obdanih peščenih plaž, toplega turkiznega morja in neomadeževanih koralnih grebenov so oblikovali monsunski vetrovi, ki med decembrom in februarjem pihajo od severovzhoda prek Indijskega oceana. Stoletja so spodbujali Indijce, Arabce in Perzijce, da so svoje ladje usmerjali proti vzhodni Afriki. Ljudje, ki so nadzorovali trgovske poti v tem delu sveta, kjer je bil Zanzibar ključno pristanišče, so ustvarili njegovo edinstveno podobo.
  
  Peter Frantar, univerzitetno diplomirani geograf z Agencije Republike Slovenije za okolje, je napisal članek o Velikih jezerih na vzhodu severne Amerike. Velika jezera, ki jih sestavljajo Gornje, Michigansko, Huronsko, Eriejsko in Ontarijsko jezero, so med najbolj znanimi in največjimi jezeri na našem planetu. V Pojezerju je nastalo eno od najpomembnejših industrijskih in urbanih območij na svetu, do katerega vodi vodna pot Reka svetega Lovrenca. Hiter razvoj, zlasti po drugi svetovni vojni, je s seboj prinesel tudi precejšnje okoljske probleme, ki so večinoma že rešeni, tako da je jezerska voda zdaj kemijsko dokaj čista. Večji problem je očitno ohranjanje avtohtonega jezerskega rastlinstva in živalstva.