Geografija na teletekstu TV Slovenija, maj-junij 2002

Abecedni seznam vseh gesel

Maj 2002
  • Cape Town
    Cape Town (afrikansko Kaapstad) ni samo najlepše južnoafriško mesto, ampak tudi eno najlepših in najbolj edinstvenih mest na svetu. Ima samosvojo zemljepisno lego na skrajnem jugozahodu afriške celine, v neposredni bližini Rta dobrega upanja, ki je že portugalskim pomorščakom pomenil nekakšno prelomno točko na dolgi poti proti Indiji. Cape Town je tudi pozneje ostal pomembna prehodna postaja za plovbo med Evropo, Azijo in Avstralijo.

    V njegovi bližini se srečujeta dva pomembna morska tokova: Benguelski tok, ki prinaša hladno morsko vodo z območja Antarktike in topli Agulhaški tok, ki teče vzdolž jugovzhodne afriške obale, zavije okoli najjužnejše točke Afrike (rt Agulhas), in na območje Cape Towna prinaša toplo morsko vodo. Lega na stičišču dveh tako različnih morskih tokov pomembno vpliva na mestno podnebje, ki ima izrazite sredozemske poteze.

    Geografska lega Cape Towna pa ni edinstvena le na makro, ampak tudi na mikro ravni. Mesto se namreč razteza med dvema oceanoma, na stičišču Kapskega polotoka (Cape Peninsula) z južnoafriško celino. V smeri proti vzhodu, to je proti celini, za širitev mesta ni posebnih reliefnih ovir, nasprotno pa se v smeri proti zahodu dvigujejo gore Kapskega polotoka, med katerimi je najbolj znana Mizasta gora. Ta se zajeda globoko v mesto, posamezni mestni deli (na primer Sea Point) pa se ob obalah Kapskega polotoka raztezajo tudi povsem ločeno od preostalega mesta. Spektakularno obmorsko lego Cape Towna postavljajo ob bok veličastnim obalnim velemestom, kot so San Francisco, Vancouver ali Sydney. Mesto ima tudi čudovite plaže za deskanje (za kopanje je voda vsaj v Atlantiku praviloma premrzla) in vinogradniško okolico.

    Cape Town se nam vseskozi dozdeva nekako ujet v različna nasprotja, ki so posledica njegove burne zgodovine. Mestna podoba je tako evropska kot neevropska, tako afriška kot neafriška. Na sprehodu med steklenimi nebotičniki poslovnega središča ali ob obisku svetovljanskih restavracij in razkošnih trgovin Waterfronta (posebnega nakupovalnega središča na območju pristanišča) se počutimo kot sredi najbolj urejenih evropskih ali ameriških središč. Vsi problemi Južne Afrike, o katerih poročajo svetovni mediji, se nam sredi tega blišča zazdijo kot povsem neverjetno pretiravanje. Šele obisk barakarskih naselij v townshipih (oznaka za črnska bivalna naselja na obrobju južnoafriških mest) nas opomni na stvarnost, da smo na najrevnejši celini sveta. Ob primerjavi luksuznih belskih vil v samem mestu in okolici ter barakarskih townshipov, v katerih životarijo stotisoči črncev, se človeku morda prej kot kjerkoli drugje v Južni Afriki porodi občutek, da je apartheid odpravljen le formalno, dejansko pa v obliki velikih socialnih nasprotij živi vnaprej.

    V resnici problematika ni tako preprosta. Bogastvo in revščina se namreč danes več ne delita glede na raso, ampak glede na sposobnosti posameznika. Ker je pritisk na nova delovna mesta zelo velik, si številni mladi beli Južnoafričani prihodnost rajši iščejo v Avstraliji, Evropi ali Ameriki, pri čemer imajo boljše izhodiščne možnosti kot njihovi črnski vrstniki. Po drugi strani je razraščanje velikanskih črnskih barakarskih naselij v predmestjih tudi del običajnih migracijskih tokov med podeželjem in mestom, ki jih pozna ves svet, zato niso več neposredna posledica apartheida.

    Leta 1991 so v mestu Cape Townu uradno zabeležili 854.616 prebivalcev, na njegovem metropolitanem območju pa 2.350.157 prebivalcev. Cape Town naj bi bil edino južnoafriško mesto, kjer črnci niso v večini. Ocenjujejo, da je bilo sredi devetdesetih let v mestu 48 % mešancev (angleško Coloured, afrikansko Kleurlinge), 27 % črncev, 23 % belcev in 2 % Azijcev. V verskem pogledu so pripadniki vseh ras povečini protestanti, čeprav je med mešanci v zadnjih letih nekoliko v porastu islam. Približno polovici mešancev in belcev je prvi jezik afrikanščina, četrtini angleščina, ostali so enako vešči obeh jezikov.

    Takšna rasna mešanica je odraz svojske zgodovine. V času prihoda portugalskih pomorščakov so na območju Cape Towna živeli polnomadski Kojkoni (bursko Hotentoti), ki so se preživljali z živinorejo, lovom in nabiralništvom. Bantujcev na tem območju tedaj še ni bilo. Leta 1487 je Portugalec Bartholomeo Diaz obplul Rt dobrega upanja, leta 1503 pa se je njegov rojak Antonio de Saldanha prvi povzpel na Mizasto goro. Kljub temu Portugalci niso imeli namenov, da bi se tu naselili za stalno. Proti koncu 16. stoletja so se sem začeli ozirati Angleži in Nizozemci. Šele nizozemska Vzhodnoindijska družba je dala na območju današnjega mesta postavili stalno bazo za oskrbo ladij z vodo, mesom, sadjem in zelenjavo. Vzhodnoindijska družba je nekaterim priseljencem začela dovoljevati lastne kmetije. Poimenovali so jih Buri, kar pomeni kmetje. Ti so kmalu začeli s pohodi v notranjost celine, kjer so kojkonsko prebivalstvo zaradi premoči v orožju in širjenja bolezni kmalu zdesetkali.

    Na območju Cape Towna je dolgo primanjkovalo žensk. Zato je prišlo tako do mešanja med belci in "uvoženimi" sužnjami, kot tudi do mešanja med preživelimi Kojkoni in ostalimi. Rezultat vsega tega je bil nastanek posebne rasne mešanice, tako imenovanega kapskega mešanega prebivalstva, ki še vedno sestavlja večino prebivalstva. Ti rasni mešanci so bili veliko bolj v stiku z evropsko kulturo kot črnsko prebivalstvo v drugih delih Južne Afrike, zato v času apartheida niso bili v tako diskriminiranem položaju kot črnci.

    Kapsko kolonijo je konec 18. stoletja začasno zasedla Velika Britanija, leta 1814 pa jo je Nizozemska tudi uradno prepustila tej državi. Pod britansko oblastjo je ostala vse do končne osamosvojitve v 19. stoletju. Večino 20. stoletja v Cape Townu ni bilo takšnih rasnih napetosti kot drugod v Južni Afriki. Kapsko mešano prebivalstvo je večino časa lahko vsaj delno sodelovalo tudi pri upravljanju mesta in v političnem življenju. To se je nadaljevalo tudi v začetnem obdobju apartheida, ki so ga vzpostavili leta 1948. Kmalu pa je režim tudi tu pokazal zobe. V zahodnem delu Kapske province se črnci uradno niso smeli naseljevati, zato so njihova barakarska naselja rasla na vzhodnih obrobjih Cape Towna.

    Kljub temu, da Cape Town ni bil nikoli izrazito črnsko mesto, je odigral pomembno vlogo v boju proti apartheidu. Septembra 1989 so v njem organizirali miren protesten shod s 40.000 udeleženci, ki je pripomogel k ustvarjanju ugodnejših razmer za podobne akcije v drugih delih države. Vse to je leta 1994 pripeljalo do prvih demokratičnih volitev in končne odprave apartheida, ne pa tudi do odprave neizmernih socialnih razlik med različnimi deli mesta.
     
  • Mizasta gora
    Mizasta gora (angleško Table Mountain, afrikansko Tafelberg; 1073 m). je najvišja v verigi vrhov na Kapskem polotoku, ki so večinoma vključeni v obsežen narodni park. Je nekakšen simbol Cape Towna, ki ga poznajo po celem svetu. Ob jasnih dneh se jo z morja vidi tudi od 200 km daleč. Številnim pomorščakom je v preteklosti služila kot pomembna orientacijska točka. Gora ni pomembna le zaradi prepoznavne oblike in lege tako rekoč sredi mesta, ampak tudi zaradi izjemno raznolikega rastlinstva. Na njej uspeva kar 1400 različnih vrst, mnoge med njimi so endemične.

    Mizasta gora pomembno vpliva na mestno podnebje. Zaradi tisočmetrske višinske razlike so lahko temperature na njej precej nizke. Kadar z Indijskega oceana zapiha močan jugovzhodnik, kar se dogaja predvsem poleti, dobi gora značilno belo kapo. Ta veter se potem kot nekakšna burja v sunkih spušča proti mestnemu središču in čisti tamkajšnji onesnažen zrak.
     
  • Rt dobrega upanja
    Rt dobrega upanja (angleško Cape of Good Hope, afrikansko Kaap die Goeie Hoop) imajo mnogi zmotno za skrajno južno točko Afrike. Ta čast pripada namreč bližnjemu rtu Agulhas, ki bi po logiki moral biti tudi meja med Atlantskim in Indijskim oceanom, vendar se k Indijskemu oceanu prišteva morje vse do Rta dobrega upanja. Ta predstavlja skrajno južno točko Kapskega polotoka (Cape Peninsula), ki se konča približno 80 km južno od Cape Towna. Razglašen je za Naravni rezervat.

    Še pred koncem polotoka se iz njega proti jugu odcepi neizrazit stranski odrastek. Ima strme klife, pod katerimi živijo kolonije južnoafriških pingvinov. Če ne bi napisi opozarjali, da je ta slabo izrazit odrastek v resnici znameniti Rt dobrega upanja, ga zagotovo ne bi iskali tu, ampak nekaj kilometrov naprej, na dejanskem koncu polotoka. Tam je v obliki velikanskega skalnega rezila, ki se polagoma potaplja pod morje, precej bolj veličasten rt z imenom Cape Point.

    Turisti so nad neizrazitostjo Rta dobrega upanja pogosto malce razočarani, vendar jih takoj za tem navduši res enkratni Cape Point, ki leži le streljaj vstran. Zaradi bližine se da v enournem sprehodu povzpeti na oba rta in obenem občudovati edinstveno rastlinstvo, ki nas zelo spominja na tisto iz evropskega Sredozemlja.