Geografija na teletekstu TV Slovenija, julij-avgust 2002

Abecedni seznam vseh gesel

Avgust  2002
  • Kornati
    Kornati, otočje na srednjem Jadranu, se raztezajo med Zadrom in Šibenikom. Sestavljajo jih štirje nizi otokov: Sitski, Žutski, Kornatski ter Piškerski s skupaj kar 147 otoki, otočki in čermi. Na severozahodu mejijo na Dugi otok, na jugovzhodu na Žirje, v smeri proti kopnemu jih obdajajo otoki Pašman, Vrgada in Murter, proti jugozahodu pa se širi odprto morje. Skupna površina Kornatov je okrog 300 kvadratnih kilometrov, od tega je 69 kvadratnih kilometrov kopnega. Malo manj kot polovica kopnega (32,5 kvadratnih kilometrov) pripada osrednjemu otoku Kornatu, ki meri v dolžino 25 km, nikjer pa ni širši od 2,4 km. Niza otokov bližje kopnemu sta po velikosti in številu manjša ter sta lokalno znana kot Gornji Kornat z največjim otokom Žutom. Druga niza otokov, znana tudi pod imenom Donji Kornat, zajemata več otokov z največjim Kornatom vred in sestavljata Narodni park Kornati.

    Geološka zgradba Kornatov je enaka kot na območju tako imenovanih Zunanjih Dinaridov. Sinklinalno antiklinalno strukturo reliefa so geotektonski premiki prmestili v različne lege. Najstarejše plasti, ki sestavljajo jedro antiklinal, so dolomitne in se na površju pojavljajo samo na posameznih mestih. Najpogosteje so zastopani zgornjekredni apnenci, zato so Kornati izpostavljeni zakrasevanju. Številni kraški pojavi so tudi pod morsko gladino, saj je to območje morje zalilo šele med dviganjem morske gladine v zadnjih 25.000 letih zaradi taljenja ledu po zadnji poledenitvi v pleistocenu. Značilni so tudi številni klifi s strmimi stenami na zunanjih, izpostavljenih straneh otokov. Dvigajo se tudi prek 80 m nad morsko gladino in segajo do skoraj 100 m pod njo, nekateri so dolgi več kot kilometer.

    Za Kornate je značilno zmerno toplo sredozemsko podnebje z izrazitim, suhim in vročim poletjem ter vlažnim jesensko-zimskim obdobjem. Povprečna julijska temperatura je 24,1 stopinje Celzija, povprečna januarska 7,3 stopinje. Tudi površinski sloj morja je topel. Povprečna julijska temperatura morske vode je 23 stopinj, pozimi pa se morje praviloma ne ohladi pod 14 stopinj. Povprečna letna količina padavin je okoli 800 mm in se v smeri od kopnega proti odprtemu morju zmanjša za več kot 100 mm.

    Najpogostejša vetrova sta burja in jugo. Burja, ki praviloma piha s severovzhodne smeri, prevladuje pozimi. Najmočnejša je v prelivih, ki so obrnjeni proti kopnemu. Še posebej nevarna je za manjša plovila, saj piha v sunkih. Kadar je nad kopnim visok zračni pritisk, nad Kornati pa nizek, zapiha ciklonalna burja, ki prinaša oblačno in deževno vreme, ob anticiklonalni burji pa je vreme jasno in suho. Tudi pri jugu se pojavljata ciklonalni jugo (oblačno, deževno vreme) in anticiklonalni jugo (jasno, suho vreme). Kmetovalci se slednjega bojijo, saj gre za topel in suh veter, ki škoduje kulturnim rastlinam. Izsušuje zlasti vinsko trto, ki je je zaradi različnih razlogov čedalje manj.

    Sladke vode je na Kornatih zaradi zakraselosti površja malo. Dolomitna podlaga omogoča vsaj občasne izvire, ki so odvisni tudi od količine padavin. Voda, ki praviloma hitro pronica v tla, je v nekaterih kraških jamah in se zadržuje na dnu. Ker se skoraj povsod meša z morsko vodo, je slankasta in ni primerna za pitje, temveč le za kuhanje ter pranje. Na nekaterih kraških poljih je razvita celo skromna rečna mreža z občasno vodo v strugah, ki ponika ali pa se zbira v lokvah, kjer jo uporabljajo za napajanje živine in namakanje vinogradov. Lokve so na jerovici, ki je manj prepustna in se pojavlja na obdelanih kraških poljih, predvsem na otokih Kornatu in Žutu. Zaradi težav pri oskrbi s pitno vodo ima na Kornatih skoraj vsaka hiša cisterno, v kateri se zbira deževnica.

    Razporeditev rastja je posledica podnebnih, geoloških, pedoloških in antropogenih dejavnikov. Prvotno je bilo celotno otočje poraslo s hrastovimi gozdovi. Zdaj je kar 80 odstotkov površja prekritega s kamnatimi pašniki, gozdov in obdelovalnih zemljišč je le malo. Nekateri lastniki pašnikov še vedno na tradicionalen način požigajo suho travo, s čimer se obnavlja travniško rastje za pašo ovac.

    Bolj pester je rastlinski in živalski podmorski svet, saj je območje ekološko zelo raznoliko. Zastopani so tako obalni, kakor tudi globokomorski organizmi. Še posebej bogato je življenje ob zunanjem robu otokov, kjer se klifi strmo spuščajo v morje. Kornatski akvatorij je dobro ohranjen; splošno onesnaženje še ni pretirano zaznavno. Še največji problem predstavlja čezmeren ribolov, zato se je med letoma 1960 in 1992 število ribjih vrst zmanjšalo za polovico, ulov na posamezno mrežo pa za dve tretjini. Stanje se izboljšuje od osemdesetih let, ko je zaživel narodni park s posebnim varstvenim režimom. Poseben režim varovanja v okviru narodnega parka imajo območja Mrtvač z Velikim ter Malim Obručanom, Klobučar in Purara.

    Narodni park sestavljata Kornatska in Piškerska otoška skupina. V njem so praviloma dovoljene tiste dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnovesja, tako da se srečujemo le z začasno poselitvijo, tradicionalnim kmetijstvom (gojenje oljk, vinogradništvo, paša drobnice) in turizmom. Le na jugu narodnega parka je nekaj manjših območij, kjer ni dovoljen obisk, saj gre za posebej zaščiten del parka, namenjen izključno raziskavam.

    V sodobnosti so Kornati brez stalnih prebivalcev, v preteklosti pa je bilo otočje poseljeno. Prve sledi človeka so našli na otoku Kornat in segajo v mlajšo kameno dobo, v čas med letoma 4000 in 2000 pred našim štetjem. Nedvomno je bilo tu zelo živahno v rimski dobi, saj so v prelivu Mala Proversa in ob njem našli številne ostanke, ki kažejo na razvito kmetijstvo.

    V začetku 17. stoletja so Kornati zaradi vse pogostejših napadov ulcinjskih gusarjev ostali brez stalnega prebivalstva. Od tedaj dalje so bili pomembni le še za pašništvo. Ob koncu 18. stoletja, ko so kmetje, predvsem z Murterja, začeli odkupovati zemljišča od zadarskih oblastnikov, je pokrajino preoblikovalo tudi poljedelstvo, vendar so se ljudje na otokih za dalj časa zadrževali le v času sezonskih del. Konjunktura vina je spodbujala širjenje vinske trte, s pojavom filoksere proti koncu 19. stoletja pa se je na uničenih vinogradih vse bolj uveljavljalo oljkarstvo (zdaj je skupaj okrog 15.000 oljčnih dreves). Območja, ki niso bila obdelana, so namenili za pašo drobnice. Z razvojem pašništva so vse bolj čistili kamenje, ki so ga zlagali na meje zemljišč posameznih lastnikov ter tako omejili prostor za gibanje živine. Samo na Kornatu so zgradili okrog 60 km takšnih zidov.

    Število ovc se je ustalilo pri številu 3000, še vedno pa, tako kot v preteklosti, živijo povsem samostojno življenje, tako da si same iščejo vodo za pitje, v skrajnih primerih celo morsko. Praviloma nimajo nikakršnih zaklonov in niso navajene na človekovo bližino. Novembra jih ulovijo kar z ribiškimi mrežami, ker jih na drugačen način ne uspejo, nakar jih odpeljejo v matične kraje lastnikov, kjer prezimijo v hlevih, marca pa jih znova pripeljejo na Kornate.

    V nasprotju s prevlado prebivalcev Murterja na kopnem imajo od 18. stoletja dalje ribolovne pravice skoraj izključno prebivalci Dugega otoka. Kornati so še vedno v lasti okoliških prebivalcev, ki jih imenujejo Kurnatari. Ti so si že v preteklosti zgradili začasna bivališča, ki so običajno povsem ob morju, v zalivih, zaščitenih pred slabim vremenom. Takšnih bivališč je na Kornatu 150, na drugih otokih pa še 50. Praviloma so majhna, skromno opremljena (brez tekoče vode in elektrike) in namenjena lastnikom, ki občasno prihajajo na otoke kmetovat; teh je še okrog 1000. V zadnjih letih je del teh hišic vključen tudi v turistično ponudbo, ki sicer temelji predvsem na navtičnem turizmu.

    Številne zalive obišče vse več športnih plovil, tako na motorni pogon kot jadrnic. V narodnem parku so leta 1999 našteli 28.500 registriranih obiskovalcev, ocenjujejo pa, da jih je bilo celo več kot 100.000, od tega 90 % z lastnimi plovili. Približno 10.000 obiskovalcev si je ogledalo Kornate organizirano. Po otočju enodnevne goste vodijo z dvajsetimi plovili, najpogosteje iz Murterja in Zadra. Nekateri podjetni lastniki hiš so ugotovili, da si lahko izboljšajo gmotni položaj z gostinsko dejavnostjo, zato so sezonska bivališča spremenili v praviloma skromne restavracije, ki jih je skupno 20, v nekaterih najbolj obiskanih zalivih celo po več skupaj. V njih ponujajo navtičnim gostom zlasti morske jedi in jagnjetino, torej avtohtono hrano.

    Od aprila do oktobra sta odprti dve marini s 120 oziroma 150 privezi. Manjša je na Žutu, večja pa na Piškeri, ki je v narodnem parku. Slednja je bila odprta šele leta 1985, torej že po ustanovitvi narodnega parka, v zadnjih letih pa so vse močnejša prizadevanja za njeno zaprtje. Poleg tega je Prenočevanje v narodnem parku je dovoljeno tudi v 16 temu namenjenih zalivih.