-
Predavanje o kakovosti slovenskega obalnega morja
Ljubljansko geografsko društvo vabi na predavanje dr. Valentine Turk z naslovom Problematika kakovosti slovenskega obalnega morja, ki bo v torek, 11. januarja ob 19. uri v predavalnici št. 233 na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Valentina Turk je biologinja, kot višja znanstvena sodelavka zaposlena na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo v Piranu. Magistrirala je na ljubljanski univerzi, doktorirala pa na švedski univerzi v mestu Umea okrog 400 km severno od Stockholma, na obali Botnijskega zaliva. Ukvarja se s preučevanjem mikrobnega prehrambenega spleta v Tržaškem zalivu. Od leta 1991 je nosilka monitoring programa Raziskave kakovosti morja in kontrola onesnaževanja, ki teče pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor.
Izhodišče njenega predavanja je spoznanje, da gosta poseljenost priobalnega pasu in zelo različne dejavnosti v njem onesnažujejo dokaj majhen Tržaški zaliv. Slaba kakovost vode se odraža prek več pokazateljev, kakršni so na primer pojavi sluzi, prekomerna rast fitoplanktona in pretiran razvoj alg na morskem dnu, kjer je zaznati tudi pomanjkanje kisika. Ti in drugi sorodni pojavi se označujejo kot evtrofizacija in negativno vplivajo na ekološko ravnovesje, pa tudi na celovito kakovost morja z vidika njegove uporabnosti za različne dejavnosti.
-
Predavanje o poplavah kot geomorfološki dejavnik
Geomorfološko društvo Slovenije vabi na predavanje z naslovom Poplave kot geomorfološki dejavnik, ki bo v torek, 11. januarja ob 17. uri v prostorih Zemljepisnega muzeja pri Inštitutu za geografijo na Trgu francoske revolucije 7 v Ljubljani. Vhod je skozi trgovino Kod&Kam). Predaval bo dr. Matjaž Mikoš s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani.
-
Knjiga o Krasu
Pri založbi ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) je izšla knjiga Kras s podnaslovom Pokrajina–življenje–ljudje, ki jo je izdal Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne. Knjigo velikega formata 31 x 24 cm je uredil akademik dr. Andrej Kranjc, pri čemer sta mu pomagala dr. Vojislav Likar in Milojka Žalik Huzjan. Nastanek pomembnega knjižnega projekta sta finančno podprla Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije ter Slovenska nacionalna komisija za UNESCO. V bistvu gre za izpopolnjeno in slovenskemu uporabniku prilagojeno izdajo monografije Slovene Classical Karst–Kras, ki je pri istem založniku izšla konec leta 1997. Z njo se je svetovni javnosti celovito predstavila slovenska pokrajina, v kateri so nastale Škocjanske jame, prvi in doslej edini slovenski pojav oziroma objekt, vpisan v Unescov seznam naravne in kulturne dediščine.
Pri pisanju besedila je sodelovalo 28 avtorjev, fotografije je prispevalo 35 avtorjev, pregledne zemljevide pa so pripravili na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU in Inštitutu za geografijo. V lepo opremljenem delu je tudi precej faksimiliranih dokumentov, skic, starih zemljevidov, fotografij in umetniških del, pa tudi nekaj risb.
V knjigi je na 321 straneh doslej najbolj celovito predstavljena pokrajina Kras, ki je s svojim imenom, prenesenim v strokovno izrazoslovje, postala pojem svetovnih razsežnosti. Tiskanih del o Krasu ni malo, vendar med njimi ni nobenega, ki bi na razumljiv, a hkrati znanstveno natančen način pokrajino predstavila celovito, z izsledki najnovejših raziskav vred. Čeprav Kras ni velika pokrajina, je po svojih značilnostih in dozdajšnjih preučitvah tako raznolika, da ga lahko kot organsko celoto predstavi le večja skupina avtorjev, sestavljena iz strokovnjakov različnih znanstvenih disciplin.
Ob za strokovna dela običajnih poglavjih Uvodu in Literaturi se v knjigi zvrsti 14 glavnih poglavij; nekatera so razdeljena na podpoglavja. Razvrščena so v naslednjem zaporedju: Geologija Krasa (Kras v geološki preteklosti, Kamnine na Krasu), Morfologija Krasa, Burja, Hidrologija Krasa (Voda na Krasu, Hidrogeologija Krasa, Onesnaženje vode na Krasu), Speleologija (Jame na Krasu, Škocjanske jame, Siga), Prst in rastje (Prst, Vegetacija Krasa v preteklosti, Flora in vegetacija Krasa, Gozdna in grmiščna vegetacija Krasa), Živalstvo kraških jam, Zaščita in varovanje Krasa, Človek na Krasu skozi zgodovino (Poselitev na Krasu v pleistocenu in holocenu, Prazgodovinska in zgodovinska jamska najdišča na Krasu, Slovenski Kras v poznejši prazgodovini in rimski dobi, Na Krasu od pozne zgodovine do današnjih dni), Družbenogeografski oris, Etnografska podoba Krasa, Arhitektura (Arhitektura na Krasu, Naselbinska in stavbna dediščina Krasa, Gradovi na Krasu), Kras v likovni umetnosti ter Sprehod po Krasu s knjigami pod pazduho.
Čeprav se pokrajina Kras ne konča na zahodni meji naše države in se razprostira tudi onstran nje v Italiji, se knjiga iz povsem praktičnih razlogov omejuje predvsem na njen slovenski del. Predstavitev Krasa kot naravne, družbene in fiziognomske pokrajinske celote bi namreč zahtevala precej več časa in sodelovanje številnih tujih sodelavcev, kar bi bil organizacijsko in finančno še mnogo bolj zahteven zalogaj.
Upati je, da bodo z vključitvijo Slovenije v Evropsko zvezo nastale takšnim prizadevanjem naklonjene okoliščine, saj si pokrajina, ki je bila z izjemo Trsta dolgo poseljena skoraj izključno s slovenskim življem, takšno obravnavo brez dvoma zasluži. Prikaz s človekom povezanih pokrajinskih prvin, ne pa zgolj njih, bi na ta način v marsičem pridobil na znanstveni teži. Politično neobremenjena razmišljanja bi lahko rodila številna nova spoznanja ali pa dozdajšnja vedenja predstavila v novih dimenzijah.
-
Veliki atlas svetovne zgodovine
Konec prejšnjega leta je pri založbi DZS izšel Veliki atlas svetovne zgodovine, knjiga formata 37 x 27 cm, ki izpopolnjuje dozdajšnjo razmeroma bogato zbirko atlasov in leksikonov (Veliki atlas sveta, Krajevni leksikon Slovenije, Geografski atlas Slovenije) te založbe. Zgodovinski atlas je nastal kot plod skoraj desetletje trajajočega sodelovanja z italijanskim založnikom Istituto Geografico de Agostini iz Novare. Zanimivo in obenem pohvalno je dejstvo, da je slovenska verzija zgodovinskega atlasa izšla le eno leto po izdaji izvirnika.
Slovensko verzijo je uredil mag. Aleš Pogačnik, eno od strokovno najbolj zahtevnih del, prevod zemljevidov, pa je ob pomoči Ane Starešinič opravil Zmago Drole. Ob tem je potrebno omeniti, da je antično imenoslovje, še zlasti pa grška imena, prvič dosledno zapisano po pravopisnih pravilih, kar odpravlja dozdajšnjo, deloma tudi s samovoljo povzročeno zmedo.
Knjiga z 268 stranmi je razdeljena na pet velikih obdobij svetovne zgodovine (Prazgodovina in stari vek, Srednji vek, Novi vek, Spremembe v sodobnem svetu in 20. stoletje), ki zajemajo vse ključne dogodke od prvih civilizacij do današnjih dni. Vsebina je predstavljena v devetdesetih poglavjih (primeri značilnih naslovov so Stare civilizacije v Mezopotamiji, Helenistična kraljestva, Barbarski vdori in države, Anglija od Normanov do Tudorjev, Trgovski imperij Beneške republike, Reformacija in protireformacija, Ljudstva in kulture v Afriki, Začetki industrijske revolucije, Osamosvojitev Latinske Amerike, Finančni zlom na Wall Streetu leta 1929, Železna zavesa v Evropi, Novi gospodarski scenariji), opremljenih s številnimi zemljevidi in fotografijami ter z izčrpnimi besedili. Z informacijami bogati in vsebinsko jedrnati zemljevidi so zasnovani kot celosten pregled ali kot podrobnejša razčlenitev določene teme. So razločnih barv in zato nazorni, kar je ena od največjih odlik kartografov iz Novare nasploh. Druga odlika italijanskega založnika je razgibano, nekonvencionalno oblikovanje, tako da uporabnika privablja k prelistavanju že videz sam.
Atlas je zaradi doslednega opiranja na izvirnik razumljivo precej italijanocentrično obarvan, pri čemer se zdi, da se prav nobena priredba tujega zgodovinskega dela temu ne more izogniti. Zato je dragocen sicer kratek, a pregleden dodatek o zgodovinskih dogajanjih na območju današnje Slovenije. Zemljevidi v njem so nastali na podlagi gradiva, pripravljenega za drugo izdajo Šolskega zgodovinskega atlasa, ena karta pa je prevzeta iz Geografskega atlasa Slovenije.
V zaključnem delu knjige se zvrstijo imensko kazalo krajev, osebnosti, ljudstev in bitk ter pregledni časovni trakovi, urejeni glede na glavna zgodovinska obdobja posameznih območij. Z njimi je mogoče primerjati in povezovati sočasne dogodke v različnih delih sveta.
-
Splošno o pojmu kras
Beseda kras ima danes v slovenskem jeziku tri pomene. Pisana z veliko začetnico (Kras) pomeni pokrajino med Tržaškim zalivom, Goriškim poljem, Vipavsko dolino, Pivko in Brkini. Na Krasu, ki ga zaradi boljše ločljivosti strokovni krogi zadnji čas imenujejo tudi Matični Kras, Klasični Kras ali Tržaški Kras, so doma Kraševci.
V ljudskem jeziku pomeni z malo začetnico pisana beseda (kras) kamnito ozemlje oziroma kamnito goličavo. V strokovni literaturi pomeni z malo začetnico pisana beseda določeno lastnost ozemlja. Namesto nje se uporabljajo tudi izrazi kraško ozemlje, kraška pokrajina, kraški teren, zakrasel svet, kraški pojavi,…
V znanosti pomeni izraz kras ozemlje, kjer zaradi poklinske prepustnosti kamnin vode tečejo večinoma pod zemeljskim površjem. Na njem so se razvile značilne, raznolike površinske in podzemne reliefne oblike, ki so nastale kot posledica kemičnega in mehanskega delovanja vode v razpokanih in lahko topnih karbonatnih kamninah, predvsem v apnencu, manj pa v dolomitu, konglomeratih in drugih. V Sloveniji je apnenčastega površja 7200 in dolomitnega 1600 kvadratnih kilometrov, kar pomeni 43 % površja države.
Razlikujemo več zvrsti krasa. Temeljna členitev navaja goli (močno skalnat) kras, polgoli (na površju so le kamniti čoki) kras, prekriti (karbonatna podlaga je prekrita z naplavinami) kras in pokriti (karbonatna podlaga je prekrita s prstjo) kras.
Glede na kamnine, v katerih je nastal, razlikujemo apnenčasti, dolomitni, kredni, puhlični, solnati in sadreni kras ter klastokras (v nesprijetih ali slabo sprijetih oziroma klastičnih kamninah). Glede na nastanek v geološki preteklosti se navajajo fosilni kras oziroma paleokras, kopasti kras in ekshumirani kras. Glede na podnebje in območje, na katerem je nastal, razlikujemo glaciokras, nivalni kras, subnivalni kras, subpolarni kras, visokogorski kras, srednjeevropski kras, sredozemski kras, aridni kras, tropski kras in kontaktni kras. Glede na oblikovanost površja se uporablja členitev na čokati, laštasti, kozavi, poligonalni, rebrasti, stolpasti, stožčasti in vrtačasti kras, kras kraških polj in podolij ter fluviokras. Glede na stopnjo razvitosti razlikujemo holokras (razviti kras), merokras (delno razviti, nepopolni kras) in parakras (neizraziti kras), glede na globino zakrasele suhe cone pa je v rabi členitev na globoki in plitvi kras.
-
O pokrajini Kras
Kras je zakrasela obmejna planota, ki je dala ime kraškemu svetu in kraškim pojavom širom sveta. Njen manjši del je v Italiji, kjer se imenuje Carso. Večji del v jugozahodni Sloveniji meri 429 kvadratnih kilometov, na katerih živi 19.068 ljudi. Gostota poselitve je torej le 44 ljudi na kvadratni kilometer, kar je manj kot polovica državnega povprečka. Po zahodni meji Krasa, kjer se planota stika z obsežno Padsko nižino, poteka izrazita, več kot tisočletje nespremenjena narodnostna meja med italijanskim prebivalstvom na ravnini in slovenskim na vzpetem svetu.
Planota se dokaj strmo dviguje nad sosednje pokrajine, z izjemo na jugovzhodni strani, kjer je stik manj izrazit. Značilna je močna prevlada apnenca s številnimi površinskimi in podzemeljskimi kraškimi oblikami. Najbolj znane kraške jame so Vilenica (verjetno najstarejša turistična jama na svetu), Lipiška jama, Divaška jama, Kačna jama, Briškovska jama (Grotta Gigante) v Italiji in v seznam svetovne dediščine vpisane Škocjanske jame na jugovzhodnem robu pokrajine. Povprečna nadmorska višina je 334 metrov, povprečni naklon površja pa le slabih 7 stopinj. Planota se postopoma znižuje od jugovzhoda proti severozahodu. Najvišji vzpetini sta Veliko Gradišče (741 m) na južnem in Trstelj (643 m) na severnem obrobju.
Zaradi strme stopnje, preko katere se Kras spušča k morju, ga blažilni vplivi morja težje dosegajo. Ker ga na severovzhodu obdajajo visoke kraške planote, kjer se stikajo sredozemski in celinski vplivi, sta značilni dobra prevetrenost in v zimskem času pogosta burja. Kljub obilju padavin zaradi zakraselosti z izjemo Doberdobskega jezera v Italiji ter majhnih lokev za tradicionalno vodooskrbo prebivalstva in kali za vodooskrbo živine ni površinskih voda. Tekoče vode na njegovem obrobju poniknejo. Značilna prst je rdečkasta jerina. Gozd porašča slabo tretjino ozemlja. Njegova površina se je zaradi zaraščanja oddaljenih in manj kakovostnih kmetijskih zemljišč, kar je posledica zmanjšanja vloge kmetijstva, precej povečala. Najbolj zastopani drevesni vrsti sta črni gaber in umetno nasajen črni bor. Zaradi površinske sušnosti je Kras požarno najbolj ogrožena slovenska pokrajina.
Tradicionalno vodilni kmetijski dejavnosti sta vinogradništvo, katerega najbolj slaven proizvod je vino teran, in predelava svinjskega mesa v pršut. V preteklosti je bila ob furmanstvu najpomembnejša nekmetijska dejavnost lomljenje apnenca v kamnolomih. V novejšem času se razvijajo industrija, drobno gospodarstvo, promet, trgovina in turizem. Glavno turistično središče je Lipica s kobilarno in drugimi turističnimi objekti.
Kras spada med najstarejša poselitvena območja v Sloveniji, o čemer pričajo številna arheološka odkritja. Do konca neolitika je človek prebival v votlinah, pozneje pa se je naselil po utrjenih vzpetinah, tako imenovanih gradiščih. Zdaj je v slovenskem delu Krasa natančno 100 naselij. Vsa so gručasta, v njih prevladujejo enonadstropne kamnite hiše. Novejša pozidava je bolj razpršena in arhitekturno netipična. V zadnjem času so precej starih stavb pokupili in obnovili lastniki iz osrednje Slovenije. Najpomembnejša središča so Sežana, Divača, Komen, Dutovlje, Senožeče in Kostanjevica na Krasu, za najbolj slikovito naselje pa velja Štanjel.
-
O izvoru in pomenu besede kras
Izraz kras izhaja iz imena slovenske pokrajine Kras, kjer se je rodilo krasoslovje in se je v več sorodnih različicah (Karst, karst, carso, krš,…) uveljavil kot mednarodni termin. Prvotni kors? je verjetno prevzet iz ilirskega jezika in je v latinizirani obliki postal carsus, v slavizirani pa kras. Najstarejši zapis slovenskega imena za Kras je "Grast" v dokumentu iz leta 1177. Pozneje se je v razvoju slovenskega jezika menjal vrstni red glasov in tako je iz korena "kar" nastal "kra".
Beseda kras je po vsej verjetnosti predindoevropskega izvora. Osnova ji je izraz karra v pomenu ’kamen’ in v tem pomenu je ostala živa na primer v irski keltščini (carraig pomeni skala). V raznih oblikah jo je mogoče zasledili v romanskih dialektih v Alpah in južno od njih. Tam je živa tudi beseda kara, iz katere izhaja nemški izraz Karren v pomenu raznih drobnih kraških oblik. Paleoevropski koren karra in kars so odkrili še v dakijskem jeziku, iranščini, albanščini itd. Klasično ime pokrajine Kras je bilo zapisano kot Carusadus, Mons Carusad, Karusad in Carsus. Zapis Carso iz dalmatoromanskega govora je iz leta 949, v 12. in 13. stoletju pa se ta beseda pojavlja v raznih pomenskih zvezah.
Kako je potekal razvoj ljudskega pojmovanja kras, ki pomeni kamnito površje in je do danes v glavnem že zamrlo, do nastanka pokrajinskega imena Kras, še ni povsem dognano. Slovenski strokovni izraz kras ni povzet po ljudskem izrazu, temveč po imenu istoimenske pokrajine. Strokovni izraz kras uporabljajo tudi Čehi, Slovaki, Poljaki in v najnovejšem času večinoma tudi Srbi. Italijani imenujejo pokrajino Carso, zato se termin glasi carso. Nemci imenujejo pokrajino Karst, odtod njihov strokovni izraz Karst. Termin karst so prevzeli vsi germanski jeziki in francoščina, od Slovanov pa Rusi in Bolgari in deloma Srbi. Hrvati so nekoč uporabljali kras, karst in krš, zadnji čas pa je v rabi le še krš.
-
Atlas jezikov
Bogato bero priročnikov iz zadnjih let je na našem majhnem trgu konec lanskega leta obogatilo pomembno delo, ki je po svoji zasnovi sicer strokovno, a v svoji sporočilnosti dovolj poljudno ter pestro zasnovano, da lahko ponudi številna spoznanja tudi tistim, ki so si pripravljeni vzeti čas in se vanj poglobiti. Ti "radovedneži" bodo presenečeni, s koliko novimi dejstvi jih bo obogatil Atlas jezikov. Gre za slovensko priredbo angleškega izvirnika The Atlas of Languages, ki ga je leta 1996 izdala založba Quatro. Slovenska verzija z 224 stranmi formata 29 x 22 cm je izšla pri založbi DZS. Prevedel in priredil jo je Andrej Skubic, jezikovni pregled je opravila Ana Starešinič, likovno-grafični urednik je bil Nedžad Žujo, urednik pa Aleš Pogačnik.
V uvodu so na kratko predstavljene in povzete glavne jezikovne razvojne značilnosti. Prvi del ima naslov Razvoj in širjenje jezikov. V njem so prikazani različnost jezikov v času in prostoru, jeziki in narečja, imena jezikov, nekateri geografski vidiki jezikov, jezikovne družine, rekonstrukcija prajezika, primerjave skozi zgodovino, jezikovni stiki, izposojenke in izposojanje, zamenjava jezika in substrat ter jezikovne zveze. Glavne značilnosti so prikazane na preglednih zemljevidih, med besedilom pa so tudi številne fotografije, skice, grafikoni, umetniške slike, grafikoni in preglednice, ki povedano umljivo ponazarjajo.
V drugem delu je govora o jezikovnih družinah v posameznih delih sveta. Ker za vseh 6000 jezikov položaja in sorodstvenih vezi ni mogoče predstaviti, so v družinska drevesa in zemljevide vključeni samo večji jeziki ali tisti, o katerih je posebej govora v besedilu. Pregled je urejen predvsem po zemljepisnih območjih, delno pa po jezikovnih družinah. Ker se ti delitvi le redko popolnoma ujemata, ju je potrebno skrbno razlikovati. Ta del knjige je razdeljen v sedem podpoglavij z naslovi Evropa in Evrazija, Južna in jugovzhodna Azija, Afrika in Bližnji vzhod, Tihi ocean, Avstralija, Amerika ter Pidžini in kreolski jeziki.
Tretji del knjige je namenjen prikazom izvora in razvoja pisav. Zapis je bogato dokumentiran z grafičnimi ponazoritvami, ki lahko tudi manj veščemu bralcu razkrijejo mnoge podrobnosti. V zadnjem, četrtem delu z zgovornim naslovom Izginjanje in oživljanje jezikov so opisani načini in vzroki, zaradi katerih jeziki umirajo, preusmerjanje zamenjave jezika, prizadevanja za oživljanje jezikov (najuspešnejši primer oživitve je hebrejščina) ter raznoličnost jezikov v javnih občilih.
Na koncu je ob virih in stvarnem kazalu dodan še slovar jezikovnih izrazov. Ta pride prav jezikoslovno slabše razgledanim bralcem. Knjiga je namreč bolj kot geografska ponazoritev jezikoslovna študija, ki pa je v svojem pristopu vendar tako poljudna, da je lahko razumljiva vsakemu, ki se v njeno vsebino nekoliko poglobi. Prikaz podobnosti in razlik med jeziki ter njihovih zvez je namreč zasnovan na predstavitvi in primerjavah jezikovnih posebnosti in različnih slovničnih prvin, kakršne so na primer sklanjatev, število, uporaba trpnika, predpon in pripon, besedni red in številne druge.
-
Atlas svetih in skrivnostnih krajev
Za tem nič kaj domiselnim in kar preveč očitno tržno naravnanim naslovom se skriva izredno kakovostno knjižno delo, ki ga je konec leta 1999 izdala založba Slovenska knjiga in z njim obogatila svojo bogato zbirko priročnikov. Gre za prevod angleškega izvirnika iz leta 1996, katerega avtor Colin Wilson je izjemno ploden pisec. Napisal je na ducate knjig in na stotine člankov. Knjigo s 192 stranmi formata 31 x 25 cm je prevedla Darinka Kodermac Patačko, njen strokovni pregled je opravil Miha Kosi, uredila jo je Danica Štumberger Novosel, tehnična urednica pa je bila Jelka Mihelič.
S čudovitimi fotografijami opremljena in razgibano oblikovana knjiga je sestavljena iz dveh delov. V prvem avtor podrobno predstavi izbrane primere (okrog 100) svetih in skrivnostnih krajev sveta. Za razliko od podobnih priročnikov je pregled zasnovan regionalno, pri čemer je treba reči, da je členitev malce nenavadna in odraža tako vlogo, ki jo je v civilizacijskem razvoju posameznim območjem pripisal avtor kot njegova osebna nagnjenja. Prikazi si sledijo v naslednjem zaporedju: Afrika in Bližnji vzhod, Grčija in Sredozemlje, Evropa in Rusija, Velika Britanija in Irska, Severna Amerika, Srednja in Južna Amerika, Oceanija in Avstralija, Daljni Vzhod in Južna Azija.
Pred vsakim poglavjem je pregledni zemljevid z vrisanimi lokacijami podrobneje predstavljenih krajev, ki so tu dodatno prikazani bodisi s skicami bodisi fotografijami manjšega formata. Takšen pristop omogoča predstavitev po izbranih območjih, pri čemer ne upošteva ne kronološkega, ne stvarnega in tudi ne v celoti verskega ključa. Tako se v določenem poglavju znajdejo skupaj naravne zanimivosti, arhitekturni biseri in detajli, pa ostanki iz prazgodovine in srednjega veka ter krščanstva in tradicionalnih verstev, ki jih avtor upravičeno postavlja v ospredje, tako, da njihovi materialni preostanki in pomembnejši verski simboli zavzemajo glavnino prvega dela knjige.
Besedilo pojasni glavne značilnosti verstev in pomen najbolj značilnih ali slikovitih objektov v določenem verovanju. Lahko ga označimo kot prispevek h geografiji religije, a se avtor manj ukvarja s prostorskimi, demografskimi in gospodarskimi učinki, ki iz verstev nedvomno izhajajo. Vsekakor lahko povprečno informirani bralec izlušči številna nova spoznanja, ki so mu lahko tudi koristna popotnica pri izbiri ciljev na morebitnih popotovanjih.
Drugi del knjige sestavljajo zemljevidi in seznami svetih krajev. S tem je atlas tudi v resnici atlas, saj vemo, da izraz atlas označuje zbirko zemljevidov. Najprej je predstavljen zemljevid sveta s prikazanimi izrezi podrobnejših zemljevidov, ki se v glavnem ujemajo z območji posameznih poglavij iz prvega dela. Sledi 16 zemljevidov na eni ali dveh straneh, na katerih je skupno označenih več kot 1000 izbranih svetih in skrivnostnih krajev. Za vsak kraj je prikazano ali je še živ ali opuščen in zgodovinsko obdobje, v katerem je bila znamenitost sprva v rabi oziroma, ko je bila zgrajena. V kratkem sestavku ob zemljevidu je povzeto zgodovinsko ozadje verstev na posameznih območjih ter njihov razvoj. Za zemljevidi je seznam, v katerem je mogoče najti podatke o vseh na zemljevidih označenih krajih. Seznam vsebuje ime kraja, njegovo pokrajinsko in (ali) državno lokacijo ter kratek opis znamenitosti z oznako njenega verskega pomena.
Zemljevidi so grafično razmeroma privlačni, še zlasti pa velja pohvaliti zemljepisno imenoslovje, ki je strokovno skoraj neoporečno in se ustrezno naslanja na novejša spoznanja. Izbor prikazanih krajev je plod avtorjeve odločitve in kot tak je brez dvoma pomanjkljiv, kar pa je nujno zlo vseh tovrstnih del.
-
Predavanje o mokriščih
Ljubljansko geografsko društvo po rednem občnem zboru vabi na predavanje o problematiki mokrišč, ki bo v torek, 15. februarja ob 19. uri na Oddelki za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2. Predavateljica dr. Gordana Beltram z Uprave za varstvo narave Ministrstva za okolje in prostor bo predstavila mednarodne konvencije o mokriščih. Izbrana primera za podrobnejši prikaz bosta Cerkniško jezero in soline pri Sečovljah. Vstop prost!
-
Geographica Slovenica 32
Pred kratkim je izšla nova številka Geographice Slovenice, znanstvenega glasila Inštituta za geografijo. Zapolnjuje jo en sam prispevek, s čimer ima značaj monografije. Prispevek Slovenci v Avstriji je avtorsko delo dr. Jerneja Zupančiča, direktorja Inštituta za geografijo in strokovnjaka na področju socialne ter politične geografije. Predmet njunega preučevanja je tudi raziskovanje slovenskega naroda v zamejstvu.
Gre za priredbo avtorjeve doktorske disertacije, v kateri je na podlagi obsežnega anketnega gradiva, številnih intervjujev, drugega terenskega dela ter z analizami starejših in najnovejših statističnih podatkov ugotavljal način poselitve, demografsko in socialno sestavo ter njuno dinamiko, odnose in procese na območju, poseljenem s slovenskim življem, funkcije poselitvenega območja in vlogo Slovencev kot etnične skupnosti v širšem prostoru nasploh.
Publikacija ima 246 strani, razdeljenih na pet glavnih poglavij in krajši povzetek v angleškem jeziku. Poglavja so Uvod, Teoretični pogledi na narodno in manjšinsko vprašanje, Slovenci v Avstriji, Identiteta Slovencev v Avstriji ter Literatura in viri. Sorazmerno bogato barvno grafično opremo sestavlja 37 grafikonov, 21 tabel ter skupaj 17 zemljevidov, kartogramov in preglednih shem. Grafične priloge je izdelal Iztok Sajko, ki je tudi tehnični urednik celotne publikacije. Uredila jo je dr. Metka Špes, dolgoletna urednica revije Geographica Slovenica.
Dosedanje raziskave o Slovencih v Avstriji so bile osredotočene le na območje avtohtone poselitve na avstrijskem Koroškem in v novejšem času še na Štajerskem, ne pa tudi na druga območja v državi. Zato so bile pogoste navedbe o 14.000 Slovencih, katerih občevalni jezik naj bi bila leta 1991 slovenščina. Avtor je v svojem delu upošteval novejše selitvene tokove in ugotovil, da več kot 6000 Slovencev živi zunaj območja avtohtone poselitve. Nekatera nova naselitvena jedra so sorazmerno močna: na Dunaju je nekaj manj kot 2000, v Gradcu okrog 1000 in v vseh drugih večjih avstrijskih mestih nad 100 slovensko govorečih ljudi. Statistično je Slovencev v Avstriji več kot 20.000, še dobrih 10.000 pa je zdomcev, ki tam bivajo začasno. S pomočjo terenskih preučitev je avtor skupno število Slovencev v Avstriji ocenil na približno 60.000 oseb.
-
Identiteta Slovencev v Avstriji
Narodno prebujanje Slovencev na zdajšnjem ozemlju Avstrije se je začelo v 18. in 19. stoletju in je bilo tesno povezano z vseslovenskim narodnim gibanjem. To ima podobne značilnosti kot druga narodna gibanja v srednji in vzhodni Evropi, le da je sorazmerno pozno uresničilo glavni cilj narodnega gibanja, nacionalno državo. Narodna identiteta se je pričela oblikovati kot jezikovna in kulturna istovetnost. Z zorenjem političnega programa je vse bolj dobivala tudi druge vsebine: gospodarsko-socialno, prostorsko in politično. Ob socialnogospodarski preobrazbi avstrijske družbe iz večinoma kmečke in podeželske v mestno in industrijsko se je povečevala tudi stopnja vpetosti v avstrijski prostor in družbo. S tem se je narodna identiteta pričela spreminjati.
Slovenci v Avstriji žive v razmerah razpršenosti, a socialno so tako rekoč izenačeni s pripadniki večinskega naroda. Zdajšnja razseljenost Slovencev v Avstriji je posledica socialne in prostorske gibljivosti slovenskega prebivalstva, politične razmejitve, asimilacijskih procesov in mednarodnih selitev. Slovenci so se selili predvsem zaradi izobraževanja in dela. Z doseljevanjem v večja avstrijska mesta so postopoma oblikovali nova poselitvena jedra. Vsaka selitev je pomenila tudi spremembo jezikovnega in kulturnega okolja. Poselitveni prostor se je razširil zlasti na najbolj dinamična območja Avstrije, medtem ko sta se na območjih avtohtone poselitve na Koroškem in Štajerskem delež in absolutno število pripadnikov slovenske skupnosti zmanjšala. Priseljenci iz Slovenije in zdomci so naseljevali ista območja in se od avstrijskih Slovencev ločijo predvsem po nižji izobrazbeni in socialni sestavi.
Narodno identiteto sestavlja pet komponent: jezikovno-kulturna, zgodovinska, prostorska, gospodarsko-socialna in politična. V njih so zastopane objektivne vsebine in subjektivna zavest kot duhovni odraz sprejetega stvarnega sveta. Pri Slovencih v Avstriji so zlasti objektivne prvine gospodarske in politične komponente precej načete, medtem ko se subjektivna zavest o tem še ohranja. Del manjšine postaja vse bolj zgolj kulturno-jezikovna skupnost in se postopoma asimilira.
Narodna identiteta je spremenljiva kategorija. Oblikuje, ohranja in spreminja se v procesih socializacije, ki potekajo vse življenje posameznika. Pri tem se lahko spreminjajo vsebina identitete, načini izražanja, oblike izražanja, intenzivnost manjšinske identitete ter njen položaj v sistemu drugih identitet in vrednot. Na narodno identiteto vplivajo različni dejavniki, kot so jezikovne razmere v družini, poklic in socialne razmere, prostorske strukture in procesi, vplivi širšega družbenega okolja (v Avstriji in Sloveniji) in okoliščine, ki izhajajo predvsem iz posameznika.
Identiteta pripadnikov slovenske skupnosti je večplastna. Opredeljujejo se bodisi kot koroški Slovenci (manjšinska identiteta), Avstrijci (državna oziroma politična identiteta), Slovenci (narodna oziroma kulturna identiteta) in kot Korošci (deželna oziroma regionalna identiteta). Identitete med seboj niso izključujoče, temveč vzajemne.
Pri Slovencih v Avstriji je zelo močna regionalna oziroma deželna zavest, ki je izražena že s samo manjšinsko (koroški Slovenci) in regionalno (Korošci) opredelitvijo. Močna deželna zavest je lastnost vseh avstrijskih dežel, ne le Koroške. Regionalna oziroma deželna identiteta je podrejena državni (Avstrijec) in narodni (koroški Slovenec) identiteti. Je vztrajna in se pri prvi generaciji praviloma ohrani tudi po preselitvi.
Pomembna lastnost manjšine je dvojezičnost. Ta po eni strani pomeni tehniko preživetja, po drugi pa postaja njena prepoznavna jezikovno-kulturna značilnost. Višja izobrazba praviloma pozitivno vpliva na ohranjanje slovenskega jezika in identitete, posebno v mešanih zakonih. Mešani zakoni ne pomenijo avtomatično odpovedi slovenstvu. Slovenska identiteta se razmeroma dobro ohranja v prvi generaciji, nekoliko slabše pa je pri otrocih. Navadno se prične omejevati na osebno ter po vsebini na jezikovno-kulturno, druge komponente pa postopoma opušča. Mešani zakoni so dvojezični; mnoge bi lahko označili tudi kot dvokulturne. Zakonski partnerji Slovencev v mešanih družinah pomenijo razširjen krog sprejemnikov slovenske kulture, če ti življenje slovenske manjšine spremljajo vsaj pasivno.
Skupni minimalni kazalec najrazličnejših oblik in intenzivnosti slovenstva je kulturna in jezikovna zavest. V taki obliki se pojavlja pri otrocih ter pri zakonskih partnerjih v mešanih zakonih. Na ta način obstaja sloj ljudi, ki se jih po objektivnih merilih navadno ne uvršča med Slovence, vendar želi zaradi (vsaj delno) slovenskega rodu slovenstvu pripadati na poseben način. Je spremljevalec in podpornik slovenske kulture. Pojem slovenskega kulturnega prostora je zato širši od etničnega prostora.
Prostor avtohtone poselitve je nezadosten za vse potrebe Slovencev. Funkcionalni prostor, v katerem Slovenci opravljajo različne funkcije (delajo, se šolajo, oskrbujejo itd.), je bistveno širši in poleg ožjega poselitvenega ozemlja obsega še večja središča, zlasti Celovec, Gradec in Dunaj. S povečevanjem čezmejnega sodelovanja s Slovenijo in krepitvijo dejavne vloge avstrijskih Slovencev pri tem, postaja v omejenem obsegu funkcionalni prostor tudi Slovenija.
-
Geografski zbornik 39
Geografski inštitut Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je pred kratkim izdal 39. zvezek periodične publikacije Geografski zbornik. Privlačna podoba s kakovostnimi fotografijami ter barvnimi zemljevidi in grafikoni naredi njegovo pestro vsebino še dodatno privlačno. Geografski zbornik od leta 1995 izhaja v angleščini in ima v slovenščini praviloma objavljene le daljše povzetke posameznih člankov. Celotni prispevki v slovenskem jeziku so na voljo na internetu na naslovu: http://www.zrc-sazu.si/giam/gz.htm. Kot že nekaj prejšnjih letnikov publikacije je tudi to številko uredil dr. Milan Orožen Adamič.
Uvodni članek z naslovom Analiza sedimenta iz Lovrenškega jezera na Pohorju je prispevala skupina avtorjev (dr. Anton Brancelj, Nataša Gorjanc, Miljan Šiško, mag. Olga Urbanc - Berčič) z Nacionalnega inštituta za biologijo in (mag. Radojko Jačimović, dr. Zvonka Jeran) z Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani. Zaradi lege na vrhu hriba je sediment iz Lovrenških jezerc še posebej zanimiv za študij okoljskih sprememb in paleolimnologije, saj so padavine edini vodni vir, ki napaja vodno telo. Prav zato so vplivi iz bližnje okolice minimalni. Rezultati kažejo, da je zaradi onesnaževanja zraka prišlo do večjih sprememb v sestavi jezerskega živalstva in rastlinstva; spremembe so se začele dogajati že po letu 1850.
Dr. Janez Pirnat z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je prispeval članek Naravni in umetni energijski tokovi v gozdnih in kmetijskih ekosistemih Kočevske. Razmerje med primarno proizvodnjo in ustvarjeno ter vzdrževano biomaso kot kriterij energijske učinkovitosti kaže, da gozd najbolj učinkovito izkorišča energijo, izkoristek kmetijskih kultur pa je bistveno slabši.
Članek Pokrajinska ranljivost najpomembnejšega vodnega vira Ljubljane je delo mag. Valentine Brečko Grubar z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V njem avtorica ugotavlja, da ima podtalnica Ljubljanskega polja predvsem zaradi precejšnje globine, intenzivne infiltracije padavin v dobro namočenem podnebju in velike zaloge vodonosnika zmerne regeneracijske in nevtralizacijske sposobnosti okolja vodnega vira. Obenem opozarja, da je Ljubljansko polje zaradi intenzivne, v glavnem mestne rabe zemljišč in splošne onesnaženosti prekomerno obremenjeno, s čimer so se njegove naravne samočistilne sposobnosti bistveno zmanjšale. Zato postaja ogrožena tudi podtalnica.
Dr. Irena Rejec Brancelj z Inštituta za geografijo v Ljubljani razmišlja o okoljevarstvenih vidikih kmetijstva slovenskih pokrajin. V ospredju preučevanja so razpršeni viri kmetijskega obremenjevanja, to so kmetije. Skozi gnojilne in druge navade kmetovalcev so prikazane značilnosti gnojenja kmetijskih zemljišč, uporabe sredstev za varstvo rastlin in vnosov dušika, enega najpomembnejših onesnaževalcev prsti in voda na kmetijskih območjih. Predstavljene so tudi regionalne razlike znotraj Slovenije.
39. letnik Geografskega zbornika zaključuje članek Gospodarska tranzicija Slovenije v procesu globalizacije, delo dr. Lučke Lorber z Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. V njem ugotavlja, da je v prestrukturiranju svetovnega gospodarstva nastopilo obdobje tretje industrijske revolucije s hkratnim procesom globalizacije v postindustrijskem obdobju. Prehajanje gospodarskega sistema Slovenije v tržno gospodarstvo narekuje strukturne spremembe tudi v naši industriji.
-
Geografski obzornik 46/4
Izšla je še zadnja lanska številka strokovne revije Zveze geografskih društev Slovenije Geografski obzornik. Kot celotni letnik je tudi to, četrto številko uredil mag. Dejan Cigale z Inštituta za geografijo v Ljubljani. V njej so objavljeni štirje osrednji, vsebinsko raznovrstni članki, zadnja četrtina pa je namenjena društvenim in drugim za geografijo pomembnim novicam. Geografsko srenjo in druge bralce seznanja z v letu 1999 podeljenimi priznanji ZGDS (avtorji prispevka so dr. Jurij Kunaver, Milan Natek in dr. Milan Orožen Adamič), osemdeseto obletnico ustanovitve Oddelka za geografijo na Univerzi v Ljubljani (Janja Turk) in dejavnostmi Ljubljanskega geografskega društva (dr. Irena Rejec Brancelj).
Uvodni članek z naslovom Macau - poslednje portugalsko čezmorsko ozemlje je napisal dr. Matej Gabrovec z Geografskega inštituta Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Omenja, da je bila leta 1997 bila medijsko zelo odmevna britanska vrnitev Hongkonga Ljudski republiki Kitajski, 19. decembra 1999 opolnoči pa je Kitajski prepustila oblast nad sosednjim kolonialnim ozemljem Macauem tudi Portugalska. To od nekdanjega obsežnega portugalskega kolonialnega imperija edino še preostalo portugalsko ozemlje se s sosednjim Hongkongom ne more kosati niti po gospodarski moči niti po številu prebivalcev niti po površini. Pa vendar njegova izročitev Kitajski pomeni pomembno spremembo na svetovnem političnem zemljevidu. V članku so predstavljene temeljne geografske značilnosti Macaua, ki jih je mogoče razumeti le s poznavanjem njegovega zanimivega zgodovinskega razvoja. Omenimo le nekaj glavnih ugotovitev. Precejšen del površja je bil na novo pridobljen v obliki polderjev, med 430.549 prebivalci (leta 1998) so bili le 3 odstotki Portugalcev, najpomembnejša gospodarska dejavnost je turizem ki temelji predvsem na igralništvu. Igralniški davek pomeni približno tretjino prihodka macauskega proračuna.
Absolvent geografije z Oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani Simon Kušar je opisal pokrajinske posledice zakisovanja okolja v krajinskem parku Sniežnik na Poljskem. Prvi del članka na splošno govori o kislem dežju in posledicah zakisovanja okolja. V nadaljevanju so opisane konkretne pokrajinske posledice tega pojava v parku v Beskidih na jugozahodu Poljske, ob meji s Češko, kot jih je videl avtor članka ob obisku te države poleti leta 1999. Doživljajsko vrednost pokrajine zmanjšujejo obsežne zaplate brez drevja, ki so posledica močnega zakisovanja okolja s slabo naravno sposobnostjo nevtralizacije kislih padavin. Posebno močno so prizadeta proti zahodu obrnjena pobočja, ki so pogosto zavita v meglo. Prizadetost je posledica onesnaženosti zraka, ki ga poleg bližnjih čeških in poljskih tovarn še povečujejo zahodni zračni tokovi, ki prinašajo onesnažen zrak iznad industrijskih območij v Nemčiji in celo Veliki Britaniji.
Članek Agrarno obremenjevanje okolja Spodnje Savinjske doline z vidika presežkov dušika je delo Barbare Lampič z Inštituta za geografijo v Ljubljani. Nitratno onesnaženje spada med najbolj pereča onesnaženja slovenskih podtalnic, po katerem še posebno izstopajo podtalnice severovzhodne Slovenije. Z ugotavljanjem presežkov dušika v okolju lahko posredno sklepamo na obremenjevanje talne vode z nitrati, kar dokazujejo tudi analize kakovosti voda. Spodnja Savinjska dolina kot eno kmetijsko najintenzivnejših območij Slovenije s specializiranim poljedelstvom (hmeljarstvo) in intenzivno živinorejo spada med pokrajine, ki po vnosih dušika in tudi njegovih presežkih že dosegajo raven zahodnoevropskih držav, kar se odraža tudi v kakovosti talne vode.
V prispevku Prihodnost regionalne geografije avtorica dr. Ana Vovk Korže z Oddelka za geografijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru analizira položaj regionalne geografije v osnovni in srednji šoli ter na visokošolski ravni. V osnovni šoli je velik poudarek na celostnem poznavanju celin, v srednji šoli pa se temu pridruži še problemski pristop. Geografija na fakulteti mora študentom nuditi poglobljen študij regionalne geografije, ki bi moral temeljiti na celostnem obravnavanju regij, sestavnih delov posamezne celine.