Abecedni seznam vseh gesel

Januar 2001

• Še o Kanarskih otokih
  Po pokoritvi Gvančev in prevzemu njihovih zemljišč so svobodni kmetje, ki so se ukvarjali s samooskrbnim kmetovanjem, kultivirali le rodovitne priobalne predele. Predvsem na otokih Tenerife, Gran Canaria, La Palma in La Gomera so se že kmalu začeli ukvarjati s pridelovanjem sladkornega trsa. Zaradi potreb po dodatnih zemljiščih so izkrčili mnogo gozda, kar je povečalo erozijo prsti in povzročilo hitrejši vodni odtok. Zaradi uspešnejše karibske konkurence so gojenje trsa opustili že v 17. stoletju, nakar se je uveljavilo vinogradništvo. V 19. stoletju je bilo do pojava umetnih barvil razširjeno tudi pridelovanje škrlata.
  
  Zemljiškoposestno sestavo je dodobra spremenilo gojenje banan, ki jih je sem iz Indokine leta 1884 prinesel neki Anglež. Nasadi banan, ki uspevajo navzgor le do nadmorske višine 200 metrov, potrebujejo precej vode, zato so morali poskrbeti za umetno namakanje. Z izgradnjo zadrževalnikov in kanalov ter povečevanjem nasadov so mnogi majhni kmetje propadli in številni prebivalci so se izselili v Latinsko Ameriko, predvsem v Argentino, Kolumbijo, Venezuelo in na Kubo. Z zgodovino južnoameriške kolonizacije so bili Kanarski otoki tako tesno povezani, da so bili med deželami, ki jih je revolucionar Simon Bolivar nameraval osvoboditi izpod španskega kolonialnega jarma.
  
  Danes nasadi banan zavzemajo približno dve petini obdelovalnih zemljišč. Povprečni letni pridelek znaša 400.000 ton. Odjemalce imajo predvsem v Španiji. Kljub bližini velikega trga v Evropski uniji je njihova pridelava predvsem zaradi naraščajoče cene zemljišč in razmeroma visokih plač delavcev zašla v krizo. Cene na tržišču namreč narekujejo izvozniki iz dežel tretjega sveta, njim pa kanarski pridelovalci ne morejo konkurirati. Poleg gojenja banan in vinogradništva je v kanarskem kmetijstvu pomembno pridelovanje zgodnje zelenjave, predvsem paradižnika v sodobnih rastlinjakih.
  
  Razvoj turizma, danes Najpomembnejša gospodarska dejavnost je turizem, katerega zametki segajo 200 let v preteklost. Že takrat so se za raznoliko pokrajino z zanimivimi geološkimi pojavi in raznovrstnim rastlinjem začeli zanimati naravoslovci in ljubitelji narave. Skokovit razvoj turizma se je začel kmalu po 2. svetovni vojni. Sodobna letališča so omogočila hiter in razmeroma poceni prihod mnogih turistov iz razvitih evropskih držav. Samo na otoku Tenerife se je število dopustnikov v tridesetih letih povečalo s petnajst tisoč na dva milijona. Na Tenerifi s turizmom zaslužijo več kot 200.000 nemških mark na meter plaže.
  
  Večina plaž je umetnih, narejenih z dovažanjem in nasipavanjem puščavskega peska (leta 1975 so samo za ureditev znamenite plaže Las Teresitas na severovzhodu Tenerife s tankerjem iz takratne Španske, zdajšnje Zahodne Sahare pripeljali skoraj 100.000 kubičnih metrov peska) ali z načrtno gradnjo valobranov (špansko barra), ki se zajedajo v morje. Z njimi so na območjih močnejših tokov upočasnili gibanje morja, s čimer so pospešili naplavljanje peska v na novo nastale zalive.
  
  Kanarski otoki so zametke notranje samouprave dobili leta 1912. Leta 1927 so jih razdelili v dve provinci: vzhodno Las Palmas z otoki Gran Canaria, Fuerteventura in Lanzarote in glavnim mestom Las Palmas ter zahodno Santa Cruz z otoki Tenerife, La Palma, La Gomera in El Hiero in glavnim mestom Santa Cruz de Tenerife. V novejši španski zgodovini so postali znani po tem, ker je tu general Franco zbral prve čete, ki so se udeležile vojaškega pohoda proti republikanski vladi.
  
  V obdobju Francove diktature so bili Kanarski otoki, tako kot vsa Španija, mednarodno osamljeni. Po vzpostavitvi demokracije leta 1975 je nov zagon dobilo avtonomistično gibanje. Leta 1983 so otoki postali avtonomni in dobili popolno notranjo samoupravo. Znotraj Evropske unije imajo poseben status, ki jim zagotavlja prodajo neobdavčenega blaga, poceni prodajo pijač in tobaka ter ugodne prodajne cene kmetijskih pridelkov.
  
  Na Kanarskih otokih je nekaj pomembnih mest. Naselje La Laguna s približno 120.000 prebivalci so Španci kot prestolnico Kanarskih otokov ustanovili že leta 1494. Zgradili so ga v notranjosti otoka Tenerife, na nadmorski višini 500 metrov. V njem je tudi edina kanarska univerza, ki je pričela delovati leta 1701. Danes sta od La Lagune pomembnejši in večji pristaniški mesti Las Palmas (360.000 prebivalcev) na otoku Gran Canaria in Santa Cruz de Tenerife (230.000 prebivalcev) na največjem otoku Tenerife.
  
  Kanarski otoki postajajo čedalje bolj privlačni tudi za bivanje tujcev. Po podatkih notranjega ministrstva jih samo v provinci Santa Cruz živi dobrih 23.000 oziroma 3,3 odstotke od vsega prebivalstva. Največ je Britancev, Nemcev, Indijcev, Belgijcev in Francozov.

• Geografija v šoli 9/2
  Decembra je izšla druga številka devetega letnika revije Geografija v šoli, ki jo izdaja Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Namenjena je predvsem učiteljem geografije v osnovnih in srednjih šolah, saj obravnava številne metodične in didaktične vidike pri pouku geografije. Urednica Nevenka Cigler, pedagoška svetovalka na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, v območni enoti Kranj, je ob pomoči uredniškega odbora poskrbela za pestro vsebino.
  
  V uvodnem vsebinskem sklopu so objavljeni nekateri prispevki z Ilešičevih dnevov, povezani z vključevanjem Slovenije v Evropsko unijo. Uvodni nagovor na posvetovanju je imel minister za evropske zadeve Igor Bavčar. O dosedanjih izkušnjah s seminarji Sveta Evrope in mednarodnim povezovanjem razmišlja urednica, prispevek o mednarodnem sodelovanju šol pa je delo dr. Monike Tratnik, vodje Službe za mednarodno sodelovanje na Zavodu RS za šolstvo. V obeh člankih so napotki, kako lahko izkoristimo ponudbo programov Sveta Evrope in Evropske unije.
  
  Pogled geografov na dogajanja v sodobni Evropi, ki zadevajo tudi Slovenijo, prinašata prispevka dveh predavateljev na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Mirka Paka o regionalnem razvoju obmejnih območij v luči evropskega povezovanja in dr. Milana Bufona o aktualnih temah v politični geografiji Evrope.
  
  Razdelek Didaktične teme uvaja prispevek Modeli učenja in poučevanja geografije, ki sta ga napisala Igor Šeruga, pedagoški svetovalec za geografijo na Zavodu RS za šolstvo, območna enota Maribor, in mag. Vera Bevc, predstojnica območne enote Maribor na Zavodu RS za šolstvo. Namenjen je kot delovno gradivo za jesensko srečanje študijskih skupin. S problematiko poučevanja in učenja geografije se bodo lahko seznanili tudi učitelji, ki se študijskega srečanja ne bodo mogli udeležiti.
  
  V zgoraj navedenem vsebinskem sklopu sta še prispevka Nekatere značilnosti testov znanja, avtorice Karmen Cunder, višje svetovalke za geografijo na Zavodu RS Slovenije za šolstvo, ter Medpredmetna povezava geografije in informatike v gimnaziji, ki je skupinsko delo univerzitetno diplomirane inženirke elektrotehnike Dagmar Logar, univerzitetno diplomiranega biologa Andreja Šorgoja in profesorja geografije in zgodovine; vsi poučujejo na Prvo gimnaziji v Mariboru.
  
  V razdelku ekskurzije sta članka Ekskurzija s Podgorskega krasa čez steno v Bržanijo (avtor je dr. Darko Ogrin, docent za fizično geografijo na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) in Ekskurzija v ljubljanski živalski vrt (avtorjev Igorja Baharja z Osnovne šole Rogaška Slatina, Jožeta Račiča z Osnovne šole Venclja Perka v Domžalah in mag. Tatjane Resnik Planinc, asistentke na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani).
  
  Vsebinsko bogato številko revije zaokrožujeta predstavitev knjige Skrivnosti dneva in noči (delo astronoma Marjana Prosena obravnava Nevenke Cigler) v rubriki Novosti iz založb in poročila ter obvestila v rubriki Aktualnosti, ki jih je zapisal Igor Lipovšek, vodja predmetne skupine za geografijo na Zavodu RS Slovenije za šolstvo. Avtor predstavi državno tekmovanje v znanju geografije leta 2000 v Ljubljani, mednarodno geografsko tekmovanje v Seulu, seminar v Rakovem Škocjanu, pedagoško delavnico o pripravi in izvedbi interdisciplinarne ekskurzije za učence, informacijo o tem, da učitelju za vodenje strokovnih ekskurzij ni potrebna licenca za turističnega vodnika, projekte Zavoda RS za šolstvo, med katerimi imata pomembno mesto uvajanje v devetletko ter projekt Analiza in vrednotenje podobe kot osnovnega sporočila o lastnostih pokrajine pri pouku geografije.

• Geografski obzornik 47/4
  Izšla je še zadnja lanska številka strokovne revije Zveze geografskih društev Slovenije Geografski obzornik. Uredil jo je mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. V njej so trije osrednji članki, dva regionalnogeografska in eden naravnogeografski, zadnja četrtina, ki jo najprej podrobno predstavljamo, pa je namenjena društvenim novicam, geografskim dejavnostim in ocenam za geografijo pomembnih knjižnih novosti.
  
  Matija Zorn piše o četrtem poletnem taboru študentov geografije Koroška 2000, Simon Kušar o 18. zborovanju slovenskih geografov oktobra v Ljubljani, Milena Petauer o seminarju Metode terenskega dela za geografe s poudarkom na prsti, rastlinstvu in vodah, Ludvik Mihelič o učbeniku Shematski pregledi - geografija, Natalija Špeh o projektu okoljskega izobraževanja Odpadek naj ne bo samo odpadek, Blaž Repe o knjižni monografiji Ljubljana: Geografija mesta in mag. Miha Pavšek o priročniku Naravoslovje - Enciklopedija znanosti. Dr. Ana Volk Korže nas seznani s podiplomskim študijem geografije za področje izobraževanja na Oddelku za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, dr. Irena Rejec Brancelj pa člane Ljubljanskega geografskega društva, ki mu uspešno predseduje, vabi na februarski občni zbor.
  
  Profesor geografije in univerziteno diplomirani etnolog Jurij Senegačnik, urednik v založbi Modrijan, nas v uvodnem članku popelje v Sarawak, del Malezije na otoku Borneo, katerega indonezijski del se imenuje Kalimantan. Ob Sarawaku je del Malezije tudi otoška zvezna država Sabah: Med obema je majhna, zaradi naftnega bogastva visoko razvita država Brunej. Članek skozi obravnavo geografske lege, reliefa, podnebja, vegetacije, prebivalstva in gospodarstva prikazuje nekatere bistvene geografske značilnosti Sarawaka. Poseben poudarek je na obravnavi tropskega deževnega gozda in etnične raznolikosti.
  
  Absolvent geografije Andrej Grmovšek piše o kraških pojavih na Madagaskarju, petem največjem otoku na svetu. Ob celotni zahodni obali Madagaskarja je več kraških območij s tropskim podnebjem savanskega tipa, ki skupaj zavzemajo okoli 30.000 kvadratnih kilometrov površja. Kljub izredni zanimivosti so nekatera še vedno slabo raziskana. Površje kraških območij na Madagaskarju sestavljajo vse značilne oblike tropskega krasa. Ena od najzanimivejših oblik so tsingyji (cingiji), nekakšne velikanske škraplje. Sestavljene so iz skalnih stebrov in skalnih zob, ki jih ločujejo ožje in širše razpoke ter jarki. Podoben kraški relief je tudi na Kitajskem, kjer ga imenujejo shi-lin (kamniti gozd), različni avtorji pa takšno površje omenjajo tudi v Braziliji, na Novi Gvineji ter v Tanzaniji in Keniji. Na območju kraškega masiva Bemaraha, ki je v članku podrobneje predstavljen, so najvišji stebri visoki tudi do 50 metrov, njihova površina pa meri kar približno 400 kvadratnih kilometrov. Velik del masiva je zavarovan kot narodni park in ga je v svoj seznam svetovne dediščine vpisal tudi UNESCO.
  
  Univerzitetno diplomirani organizator dela in priznani popotnik Igor Fabjan iz Ljubljane nam podrobneje predstavi Paragvaj. Država sredi Južne Amerike je zaradi svoje lege in v zadnjih stoletjih zaradi številnih vojaških diktatur že od nekdaj dokaj izolirana. Območje današnjega Paragvaja so ob prihodu Špancev naseljevali le nomadski Indijanci Gvarani. Zdaj jih je v sestavi prebivalstva samo še dobre 3 odstotke. Med prevladujočimi mestici, mešanci med Gvarani in kolonizatorji Španci, se je ohranila gvaranščina, katere pomen je skoraj enakovreden španščini. Oba jezika sta prisotna v knjigah, časopisju in na radiu. Največje naravno bogastvo države sta vodna energija in les. Gospodarstvo države, ki v zadnjih desetletjih doživlja temeljito preobrazbo, temelji predvsem na kmetijstvu, ki zagotavlja kar tri četrtine vrednosti celotnega izvoza države. Politična in gospodarska oblast je že dolgo v rokah majhne elite bogatih lastnikov zemlje. Avtor nam podrobno predstavi tudi ostanke nekoč mogočnih jezuitskih misijonov, eno največjih zanimivosti, ki jih lahko Paragvaj ponudi sicer maloštevilnim turistom.

• Predavanje o Nebeških gorah (Srednji Tjanšan)
  Ljubljansko geografsko društvo prireja v torek, 16. januarja 2001 ob 19. uri prvo predavanje z diapozitivi v novem tisočletju, namenjeno predstavitvi Nebeških gor v Osrednji Aziji. Predavanje bo v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam) na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. V manj poznan košček sveta nas bo popeljala predavateljica Irena Mrak, asistentka na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Madagaskar 
  Magaskar v Indijskem oceanu, peti največji otok na svetu, je obenem država s površino 587.041 kvadratnih kilometrov (izmera vključuje še bližnja otočka Nosy Be in Nosy Boraha), ki jih poseljuje malo manj kot 15 milijonov ljudi. Od afriške obale, od katere ga razdvaja Mozambiški preliv, je oddaljen okrog 400 km. Zanimanje obiskovalcev pritegne predvsem z neobičajnim rastlinstvom in živalstvom. To se je, odkar se je Madagaskar pred približno 180 milijoni let ločil od afriške celine, s katero je bil povezan v pracelini Gondvani, razvijalo dokaj samosvoje, zato je na njem veliko endemičnih vrst. Od 7400 rastlinskih vrst je kar 5800 takšnih, ki naravno ne rasejo nikjer drugje na svetu.
  
  Otok je pokrajinsko zelo raznolik. Razčleniti ga je mogoče na tri velike enote. Osrednjo visoko planoto sestavlja star masiv iz granitov in gnajsov. Razprostira se na nadmorski višini 750 do 1400 metrov in zavzema dve tretjini otoka. Nad njo se vzpenjajo trije gorski venci: Tsaratanana na severu (v njem je najvišji vrh v državi, 2876 metrov visoki Maromokotro), Ankaratra v sredini in Andringitra na jugu. Na planoti je zaradi ugodnega podnebja največja zgostitev prebivalstva. Temperature so nekoliko nižje, pozimi so povprečja med 15 in 20 stopinjami Celzija, poleti pa med 20 in 25 stopinjami. Letno se izcedi od 1000 do 1500 mm padavin.
  
  Zahodni in severozahodni pas usedlin je od 100 do 200 kilometrov široko nižavje, ki se od osrednje planote s posameznimi kvestami blago spušča proti obali. Usedline prekrivajo staro kamninsko jedro in so mezozojske ali terciarne starosti. Nižavje ima vroče podnebje s temperaturami od 25 do 30 stopinj. Količina padavin se zmanjšuje od 1500 mm na severozahodu do 300 mm na jugu. Jug otoka je tudi najrevnejše območje, kjer so pogoste hude suše in lakote.
  
  Vzhodna priobalna ravnica je široka le do 30 kilometrov in se s strmo reliefno stopnjo ločuje od osrednje visoke planote. Na njej je vroče in vlažno tropsko podnebje s temperaturami med 25 in 30 stopinjami, letna količina padavin pa presega 1800 mm in se ponekod povzpne na skoraj 4000 mm. V tem delu je ponekod še ohranjen vlažnotropski gozd.
  
  Prvi ljudje so se naselili na Madagaskar šele pred približno 2000 leti. Bili so prebivalci jugovzhodne Azije, ki so pripluli s čolni prek Indijskega oceana. Z naselitvijo človeka se je nekdaj prvobitna pokrajina začela spreminjati. Danes je velik del naravnega okolja uničen. 90 odstotkov nekdanjega gozda je izsekanega. Krčenje gozda, posledična erozija prsti in suša povzročajo velike ekološke in razvojne probleme. Mnoge živalske in rastlinske vrste so ogrožene, nekatere so tudi že izumrle. Tako so na primer še pred 300 leti na otoku živeli do pol tone težki ter do dva in pol metra visoki sorodniki nojev Aepyornisi. Zdaj o njih pričajo le še njihova okostja in debele lupine velikih jajc s prostornino več kot 8 litrov.
  
  Potovanje po Madagaskarju, eni od najmanj razvitih držav na svetu, kjer se še vedno tri četrtine prebivalstva preživljajo s samooskrbnim kmetovanjem, je počasno in neudobno. Večina cest je v klavrnem stanju. Na 1600 kilometrov dolgem in do 600 kilometrov širokem otoku je le 2000 kilometrov asfaltiranih cest in 900 kilometrov železnic. Zaradi odmaknjenosti in slabe infrastrukture prihaja na Madagaskar le malo turistov. Zanimiv je za vse, ki jih pomanjkanje zahodnega razkošja ne moti in iščejo popotne užitke med preprostimi ljudmi v še ne povsem raziskani, marsikje še neokrnjeni naravi, ki jo občudujejo in podrobneje spoznavajo.

• Kras na Madagaskarju
  Kras na Madagaskarju je slabo poznan, kar velja še zlasti za geomorfološke, geološke in speleološke vidike. Ob celotni zahodni obali otoka, v zahodnem in severozahodnem pasu usedlin, je več kraških predelov, ki skupaj merijo približno 30.000 kvadratnih kilometrov. Za vse je značilno, da so na območju tropskega podnebja z dolgotrajno sušno dobo. Količina padavin se zmanjšuje od severa proti jugu, v isti smeri pa se podaljšuje sušna doba. O kraških pojavih na Madagaskarju je malo znanstvenih študij.
  
  Za relief so značilni glavni tipi tropskega krasa, od planot s kotanjami (vrtačami) do nenavadnih tsingyjev. Tu so tudi značilne oblike in pojavi stožčastega, mogotastega in stolpastega krasa. Posamezni tipi so le izjemoma povsem čisti in se ponavadi medsebojno prepletajo. Vzrok za raznolikost kraškega površja je posledica vrste dejavnikov, med katerimi ime osrednjo vlogo kamninska sestava.
  
  Kraški masiv Bemaraha z apnenci in dolomitiziranimi apnenci iz srednje jure, ki jih obdajajo laporji in apnenčasti laporji, se vzpenja od zahoda proti vzhodu, kjer doseže nadmorsko višino 600 metrov. Skozenj se površinsko pretaka nekaj večjih rek: Tsiribina, Manambolo in Nameia. Izdolble so več kanjonov, med katerimi je najgloblji (do 300 m) kanjon Manambola. Mnogi manjši, obdobni vodotoki na stiku z zakraselim površjem poniknejo, na nižjem, zahodnem obrobju pa je več kraških izvirov. V deževni dobi voda zastaja tudi ponekod na kraškem površju.
  
  V grobem lahko zakraselo površje masiva Bemaraha razdelimo v dva tipa. V vzhodnem in osrednjem delu gre za planoto s kraškimi vzpetinami (kupole, stožci, stolpi) in depresijami, v zahodnem delu prevladujejo tsingyji. Na severu se pod vulkanskimi in usedlinami pojavlja še pokriti kras.

• Tsingyji
  Najslikovitejši tip kraškega površja so tsingyji, ki na območju masiva Bemehara prekrivajo okrog 400 kvadratnih kilometrov površja. Tsingyje najdemo samo v tropskem pasu. Izoblikovali so se v čistih, maloporoznih, debelo kristaljenih in debelo skladovitih jurskih apnencih. Skladi so naloženi drug vrh drugega skoraj vodoravno in so nagnjeni le za nekaj stopinj.
  
  Debeli skladi so zaradi tektonskih sil na gosto razpokani v navpični smeri. V večjih razpokah so nastali od nekaj metrov do nekaj deset metrov široki in do 50 metrov globoki jarki, ki se v dolžini več kilometrov premočrtno vlečejo od severozahoda proti jugovzhodu. Drugotne razpoke so razmetane brez notranjega reda.
  
  Padavinska voda najprej odteka po površini in razjeda (korodira) skalno površino. Združuje se v žlebičih, ki so pogosto meandrasti, potem pa odteka v razpoke in jarke, ki so na dnu zapolnjeni z ilovico. Tu voda zastaja in počasi odteka v kraško podzemlje, kjer se pretaka sifonsko. Večina raziskovalcev tsingyjev in podobnih oblik za njihov nastanek poudarja pomen podtalnega raztapljanja karbonatnih kamnin. Skalni stebri, jarki in razpoke, pa tudi jame naj bi se najprej oblikovali pod naplavino in prstjo, pozneje pa jih preoblikuje še deževnica.
  
  Tako voda sčasoma izoblikuje nekakšne velikanske škraplje, sestavljene iz do 50 metrov visokih skalnih stebrov in skalnih zob, ki jih razdvajajo ožje in širše razpoke ter jarki. V drobnem na skalni površini nastanejo kot nož ostri skalni razi in konice, ki so tsingyjem menda dali ime. Ob hoji po njih, ki je možna le z dobrimi čevlji, se te ostre in tanke skalne konice z značilnim žvenketom lomijo. Na površju tsingyjev so nastale tudi škavnice ter različne vdolbinice in konice.
  
  Iz jarkov in razpok se odpirajo vhodi v kraške jame oziroma rove. Njihovi tlorisi imajo obliko labirintov in, čeprav niso večjih dimenzij, je skupna dolžina rovov v najdaljših jamah tudi več kot 10 kilometrov. Jamski stropi in stene so ponekod zasigani, siga pa je marsikje zelo porozna in drobljiva.

• Borneo
  Borneo v Malajskem arhipelagu je s površino 737.000 kvadratnih kilometrov tretji največji otok na našem planetu. Največji, indonezijski del otoka se imenuje Kalimantan. To ime se (neupravičeno) uporablja tudi kot sopomenka za celotni Borneo.
  
  Še v pleistocenu je bil Borneo spojen s kopnim jugovzhodne Azije. Skupaj sta sestavljala ozemlje, ki so ga geologi poimenovali Sundaland. Šele s poledenodobnim dvigom morske gladine se je Borneo ločil od celine. Med obema je Južnokitajsko morje, katerega globina v plitvem, zahodnem delu praviloma nikjer ne presega 60 metrov, za kolikor je porasla gladina morja.
  
  Gorata, z vlažnimi pragozdovi porasla notranjost se najvišje vzpne na severu otoka, kjer je 4101 meter visoka gora Kinabalu. Iz notranjosti se na vse strani širijo gorski venci z vmesnimi rečnimi dolinami. Doline so gosto poseljene, saj je nekoliko zamočvirjena prst zelo rodovitna. Na jugu in zahodu so obsežne, redko poseljene in zamočvirjene ravnine, porasle z gospodarsko manj zanimivimi drevesnimi vrstami. Na otoku je veliko rudno bogastvo: diamanti, zlato, platina, srebro, živo srebro, železo, mangan, cink, kositer, svinec, črni premog in pod bližnjim Južnokitajskim morjem nafta ter zemeljski plin.
  
  Med rastlinstvom in živalstvom otoka je nekaj predstavnikov, ki imajo svetovni sloves. Med živalmi so najbolj znane ptič kljunorožec (Buceros rhinoceros), opica nosan (Nasalis larvatus) in seveda primat orangutan (Pongo pygmaeus). Orangutan je endemična žival Sumatre in Bornea. V malajščini izraz orang pomeni človek, utan pa gozd oziroma džungla. Med rastlinskimi posebnostmi slovi rafflesia (Rafflesia Tuanmudae), znana kot rastlina z največjim cvetom, ki je lahko širši od enega metra.
  
  Državna meja med malezijskim in indonezijskim delom Bornea je zelo pomembna ločnica med gospodarsko dokaj razvito in politično stabilno Malezijo ter gospodarsko slabše razvito in politično nestabilno Indonezijo. V kulturnem pogledu so razlike bistveno manjše. Tudi uradna jezika obeh držav, indonezijski in malajski, sta si zelo podobna. Na severozahodni obali Bornea je še žepna državica Brunej, zaradi nafte ena od najbolj bogatih držav sveta.
  
  Na Borneu na obeh straneh državnih meja pomešano živijo različna ljudstva in plemena. V indonezijskem delu otoka so številna manjša ljudstva, ki prebivajo v prometno zelo slabo dostopnih višavjih in pragozdovih, v bistveno večji meri ohranila tradicionalni način življenja. V malezijskem delu je hiter gospodarski razvoj povsem spremenil življenje v mestih, močno pa je razkrojil tudi predindustrijsko družbo na podeželju. Izjema je oddaljena, prometno bolj izolirana notranjost.

• Sarawak
  Sarawak je zvezna država v Maleziji. Skupaj s Sabahom sestavlja Vzhodno Malezijo, ki se razprostira na severu Bornea. Med obema je kot nekakšna enklava majhna država Brunej. Ime Sarawak izhaja iz besede serawak, ki pomeni antimon, ki so ga tu odkrili leta 1820. Meri 124.499 kvadratnih kilometrov (dobrih šest Slovenij), približno toliko kot celotni polotoški del Malezije. Po površini je največja malezijska država, a ima zaradi redke poseljenosti le toliko prebivalcev kot Slovenija. Gostota poselitve je samo 16,3 ljudje na kvadratni kilometer.
  
  V grobem ga sestavljajo tri pokrajinske enote. Prva je aluvialna priobalna ravnica, ki zavzema petino površja. Še posebej se razširi v jugozahodni polovici države, v okolici obeh največjih mest Kuching (ta je tudi glavno mesto Sarawaka) in Sibu. Druga enota je med 30 in 160 kilometrov širok pas valovitega površja, ki se v smeri severovzhod–jugozahod razteza čez celo državo. Njegovo dokaj enotno podobo prekinjajo osamljene višje vzpetine, ki pa ne presegajo 600 metrov. To je najbolj poseljen in gospodarsko najrazvitejši del države. Tretja enota je hribovita notranjost z več kot 300 metri nadmorske višine, ki ponekod preseže 1200 metrov. Na severovzhodu je tudi najvišji vrh Sarawaka, 2434 metrov visoki Mt. Murut. V tej pokrajinski enoti je največ prvotnega tropskega deževnega gozda in slikovitih rek z brzicami.
  
  Sarawak je v celoti na območju ekvatorialnega podnebja. V hriboviti notranjosti je podnebje nekoliko modificirano; količina padavin je večja, temperature so nekoliko nižje. Letna višina padavin je povsod velika in se giblje med 3300 in 4600 milimetri. Dve obdobji padavinskega režima sta posledica monsunskega kroženja zraka. Sušno obdobje je od marca do oktobra, ko piha manj vlažen jugozahodni monsun. Deževno obdobje je od novembra do februarja, v času bolj vlažnega severovzhodnega monsuna. Učinki monsunskih vetrov v Sarawaku so torej ravno nasprotni kot na Indijski podcelini. Severovzhodni vetrovi, ki pihajo iznad azijske celine, se namreč na poti prek Južnokitajskega morja navlažijo in prinašajo več padavin kot jugozahodni.
  
  Sarawak ima gosto rečno omrežje. Reke izvirajo v hriboviti notranjosti in se brez izjeme izlivajo v Južnokitajsko morje na zahodu. Državna meja med Malezijo in Indonezijo teče po razvodju med Južnokitajskim morjem in drugimi morji, ki obkrožajo Borneo. Reke so pred izlivi naplavile zamočvirjene, z mangrovami porasle delte, blizu indonezijske meje je tudi nekaj lijakastih rečnih ustij, tako imenovanih estuarijev. Najdaljša reka je Rejang, najbolj znana pa Sarawak, ki teče skozi prestolnico Kuching. Spusti po slikovitih rekah so ena glavnih turističnih atrakcij.
  
  Glavno naravno bogastvo Sarawaka so gozdovi. Po uradnih podatkih poraščajo kar dve tretjini površja. V njih uspeva 8000 rastlinskih in več kot 20.000 živalskih vrst, med katerimi je največ žuželk. Največ gospodarsko pomembnih drevesnih vrst uspeva v hribovskih gozdovih v notranjosti. Na nizkih priobalnih ravnicah so močvirni, gospodarsko manj zanimivi gozdovi. Na ravninah do tam, do koder sega slana voda, uspevajo mangrove in drugo močvirno rastlinstvo. Čvrste korenine dreves preprečujejo erozijo in prispevajo k stabilnosti obalne črte. Območje mangrov je življenjski prostor rib, rakov in drugih živali, ki so neprecenljiv vir hrane za prebivalstvo celotnega Sarawaka.
  
  Najpomembnejše gospodarske dejavnosti so gozdarstvo, kmetijstvo, rudarstvo, turizem in industrija. Na predelavi lesa temelječa industrija je leta 1986 po ustvarjeni vrednosti prehitela gozdarstvo. Podoba Sarawaka bi bila zagotovo precej drugačna, če ne bi v Južnokitajskem morju začeli izkoriščati bogatih nahajališč nafte in zemeljskega plina, ki sta že postala najpomembnejša izvozna artikla.
  
  Poleg obsežnih tropskih gozdov privlači obiskovalce predvsem silna etnična raznolikost. Poleg Malajcev tu živi še 27 avtohtonih etničnih skupnosti, ki govore 45 različnih jezikov in dialektov. Vse avtohtono prebivalstvo označuje skupen izraz bumiputra. Tradicionalna oblika poselitve so vasi, imenovane kampung; največ jih je ob rekah. Med priseljenci so najštevilnejši Kitajci, precej manj je Indijcev.

• Ibani
  Ibani so najštevilčnejše in najbolj slavno ljudstvo Sarawaka. Znani so kot legendarni bojevniki, nekdanji lovci na glave. Posebni "pihalniki", s katerimi so nekoč izstreljevali zastrupljene puščice, so zdaj le še najbolj priljubljen turistični spominek. Danes se Ibani večinoma ukvarjajo s kmetijstvom. Precej jih je sprejelo krščanstvo, nekateri, zlasti tisti v odmaknjeni notranjosti dežele, so ohranili svoja tradicionalna verovanja, nekaj je tudi muslimanov.
  
  Ibani prebivajo v tako imenovanih dolgih hišah, postavljenih vzdolž vodotokov. Dolga hiša je več deset metrov dolgo leseno bivališče, kjer v posebni skupnosti živi od deset do več kot petdeset družin. Takšno bivališče je pravzaprav svojevrstno naselje, v katerem vsi prebivalci živijo pod eno streho. Znotraj dolge hiše ima vsaka družina svoj bilik, od drugih ločeno stanovanjsko enoto, ki je lahko razdeljena na več prostorov. Dolga hiša je zgrajena tako, da so biliki na eni strani, na drugi pa se čez celotno dolžino dolge hiše vleče skupen hodnik.

• Geografski zbornik 40
  Geografski inštitut Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je izdal jubilejni 40. zvezek periodične publikacije Geografski zbornik, ene od osrednjih slovenskih geografskih revij. Privlačna podoba s kakovostnimi fotografijami ter barvnimi zemljevidi in grafikoni naredi njegovo pestro vsebino še dodatno privlačno. Kot že nekaj prejšnjih letnikov revije je tudi to številko uredil dr. Milan Orožen Adamič.
  
  Geografski zbornik od leta 1995 izhaja v angleščini, a ima v tej številki v slovenščini objavljena celotna besedila. Grafične priloge z dvojezičnimi napisi so vložene samo med angleške tekste. Celotni prispevki v obeh jezikih so dostopni tudi v medmrežju na naslovu: http://www.zrc-sazu.si/giam/gz.htm.
  
  Zanimivo je, da v zadnji številki prevladujejo nekoliko krajši prispevki, zvečine izpod peres negeografskih piscev. To na eni strani kaže na prepoznavnost in odmevnost publikacije v širših strokovnih krogih, na drugi pa daje možnost geografom spoznati nekatera prostorska spoznanja sorodnih znanstvenih disciplin. Na koncu je objavljena bibliografija Geografskega zbornika, navedba vseh dozdajšnjih prispevkov, ki ga je pripravila dr. Maja Topole z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
  
  V uvodnem članku mag. Tomaž Gvozdanovič iz podjetja DFG Consulting, Mojca Kosmatin Fras z Geodetskega inštituta Slovenije in študentka Mihaela Triglav s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani na primeru Triglavskega ledenika predstavljajo spremljanje površja ledenikov s fotogrametrijo. Fotogrametrija pridobiva metrične prostorske podatke iz fotografij. Sodobne fotogrametrične metode omogočajo reševanje zapletenih nalog, kakršna je tudi rekonstrukcija prostorskega stanja ledenikov v starejših časovnih obdobjih iz netehničnih, amaterskih in arhivskih fotografij. Še enostavnejša pot je fotografiranje ledenikov s posebnimi fotogrametričnimi fotoaparati s poznano in stabilno konstrukcijo.
  
  Za potrebe fotografiranja Triglavskega ledenika je morala ekipa kalibrirati fotoaparat Horizont in tako ugotoviti geometrične lastnosti fotografij. Z njim je bilo septembra 1999 izvedeno snemanje iz helikopterja in s tal v običajni stereo-tehniki. Nato je arhivske posnetke prek izbranih točk povezala z novimi metričnimi fotografijami, morala pa je tudi izpopolniti obstoječe fotogrametrične programe. Njena končna cilja sta izdelava ploskovnega modela površine ledenika v različnih časovnih obdobjih in izračun razlik prostornine ledenika med temi obdobji.
  
  Ta metodologija naj bi se za spremljanje stanja ledenika uporabljala tudi v prihodnje, če se mu seveda mati narava ne bo v nekaj naslednjih letih povsem odrekla in bo ostal le še na fotografijah arhiviran spomin na "malo ledeno dobo". Ta se je začela v drugi polovici 19. stoletja in že po nekaj desetletjih omagala. Zdaj smo očitno, tudi po zaslugi močnih industrializacije in urbanizacije ter čezmernega onesnaževanja okolja, trdno zakoračili v obdobje bistveno toplejšega podnebja.
  
  Jožef Roškar s Hidrometeorološkega zavoda Republike Slovenije, nekdanji tehnični svetovalec mednarodnega projekta Monitoring, Forecasting and Simulation (MFS) v Egiptu, je prispeval članek z naslovom Ocena vodnega potenciala reke Nil na osnovi razpoložljivih podatkov, zbranih v prognostičnem centru za Nil v Kairu. V njem na osnovi dnevnih in mesečnih ploskovnih padavinskih podatkov ocenjuje mesečne vrednosti ploskovnih padavin in pretokov za najpomebnejša področja v porečju Nila. Zanje analizira tudi letni pretočni količnik in ugotavlja medsebojno časovno povezanost posameznih spremenljivk.
  
  Na podlagi tega opiše sposobnost ustreznega prilagajanja izpustov Naserjevega jezera (originalno Birkat Nasser) na jugu Egipta, nastalega za Visokim Asuanskim jezom. Nil so zajezili zaradi potreb po izgradnji hidroelektrarne in zaradi možnosti uravnavanja vodnih količin za namakanje. Žal so z izgradnjo jezu skoraj povsem onemogočili plavljenje mulja, ki je prej odločilno prispevalo k nenehnemu obnavljanju kakovosti prsti.
  
  Zanimiva ugotovitev projekta je, da Beli Nil, ki priteče z Jezerskega višavja v osrčju Afrike, v povprečju prispeva 30 odstotkov vodnega pritoka v Naserjevo jezero. Drugi povirni krak Modri Nil priteče z Etiopskega višavja. Še pred sto leti je delež Belega Nila znašal le 25 odstotkov, v šestdesetih letih 20. stoletja se je povzpel na 40, od takrat dalje pa znova nazaduje. Strokovnjaki predvidevajo, da bodo negativne podnebne posledice na razpoložljive vodne količine lahko blažili z umnejšim gospodarjenjem z vodo, zato v vodni oskrbi Egipta ne pričakujejo večjih težav. Ocenjujejo, da optimizirane porabe vode ne bi mogla ogroziti niti do osem kubičnih kilometrov večja vodna poraba na gorvodnih območjih pred Naserjevim jezerom.
  
  Dr. Duška Knežević Hočevar z Inštituta za medicinske vede ZRC SAZU objavlja članek z naslovom Preučevanje mednarodnih meja v geografiji in antropologiji: paradigmatski in konceptualni odnosi. Prispevek govori o tem, kako se klasične in sodobne političnogeografske obravnave meja in obmejnih ozemelj obnesejo kot primerno izhodišče za presojo antropološkega koncepta mejnosti. Ta je že od temeljnega dela (1969) izpod peresa socialnega antropologa Fredrika Bartha vseskozi pogojeval reorganizacijo preučevanja kolektivnih pripadnosti in identitet.
  
  Kljub terminološkim razlikam, lahko v geografskem izrazju prepoznamo nekatere poudarke in celo anticipacije (domneve, ko so določene trditve kot resnice postavljene ali priznavane vnaprej, čeprav bodo dokazane šele pozneje), ki so značilne tudi za antropološki koncept mejnosti. Terminologija v geografski rabi ima večjo konceptualno širino, kot ji jo priznavajo nekateri antropologi. Pomembna zasluga geografov pri preučevanju tematike meja in obmejnosti je prav v dinamičnem pojmovanu obmejnih območij, kar je tudi eno od temeljnih vodil antropološkega koncepta.

• Kašmir
  Kašmir, nemirna dežela na jugu Himalaje, je danes politično razkosana med Pakistan in Indijo; že leta 1962 je gorat del na skrajnem severovzhodu zasedla Kitajska. V prikazu se omejujemo na indijski del, ki spada v zvezno državo Džamu in Kašmir. To sestavljajo tri naravno in kulturno zelo različne pokrajinske enote. Na jugu okrog mesta Jammu sta ravnina in hribovje, Kašmir v ožjem pomenu besede je gorata pokrajina v osrčju, prostrano visokogorje Ladaka na severu pa zavzema kar 70 odstotkov ozemlja zvezne države. Vsi trije deli se razlikujejo tudi rasno, jezikovno, versko, skratka razdvajajo jih široki kulturološki mejniki. Kljub temu je tamkajšnja družba v bistvu tolerantna.
  
  Kašmir je že od nekdaj znan kot pravljična dežela. Moguli so ga imeli za raj na Zemlji. Čeprav je prometno dokaj izoliran, je bil vseskozi na prepihu burnih zgodovinskih dogajanj, katerih nosilci so prihajali ne le z Indijske podceline na jugu, ampak tudi iz osrčja Azije in Kitajske. Glavna prometna vez s preostalim delom Indije je speljana prek prelaza Banihal (2739 m) v gorovju Pir Panjal. Pod prevalom so zvrtali dolg predor, ki omogoča dostop prek celega leta.
  
  Gorovje Pir Panjal je naravna pregrada za vlažen jugovzhodni monsun, Visoka Himalaja na severu pa preprečuje vdore mrzlih zračnih gmot. Zato ima Kašmirska dolina na nadmorski višini dobrih 1500 metrov submediteranskemu podobno podnebje. Zaradi hladnejšega poletja je že od kolonialnega obdobja dalje znano klimatsko pribežališče. V Kašmirju je tudi Gulmarg, vodilno indijsko zimskošportno središče z urejenimi smučišči, vlečnicami in sedežnicami. Pozimi in pozno v pomlad je prekinjen promet prek na debelo zasneženih visokogorskih prelazov na jugu Himalaje, medtem ko so tudi prek 5000 metrov visoki prelazi v sušni notranjosti prevozni celo leto. Zgornja gozdna meja je v južnih predelih zaradi večje namočenosti niže kot v predelih severno od glavnega grebena Visoke Himalaje.
  
  Kašmir v Indiji ima 5 milijonov prebivalcev, od katerih jih pol milijona živi v somestju prestolnice Srinagar. Indijski cesar Ašoka je že v 3. stoletju pred našim štetjem razširil budizem in dežela je bila do 7. stoletja središče svetovnega budizma, od koder so verstvo navzven širili številni, dobro organizirani misijonarji. Med 7. in 9. stoletjem je sledil ponoven razcveta hinduizma. Islam je okrog leta 1300 zanesel iranski šah Hamadan. Dokončno je prevladal v 15. stoletju, ko je z množičnimi poboji Hindujcev dotedanja verska toleranca zamrla. Kljub temu se je ohranil kastni sistem, kar je opaziti v poročanju pripadnikov sorodnih slojev.
  
  Glavna gospodarska dejavnost je kmetijstvo, ki zaposluje štiri petine aktivnega prebivalstva. Za vzpet svet je značilna čezmerna paša, ki poleg nekontrolirane sečnje povzroča, da se nekdaj kakovostni, raznovrstni gozdni sestoji spreminjajo v malovredno grmičevje. Medtem, ko sta na Pandžabski ravnini mogoči dve žetvi letno, je v Kašmirski dolini možna ena sama. Tu so na jezerih samosvoji plavajoči vrtovi, imenovani rad. Na njih izredno dobro uspevajo zlasti paradižniki, kumare in melone. Okrog pol metra debela plast komposta je položena na podvodno plahto iz pletenega šibja, tako da je mogoče celoten vrt prestavljati sem in tja po jezerskih plitvinah.
  
  Kašmirci slove kot prvovrstni rokodelci, pa tudi kot spretni in vztrajni prodajalci, ki v kupčijo vlože veliko energije, tako da se je turistu težko izviti iz objema pretkanega prepričevanja. Med rokodelskimi izdelki so posebno cenjeni preproge, vezeni šali, izdelki iz srebrnine, lepljene in poslikane papirne kaše, rezljani izdelki iz orehovine in hrastovine ter krzneni in usnjeni izdelki.
  
  Kašmir je že dolgo eno od najbolj privlačnih turističnih območij na Indijski podcelini. Vendar se število tujih turistov zaradi politične nestabilnosti in oboroženih spopadov nenehno zmanjšuje. Tako je leta 1951 Kašmir obiskalo 7,4 odstotkov od vseh tujih obiskovalcev Indije, leta 1980 le še 5,7 odstotkov in zdaj le še peščica. Posebna privlačnost Srinagarja je bivanje v znamenitih hotelih na čolnih, zasidranih ob obrežjih tamkajšnjih jezer.

• Ozadje kašmirske krize
  V obdobju dekolonializma po končani 2. svetovni vojni, sta leta 1947 Indija in Pakistan postala neodvisni državi. Kašmir, ki sta si ga obe lastili, je takoj postal trn v peti medsebojnih odnosov. Imel je predvsem muslimansko prebivalstvo, a hindujskega maharadžo. Zemljepisno je bil blizu Pakistanu, gospodarsko pa tesno navezan na Indijo. Ker je bil kot prinčevska država v bistvu neodvisen, so Britanci pritiskali na maharadžo, naj se odloči za eno ali drugo stran. Na papirju je bila odločitev enostavna, saj je bil edina naravna in kulturološka alternativa Pakistan. Maharadža je bil neodločen. Zavzemal se je za samostojno državo, kar pa je bilo bolj sanjarjenje kot realna politika.
  
  Pakistan je deloval neučakano in je vojaško organiziral upornike, ki naj bi prevzeli oblast nad Srinagarjem. Maharadža je za pomoč zaprosil indijsko vojsko. Njenemu prihodu je sledila prva velika vojna med državama, ki je trajala vse do januarja 1949, ko je bil večji del Kašmirja priključen Indiji. Ob tem je bila delno odpravljena notranja avtonomija.
  
  Združeni narodi so določili črto premirja, onstran katere se je znašel severozahodni del dežele (okraji Gilgit, Hunza in Baltistan), ki so ga v Pakistanu poimenovali Azad Kašmir (Svobodni Kašmir). Leta 1957 je bila ustanovljena indijska zvezna država Džamu in Kašmir. Takrat so notranjo avtonomijo odpravili v celoti.
  
  Leta 1965 je izbruhnil nov vojaški spopad in Pakistan si je priključil ozemlje, ki je segalo skoraj do Srinagarja. Ob osamosvajanju Bangladeša leta 1971 je z napadom začela Indija in državno mejo znova potisnila daleč proti zahodu. Od takrat naprej velja zdajšnja razmejitvena črta, to je 250 kilometrov dolg in 25 kilometrov širok pas zelo redko poseljenega vmesnega ozemlja.
  
  V Kašmirju je zavladal krhek mir, ki ga obdobno prekinjajo oboroženi upori, začinjeni z mnogimi žrtvami. Pakistan vseskozi zahteva, da se o nadaljnji usodi dežele izvede referendum, s čimer načelno soglaša tudi Indija, a je vselej našla razloge, da do njegove izvedbe še ni prišlo. Če bi imeli svobodno možnost odločanja, bi se štiri petine ljudi opredelile za neodvisnost Kašmirja. Za priključitev k Pakistanu se zavzema le manjši del prebivalstva. Ker za svobodno odločitev ni videti realne možnosti, se glavnina vsakdanjega življenja vse bolj navezuje na sodelovanje znotraj Indije. Meja s Pakistanom ostaja skoraj hermetično zaprta in med obema deloma Kašmirja ni nikakršnih političnih, gospodarskih, trgovskih in drugih stikov.

• Žafran
  Na svetu je le malo pokrajin, kjer goje žafran za komercialne namene, za potrebe začimbe, ki se je je zaradi plemenitosti, obstojnosti, učinkovitosti in drage, dolgo skrivnostne pridelave oprijel rek "drag kot žafran". Ob Španiji je glavno območje njegove pridelave Kašmirska dolina. Nabiranje cvetov se začne konec oktobra in se zavleče pozno v november. Za dragoceno začimbo se uporabi le temnordeč pestič v notranjosti cveta, ki se posuši. Kakovost žafrana se označuje z različnimi imeni; najbolj kakovosten je mongra.
  
  Najboljša za rast žafrana so lahka in sušna peščena tla. Čeprav je pridelovanje zahtevno, je visoko dobičkonosno. V Kašmirski dolini je omejeno le na posamezna območja. Žafran pridelujejo v 184 vaseh, to je le v šestih odstotkih naselij v dolini. Z njim je zasajenih 15.000 hektarov ali 3,4 odstotke od razpoložljivih obdelovalnih zemljišč. V zadnjem času se pridelovanje hitro širi. V dveh desetletjih se je z žafranom zasajena površina zemljišč podvojila.

• Priznanje Geografskemu zborniku
  Zvedeli smo, da bo revija Geografski zbornik prva slovenska znanstvena revija sploh, ki bo prek projekta EIFL Direct, pomembnega dela Soroševega informacijsko-knjižnega programa, uvrščena v bogato mednarodno zbirko elektronskih revij. Za uspešno politiko vodenja revije, ki je takšno vključitev omogočila, veljajo tako založniku Geografskemu inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU kot uredniškemu odboru z urednikom dr. Milanom Orožnom Adamičem na čelu iskrene čestitke.

• Filipini
  300.000 kvadratnih kilometrov velika država v zahodnem delu Tihega oceana leži med Južnokitajskim morjem na zahodu, Celebeškim morjem na jugu in Tihim oceanom na vzhodu. Sestavlja jo 7107 otokov, med katerimi so številna notranja morja. Največje med njimi je Sulujsko morje. Le 2773 otokov ima imena, naseljenih pa jih je manj kot 200. Skupna dolžina obalne črte je kar 26.000 kilometrov. Natančno število prebivalcev ni znano. Ocenjujejo, da je leta 1995 v državi živelo slabih 70 milijonov ljudi.
  
  95 odstotkov površine države zavzema 11 velikih otokov, na katerih živi 98 odstotkov prebivalstva. Daleč največja otoka sta Luzon na severu in Mindanao na jugu. Med njima je otoška skupina Visayas, ki jo sestavlja sedem večjih otokov: Panay, Negros, Bohol, Leyte, Samar, Masbat in Cebu. Preostala večja otoka sta še Mindoro južno od prestolnice Manile na Luzonu, ter bolj oddaljeni, razpotegnjeni Palawan na zahodu, ki ob otočju Sulu predstavlja mostišče proti otoku Borneu.
  
  Otočje je nastalo na območju Filipinske tektonske plošče, stisnjene med Evrazijsko in Pacifiško ploščo. Na pomen tektonike opozarja izjemno globok Filipinski jarek vzhodno od otokov Mindanao in Samar, ki naj bi bil po nekaterih trditvah z globino 11.485 metrov najgloblja točka na Zemlji. V seizmično zelo aktivnem letu 1976 je močan potres prizadel mesto Zamboanga na Mindanau in zahteval 20.000 žrtev.
  
  Otoki so večinoma gorati. Na Luzonu sta glavni gorski skupini Sierra Madre in Cordillera Central, na Mindananu pa je gorat zlasti zahodni del z Zamboanškim polotokom, vendar je najvišji vrh, ugasel ognjenik Mt. Apo (2954 m) na jugu otoka, v neposrednem zaledju Davaojskega zaliva. Površje je marsikje zakraselo, kraško podzemlje pa prevotljeno. Svetovno znani so Čokoladni griči (Chocolate Hills) v osrčju otoka Bohol, lep primer stogastega krasa. Najbolj znana filipinska reka se zaradi njenega 4380 metrov dolgega toka pod zemljo imenuje kar Podzemeljska reka. Teče na Palawanu in po njej se je mogoče spustiti s čolni.
  
  Tropsko podnebje je vroče in celo leto namočeno. Značilna sta dva izrazita vremenska tipa: sušna sezona med januarjem in junijem ter vlažna sezona med julijem in decembrom. Severno polovico države prizadevajo siloviti vrtinčasti tropski viharji, ki se tu imenujejo bagniji. Divjajo lahko s hitrostjo prek 250 kilometrov na uro in posledično povzročajo velike poplave, zemeljske plazove in zaradi neustrezne električne napeljave ter prevlade lesenih hiš tudi požare. Povprečno se jih vsako leto zvrsti dvajset.
  
  Ker so Filipini sredi velikih svetovnih rastlinskih in živalskih območij, sta njihova rastlinski in živalski svet izredno pestra. Južno od Mindanaa teče znamenita Wallaceova črta, ki z ostro razmejitvijo azijskih in avstralskih živalskih vrst nakazuje meje malajskega kopenskega mostu v pleistocenu, ko je bila gladina morij za več deset metrov nižja od zdajšnje.
  
  Že pred prihodom Evropejcev je bila na Filipinih vzpostavljena organizirana družbena ureditev s trgovino, vlado, administrativno členitvijo in versko službo. Najnovejše najdbe preprostega paleolitskega orodja kažejo, da je človek tu živel že pred okrog 150.000 leti. Prvi priseljenci so bili Negriti. Okrog leta 5000 pred našim štetjem je izginil kopenski most, zato so poznejši priseljenci prihajali prek morij. Med letoma 1500 in 500 pred našim štetjem je bilo ugotovljenih vsaj pet priselitvenih etap, vse z območja današnje Indonezije. Prišleki so uveljavili neolitsko kulturo. Ljudstvo Ifugao je v goratem delu Luzona ustvarilo obsežen sistem kulturnih teras, ki ga imajo nekateri za osmo čudo sveta. Dolžina vseh zidov v sistemu je prek 20.000 kilometrov, njegova višinska razlika pa marsikje presega 1000 metrov.
  
  Med letoma 500 pred našim štetjem in 1500 so se na Filipine priseljevala malajska ljudstva, ki so povzročila spremembe v načinu gradnje hiš, poljedelstvu, živinoreji in veri. Z območja Indonezije sta se širila budizem in hiunduizem, še močnejša pa sta bila vpliva Kitajcev, ki so se priseljevali kot vodilni trgovski sloj, in Arabcev, ki so prevzeli nadzor nad trgovino. Močno se je razmahnil islam in na jugu je nastal sultanat.
  
  Evropska civilizacija se je pojavila šele v 16. stoletju. Otočje je na plovbi okrog sveta leta 1521 odkril že Magellan, portugalski pomorščak v španski službi. Poskus pokristjanjevanja je plačal z življenjem, ko ga je na otoku Mactan blizu Cebuja ubil plemenski poglavar Lapu Lapu. Le dve desetletji pozneje so si Španci otočje dokončno prilastili. Uvedli so nasilno pokristjanjevanje in špansko zemljiškoposestno ureditev z encomiendami. Danes je najopaznejša posledica španskega kolonializma krščanstvo, saj so Filipini s prek 90 odstotkov katoličanov edina azijska država s prevladujočo krščansko veroizpovedjo. Od tod izvira zanimivo nasprotje, da so Filipini za Japonsko najbolj vzhodna, a hkrati najbolj zahodnjaška azijska država.
  
  Po špansko-ameriški vojni so z mirovnim sporazumom v Parizu Združene države Amerike leta 1898 odkupile Filipine za simboličnih 20 milijonov dolarjev. Nastopilo je obdobje anglosaksonske amerikanizacije, ki je zapustila še močnejše sledi kot dolgotrajnejša španska kolonizacija. Za ZDA so bili Filipini odskočna deska za širjenje vpliva v Aziji, s čimer so dobili izjemen strateški pomen. Tudi po osamosvojitvi države julija 1946 so ZDA obdržale 12 vojaških oporišč, med njimi pomorsko Subic Bay in zračno Clarc, največji oporišči zunaj matične države sploh. Čeprav so imeli Filipini od tega veliko korist (zaposlitev več deset tisoč delavcev, nekaj milijard dolarjev letne odškodnine), so se jim v začetku devetdesetih let odrekli, kar je znatno oslabilo gospodarsko moč države.
  
  Dve tretjini odraslih Filipincev še vedno zaposlujejo kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov. Pomembne dejavnosti so tudi rudarstvo, lahka predelovalna industrija in v zadnjem času turizem. Glavni izvozni artikli so sladkor, tropsko sadje in rude. Prometna infrastruktura je še vedno pomanjkljiva. Otoke sicer povezujejo trajekti in razmeroma dobro je urejen notranji letalski promet (v državi je kar 40 letališč), vendar so ceste, z izjemo okolice večjih mest, slabe. Edina železnica je speljana le po južnem delu Luzona.
  
  Zaradi obsežnega izsekavanja za potrebe tradicionalnega požigalniškega selilnega kmetijskega sistema, imenovanega kaingin, je velik del gozdov, ki poraščajo le še slabih 40 odstotkov površja, razvrednoten. Leta 1989 so z zakonom prepovedali nadaljnje izsekavanje gozdov. Ustanovili so 30 obsežnih zavarovanih območij, med njimi 23 narodnih parkov.
  
  Od leta 1973 je uradni jezik Filipino oziroma Pilipino. Zasnovan je na dialektu Tagalog, ki prevladuje v osrednjem delu Luzona z Manilo. Vsebuje še mnoge angleške, španske, indijske in arabske izraze ter besede iz drugih domorodskih jezikov.

• Znani filipinski ognjeniki
  Zanimivo je, da se navedbe števila filipinskih ognjenikov precej razlikujejo. Razpon sega od 37 do 56, med katerimi naj bi bilo od 13 do 18 aktivnih. Najbolj slikovit je izrazito stožčast ognjenik Mt. Mayon (2421 m) na skrajnem jugovzhodu Luzona. Znana sta tudi ognjenika Taal v kraterskem jezeru na otočku sredi istoimenskega jezera na jugu Luzona in Mt. Pinatubo severno od Manile, ki se je po šeststoletnem mirovanju znova prebudil junija 1991. Izbruh je pogubil mnogo življenj. Velike količine pepela so se dvignile do 40 km visoko v stratosfero in povzročile vremenske spremembe tudi na planetarni ravni. Ko je prišlo monsunsko deževje, se je z vodo napojen pepel spremenil v uničujoče blatne tokove, ki so zalili številne vasi na vznožju ognjenika.

• Filipinski negriti
  Negritska ljudstva so se na Filipine pred dobrimi 25.000 leti naselila v več valovih z območja sedanje Indonezije po kopenskih mostovih. Ljudje s temno kožo in skodranimi lasmi so sorodniki staroselcev, ki jih še vedno najdemo na obsežnem območju med Šrilanko in Melanezijo. Danes je na Filipinih čistih negritov vsega 50.000, ki zaradi poznejših kolonizacijskih pritiskov žive odmaknjeno življenje v težko dostopni notranjosti otokov. So nomadi in se še vedno ukvarjajo predvsem z lovom in nabiralništvom.
  
  Glavna plemena se imenujejo Baluga, Atja, Agta, Eta, Mamanuva, Batak, Ata in Ati, kar največkrat pomeni le možje ali ljudje. Za razliko od drugih ljudstev, pri katerih se je razvila dokaj močna narodna zavest, se za zunanji svet skoraj ne zanimajo.

• Predavanje o Plitvicah
  Ljubljansko geografsko vabi v torek, 20. januarja 2001 ob 19. uri na predavanje z diapozitivi, namenjeno predstavitvi Plitvic in Plitviških jezer v Liki na Hrvaškem. Predavanje bo v dvorani Zemljepisnega muzeja (vhod skozi trgovino Kod&Kam) na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. Na območje pomembne naravne dediščine, uvrščene v seznam UNESCO-ja, nas bo popeljal predavatelj dr. Dražen Perica, priznan krasoslovec z oddelka za geografijo naravno-matematične fakultete univerze v Zagrebu. Kot na vsa druga predavanja LGD je vstop prost.

• Geographica Slovenica 33/1
  Izšla je prva od dveh številk triintridesetega letnika znanstvene revije Inštituta za geografijo Geographica Slovenica. Strokovno jo je uredila dolgoletna urednica dr. Metka Špes, tehnično pa Iztok Sajko. Prispevki predstavljajo in podrobneje osvetljujejo značilna pokrajinsko ranljiva območja v Sloveniji.
  
  Predgovor je napisal direktor Inštituta za geografijo dr. Jernej Zupančič. V njem je zapisal, da preučevanje geografskih problemov varstva okolja spada med standardne inštitutske dejavnosti. Vrsta podrobnih, na terenskem delu temelječih raziskav je prispevala k boljšemu poznavanju stanja posameznih okoljskih prvin (zrak, voda, prst, biosfera), njihove obremenjenosti, virov onesnaževanja, vrednotenju okoljskih procesov in razvoju socialne ekologije, ki razkriva odnos prebivalstva do onesnaževanja, onesnaževalcev in onesnaženosti okolja. V novejšem času se uveljavlja funkcionalistični vidik, skozi katerega se ugotavlja nosilna sposobnost okolja pri zdajšnjem načinu življenja in delovanju človeka v prostoru. Pri študijah varstva okolja ima geografija zaradi kompleksnega preučevanja povezav med naravnim okoljem in delovanjem človeške družbe nezamenljivo poslanstvo.
  
  V uvodnem prispevku urednica dr. Metka Špes z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predstavi geografske značilnosti pokrajinsko ranljivih območij v Sloveniji. V slovenskem nacionalnem programu varstva okolja, ki je primerljiv s podobnimi evropskimi dokumenti, so kot pokrajinsko ranljiva območja opredeljena gorska in kraška območja, obmorska obala, podeželje in mesta. Pri nadaljnjih prostorskih posegih jim je potrebno nameniti posebno pozornost. V članku so predstavljeni tudi izbrani naravnogeografski dejavniki, ki povečujejo občutljivost ranljivih območij, in antropogeni posegi, ki najbolj izrazito vplivajo (so vplivali) na njihovo obremenjenost.
  
  Dr. Irena Rejec Brancelj in mag. Aleš A. Smrekar, oba z Inštituta za geografijo, sta prispevala članek Gorska ranljiva območja - primer Triglavskega narodnega parka. V preteklosti so bile na območju parka gospodarsko pomembne dejavnosti fužinarstvo, planinsko pašništvo in gozdarstvo, zdajšnje človekovo delovanje pa je bolj raznovrstno. Bivanje človeka v osrednjem delu parka je predvsem sezonsko, povezano predvsem s turizmom, počitnikovanjem in rekreacijo, kjer ima glavno vlogo planinstvo. Prevladujoče točkovno onesnaževanje je posledica tistih dejavnosti, ki izkoriščajo naravne vire, lokalnega in tranzitnega prometa ter stalne in občasne poselitve. Največje obremenitve okolja so na širšem območju Bohinja, kjer se prepletajo vplivi planinskega pašništva, planinstva in smučanja. Človek z neustreznim delovanjem (vnašanjem škodljivih in strupenih snovi, vnašanjem hranilnih snovi, poseganjem v vrstno sestavo jezerskih združb) pomembno vpliva tudi na slabšanje kakovosti vode v visokogorskih jezerih.
  
  Mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v svojem članku predstavi Koprsko primorje kot primer obalnega območja, kjer se zaradi raznovrstnih razlogov zgoščeno pojavljajo različne okoljske obremenitve in z njimi povezani problemi. V prvem delu prispevka so predstavljene nekatere ugotovitve o stanju okolja, v nadaljevanju pa primeri okoljskih obremenitev, ki so posledica regionalno nadpovprečno pomembnih dejavnosti. Te so gost promet z Luko Koper, obmorski turizem in intenzivno kmetijstvo. Naštete dejavnosti ob industriji in gosti poseljenosti zasedajo sorazmerno obsežna območja, primerna razpoložljiva zemljišča pa so omejena. Zato v tekmi za prostor, in tudi zato, ker različne dejavnosti med seboj niso združljive, prihaja do različnih prostorskih nasprotij. Nobena od dejavnosti sama po sebi nima izstopajočega negativnega vpliva, problematična pa je kombinacija večjega števila dejavnosti, ki ponekod tako zelo obremenjujejo okolje, da sta preseženi njegovi samočistilna in regeneracijska sposobnost.
  
  Mag. Aleš A. Smrekar kot primer poseljenega kraškega ranljivega območja predstavi Cerkniško polje, ki z vidika oskrbe s pitno vodo presega lokalni okvir. Njegova ne pretirana onesnaženost je posledica avtohtonega in alohtonega obremenjevanja različnih dejavnosti. Nosilnost okolja je zaradi načeloma skromnih regeneracijskih sposobnosti voda odvisna predvsem od količine vode. Ob višjem vodnem stanju, ko del Cerkniškega polja prekriva presihajoče Cerkniško jezero, so samočistilne sposobnosti vode boljše, ob nižjem vodostaju pa se na celotnem območju pokažejo neugodne lastnosti kraških voda z zelo majhno samočistilno sposobnostjo. Čeprav so tekoče vode praviloma manj občutljive kot stoječe, imajo najmanj kakovostno vodo (kljub preobremenjeni čistilni napravi) spodnji del Cerkniščice, Martinščica in Žerovinščica.
  
  Barbara Lampič z Inštituta za geografijo nas seznani z izbranimi razvojnimi in okoljevarstvenimi problemi slovenskega podeželja z vidika sonaravnega razvoja. Kljub raznovrstnim razvojnim težnjam prevladujočih dejavnosti, ki vplivajo na ekonomsko, socialno, morfološko in še kakšno podobo podeželja, na videz kulturne pokrajine še vedno odločilno vpliva kmetijstvo. V primerjavi z razvitostjo kmetijstva v članicah Evropske unije ima naše kmetijstvo številne pomanjkljivosti, še največje v zemljiškoposestni strukturi in produktivnosti kmetijske pridelave, z okoljskega zornega kota pa so ugodni manjši snovni pritiski na posamezne sestavine okolja. Negativni okoljski učinki kmetijstva so prostorsko omejeni predvsem na prodne ravnine in dele terciarnih gričevij.
  
  Na prejšnji članek se vsebinsko navezuje dr. Irena Rejec Brancelj s prispevkom Podeželska okoljsko občutljiva območja. Temelji na socioekonomski tipologiji podeželja, ki izdvaja zgostitvena, urbanizirana, stagnirajoča in depresivna območja. Z anketiranjem gospodinjstev v več kot 200 slovenskih naseljih so bile podrobneje ovrednotene njihove značilnosti s posebnim poudarkom na okoljevarstvenem vrednotenju. Za kmetijstvo v zgostitvenih območjih sta značilni intenzifikacija in večja specializacija. Okoljsko najbolj problematična so urbanizirana in stagnirajoča območja, kjer je tudi največja intenzivnost kmetovanja. Medtem ko gre pri urbaniziranih območjih večjo stopnjo onesnaževanja pripisati predvsem širjenju inovacij v kmetijski pridelavi, je razlog za podobno stopnjo obremenjevanja okolja v stagnirajočih območjih predvsem želja po hitrejšem razvoju območij z različnimi naravnimi omejitvami. Raznovrstna depresivna območja, ki obsegajo skoraj polovico države, so z vidika kmetijskega obremenjevanja okolja manj problematična.
  
  Članek Večja mesta Slovenije kot okoljsko problematična območja je delo dr. Dušana Pluta z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V njem ugotavlja, da je za Slovenijo značilna razmeroma nizka stopnja urbanizacije, naša mesta pa so z evropskega vidika majhna. Zaradi velike pokrajinske občutljivosti velikih mest in prekomernega okoljskega obremenjevanja so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja posamezne mestne sestavine v večini regionalnih središč čezmerno ali celo kritično onesnažene, kar velja še zlasti za tekoče vode. V večini mest ni bilo sekundarnega čiščenja odpadnih voda in ločenega zbiranja odpadkov. Značilno je tudi hitro naraščanje negativnih pokrajinskih posledic stihijske suburbanizacije in večanja mestnega cestnega prometa.

• Predavanje o razvoju kraških vodonosnikov
  Geomorfološko društvo Slovenije vabi na predavanje z naslovom Razvoj kraških vodonosnikov od enostavnih do kompleksnih modelov, ki bo v torek, 27. februarja ob 18. uri v prostorih Zemljepisnega muzeja na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani (vhod skozi trgovino Kod&Kam). Predaval bo dr. Franci Gabrovšek z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne. Vstop je prost.
  
  Izšla je prva od dveh številk triintridesetega letnika znanstvene revije Inštituta za geografijo Geographica Slovenica. Strokovno jo je uredila dolgoletna urednica dr. Metka Špes, tehnično pa Iztok Sajko. Prispevki predstavljajo in podrobneje osvetljujejo značilna pokrajinsko ranljiva območja v Sloveniji.