Abecedni seznam vseh gesel

September 2003

• Indijanci v Argentini
  Argentina je ob Urugvaju država z največjim deležem belcev v Južni Ameriki. Razlogi za to so razmeroma redka poselitev obsežnih ravninskih območij v času prihoda prvih Evropejcev, poznejše občutno nazadovanje števila prvotnih prebivalcev zaradi bolezni, ki so jih sem zanesli Evropejci, slabe življenjske razmere in nenazadnje zelo intenzivno priseljevanje evropskega prebivalstva od srede 19. stoletja dalje. Sčasoma je mešano in še zlasti čisto indijansko prebivalstvo postalo izrazita manjšina. Kljub temu se je ohranilo in na nekaterih območjih še vedno sestavlja pomemben delež prebivalstva. Ponekod njegov delež celo narašča, v precejšnji meri tudi zaradi priseljevanja Indijancev iz Bolivije.
  
  Za indijansko prebivalstvo je še vedno značilno življenje na družbenem robu in v revščini, pogosto v izredno slabih bivalnih razmerah. Indijanci so izrazito podpovprečno izobraženi, zato je med njimi nadpovprečno veliko brezposelnih. Kljub neugodnim razmeram je indijansko prebivalstvo ohranilo precejšen del kulturne dediščine, kar je tako posledica izoliranosti kot nekakšnega tihega kulturnega odpora in vztrajnosti. Na ozemlju Argentine je še vedno živih več kot 20 različnih indijanskih jezikov, vendar nekatere uporablja le še nekaj posameznikov, zato so obsojeni na izginotje.
  
  V času pred prihodom Špancev je bila na ozemlju zdajšnje Argentine poselitev najgostejša na severozahodu države, v Sierras Centrales in na območju Medrečja (Entre Rios) z bližnjimi obalnimi območji, kjer so bivala stalno naseljena poljedelska ljudstva. V Patagoniji, Chacu in Pampah so prevladovala nomadska ljudstva.
  
  Čeprav so Španci na ozemlje zdajšnje Argentine prvič stopili na obalah La Plate leta 1516, so ga začeli poseljevati predvsem iz Peruja, medtem ko so na območje pokrajine Cuyo (sestavljajo jo province Mendoza, San Juan in San Luis) prišli z območja Čila. Za Špance je bil sprva zanimiv predvsem severozahod države, ker so tam živela ljudstva, ki so se ukvarjala s kmetijstvom, zato je bila na voljo cenena delovna sila. V drugi polovici 16. stoletja so se Španci na teh območjih dokončno ustalili in začeli ustanavljati mesta.
  
  Prihod Špancev je za indijansko prebivalstvo pomenil precejšnjo spremembo. Vzpostavljen je bil sistem encomiend, ki je temeljil na dodeljeni indijanski delovni sili, do katere so imeli pravico španski prišleki. Po velikem zmanjšanju števila indijanskega prebivalstva so encomiende zamenjala veleposestva, tako imenovane latifundije.
  
  Razvoj na območju Pamp je potekal bistveno drugače. Leta 1536 se je na tamkajšnji obali izkrcala velika španska ekspedicija pod vodstvom Pedra de Mendoze, ki je ustanovil naselbino na območju zdajšnjega Buenos Airesa. Ker je bila izpostavljena stalnim napadom Indijancev, so jo kmalu opustili. Novo naselje je nastalo leta 1580, druga naselja so bila ustanovljena še pozneje. Zaradi pritiska Špancev je prišlo tudi do selitev indijanskega prebivalstva. Tako so se z območja zdajšnjega Čila Mapuči umikali proti jugu in vzhodu na območje Pamp. Ob tem so spremenili način življenja in se iz nekdanjih poljedelcev postopoma prelevili v nomadske lovce. Na to sta vplivala tudi uvedba konja kot domače živali in prosto se pasoča živina kot privlačen plen.
  
  Naseljenost belcev v zaledju Buenos Airesa se je ozemeljsko le počasi širila. Do prvih pomembnejših konfliktov med belci in Indijanci na tem območju je prišlo v sedemdesetih letih 17. stoletja. Južnih delov zdajšnje province Buenos Aires Evropejci dolgo niso poselili. Šele leta 1805 so se začeli naseljevati južno od reke Salado. Po osamosvojitvi izpod španske nadoblasti in razglasitvi argentinske neodvisnosti leta 1816 je prišlo do hitrejšega razvoja kmetijstva, zlasti živinoreje, zato so se z belci poseljena ozemlja začela hitreje širiti. Spori z indijanskimi staroselci so postali pogostejši. Argentinska vlada je začela s politiko postopnega prodiranja na z Indijanci poseljena območja Pamp. Zaradi zaščite na novo koloniziranih območij je na več mestih vzpostavila utrdbene linije.
  
  Na povpraševanje po zemljiščih je močno vplivalo priseljevanje Evropejcev, ki se je v večjem obsegu pojavilo konec tridesetih let 19. stoletja, po letu 1860 pa se je njegova intenzivnost močno povečala. Leta 1878 je postal vojni minister general Julio Argentino Roca. Oustil je politiko postopnega napredovanja z utrdbenimi linijami in začel s tako imenovano osvojitvijo puščave (Conquista del Desierto). Zanjo je bil značilen neusmiljen, v marsičem genociden boj proti nomadskim Indijancem. O tedanjih razmerah govori tudi dejstvo, da so tisti posamezniki, ki so prinesli indijanska ušesa, dobili lepo plačilo. Na ta način so bile Pampe v le nekaj letih pripravljene za naselitev belcev. Njihovo število je zaradi močnega priseljevanja hitro naraščalo. Čeprav so Indijanci kmalu sestavljali le še skromen delež celotnega prebivalstva, niso povsem izginili.
  
  Natančno število indijanskega prebivalstva v Argentini zaradi pomanjkanja ustreznih statističnih podatkov ni znano. Vprašanje o domorodni pripadnosti je bilo vključeno šele v najnovejši popis leta 2001. Ocene o njihovem številu se gibljejo med vrednostma od nekaj deset tisoč do več kot 150.000.
  
  Precejšen del prebivalstva indijanskega porekla je že izgubil lasten jezik in prevzel španščino, vendar se še vedno opredeljuje za pripadnike domorodnih skupnosti in se tako tudi organizira. Kljub sistematičnemu uveljavljanju španščine je precej Indijancev ohranilo znanje svojih jezikov.
  
  Med indijanskimi jeziki, ki so preživeli in jih še vedno uporablja pomembno število prebivalcev, velja omeniti čiriguano (v provincah Jujuy in Salta ga govori okrog 15.000 ljudi), jezik Mapučev mapudungun (v provincah Neuquen, Rio Negro, Chubut, Buenos Aires in La Pampa ima več kot 40.000 govorcev), toba (v provinci Formosa in Chaco ga uporablja blizu 20.000 oseb) in mokovi (v provincah Chaco in Santa Fe ima od 3000 do 4000 govorcev).
  
  Po pomenu pa je daleč v ospredju jezik kečua oziroma runasimi. Za razširjenost se ima zahvaliti vrsti dejavnikov. Bil je jezik inkovske države, ki je na ozemlje zdajšnje Argentine segla v času vladarja Tupaka Inke Jupankija v drugi polovici 15. stoletja. Razširila se je daleč proti jugu, verjetno vse do območja Mendoze. Kečuanski jezik se je na teh območjih zaradi raznovrstnih trgovskih stikov uveljavil že prej. Na zasedenih ozemljih so Inki poskušali širiti kečuo zlasti med pripadniki višjih socialnih slojev. K njegovem širjenju so prispevali tudi mitmaji, pripadniki prisilno preseljenih plemen, ki so prišli z območij, kjer so govorili jezik kečua. Pozneje so kečuo na račun drugih indijanskih jezikov širili tudi Španci. Deloma je šlo za vplive njihovega indijanskega spremstva, saj so v odpravah konkvistadorjev številčno praviloma prevladovali indijanski spremljevalci, pomemben dejavnik njegovega širjenja pa je bila tudi načrtna dejavnost misijonarjev in konkvistadorjev.
  
  Španci so potrebovali jezik, v katerem so se lahko sporazumevali z domačini in ki so ga obvladali njihovi indijanski pomočniki. To je bilo še zlasti pomembno z vidika širjenja katoliške vere, čeprav so v ta namen uvajali tudi španščino. Tako je bilo v različnih časovnih obdobjih sprejetih več zakonov in navodil, ki so od duhovnikov zahtevali znanje jezika kečua. V času njegove največje razširjenosti so ga govorili na obsežnih območjih zdajšnje Argentine, zlasti na ozemlju provinc Jujuy, Salta, Tucuman, Santiago del Estero, Catamarca, La Rioja, San Luis in San Juan.
  
  Španščina je začela izpodrivati indijanske jezike od konca 17. stoletja dalje. Pomemben dejavnik pri izginjanju indijanskih jezikov je bilo širjenje šolanja v španščini. V 19. stoletju se je začelo območje, kjer so govorili kečuo, naglo zmanjševati in polagoma se je izoblikovalo zdajšnje stanje, ko je jezik preživel le na območju pune v provinci Jujuy in v provinci Santiago del Estero. Zlasti na območju Buenos Airesa ga govorijo tudi nekateri ekonomski migranti, ki so se priselili bodisi s severozahoda Argentine bodisi iz Bolivije. Praviloma gre za dvojezično prebivalstvo.
  
  Neupoštevaje priseljence iz Bolivije govorijo v Argentini dva dialekta kečue. Najbolj razširjen je santiaški kečua, ki naj bi ga govorilo od 130.000 do 150.000 ljudi. Drugi dialekt je v prevladi v provinci Jujuy; ocenjujejo, da ga govori okrog 10.000 oseb.
  
  Argentinska država za težave indijanske skupnosti ter ohranjanje njenih kulturnih in jezikovnih značilnosti praviloma dolgo ni kazala nobenega zanimanja. Do določenih premikov je prišlo na začetku sedemdesetih let 20. stoletja, šele v osemdesetih letih pa so v zvezi s tem sprejeli prve zakone. Tako so zdaj indijanskemu prebivalstvu ustavno priznane kulturne, politične, družbene in gospodarske pravice. Večina provinc ima v svojih ustavah tudi člene, ki se nanašajo na problematiko domorodcev, in jim načeloma priznavajo določene pravice oziroma jim zagotavljajo spoštovanje njunih identitete ter kulture. Ta problematika je zajeta tudi v zakonodaji na državni ravni, ki kot posebno kategorijo obravnava domorodne skupnosti (comunidades indigenas). Priznava jim določene ozemeljske pravice, indijanskemu prebivalstvu pa zagotavlja tudi nekatere temeljne pravice na področju izobraževanja.
  
  Dejanski položaj je precej slabši in ga ponazarjajo primeri s področja izobraževanja. V provinci Santiago del Estero so v šolske programe uvedli poučevanje kečuanskega jezika že leta 1950. Izvajanje programa naj bi se začelo leta 1953, a zamisli so dolgo ostale le na papirju. Minila so skoraj štiri desetletja, preden se je projekt vsaj deloma uresničil, seveda v bistveno manjšem obsegu. Kečuo so začeli poučevati na treh osnovnih šolah, vendar je poučevanje kaj kmalu potekalo le še na eni sami šoli. Nekaj več uspeha je bilo v departmajih San Martin, Rivadavia in Oran v provinci Salta, kjer kečuo poučujejo učitelji skupaj z dvojezičnimi pomočniki indijanskega porekla. Leta 1997 je na vseh šolah v provinci delovalo okrog 150 tovrstnih učiteljev, a že naslednje leto se je njihovo število zlasti zaradi neurejenega statusa prepolovilo.
  
  Kljub odsotnosti ustreznega izobraževanja so številni indijanski jeziki preživeli predvsem zaradi uporabe v družinskem okolju. A tudi tam, kjer je njihova uporaba popolnoma zamrla, so za njimi ostale številne sledi v poimenovanju naselij, gora, rek, jezer in drugih pokrajinskih prvin. Ker španski prišleki niso poznali domačih jezikov, so bila mnoga zemljepisna imena zapisana napačno ali vsaj neustrezno. Ker je pri imenoslovju opaziti vplive različnih jezikov, je izvor zemljepisnih imen praviloma težko ugotavljati.
  
  O indijanskem prebivalstvu ne pričajo le zemljepisna imena, ampak so indijanski jeziki vplivali tudi na španščino, saj so priseljenci prevzeli številne indijanske besede, v več pokrajinah pa so jeziki, zlasti kečua, vplivali na melodiko, besedni zaklad in celo slovnico španskih narečij.
  
  V sodobnosti so indijanski jeziki prisotni tudi na radiu in internetu, domorodno prebivalstvo pa se samoorganizira in se s svojimi zahtevami pojavlja tudi v javnosti. Znanih je več primerov sodnih sporov zaradi dejavnosti, ki ogrožajo indijansko prebivalstvo, na primer skupnosti Mapučev Katripayin proti naftni družbi YPF, skupnosti Kolla proti provinci Salta zaradi gradnje severnoandskega plinovoda in skupnosti Lhaka honhat proti vladi province Salta zaradi komercialne izrabe njihovih zemljišč na območju Chaca.
  
  Očitno se je obdobje molka indijanskega prebivalstva končalo. Indijanci se čedalje pogosteje organizirajo na krajevni in pokrajinski ravni, prišlo je tudi do njihovega povezovanja na državni ravni. Ob več priložnostih so v javnosti skupaj nastopili predstavniki večjega števila domorodnih skupnosti. Enega zadnjih tovrstnih primerov predstavljajo protesti ob popisu leta 2001. Po mnenju indijanskih predstavnikov pred popisom med domorodnim prebivalstvom ni bilo ustreznih informativnih dejavnosti, zato naj bi rezultati popisa ne odražali dejanskega stanja.
   
• Ekskurzija v Suho krajino
  Ljubljansko geografsko društvo v soboto, 11. oktobra organizira prvo v nizu jesenskih ekskurzij, katerih rdeča nit je terensko spoznavanje slovenskih pokrajin s svojskimi regionalnogeografskimi problemi. Strokovno vodstvo bo v rokah univerzitetno diplomiranega geografa dr. Marjana Ravbarja, znanstvenega svetnika na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer vodi oddelek za socialno geografijo. Z demografsko ogroženimi območji se ukvarja vrsto let.
  
  Suha Krajina že celo stoletje zaostaja v razvoju tako z gospodarskega kot s prebivalstvenega vidika. Zavzema dober odstotek ozemlja države, na katerem zaradi podpovprečne gostote poselitve prebiva manj kot pol odstotka slovenskega prebivalstva. Najštevilčnejšo skupino podeželskih naselij sestavljajo demografsko ogrožena naselja, ki so v zadnjih treh desetletjih izgubila četrtino prebivalstva. V odmirajočih podeželskih naseljih je zaradi pomanjkanja delovnih mest značilna izrazita dnevna migracija. Kmetijstvo že nekaj časa nima odločujoče vloge v gospodarskem razvoju. Spremembe v gospodarski sestavi Suhe Krajine so prav gotovo posledica delovanja številnih prepletajočih in nasprotujočih si pojavov in procesov, med drugim političnih razmer, urbanizacije, deagrarizacije, depopulacije, diverzifikacije podeželja, pomanjkanja inovativnosti in razvojnih spodbud, neugodnih zemljiško-posestnih razmer.
  
  Odhod udeležencev je ob 8. uri s Kongresnega trga v Ljubljani. Predvidena pot: Ljubljana-Žužemberk-Dobrnič-Ljubljana. Organiziran bo postanek z možnostjo kosila.
  
  Ob predhodnem plačilu je cena ekskurzije za člane LGD-ja 3.500 SIT in za nečlane 4.200 SIT, ob neposrednem plačilu na avtobusu pa 4.000 SIT za člane in 4.700 SIT za nečlane. Prijave na ekskurzije sprejemamo na telefonskem odzivniku 01 200 27 30. Prijava je veljavna ob hkratnem plačilu na TRR 02010-0092471715. V kolikor bo ekskurzija polno zasedena, bo to takoj objavljeno na telefonskem odzivniku. V primeru prostih mest je možna udeležba tudi brez predhodne prijave.
   

• Geografski večer o kmetijskem obremenjevanju okolja
  Ljubljansko geografsko društvo vas vljudno vabi na geografski večer z naslovom Problematika kmetijskega obremenjevanja okolja v Sloveniji z gostjo dr. Ireno Rejec Brancelj. Prireditev bo 14. oktobra 2003 ob 19. uri v prostorih Zemljepisnega muzeja (vhod poleg trgovine Kod&Kam), Gosposka ulica 16 v Ljubljani.
  
  Profesorica geografije Irena Rejec Brancelj je zaposlena na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) Ministrstva za okolje, prostor in energijo, kjer vodi Službo za poročanje Evropski uniji.
  
  Predstavljeni bodo rezultati študije, ki osvetljuje kmetijsko obremenjevanje v izbranih slovenskih pokrajinah. Študija obravnava različne oblike kmetijskega obremenjevanja, njihovo izrazitost, išče povezave med družbenogospodarsko sestavo kmetij in načini kmetovanja ter predstavi okoljsko ozaveščenost kmetovalcev. Prikazuje glavne dejavnike, ki vplivajo na kmetijsko onesnaženost pokrajine in njihova medsebojna razmerja. Kriterij izbora obravnavanih pokrajin je bila pokrajinska raznolikost Slovenije. V ospredju preučevanja so bile družinske kmetije, glavni vir razpršenega kmetijskega obremenjevanja okolja.