Abecedni seznam vseh gesel

Januar 2002

• Predavanje o Tuniziji
  Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje ob diapozitivih z naslovom Različni obrazi Tunizije, ki bo v torek, 15. januarja 2001 ob 19. uri v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam), Trg francoske revolucije 7, v Ljubljani.
  
  Predavatelj bo Boštjan Gradišar, sodelavec Centra za šolske in obšolske dejavnosti v Bohinju. Predstavil bo temeljne značilnosti države na severu Afrike, predvsem z vidika njene naravne in kulturne pestrosti. Tunizija se namreč razprostira na stiku Sredozemlja, stepskih pokrajin in severnih obronkov peščenega dela Sahare, imenovanega Veliki vzhodni Erg. V tej najbolj ob Libanonu najbolj svetovljanski arabski državi je pomembna gospodarska dejavnost turizem.
  Kot na vsa druga predavanja Ljubljanskega geografskega društva, je tudi na to vstop prost. Vljudno vabljeni!
   

• Žepna državica Andora
  Andore se v Evropi drži sloves nakupovalnega paradiža. Ne toliko zaradi pestre izbire kot zaradi brezcarinskega statusa, ki omogoča trgovcem dokaj konkurenčno ponudbo, še zlasti v primerjavi s sosednjima državama, Francijo na severu in Španijo na jugu. Kneževina sredi vzhodnega dela Pirenejev obsega 468 kvadratnih kilometrov gorate pokrajine, ki že stoletja predstavlja naravno in politično mejo med Španijo in Francijo. V ozkih dolinah živi okrog 65.000 prebivalcev; med njimi je le dobrih trideset odstotkov Andorcev. Skoraj polovica je Špancev, preostali pa so Francozi in Portugalci.
  
  Po legendi mala kneževina dolguje svoj nastanek frankovskemu kralju Karlu Velikemu. Tako naj bi se zahvalil prebivalcem negostoljubnih gorskih dolin za pomoč, ki so mu jo nudili pri spopadih z Arabci. H Karlu Velikemu se Andorci obračajo še danes v svoji himni, ki izžareva ponos in odločnost ohraniti svojo tisočletno suverenost. Bolj zanesljivi podatki o nastanku Andore se navezujejo na posvetitev katedrale Seu d'Urgell leta 839, ko je bilo že zabeleženo, da ozemlje današnje države pripada urgelskemu grofu. Kot grofija je prišlo v sklop Španske marke, ki jo je ustanovil Karel Veliki. V začetku 11. stoletja so urgelski grofje hribovito ozemlje počasi prepustili cerkvi, kasneje pa so vso oblast nad Andoro predali urgelskemu škofu.
  
  Zaradi pogostih spopadov z okoliškimi posestniki si je cerkev poiskala zaveznike in vojaško zaščito pri fevdalcu iz Caboeta. V naslednjih letih je ozemlje z dedovanjem prišlo v roke francoskemu grofu Rogerju Bernatu de Foixu. Po nekaj sporih med obema vladarjema, ki sta si lastila Andoro, je vendarle prevladal razum. Konec 13. stoletja je postala Andora neodvisna kneževina pod skupno upravo urgelskega škofa in francoskih grofov iz Foixa. S sporazumom so bile opredeljene ekonomske, sodniške in vojaške pravice obeh gospodarjev. Kneževina je bila odtlej notranje samostojna, zunanje zadeve pa je zastopala Francija.
  
  Po drugi svetovni vojni se je Andora kljub gospodarskemu razvoju zelo počasi spreminjala. Tako so si ženske izborile volilno pravico šele pred dobrimi tridesetimi leti. Deset let kasneje sta sokneza na pobudo svojih podložnikov sestavila prvo vlado, leta 1993 pa je bila sprejeta nova ustava. Z njo je Andora dobila neposredno izvoljen parlament in popolno suverenost tudi v zunanji politiki.
  
  Stoletna razdvojenost med urgelskim škofom in francoskim voditeljem se še vedno opazi na vsakem koraku. V Andori je mogoče plačevati v nacionalni valuti Španije in Francije. Cene so označene tako v peetah kot v francoskih frankih, čeprav so slednji pri trgovcih manj priljubljeni. Uradni jezik je sicer katalonščina, toda večini prebivalcev tudi španščina in francoščina ne delata težav. Spretni trgovci se seveda znajdejo tudi z drugimi svetovnimi jeziki. Andora ima francoske in španske šole, pa tudi francosko in špansko pošto.
  
  Prebivalci Andore so bili revni hribovski kmetje in kozji pastirji vse dokler niso odkrili, da v dolinah pod dvatisočaki odlično uspeva tobak. Tega so v nahrbtnikih tihotapili v Francijo in Španijo, tako da je bila menda na tajnih mejnih prehodih v visokem Pirenejskem gorovju prava gneča. Tihotapljenje tobaka pa najbrž ni bilo razlog za sorazmerno pozno cestno povezavo Andore s svetom. Cesto so dogradili šele v tridesetih letih 20. stoletja. Na Francosko stran se cesta povzpne prek 2407 metrov visokega prelaza Envalira, zato že dlje časa resno razmišljajo o zgraditvi predora. Cesta je za Andorce dobesedno edino okno v svet, saj železniške povezave zaradi težko dostopne lege Andora nima, prav tako pa v ozkih dolinah ni dovolj prostora za zgraditev letališča.
  
  Strme gorske doline so skoraj brez rudnih bogastev, skope njive in pašniki pa omogočajo le skromno kmetovanje. Med pridelki je še vedno najbolj cenjen tobak, na obdelanih poljih v širših delih dolin pa najpogosteje pridelujejo krompir in pšenico. Visokogorski pašniki obsegajo več kot polovico državnega ozemlja. V poletnih mesecih tod pasejo živino tudi kmetovalci iz sosednjih držav. V Andori je le malo industrije in še ta v skupnem prihodku države skorajda ni omembe vredna. Edini večji zaslužek prinašajo le hidroelektrarne, ki Andori zagotavljajo dovolj električne energije za lastne potrebe, precej pa je tudi izvozijo v Španijo.
  
  Po 2. svetovni vojni sta se v Andori zaradi blage davčne zakonodaje začela razvijati bančništvo in predvsem trgovina. Zdaj pomeni nakupovalni turizem pomemben del prihodkov države, katere bruto domači proizvod je leta 2000 znašal 20.139 USD na prebivalca.
  
  Letno Andoro obišče kakih dvanajst milijonov turistov, med katerimi so večini cilj zgolj ugodni nakupi. Tudi do 50.000 turistov dnevno obišče domnevni nakupovalni paradiž, kar je skoraj toliko, kot ima prebivalcev cela kneževina! Nakupov željnim obiskovalcem je na razmeroma majhnem prostoru na voljo okoli štiri tisoč raznovrstnih trgovin. Naprodaj je prav vse, od zlatnine, optičnih in tehničnih izdelkov, oblačil vseh svetovnih znamk pa do prehrambenih izdelkov z vseh koncev sveta.
  
  Žepna kneževina je znana tudi kot smučarsko središče. Smučarska sezona traja vsaj sto petdeset dni letno, saj se sneg obdrži na visokih vrhovih vse od decembra pa do maja, po potrebi pa naravi priskočijo na pomoč tudi s snežnimi topovi. V petih smučarskih središčih je urejenih več kot sto smučarskih prog, najvišje pa sežejo kar 2800 metrov visoko. Andoro skoraj z vseh strani obkroža na desetine dvatisočakov, med katerimi je najvišji Coma Pedrosa (2946 m). Nad hojo po gorskih poteh se navdušujejo tako enodnevni izletniki, kot tudi tisti, ki imajo raje daljše gorske ture.
  
  V Andori sta dve večji dolini, ki se združita prav v prestolnici države, Andori la Velli. Večja izmed dolin je hkrati tudi glavna prometna os, ki vodi v Španijo oz. na drugi strani v Francijo. Andora la Vella (22.000 prebivalcev) je seveda največji kraj v državi, obenem pa velja za najvišje ležečo evropsko prestolnico (1029 metrov nadmorske višine). Tudi novejše hiše se večinoma lepo vklapljajo v pokrajino. Pročelja hiš so delno ali v celoti obložena z značilnim sivim kamnom, iz kakršnega so bile nekoč zgrajene vse hiše v državi.
   

• Leksikon Geografija
  Pred kratkim je tržiška založba Učila International po predlogi priznane nemške založbe Duden izdala prvega izmed osmih načrtovanih tematskih leksikonov (naslednji bo Matematika). Obsežno delo z več kot 3000 gesli, 150 zemljevidi, shemami, blokdiagrami in grafikoni ter 70 barvnimi fotografijami na 684 stranmi je prevedel in slovenskim razmeram priredil mag. Drago Kladnik z Inštituta za geografijo v Ljubljani.
  
  Kljub naslovu Geografija je potrebno opozoriti na širšo vsebinsko zasnovo leksikona, saj so ob vedi o Zemljini pokrajinski stvarnosti dokaj podrobno obdelane še astronomija, demografija, ekologija, geologija, kartografija, meteorologija in prostorsko načrtovanje. Predstavljeni so tudi temeljni prostorski in uporabnostni vidiki ekonomije, geodezije, gozdarstva, medicine, prava, rudarstva ter sociologije.
  
  Zajete so vse geografske panoge, vendar je poudarek na matematični geografiji in fizični geografiji, še zlasti geomorfologiji, klimatogeografiji, hidrogeografiji, pedogeografiji in fitogeografiji. Znotraj gospodarske geografije je še najbolj poglobljeno predstavljena agrarna geografija, precej podrobno je obdelana tudi geografija prometa.
  
  Gesla po večini na kratko predstavijo obravnavano tematiko, nekatere vsebine (na primer dež, fizikalno določanje starosti, fotosinteza, nafta, nevihta, premog, poljska razdelitev, vulkanizem) pa so prikazane bolj poglobljeno, kot je običajno na ravni splošnih tematskih leksikonov. Nazorne slikovne ponazoritve ter kartografsko-grafične in tabelarične predstavitve dodatno povečujejo tehtnost gradiva. Navedene so tudi sopomenke, tako da ima uvodni, razlagalni del posameznih gesel tudi značaj terminologije. Kazalke uporabnika usmerjajo na sorodna gesla, kjer je znanje o posameznih vidikih mogoče poglobiti.
  
  Ker je gradivo znatno prilagojeno in prirejeno zornemu kotu Slovenije, je v njem v primerjavi z izvirnikom mnogo več povedanega predvsem o krasu in kraških pojavih, sicer pa so za ponazoritev ob tujih, v kolikor je le mogoče, navedeni še domači primeri. Prav tako so dodana nekatera gesla, specifična za Slovenijo (primer je kozolec). Ker pa gre vendarle za prevod, je za naše pojme precej podrobno predstavljena tematika rudarstva, nemškega morja in severnonemškega nižavja, vključno z pridobivanjem novih zemljišč. Podrobno predstavljene tamkajšnje izkušnje so nedvomno lahko dragocene tudi za slovenskega bralca.
  
  Opozoriti velja še na izredno podroben, čeprav izčrpen pregled odkritij in raziskovanj, ki je na koncu knjige urejen po celinah. Tudi v tem obsežnem poglavju je vključen skromen slovenski prispevek. Leksikon je napisan na ravni, ki v nekaterih segmentih razširja materijo, potrebno za znanje geografije na dokončani srednješolski ravni. Kot tak je koristen pripomoček tako za šolajočo se srednješolsko mladino kot za populacijo študentov geografije in sorodnih prostorskih ved, pa tudi za vse, ki bi radi na sistematičen in pregleden način zvedeli več o bistvenih vidikih Zemljine pokrajinske stvarnosti.

• Geografski obzornik 48/4
  Izšla je druga letošnja številka strokovne revije Zveze geografskih društev Slovenije Geografski obzornik. Uredil jo je mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Poleg običajnih pedagoških (Milena Petauer piše o Poletni univerzi v Bovcu) društvenih novic (Mojca Dolgan - Petrič in Bibijana Mihevc predstavljata Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani) in predstavitve knjižnih novosti (dr. Marko Krevs ocenjuje Nacionalni atlas Slovenije, mag. Dejan Cigale pa Družinski atlas sveta) je v njej poudarek na regionalnogeografskih člankih, ki so raznoliki in vsi po vrsti problemsko obarvani.
  
  O bogastvih in okoljskih problemih Namibije piše Barbara Lampič, univerzitetno diplomirana geografinja in etnologinja z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Svojske naravne razmere v Namibiji pogojujejo sila redko poselitev in gospodarsko usmeritev v rudarstvo, ekstenzivno kmetijstvo in ribištvo. Pod njihovim vplivom sta se razvila izjemno zanimiva, sušnim razmeram prilagojena živalstvo in rastlinstvo. Zaradi občutljivih naravnih razmer in razvoja nekaterih gospodarskih panog (čezmerna paša, požigalništvo, rudarstvo) pa obstajajo nevarnosti (dezertifikacija, erozija, pomanjkanje vode), ki lahko ogrozijo naravno ravnotežje te južnoafriške dežele. Hkrati v Namibiji ostajajo obsežna, skoraj nedotaknjena območja, ki predvsem ljubiteljem sušne pokrajine nudijo neizmerne užitke.
  
  Kornate, otočje s s številnimi majhnimi otoki ob srednjedalmatinski obali Jadranskega morja predstavlja mag. Aleš Smrekar z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Sestavljajo jih štirje nizi otokov: Sitski, Žutski, Kornatski in Piškerski, v katerih je kar 147 otokov, otočkov in čeri. Kornati so zdaj brez stalnih prebivalcev, vendar so bili v preteklosti poseljeni. Ker so otoki in otočki izpostavljeni močnemu zakrasevanju, so bila kmetijska zemljišča že v preteklosti namenjena zlasti pašnikom in deloma tudi oljčnim nasadom. V novejšem času se vse bolj uveljavlja turizem, predvsem navtični. Z ustanovitvijo Narodnega parka Kornati leta 1980, ki zajema le zunanji, najbolj privlačen del otočja, so bili oblikovani kriteriji, s pomočjo katerih se varujeta tako morska kot kopna pokrajina. Razvoj turizma v zadnjih desetletjih je prinesel številne spremembe. Številne zalive obiskuje vse več športnih plovil, tako na motorni pogon kot jadrnic. V narodnem parku so leta 1999 našteli 28.500 registriranih obiskovalcev, ocenjujejo pa, da je število vseh obiskovalcev preseglo vrednost 100.000.
  
  Že iz časa zadnje poletne olimpiade dokaj dobro znani Sydney nam skozi zorni kot geografa in izkušenega popotnika pobliže predstavi Jurij Senegačnik, profesor geografije in univerzitetno diplomirani etnolog, kot urednik zaposlen v založbi Modrijan. Članek prikazuje predvsem družbenogeografske značilnosti največjega avstralskega mesta Sydneya: edinstveno geografsko lego ob zalivu Port Jackson, domači in mednarodni pomen mesta, mestno gospodarstvo, prebivalstvo, zgradbo in zunanjo podobo mesta. Na koncu je nekaj več pozornosti namenjene mestnemu središču, ki ima svojevrstno sestavo prebivalstva in zaposlenih.
  
  O Beskidih, pogorju in turistični regiji s svojevrstnimi značilnostmi in problemi na češko-slovaško-poljski meji, piše dr. Jan Havrlant s katedre za socialno geografijo in regionalni razvoj naravoslovne fakultete univerze v Ostravi na Moravskem. Članek prinaša analizo evroregije Beskidi kot obmejne regije s težiščem na zdajšnjem stanju in razvoju na področju turizma. Rekreacijska vrednost regije temelji predvsem na ugodnih razmerah za smučanje, kolesarstvo in različne oblike pohodništva. Z ustanovitvijo evroregije so bile vzpostavljene nove možnosti za sodelovanje in povezovanje ter za regionalni razvoj nasploh. Pred časom je zaživel tudi tako imenovani nakupovalni turizem, ki pa z izgradnjo veleblagovnic v notranjosti sosednjih držav postopoma nazaduje. Obravnavana je problematika opremljenosti regije s storitveno infrastrukturo. Poleg tega so predstavljene razvojne potrebe že obstoječih letoviških območij in turističnih središč, na podlagi terenskega dela pa so analizirane tudi možnosti in prioritete na področju razvoja turizma, počitniških dejavnosti ter infrastrukture.